zaljubljena v neznanca
Hej, zdravo vsi!
Vsako poletje, ki pride v letu, me spomni na neke spomine izpred desetih let, ki mi še vedno veliko pomenijo. Ne želim zveneti preveč čustveno zatežena, morda bi koga od bralcev odvrnila od branja tega posta…, mogoče pa bo vendarle nekdo, ki bo pod njega zapisal svojo, podobno zgodbo…
Zdi se mi namreč, da me nihče razen moje mame ne razume, zakaj še vedno obžalujem ljubezen na prvi pogled, ki je nisem izkoristila in ne on. Razlogi zato niso relevantni, bolj pomembno se mi zdi, kako je mogoče, da po enajstih letih nisem spoznala nikogar, ob katerem bi lahko pozabila na neznanca, na katerega mislim še danes. Spoznala sem mnogo ljudi v tej dobi, pa vendar ga ne morem pozabiti.
Včasih, ko sem bila še v srednji šoli, sem nanj ohranjala sladek spomin s priokusom upanja, da ga bom še kdaj videla. Prihajal je namreč iz tujine…Danes ta spomin postaja vse bolj moreč, njegov duh kakor da mi sledi iz dneva v dan, kot fantom, ki se ga ne morem znebiti.
Mama pravi, da se take stvari dogajajo le enkrat v življenju..in zdi se mi, da imam v življenju mnogo,imam zdravje (ok, zaenkrat), imam cilje skozi katere bom razširila svoja obzorja, pred mano se svetlika prihodnost polna novih izzivov, znotraj sebe pa me razžira občutek, da je nekdo nekje, ki mogoče misli name, a me nikoli ne bo več videl. Zaradi tega se včasih tolažim, da ga bom mogoče kje kdaj srečala….ampak tako razmišljanje ponavadi še bolj frustrira.
Hvala vsem, ki so prebrali ta post, ki ni samopomilovalen, če se je kateremu tako zdelo, ampak pišem zato, da si mogoče na pisni način olajšam dušo…I wish…
Tisto, kar je pomembno za našo pot, nam pride naproti samo. Taka je tudi izkušnja, ki jo opisuješ: kako te lahko prevzame človek, pri katerem ne odreagiraš pravočasno na pravi način, da bi ga spoznal bolje, da bi se stiki z njim poglobili in da ti od tistih dogodkov ne bi ostali le spomini. Te zdaj neguješ in sčasoma postajajo vedno bolj idealni. A niso bili niti toliko let nazaj, saj se sicer ne bi izšlo tako, kot se je. Ne, da ne srečaš nobenega, ki bi ti bil zanimiv. V drugih iščeš podobnost z njim – preoblikovanim v tvojih sanjah.
Tvoja mama pravi, da se take stvari dogajajo le enkrat v življenju. Z njo bi se strinjala v tem, da doživetja niso ponovljiva v isti obliki. A prihajajo nova in samo od tega, s kolikšno radoživostjo se jim boš prepustila, je odvisno, kolikšen del barvitega bodo predstavljala v mozaiku, ki ga zlaga življenje. Verjemi: najboljše šele prihaja.
Ne glede na to, kar se je dogajalo, ni tako, da bi za vsakega obstajal le ena prava oseba. Jih je veliko več. Tako, da pozabi to pravljico in pojdi naprej. Ponovno lahko doživiš podobne ali pa še lepše občutke. Seveda pa bo za to treba opustit upanja na to osebo. Če bi ti bil namenjen za kaj več, bi ti življenje postavilo ponovno na pot. Tako pa ti ga ni, z razlogom.
Zanimivo vprašanje – seveda, da sem ga poskušala poiskati. Kljub temu, da to ne pritiče mojemu značaju, sem poskušala najtu nekaj sreče preko socialnega omrežja (Facebook). Toda, verjetno bi me bilo kot žensko sram, da bi se vsiljevala v tuje življenje osebe, katera si je mogoče že ustvarila družino!
