Najdi forum

Lepo pozdravljeni,
že vnaprej se opravičujem za zmedeno pismo, vendar sem v tako močni stiski, da komaj zmorem napisati nekaj skupaj.
sem 27 – letna punca, izhajam iz družine kjer je oče že celo moje življenje alkoholik, kot majhna punčka, sem si zadala nalogo, da bi moj oče nehal piti, to je zgledalo nekako takole, da sem vsa čustva ali “nečustva”, ki so bila prisotna ali “neprisotna” med njima z mamo, sem si dala na moja ramena, posledično sem imela pri 13-ih letih močne močne migrene, okvaro vida in kasneje diagnozo depresija (in to pri 13.ih letih), nihče se nikoli ni vprašal zakaj, od kje….nihče ni nikoli videl mene, ampak le njega alkoholika, vse se je vrtelo okrog njega, njega in se enkrat njega, čeprav nas je vse čustveno izsiiljeval, teroriziral, vedno sem bila za vse kriva, vedno sem nekaj naredila narobe, vedno sem bila zakompleksana, skratka ne zmorem več, da sem tiho in da rečem, da očeta skorajda sovražim, in sicer ker od njega ni nilo nikoli nobene opore, nobene trdnosti, ničesar s čmer bi mi vlil voljo do življenja, stalno je bilo moraliziranje in strah, ta večni strah, in še danes me je strah pred njim. Imam močne strahove v stiku z ljudmi, zdi se mi kot bi imela kaksno socialno anksioznost……težko se sporostim, vedno potrebujem ob sebi druge,. da se počutim boljse in potem nekako psotanem od njih odvisna. Ugotovila sem tudi, da sem nekako postala odvisna od vzdusja, ki je vladal doma v nasi druzini in čeprav ogromno delam na tem, se velikokrat ujemam v ta začarani krog in sma ustvarjam taksno vzdusje. Dogodki so se se bolj zakomplicirali ko sem danes popoldne izgubila dedka – umrl po dolgotrajni bolezni, kateri mi je edini v mojem zivljenju nudil popolno oporo v vsem kar sem delala, spodbujal me je, me hrabril, bil je zelo pozitivna oseba, vedno me je stisnil k sebi, vedno sem bila za njega njegova pridna punca, znal me je razveseliti, znal je iz mene potegniti najboljse, zato je ta moja stiska prisla se bolj do izraza. Doma namreč (v alkoholicni druzini) vlada neizmerna napetost, stres in prav nihce ne spravi nikogar v dovbro voljo, to je tako moreče,e hkrati pa nečloveško, vse skupaj je ze prava mučilnica, se bolj zalostno pa je dejstvo, da vse te stvari obucitm le jaz, mama se dela kot da nic ni, in uziva vsak dan posebej, četudi oče pije, jaz pa sem sama in osamljena kot se nikoli. Jezna sem, zivcna sem, strah me je, ……in vedno bolj sem prepricana, da taksno zivljenje kot je pri nas doma ni normalno. Nisem se zakljucila studija (1 izpit + diploma), posledicno tudi zaradi vzdusja doma, ………..skorajda ne zmorem vec, Prijateljev pravih skoraj nimam, smpak ne zaradi tega, ker bi bilo z mano res tako narobe, ampak zaradi tega, ker sploh mi ni do druzbe, ker ne najdem nikjer varnosti in se non stop pocutim ogrozeno, ne zelim si take druzbe, ki hodi na zabave in se napija ali druzbe, ki ji je pomembno kako se kdo oblaci, zelela bi si druzbe, kjer je clovek zares clovek, in kjer te ljudje sprejmejo taksnega kot si, z vsemi strahovi, in občutki. Bila sem že pri psihologinji, kjer sem imela 4 srečanja. Pomagala so mi, a kaj ko je ta pomoč plačljiva, spračujem se kako je to možno, damoraš za pomoč če izhajaš iz družine alkoholika, in si zrtev teh okoliščin za pomoč še plačati. Želala bi ustanoviti skupino za nas otroke alkoholikov in to brezplačno, upam da mi bo uspelo. Želela bi pomagati takšim ljudem, ki so v stiski kot sem sedaj jaz, saj vem da bi nam s skupnimi močmi uspelo. Zalostno je, da ne morem o tem govoriti z nikomer doma, če rečem kaj na to, da ne prenasam vec alkohola v druzini ( kar sem tudi storila), so seveda name vsi jezni, in sem jaz črna ovca v druzini, oče me itak spljuva že tako ali tako, če pa se upam spoh kaj reči (kar je izjemna redkost seveda, ker sem non stop v strahu), je pa izbruh jeze še toliko večji. Dejstvo je tudi to, da sem se celo sla druzinskega svetovalca in sem mu na lep način očetu povedala, da ga sicer imam rada, in da mu zato zelim, da se gre zdravit oz. naj preneha z alloholom, resnica pa je ta, da se je on vsakokrat ponovno napil. Šele pri psihologinji sem razjasnila nekatere zame zelo tezke stvari in sicer, da nisem odgovorna za njegovo pitje- da verjeli ali ne, to je bil ozame nekaj novega, ker namreč kot otrok alkoholika si celo zivljenje prizadevas za njegovo prenehanje podzavestno ali zavestno. Naj ne pricnem omenjati kaksne fante sem imela, saj so me seveda privlacili partnerji, ki so me tako ali drugace spominjal i na njega in ki so me tako ali drugace zlorabljali (custveno). Najbolj interesantni so seveda bili tisti, ki so enkrat zeleli biti z mano, spet drugic ne in so me povsem sklenslali. Hočem povedat da kot otrok alkoholika . hčerka alkoholika, se celo zivljenje bojujes s tem, saj iz zacaranega kroga skoraj ne najdes poti, poleg vsega ne najdes oporo v lastni druzini !?!?!? kar se mi zdi najbolj grozljivo, počutiš se sam in osamljen kot izhubljena duša…..moja zelja je, da bi dobila nekoga, ki bi zelel deliti z mano te občutke, mogoče koga, ki je živel v druzini kjer je vladal alkohol in ki je pripravljen o tem govoriti…..namreč edino kar mi je zares pomagalo je bila psihologinja….kjer sem lahko varno spregovorila o vsem, zelo dobro pa je bilo tam videti koliko blokad je v meni, ko mi je bilo dovoljeno svobodno govoriti vse, je bilo zame zelo tezko ( seveda, saj sem doma lahko govorila le tisto, kar so drugi zeleli slisati). Skratka, če je kdo s podobnimi tezavami bi bila zelo vesela, če bi se oglasil in da bi lahko z njim spregovorila o tem, verjamem da bi bilo obema lazje. Do takrat pa lep pozdrav, E*

