Poročena sem 9 let, z možem sva skupaj že iz srednje šole. Je zelo dober po srcu, prijazen do najinih otrok, ustrežljiv. Nastopi problem, ko je pride tema sex, takrat se potegne vstran, mu je nerodno, se ne zna spraviti zraven, ne vidi kaj si želim. Pišem mu poredna sporočila, on pa žal vse to ignorira. problem imava že od vsega začetka, nekako sem to potem sprejela, sprejla sem ga takšnega kot je. Z leti pa potem začne vse skupaj še bolj bledeti, pri meni pa ostajjo le nepotešene želje. Prbolem je tudi v komunikaciji, saj se ne zna iskreno pogovoriti, ne zna povedati kaj si misli, kaj si želi. Vseskozi sem jaz tista, ki odloča. že nekaj časa, se ne pogovarjava niti vsakdanjih stvari, on mi ne zaupa, jaz ne njemu. Če ga vprašam kako je, je vse v najlepšem redu in, da on me bo povedal kaj si misli, ker se potem samo skregava. Tudi najin odnos je bolj hladen, ne izraža čustev, ne zna dajati objemov oz. redko. Veliko mi pomeni bežen pogledat, da ti da vedeti zaželjena si, želim si te. Rada bi, da bi me pohvalil, da bi vedela, da ga privlačim. Trudila sem se in se ga veliko dotikala, povedala kaj si želim, on pa žal hladnokrven. Takšen je in takšen bo ostal. Vem, da me ima rad. Nekako sem sprejela, da tako je in v ospredju sem postavljala njegove dobre lastnosti. Žal pa hrepenjenje po izkazovanju ljubezni je še vedno ostajalo. Tako je po naklučju prišel mimo moški, sprva bilo kramljanje, potem pa sem čez čas ugtovoila, da me zmeraj bolj privlači. Začela sem se brzdati, a nikakor ga nisem morala spraviti iz glave. Tudi on je v vezi, vendar nima otrok. Vem, da je to le zaljubljenost, samo on mi daje to kar pri možu nikoli in res nikoli nisem dobila tudi v samem začetku. V mislih imam raznorazne predstave, želim da bi vsaj enkrat v življenju občutila kako je, če moški zna s tabo, da te zna zadovoljiti, zna prisluhniti, zna izkazati ljubezen. Brzdam se, da ne pride do prevare, saj vem, da to ne bi bilo prav. Zadržujem se zaradi otrok, ker jim ne privoščim razdrte družine. Moški, ki je prišel na proti bo verjetno kmalu odšel, ker dolgo ne bova morala tako živeti, težko je. Hrepeniva en po drugem, nikoli v življenju še nisem čutila to kar čutim zdaj, vem da tudi z njim ne bi bilo briljantno, ampak razume me posluša me, ve kaj si želim. Mož pa tega nikoli ni znal in nikoli ne bo znal. Po pravici povedano, če ne bi imela otrok, bi šla pa tudi, če bi se opekla, ampka vsaj enkrat v življenju bi čutila to, kar iščem že celo svojo mladost. Ni lahko, misli mi vsak trenutek uhajajo k njem, poskušam se zadržati pa ne gre. čakam, da bo minilo, vendar, da menim, da bo moški prisotek ves preostanek življenja in vedno obstajala misel kako bi bilo z njim ali bi bila bolj srečna, bolj ljubljena. Ostala bo nedokončana zgodba, zaradi mojih otrok, ki jih imam njaraje na svetu. Drugače pa mi kot družina izgledamo kot, da smo najbolj srečni, gvoorijo, da se ne zavedam kakšnega fajnega moža imam…Jaz pa ob njem ne zadovoljim niti osnovnih potreb. Prevelika razlika v potrebah, on zadržan jaz pa nenasitna. Vem, da bo čas zacelil rane, ostal bo le spomin, čeprav se še vedno bojim, da bom prestopila dovoljeno mejo, saj s tem moškim se še vedno videvama. Odkar se z njim dobivam, sem se veliko naučila in osebnenostno zrasla, pomirja me in naučila sem se kako je v življenju veliko lažje, če si pomirjen in delaš s trezno glavo. To žal v moji družini ni prisotno, saj je mož večinoma zelo nervozen, obremenjen z okolico in s tem kaj si drugi mislijo. Upam, da ko otroci odrastejo, me bo čakala nekje sreča ali pa se bom sprijaznila s tem kar imam. Če pozna kdo podobno zgodbo, bom vesela vsakega nasveta, vem pa da me bo večina obsojala.

Spoštovani!

Razumem, da ste v veliki dilemi in stiski.
O rešitvah, kjer s prevaro dosežete cilj in zlasti posledicah, verjetno veste kar nekaj.
Opisujete zgodbo, kjer ste nekje v odnosu pozabili na svoje potrebe, niste dobili ustreznega odziva. Vaš del pri tem je, da ste to nekako podpirali.

Na drugi strani ste prišli v bližino ideje, da bi to potrebo lahko zadovoljili.
Primer ni preprost. So leta, ko se je odnos postavljal in zapletal, določeni načini so se ustalili in so zdaj kot navada.
Na eni strani je v vašem odnosu veliko skrivnosti in neizrečenega.
Mož se je po drugi strani tudi navadil, da ste zadovoljni z njegovo neodzivnostjo.
Nekje v ozadju pa sta se odtujila.

Morali se boste odločiti v sebi, kaj vam je pomembno in koliko so vaše potrebe nekaj, kar vam v življenju pripada.
Drugo je, kako boste to pripeljali v svoje življenje. Kako boste preverili, če je možu mar za vas? Kako mu boste sporočili, da potrebujete od njega drugačno odzivnost?
Morda samo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če bi to pismo dali prebrati možu?

Lep pozdrav,