Najdi forum

Ko si želiš otroka , partner pa ne

Spodaj je tema o tem ali naj imajo četrtega otroka ali ne.

Jaz imam pa drugo težavo. Z partnerjem sva si uredila gnezdece, kmalu sem rodila najinega prvega otroka . Ves čas sva planirala imeti dva oziroma vsaj dva otroka,razlika med njima naj bi bila nekje tri leta, tako sva se dogovorila. Zdaj pa si je partner nenadoma premislil in ne želi niti slišati več o drugem otroku.

Popolnoma sem obupana stara sem 27 let, v najlepših letih za materinstvo, partner je star 33 let. In si ne želi več otrok, Ne znam si predstavljati, da bo najina princeska , ki je upihnila drugo svečko ostala edinka.
Z partnerjem sem se že večkrat skušala usesti in pogovoriti o tem, kaj mi pomeni imeti še enega otroka , rada pa bi tudi videla, da bi mi on pojasnil, zakaj si on ne želi drugega otroka, zakaj nenadoma takšna odločitev, če sva se predhodno zmenila in planirala drugače.

Obupana sem, jočem in sem depresivna zaradi vsega skupaj. Okoli prenašat ga ne želim, ker želim, da se zavestno odločiva oba za povečanje družine.

Počasi izgubljam upanje, da bom še kdaj rodila in imela malo kepico ob sebi. Kako sem bom s tem sprijaznila, ne vem.
Kaj lahko sploh naredim. Ko mu želim pojasniti, se kar dvigne, zavije z očmi in brez besed zapusti prostor.

kako se pa kaj sicer razumeta? zelo zelo dvomim, da je vprašanje okrog drugega otroka edino, kar pri vama ne špila. Ali pa si ti samo tako obsedena s številko 2, da nič drugega ne opaziš.
ta mala ima komaj dve leti, čisto možno je, da se je foter komaj navadil na otroka in na vse kar prinese to s seboj, ti pa depresiraš zaradi neobstoječega otroka. Kdo se pa sedaj ukvarja z otrokom, če si ti vsa depresivna?
Razmisli, kako se v resnici razumeta vidva s fantom, potem pa še, kako bo šlo naprej.
Če se drugače razumeta, bi jaz na tvojem mestu z drugim otrokom malo počakala. Stara si komaj 27 let, časa imaš še 10-15 let, kaj veš, kaj vse se vmes zgodi. Tudi prvi otrok te zelo potrebuje, tiste marnje o majhni razliki med otroki, niso omembe vredne. Ko bo prvi bolj samostojen, bo tudi za drugega lažje, moški se lahko hitro premislijo.
Če pa v resnici med vama ne štima, in si ti sedaj obsedena z otrokom, bo pa treba naredit še marsikaj drugega.

“Zmenila sva se za x otrok” meni zveni tako nenavadno.

Kako se lahko zmeniš, da boš imela x otrok? Kako se naj kdorkoli obveže k čemurkoli takemu, moški ali ženska? Lahko si jih želiš, lahko načrtuješ, ampak obljubiti nekomu dva otroka z malo razliko …

A se sicer normalno pogovarjata? Funkcionirata? Slišita en drugega? Koliko sta oba vključena v ukvarjanje z otrokom? Kako vam gre finančno? Kdo je glavni skrbnik financ?

nova
Uredništvo priporoča

Življenje ni načrt, življenje ni ravna črta po kateri se hodi.

Imaš jih šele 27 pa že travmiraš, obupuješ, depresiraš???? zaradi tega, ker se je pač partner ustrašil in mu na misel ne pride da bi še enkrat dal skoz tvoje travmiranje, tečnobo, nosečniški in poporodni PMS, neprespanost, skratka….Mogoče ga je strah, da ne bo dober očka, ker stik z otrokom nekateri očkoti vzpostavijo šele kasneje, mogoče se od začetka počuti čisto odveč v tem trikotniku in niti pod razno te noče deliti še s četrto osebo, ker to (mogoče) on dojema drugače kot ti.

Če se boš predala obupu, boš kmalu sama ostala, se mi zdi. Pusti času čas, uživajta v tem, daj možu vedeti, da je kljub otroku tudi on številka 1 za te, imejta se rada potem pa čez čas, pa tudi če mine 10 let vmes, bosta pač še vedno dovolj mlada za še enega otroka. Mogoče si še ti premisliš in ugotoviš, da je to najbolje.