Hej Bambina,

kot bi brala svojo zgodbo. Tudi jaz sem stara skoraj 27 let in se še bojujem s študijem, a imam še 10 izpitov in diplomo (tako grozno mi je). Moj oče je alkoholik, mama pa, kot s temu reče, suhi alkoholik, ki sploh ne pije, a ni preprečila v domu alkohola in vaščitila s tem otrok.

Edini način, da uspemo priti iz tega začaranega kroga alkoholične družine je ta, da se umaknemo iz patološke družine. Lahko še tako analiziraš dogodke in osebe v svoji družini ter kako bi našla rešitev za svojo družino, a tam je patološko okolje. Ne pozabi tega! Ne pogrezaj se pregloboko v to zmedo, zaživi svobodo!

Prvi korak je, da se fizično ločiš od njih. Poišči si sobo, izseli se od tam… Začni delati, če nimaš denarja. Drugi korak je čustveno distanciranje. Pri tem ti lahko pomaga okolica.

Priporočam Al-anon in še dosti skupin in terapij lahko najdeš. Važno je, da greš k terapevtu, ki se spozna prav na alkoholizem!

Jaz pa samo upam,da si ne boš našla fanta alkoholika, ker na žalost je ponavadi tako, da hčerke alkoholikov kjer je vladalo tako vzdušje….. si najdejo sčasoma fanta ki je isti kot oče. Res delaj na tem, da ta vzorec daš ven, saj sem prepričana, da ne želiš isto za svoje otroke, da preživljajo oz. bodo preživljali, kar preživljaš ti.