Sicer pa niti ne vem, kako se piše…
Zelo mi je všeč izjava nekoga, ki je tule napisal, da za človeka enostavno ne obstaja le ena oseba, ki naj bi mu bila “usojena”. Kljub vsemu se mi zdi, da je le peščica ljudi takih, ki jih usoda poveže s tistim človekom, od katerih so popolnoma prevzeti…Poudarjam, da gre zgolj za moje subjektivno stališče. Opazila sem namreč, da se nekateri na poste odzivajo precej v afektu in razborito…
Vsega v življenju ne moreš imeti, kajne? Sicer pa sem upala, da se bo morda kdo podpisal pod svojo izpoved podobne vrste..joj,verjertno pa je res moja izkušnja orecej nenavadna.
Tudi sama sem se kot najstnica zaljubila, bolje rečeno zatrapala v nekega fanta na morju. Vse kar je bilo med nama, so bili pogledi in sanjarjenje z moje strani. Tako luškan je bil…
Ampak kaj pa sem o njem vedela drugega kot to kako izgleda? Nič. torej je nemogoče, da bi šlo za kakšno ljubezen in iz tega lahko potegnemo, da ljubezen na prvi pogled ne obstaja, razen, če ljubiš zgolj fizičen izgled nekoga, ampak potem si res siromak.
Skratka življenje je teklo dalje in zaljubila sem se v drugega in spet je šlo le za zaljubljenost. Zaljubljenost je stanje gledanja skozi rožnata očala, vidiš osebo kot si jo želiš videti, ne kot je, ker je niti ne poznaš še dovolj, da bi jo videl kakšna je v resnici.
No nato sem pa spoznala nekoga, ki sem ga spoznala, z njim mi je bilo vsako minuto res lepo in čas je ob njem tako hitro tekel. Vedela sem ogromno o njem, slabe, dobre stvari. Danes tega človeka ljubim. Na tiste najstniške ljubezni še pomislim ne. Vse je bilo bolj ali manj plod sanjarjenja, domišljije, posledica romanov in telenovel. Vsak bi si želel kakšno takšno zgodbo o ljubezni na prvi pogled, potem se usoda poigra, ju loči, a ljubezen vse premaga ju najde, spravi skupaj in sta srečna do konca svojih dni.
Punca, nehaj sanjariti. Zbudi se in začni živeti.
Mene je vrglo kaki dve leti nazaj, pa sem krepko čez 40. Srečala sva se poslovno: najprej je vidno zadelo njega, obnašal se je kot zaljubljen najstnik, hotel poslovati samo z mano, mi hotel delati usluge, si zapomnil vse, kar sem izjavila… Videla sva se le parkrat, nazadnje na cesti, in kar nisva mogla nehati govoriti. Tisti občutek, kot bi se že od nekdaj poznala… Potem sem se začela do njega zelo zadržano obnašati, saj sva oba vezana in sem se ustrašila svojih čustev. Tudi on je bil čez vikende nedosegljiv tudi na telefon, kar mi je dalo vedeti, da mu družina veliko pomeni. Kljub temu je bil ob moji zadržanosti videti zmeden in žalosten.
Zdaj ga pa kar iščem in ne morem pozabiti, ne vem, zakaj. Če se srečava z avti, se vidno oba zdrzneva in gledava eden za drugim, pokličeva ali srečava pa se ne. Kako naj si ga izbijem iz glave, saj mi nič ne pomaga?!?
Take babe szte najslabše…ne znate bit realne, akr nekaj sanjate in plavate z tokom kamor vas ponese. Ukvarjate se z duhovnostjo, hodite kvazi vedeževalkam in si napovedujete usodo. v bistvu pa same sploh ne veste kaj bi rade in se iščete non stop, kar poslednično pomeni da ste čist zanič babe, ker se moški na vas ne moremo zanesti. V bistvu boste takoj ko vas čustva malce zanesejo, končale v postelji drugega.
In sploh take kot si ti avtorica, k sanjajo kot kure brez glave o bivših ljubeznih ali neuslišanih/neizžetih ljubeznih ste najslabše, ker čim vas bivši pokliče, mu že date noge narazen.