Mislim, da med vama sploh ni tako, kot bi moralo biti. Videti je, da te je sit in te ne mara, če te sploh je kdaj. Lahko da ima ljubico in mu na misel ne pride, da bo plačeval preživnino za dva otroka, če mu je še eden odveč. Tako neljubezen bi človek še pričakoval po 20 letih, ko so nekateri naveličani drug drugega. Ampak po parih letih pa to ni normalno. Sit te je do vrh glave, vzrok pa najbrž sama veš, ali pa ga boš kmalu odkrila. Ne tečnari mu več, lažje biti samohranilka z enim, kot pa z dvema. Saj se bo kar hitro vse odvrtelo, pa boš videla.

meni je vnaprejšnje celostno dogovarjanje, ki naj bi držalo za celo življenje, sploh glede otrok, čisto mimo. zakaj? ker se situacije spreminjajo, ker je polno stvari, ki lahko vodijo do sprememb. poznam tudi matere, ki so imele načrtovano vsaj nekaj otrok, vendar je prišel prvi, bil težak porod, bilo naporno, ko je otrok rastel in si je ženska premislila, da enostavno ne bo dala več tega skoz.

zato bi rekla, da naj ljudje pač pazijo, kaj rečejo, obljubljajo pri tako velikih stvareh. ker je potem, kar je, kot je tu sedaj brati. tam sem en dan sedaj brala, kako žena moškega navija še za enega otroka, pa je dec rekel, da jih ne bi imel več, ker ne želi iti več skozi vse to. pa čeprav jima finančno nič ne manjka. zato je včasih bolje, da se vsaj o načrtih glede otrok pogovarjaš sproti in ne sto let prej, ker se mimogrede lahko vse obrne.

jest se ne bom obrnila na vajin odnos, kot so se nekatere, kaj vse naj bi bilo narobe. mislim le, da pač nek razlog obstaja, da si je premislil. morda je to spredvidel ob tem, ko eno dete že raste. pač otrok je sprememba tirnic in morda ni tako fanatičen, da bo za vsako ceno imel otroka, ker je dojel, da je eno, ko si predstavljaš, kako je imeti otroka, drugo pa, ko ga dejansko imaš. napako jest vidim le pri tem, da sta zastavljala cilje takrat, ko sploh otrok še nista imela. ali sta jih takrat, ko je bilo še vse lušno in ni bilo v kontekst vzeto tudi tisto manj lušno.

tu je brati o tem, kaj si ti želiš, ne pa tudi, kaj si on želi. no, vidno je, da si drugega otroka (še) ne želi. ampak na silo ga ne boš pripravila do pogovora, zato je nesmiselno siliti vanj glede pričakovanja odgovora, ker lahko vse skupaj le še poslabšaš. da bi napisala recept, kako nekoga pripraviti do nečesa, je nesmiselno, saj človek najbolje sam ve, kdaj je čas in kdaj pač ni. ker niti ne vemo, koliko in kako globoko o drugih stvareh komunicirata, kot so te že spraševale. če pa človek čuti pritisk, pa bo verjetno prej kontra učinek kot pa pričakovan učinek.

očitno je nek razlog, da sedaj meni drugače. če bi mu dala čas, da ti odgovori, ker s pritiski boš le pospešila ta njegov “molk”. tako da ne vem, kaj ti reči več.

Dober razlog, zakaj ne več otrok, je tudi “komotnes”. Moj razlog je tak. Ne bi jaz še enkrat skozi to. Dojenčka bi še imela, ni lepšega, tisto obdobje od takrat ko shodi pa tam do dobra tri leta je pa za ubit’. T’ko da, lahko da je razlog “komotnes”. Najprej izključi ta razlog.

ohjoj, intenzivnost ljubezni moškega do ženske se torej meri po tem kolikokrat jo je pripravljen oplodit.