želim ti vso srečo pri okrevanju, ker tak odnos kot si ga doživljala ti, kot vidiš ni pravi za družino.

nova
Uredništvo priporoča

oila bimba č,

a bi bilo mogoče, da bi se slišale preko zasbnega sporočila ali pa meila ? rada bi navezala stik s kom, ki preživlja podobno kot jaz, namreč z drugimi sploh ne najdem več pravega “stika”, če me razumeš, trenutno sem na tem, da si poiščem sobo kjer bom lahko u miru zivela. Hvala ti bimba č za vzpodbudo. E*

avtorica poglej si tam v delu sociala in pravo forumu takoj na začetku imaš glede alkohola.
srečno

http://med.over.net/forum5/list.php?261

Hvala, *Bambina*, za izkazano zaupanje.

Veš, imam en majčken organizacijski problem. Oba maila, ki ju uporabljam, imata v naslovu moje ime in priimek in ju zato ne bi rada objavila.

A ti lahko po praznikih pošljem mail in si bom v tem času odprla novega?

P.S.: Priporočam v branje knjigo Pot samouresničevanja. Jaz jo rabim vsak dan, da me vsaj nekaj tera naprej.

Spravi se ze k pameti in nehaj se tako krvavo oklepati tvoje rpve druzine! Dovojl si stara zaa popolno custveno neodvisnost od vseh takih crnih ljudi in zate njihova druzba res ni zdrava!! Imas 27 let in bi lahko ze sama imela druzino, ne pa da celo pri teh letih zivis za druge in da vso energijo vlagas vanje namesto vase, saj se bos cisto izcrpala! Za zacetek izgini od doma na svoje v stanovanjsko skupino med sostanovalce ali v dvoje z moskim ali s prijateljco, zase skrbi in se brigaj samo zase in razvoj lastne osebnosti, za lastno zivljenje. Pa da si v taki hudi stiski zaradi alkoholizma, ne vem no, malo pa bi v odrasli dobi alkho bila do drugih kriticna in ce se oce s pitjem do vseh obnasa grdo, se pa res ne rabis sekirat. Oddvojiti se moras od starsev.

Takoj se moras resiti tvoje custvene odvisnosti od starsev. Ocitno se nisi nikdar od njih custveno locila kot se mladina loci in si ustvari lastno zivljenje! Tako da si to stisko sama povzrocas s takim trmastim vztrajanjem na prsih mame in oceta in kaj delata, ali pijeta, ali kricita itd. Pa kaj ce kricita! Krici alkohol, razumes. Resi se tega mucenistva in mazanja oci s peskom, da si sama za ocetovo pocetje odgovorna in ze pusti enkrat lastne starse ziveti tako kot pase njima v miru, kaj se sploh toliko vtikas vanje. Si se vprasala, ce sploh imas pravico kogarkoli spreminjat? Jaz mislim, da ne.

Ker pa ti taksno stanje pijanscine ne pase, pa si ti tista, za katero je boljse, da gre, ne pša da sam sebe naziras, ker se ne spreemnita. Vsako rrazumevanje do tvojega trpljenja nikakor ni primerno, ker nisi noben otrok, niti trpeca najstnica, niti nisi bila zrtev hudega nasilja, pretepana, zapirana itd. Ampak ze davno odrasla zenska na pragu 30. let, zato taksna razcustvovanost ni vec na mestu.

Zato je zdaj potrebno, da postanes razumska, objektivna, ne pa vec custveno vezana na take ljudi, od katerih imas sranje in nic drugo. Lepo pojdi stran in nosi v sebi spomin na dedka in na vse dobro, kar ti je on iz srca dal. Tako uboga ze nisi kot pises, sicer ne bi bila sposobna imeti odnosov z drugimi, to pa vendarle zmores. Tako da je zate vendarle upanje, ustvarial si bos druzino in vse, samo ce bos nehala vlagati energijo v pijance v prvme domu in raje osnovala lasten dom, pusti ju ze enkrat. Pri teh letih ni cas za trpljenje, pac pa pamet v glavo in da naredis dokoncni korak naprej izven nevzdrznega okolja za vedno, cas za postavitev na lastne noge, za pot naprej in vlaganje casa in eenrgije v lastno zivljenje, ne vec v ocetovo, ker je to, pri tvojih letih, ze skoraj smesno, da trpis za stvari, ki jih nisi kriva, a sebi pa noces pomagati, raje vztrajas v trpljenju, ceprav si za nagrado v druzini crna ovca.

Najdi si koga, ki te bo imel rad in ki bo pameten, ne pa pijanec in se odslej zanimaj samo zase in za svojo SRECO !

