VPRAŠALNIK ZA MOŽA
Z možem imava kratek stik in sem sklenila, da ker mu z besedami ne pridem blizu, da mu bom kar napisala vprašalnik in naj mi ga izpolni. Pomagajte mi z vprašanji, na katera naj bi mi odgovoril in se zjasnil, kaj pričakuje še od življenja in da sploh ugotoviva, če ima sploh še smisel nadaljevati “zakon”. Stara pa sva 46 let.
Ker ga zadnje čase nekaj nosi, obnaša se kot pubertetnik, živel bi ločeno, ampak “tiste dni”se bi še vedno vračal k meni, dovolj imam podpiranja 4 vogalov. Meni je tega že dovolj, da bom v večnem čakanju, kdaj bo gospod padel na realna tla.
Ob sebi bi rada imela nekoga, na katerega se lahko zanesem!
saj že sama veš, da nima smisla. mož bi rad imel še nekaj od življenja, ti si mu pa cokla za vratom. ker se da, pa še vedno koristi tvoje gospodinjske usluge.
pomembno je samo, kaj bi še ti rada od življenja in kaj si pripravljena ti narediti zase. možu si že zdavnaj zadnja rupa na sviralu, samo sprijaznit se nočeš s tem.
Zanimiva ideja, je bila moja prva misel.
Midva sva tudi v takem razpoloženju, pa imava komaj dveletnika doma. Vsakih par tednov bi on šel drugam in dovolj imam tega poslušanja.
Zadnjih 5 mesecev sem večinoma tiho, ko je doma (max pet izgovorjenih stavkov). Ne komuniciram z njim in sem ugotovila, da se prav fino počutim. Nihče mi ne kontrira, kar ima navado delati za večino mojih izgovorjenih stavkih, ni se mi potrebno boriti za minutko posluha, ni mi treba “prositi” za razumevanje,…
Jaz opravim svoje kar zmorem za otroka, za sebe, gospodinjstvo….gospodin pa kar njemu paše, kadar mu paše in kolikor mi paše.
Vprašanja::
1:kje boš živel
2:katere dni se misliš vračati domov
3:in če se vračaš vzrok a- menstruacija tvoje nove in bi se rad pri meni izpraznil b- pranje perila
4:Kdaj si boš drugje uredil stalno prebivališče
5:kdaj boš spakiral svoje stvari iz mojega stanovanja
6:kdaj bova pri sodišču uredila, daje stanovanje ali hiša samo moja
7:kdaj misliš iti,čimprej tem bolje
8:kaj če ne bi raje hodil domov da ali ne
9:Koga bolj ljubiš,mene ali ta novo
10:ali misliš resno z ljubico
iitd.
Na koncu pa je najbolje, da ko dobiš,da je stanovanje tvoje, se on drugje za stalno prijavi,ga nikdar več ne vzameš nazaj, čeprav bo jokcal pred vrati.
Moj je tudi tak kaliber. Zadnje čase je skoz govoril, kako bi se on nekam odselil… Sem vedela, da se ne bo, ampak me je vseeno prizadelo, da tako razmišlja. Pol sem pa še jaz začela počesi govorit (in mislit), da bi šla kam stran živet in sem rekla, da bi šla kar v tujino živet. On se je pa navdušil in rekel, a ti bi tud šla. In je že delal načrte, kako bi lahko šli… Jaz sem mu pa rekla, ja če greš ti, pol pa meni ne bo treba it, a ne? In zdaj imam mir pred temi njegovimi načrti.
Ljubice sigurno nima,
ima pa zadnje čase predvsem družbo ločencev, podkrepljeno tudi z alkoholom, pa tenis, pa..denar bi imel samo zase.
Trenutno sva na probi “ločenega življenja”, na mojo željo se je odselil, k svojim domov. Sicer stalno cvili, kako, bi rad živel z nama (imava eno najstnico), vendar ne tu(živimo v hiši mojih staršev), ne pri njihovih, ampak nekje na svojem(sanja, saj nima denarja za stanovanje).
No in kaj si naj zdaj mislim?!
Ti tudi s svojim “molkom” kažeš svojo hudo čustveno nezrelost. Nič ne bo s tem rešeno, svoj ego boš nafilala za kratek čas, potem pa bo prepozno. Stvari je potrebno razčistit in če nimata želje po partnerstvu in partnerski ljubezni, se poslovita.
Avtorici teme pa … vidva sta si pa tako ali tako že “povedala” svoje in če ti ostaja edino sredstvo vprašalnik, je odgovor že zdavnaj na dlani. Konec je bil med vama že zdavnaj, zdaj ga je potrebno udejanjit le še v praksi. Da bosta lahko oba živela naprej. Ker tako ne, še najmanj ti. In ne upaj na to, da bo kdaj bolje, ker ne bo.
Poglej, to ima prav. Jasno, da mu ni fino živet pod streho tvojih staršev. Tebi je lepo. Si doma. On pa je na tujem. In je prisklednik. Verjetno se počuti kot kup dreka.