Nehaj travmirat in zganjat depresijo za brez veze.
Konec koncev imaš šele 27 let.
Posveti se otroku, ki ga imaš in ne visi partnerju non-stop za vratom z drugim otrokom.
Poskusi se pač kdaj ob kakšni priložnosti mirno pogovorit z njim, morda ti bo povedal svoje razloge proti. Ki so morda celo upravičeni, celo, če med vama vse štima. Če pa ne, je pa itak brez veze težit in si nakopat še kakšnega otroka…
Sicer pa, kot so ti že pred mano povedali, življenja ne moreš vnaprej načrtovat, ampak se sproti dogovarjat, narediti kdaj tudi kak kompromis. In takoo kot si ti lahko želiš še kakšnega otroka, ima tudi on pravico, da si ga ne želi, pa čeprav ti je pred leti to obljubil …

Vprašanje zakaj je tako – ampak če ti on tega ne pove, lahko mi samo ugibamo. Lahko, da je bilo zanga naporno vse to okoli otroka, lahko da te ne ljubi več, lahko da …. Pogovori se! Tvoj partner je – če se ne želi pogovarjati in ti razložiti zakaj se je tako odločil, bi bila jaz zelo zaskrbljena.

Saj ne vem, kaj je z mano narobe. Zakaj imam tako željo po še enem otroku. Morda mu res presedam jaz in je v tem problem, da si ne želi še enega otroka.

Morda je v ozadju tudi kaj drugega, morda tretja oseba. Odnos med nama se je res spremenil, odkar imava otroka.Je pa zelo navezan na hčerko in tudi ona nanj. Tudi skupaj se imamo lepo, med nama včasih pride do konflikta in imava tihe ure, potem se pobotava in normalno funkcionirava dalje.

Ne bi ga rada izgubila, rada ga imam in mu to tudi povem, on pravi da me ima še vedno rad , ko pa pride beseda do otroka, pa odreagira, kot bi ga zadel z nožem.

Ne vem zakaj sem tako obsedena z željo o še enem otroku. Včasih grem mimo kakšnega vozička in se mi kar solze ulijejo, nekontrolirano. Mislim , da sem zapadla v depresijo.

Morda bo najbolje za vse skupaj , da neham razmišljati o vsem skupaj in se posvetim predvsem svoji hčerki.

Popolnoma te razumem. Počutiš še opeharjeno. Za razliko od drugih mnenj mislim, da ni fer od tvojega partnerja, da si je premislil glede drugega otroka, čeprav sta ga skupaj načrtovala. Ve, koliko ti to pomeni, v zvez z njim si šla z zavestjo, da imata enake poglede na število otrok, da bosta lahko skupaj uresničila vajine želje, ki so bile videti podobne. In on te zdaj brez pojasnila opehari za ponovno materinstvo!

Nisi obsedena z željo po še enem otroku. Želiš si ga, sama si ne predstavljam, kako bi živela, če bi se partner premislil glede načrtov in želja, ki bi mi veliko pomenili. In celo brez pojasnila…

Malo se mi dozdeva, da nisi ravno najbolj prepričana v vajin odnos, glede na to, da praviš, da se je le-ta spremenil. In glede na to, da dopuščaš, da je v ozadju morda tudi tretja oseba.
In si bolestno želiš še enega otroka, da bi ga še malce bolj priklenila nase.
No, tale zadnja metoda ne funkcionira, kvečjemu lahko enkrat ostaneš sama z dvema otrokoma.
Najptrej si pridi na jasno glede vajinega odnosa, potem pa začni razmišljat o še kakšnem otroku.

Imaš službo ali ti je samo dolgčas doma?

Mi je prehitro “ušlo”. Se strinjam z drugim delom napisanega od “kako pa drugač”.

Popolnoma te razumem. Počutiš še opeharjeno. Za razliko od drugih mnenj mislim, da ni fer od tvojega partnerja, da si je premislil glede drugega otroka, čeprav sta ga skupaj načrtovala. Ve, koliko ti to pomeni, v zvez z njim si šla z zavestjo, da imata enake poglede na število otrok, da bosta lahko skupaj uresničila vajine želje, ki so bile videti podobne. In on te zdaj brez pojasnila opehari za ponovno materinstvo!

Nisi obsedena z željo po še enem otroku. Želiš si ga, sama si ne predstavljam, kako bi živela, če bi se partner premislil glede načrtov in želja, ki bi mi veliko pomenili. In celo brez pojasnila…[/quote]

Dobro napisano.Se čisto strinjam.