Hvala vsem za nasvete. Seveda vem, da je moja naloga in dogovornost, da se osamosvojim, in da tudi ni moja naloga, da se vtikam v starše, pač družina alkoholikov deluje na tak način, da smo otroci kar precej čustveno navezani na starše, in to ravno zaradi “zlorab”, ki so se zgodile, seveda pa točno vem, in si tudi zaželim zaživeti na svojem in bom vlagala vse v to. Vseeno pa naj omenim, da kritiziranje kot ga navajas ti mentis ni na mestu, veš lepa beseda lepo mesto najde in to velja vedno, zame je to načelo in se ga skušam držati čimvečkrat ko mi uspe. Tolči po nekom, ki je bil že tolikokrat potolčen pa nikakor ni na mestu. Potrebovala sem nasvet in sem ga tudi dobila, vedno pa imam najrajse tiste nasvete, ki so srčni. Vseeno pa vem mentis, da mi tudi ti želiš le dobro.

Hvala ,Erika.

Danes sem bla pametna, ceprav doslej nisem nic pila. Bomo vidli, ce bom kaj boljsa zdaj, ko bom pa nekaj spila 😀

Bnabina*, saj jaz sem sama prestajala isto. Zato pisem iz lastne izkusnje.

Doma 12 let vsaj 2 tedensko : pijanost, kricanje, zmerjanje itn. po mojem 23. letu se je zacelo. Pa strah! Za razliko od tebe nisem cutila skrbi za oceta. Ampak notranji bes, ki ga nisem smela pokazat, saj me je za vsako besedo lahko zaniceval ali pa fizicno grozil, to zmore alkoholik, ki se mu za lastno druzino in nase pocutje gladko jebe.

Problem je bil fizicna ogrozenost in strah pred pijancem. V mojih oceh je bila problematicna mami. Ta mu je kaj ob prihodu domov rekla in je bil ogenj v strehi. Vsakic ga je povzrocila ona. Ne on. Ce bi molcala, bi blo ok. Ja enkrat sta se tudi stepla, kricala ko zveri celo novoletno noc, po celi hisi je razbijal s pistolo za svinje, je zelo velika in ful poka. Tako da je vsa vas stala sredi vasi in cakala, kaj bo, zravn pa niso upali. Tako da sem jaz prestala groze zelo veliko.

On se je navadil pijan ignorriati vsako njeno besedo, ali pa v najhujsi pijanost obnemel, zaspal, nikogar slisal in ni vracal nazaj z zmerjanjem, kriki in groznjami. Kljub temu je bil nek strah in bes v ozracju in sem razvila kronicno nespecnost, ker je blo pogosto.

Potem se je v meni nekaj spremenilo. Nekje takra,t ko sem sam padla v hude zivljenjske probleme, nisem se niti do danes izvlekla. Nekje proti 30. letu sem razumela, da NIMAM NIC Z NJEGOVIM POPIVANJEM IN DA NISEM KRIVA NICESAR IN NISEM ODGOVORNA ZA NJEGOVO ZIVLJENJE. Zato : naj rece kar hoce, naj dela kar hoce, naj bruha ali ne bruha, naj v mrazu zaspi zunaj v avtu ali ne, naj ga razbije in spet naredi totalko, VSEENO MI JE. Zmagala sem! Mene ne more vec iz tira spraviti nic : NIKOLI ME NI PROSIL ZA NOBENO SKRB in trezen verjamem, da me ni hotel trpinciti. Dojela sem, da sem SAMA TISTA, KI SEBE TRPINCI, ker pada nanj, na nekaj, cesar ni moc spremeniti in kar je v bistvu samo njegova stvar, alkoholizem!

Obcutek svobode je neopisljiv. 🙂

Gledam za nazaj, kako sem bla nora, da sem si tolko gnala k srcu, trpela v sebi, se bala izpadov, sramote, pa da sem morala ponj hodit nekam na bencinsko postajo, po celega raztrganega, ker se je z nekom stepel, na sreco ni blo policije, pa itak je bil napaden – zato v mojih oceh ni bil nikol nic kriv.

Pravim, da ce imas denar in ce imas rada moske, pojdi s pametnim v dvoje in se ne brigaj vec za oceta ne za mater, ker sta ti veliko skodovala. .