Šele ko se človek v resnici osamosvoji, gre na svoje, je lahko zadovoljen. In ne mi rečt, da se ne da. Če sta le oba v čisto povprečni službi, se da. Posebno izven Ljubljane so stanovanja tako poceni, da kar glava peče.
še eden, ki se je preselil k svoji tašči. Taki tipi se morajo uklanjati strahovladi dveh odraslih žensk (ženi in tašči), kar jih čisto kastrira. Slej ko prej začnejo iskat potrditev drugje.
nehaj jamrat, kako podpiraš 4 vogale, ker si samo mamina mazica, ki še v življenju ni stopila na svoje noge.
Domišljavost malo zmanjšaj – brez skrbi da ga namaka drugje.
Če bi bila vidva oba odrasla, bi že zdavnaj odšla na svoje, tako pa po svoje oba vedrita pri svojih tastarih.
A ti bi z vprašalnikom reševala svoj zakon? Torej, pogovarjati se nočeš z njim, a odgovori na listu papirja bodo pa zadosti za vajino pot naprej? Nezrelo, ja.
Prvo se/ga vprašaj, zakaj si želi ločenega življenja. Ali sta skupaj že od 20-ih, nista počela stvari vsak zase, imela otroke, se posvetila družini? Mogoče čuti, da je zdaj čas, da živi svoje sanje, ki jih prej ni mogel. Ja, tudi hobiji stanejo.
Praviš, da ste v vaši hiši, s tvojimi starši. Mu mogoče to ne ustreza? Ga kontrolirate, nima svojega miru? Ne more početi, kar želi?
Če pa si želi okusiti svobodo, sladove samskosti, potem pa ti niti pogovor ne bo pomagal. Bo pa potrebno veliko več dela, če bosta sploh še ugotovila, da bi želela ostati skupaj.
Zaenkrat pa deluješ kot marsikatera tipična ženska – pustila ga boš, da živi ločeno, vmes počne bogsigavedi kaj, ti bi namesto pogovora ali neke odločitve pisala vprašalnik, ko (če) bo pa ugotovil, da zunaj ni tako lušno kot doma, ga boš pa sprejela nazaj. No, če boš ti, če bosta vidva lahko tako živela, zakaj pa ne….
Pa ti? Si želiš biti še z njim? Nekako daješ občutek, da ti tako paše in ti odgovarja celo to, da je v očeh opazovalcev on tisti, ki je “kriv”. V resnici pa si se ga ti naveličala in nimaš nekega interesa biti z njim. Poleg vsega, ga ne spoštuješ, saj človek nima nobene cene: namiguješ da je zguba, pijanček, pubertetnik, nima denarja…
Skupaj sta 10-15 let očitno, pa še vedno govoriš tako, kot da je on eno, ti pa hči pa drugo. Potem razlogi, zakaj noče biti pri tvojih in ne njegovih? Ima v hiši tvojih staršev sploh kakšno besedo? Lahko o čem odloča? Si predstavljate ženske, kako vpliva na moškega dejstvo, da je pri 40 še vedno otrok, da ne odloča o ničemer. Žena ga ne upošteva pri družinskih financah in odločitvah (ker sta v hiši njegovih staršev)
Iz napisanega razberem, da on bi rad bil s tabo in hčerko – ne bi pa živel v hiši tvojih staršev. Živel bi rad samostojno, neodvisno, s svojo družino – rad bi bil ON gospodar, rad bi bil moški, ne pa prisklednik.
Sklepam, da te je vsa ljubezen minila že pred leti, ko je izpolnil svojo nalogo – naredil otroka.
Upam, da se zelo motim in da ga res daje le druga puberteta. Krivda pa ni le na njegovi strani!
Dobro, sem čustveno nezrela, neodgovorna… karkoli pač.
Počutim se do ponižana (očitki, kako ga imam samo denarja – čez mesec dni pa “nisem mislil resno”, otroka imava samo zaradi tebe, jaz ga sploh ne bi imel, ….), nespoštovana. Poleg tega je verbalno nasilen do otroka in pred kratkim se je celo fizično spravil na mene vpričo otroka. Obstaja še kakšna druga rešitev (poiskusila že marsikaj, vendar na koncu sem jaz tista, ki ga komandira, mu ukazujem, ga teroriziram,, itd), kot da sem tiho dokler ne najdem kotička za naju z otrokom?
Čakaj čakaj, to je pa zdaj popolnoma drugačna zgodba kot zgoraj. Zgoraj govoriš samo o njegovi svobodi, zdaj pa še o vsem drugem.
Če je tako, potem pa RES ne vem, kaj še sploh premišljuješ. In če si ti pri svojih starših doma, zakaj naj bi TI iskala kotiček? Naj si ga poišče on. Ali je to spet neko žrtvovanje ženske al kaj? Glede na to, kar pišeš, je to očitno tvoj vzorec.
Zdaj pa hitro, sebe v roke, steraj ga iz stanovanja, spravi sebe v red in živi SVOJE življenje – življenje ženske, ki je tudi mama in ki je (bila) žena. Ne pa življenje mame in žene, sebe si pa nekje zatrla. On se zdaj išče, kaj pa ti? Pri tem mu pomagaš, namesto da bi pomislila nase.