Res se počutim opeharjeno in ravno zato mi morda tako hudo.

Moje predstave so bile, da bom imela dva otročka dokaj skupaj, ker mislim, da je bolje tako, da je razlika med otrokoma majhna.

Ne predstavljam si roditi drugega otroka čez kakšno desetletje. Ne vem ali si ga bom takrat sploh še želela. Morda bom imela takrat popolnoma druge cilje.

Oba sva se strinjala, da bova imela otroka enega za drugim, oziroma , da bi bila razlika med njima maksimalno tri leta. Oba sva se strinjala, da ne bo lahko, oba sva se strinjala, da je bolje imeti otroke mlad, kot pa v srednjih letih. Ampak sedaj opažam, da sem se vsega tega, zavedala dejansko samo jaz on pa ne.

Ne bom pritiskala nanj ne bom več zahtevala pojasnil zakaj ne želi otroka in bom poizkušala potlačiti to svojo željo. Ali mi bo to dejansko uspelo, pa niti sama ne vem.

Imam službo in ni mi dolgčas.

Mogoče je pač ugotovil, da je že z enim otrokom preveč dela, mogoče si še enega pač ne želi? Kako se sploh lahko kar tako zmeniš koliko otrok boš imel? Potem pa jokate, ko imate kakega premalo ali preveč.

Evo…moje mnenje: nikogar se ne sme siliti, da ima otroka, če tega ne želi!
Če mu boš zdaj utrujala do nezavesti bo prej ali slej popustil in bosta imela otroka. Če dve leti pa boš pisarila, da imaš 2 otroka, mož pa ne jebe vseh treh 5 posto!

Moje mnenje je tako: če sta 2 v zvezi in si eden želi otroke, drugi pa sploh ne…potem je potreben ali kompromis, da se vseeno ima enega otroka ali pa da gresta narazen. Če pa je vse ostalo ok in je problem le v drugem otroku potem si ti tista, ki bo morala biti prilagodljiva. Zakaj sploh razmišljaš, kako ti manjka drugi otrok?? Zakaj ne vzameš otroka (tega ki ga imaš) kot svoj zaklad, ki te izpolnjuje???

Jaz imam 2, s štiriletno razliko. Moj si je želel drugega prej, jaz ne. Zato taka razlika. Seveda – hvaležna sem za oba otroka enako, za oba bi dala svoje življenje, če bi bilo potrebno, oba imam enako rada…vendar…drugi otrok je bil nekako “izsiljen” iz moževe strani, čeprav sem želela počakati zaradi študija. Seveda, v enem trenutku sem popustila in rekla ok. Potem sem rekla nič, pa počakajva, pa je bilo že prepozno…nikoli mi ni bilo žal. Niti za sekundo. Pa vendar, trenutek ni bil pravi, ne glede na ljubezen do otroka. Mislim, da je to vedel tudi partner, ki me je prvič po tem varal v času nosečnosti, drugič pa takoj po porodu.

Ok…zdaj sem zašla v osebne vode…hotela sem povedat, da spoštuj njegovo mnenje, in da mora biti to iskrena odločitev obeh.

Saj nič ne rečem: danes sem mu hvaležna za teženje, saj je sin pravi biser in ga imam neskončno rada. Ampak, če se potrudim pogledat še z bolj neodvisnega kota (čeprav je težko, sina sem si kljub vsemu od prvega dne, ko sem izvedela, da je na poti, želela), trenutek ni bil pravi in to sem takrat čutila.

Če tako čuti tvoj mož, spoštuj njegovo mnenje.

Mislim,da je take stvari težko potlačit.Jaz nisem mogla.Ker začneš gojiti zamere proti njemu.
Tudi jaz se strinjam,da je dobro imeti otroke skupaj.Da skupaj odraščajo Vzgoja je lažja.In tudi meni se zdi imeti brezzveze otroke desetletje narazen.
Ker potem imaš dva edinca.Tako sva bili midve s sestro.
In to ni v redu.Vsaj zame ni bilo.
Povej mu,da si to želiš in da ti je pomembno.Če te ne bo slišal….Boš videla,kam bo šel vajin odnos.

New Report

Close