Mene pa ne gane vec nic. Sem popolnoma indiferentna do tega. Dokler me doma noben ne maltretira, naj zarad mene dela, kar hoce. In tako en z drugim zlahka shajamo, ker me ne more nic vec prizadeti. Vsak je svoje usode gospodar.

Draga Erika, veliko si dala skozi. Se strinjam z Mantisom: NIMAM NIC Z NJEGOVIM POPIVANJEM IN DA NISEM KRIVA NICESAR IN NISEM ODGOVORNA ZA NJEGOVO ZIVLJENJE.

Ko boš uspela priti do tja, da ti nisi kriva, še manj pa odgovorna za njegovo obnašanje in tudi obnašanje svoje mame, bo veliko laže. Ko si bila otrok, temu nisi mogla uiti, sedaj si odrasla in si odgovorna samo zase, zato je treba nekaj narediti v tej smeri. Odidi od doma, najdi si pomoč, osamosvoji in osvobodi se.

Glede psihologa pa, kolikor vem, se da dobiti na napotnico. Niso vsi plačljivi, moraš iti do svojega osebnega zdravnika, da ti da napotnico naprej za psihologa /psihiatra. Zadeve ne poznam dovolj dobro, vendar vem, da plačilo ni pogoj za obiske. Zato se le oglasi do svojega zdravnika in se pozanimaj, ker če ti je to pomagalo, le nadaljuj z obiski.

Srečno!

Ne svetujem obiska psihologa na napotnico, ker jo lahko izda osebni zdravnik in ker je to za vedno zapisano v clovekovi kartoteki in te to spremlja tudi na vseh zdravniskih pregledih za nastop sluzbe in pogosto psiholog osebo poslje naprje k psihiatru (gres brez napotnice k njemu), ki pa izda tezka zdravila, ki se imenujejo antidperesivi ali pomirejvlaa, pogost brez pravega razloga, samo zato, ker se clovek v nekem obdobju isce – posledica pa je, da je to vse vpisano povsod in izvisis kot kandidat za pomembno sluzbo ali skoraj vsako drugo sluzbo, ker danes pvosod zahtevjao popolnoma zdrave in neoporecne ljudi (brez da jemljejo antidepresive ali so imeli kak prekrsek ali pogojno ali se skom skregali). Ce imas denar, placaj zasebni obisk, ki ne bo zapisan v tvoji zdravstveni kartoteki!

Zdravo Bambina*,

pošiljam ti svoj obljubljeni mail. Tukaj je: [email protected]

Lahko si podeliva kakšno izkušnjo iz alkoholične družine.

Ko berem zgodbe otrok alkoholikov, me vedno presune kako podobne so si v svojem jedru. Strah, tesnoba, občutek sramu..Neznanska krivica.
Tudi sama sem otrok alkoholika, moja zgodba je podobna zgodbam ostalih. K sreči se je kolesje mojega življenja obrnilo v dobro smer.

Žalosti me, da so otroci alkoholikov na robu obravnav. Sistem se ukvarja samo z alkoholiki, morda še ženami alkoholikov. To mi ni dalo miru in izbrskala sem uspešen mednarodni model – NACOA (National Association for Children of Alcoholics),ki že 25 let deluje v ZDA, nekaj let manj v Veliki Britaniji, Nemčiji, tudi na Poljskem, Braziliji. Povezala sem se z ustanovitelji, ki že žanjejo sadove dolgoletnega dela in skupaj z nekaj ostalimi mladimi entuzijasti ustanovila slovensko vejo NACOA.
Smo sicer na začetku, orjemo ledino, pa vendar vztrajno delamo korak za korakom. Prizadevamo si za detabuizacijo kategorije otrok alkoholikov v slovenski družbi (ljudje se še vedno ne upajo izpostaviti kot otroci alkoholikov), ter vzpostavitev podpornega okolja. Otroci alkoholikov (vseh starostnih kategorij), toplo vabljeni da nas poiščete ali na blogu: http://nacoaslovenija.blogspot.si/, ali se nam oglasite na mailu: [email protected]. Veseli vas bomo! V prihodnjih mesecih bomo začeli s skupino odraslih otrok alkoholikov v Mariboru! V kolikor čutite, da bi vam dobro delo, povabljeni!

Dragi otrok alkoholika – otrok ali odrasel – vedi, da nisi sam!

Sonja

New Report

Close