Par brez družbe
Sva par cca 40 z majhnim otrokom. Včasih sva bila oba zelo družabna. Pravzaprav sva še vedno. Vendar pa opažava, da sva z otrokom na nek način ostala “sama”. Nimava prijateljev, družbe, s komer bi se še lahko družila. Posledično je nima niti najin otrok. Igrišča so eno, druženje med pari, pa drugi. Vsi se nekako zapirajo v svoj svet. To naju zelo žalosti.
Kakšne imate vi izkušnje na tem področju?
Pridejo trenutki v življenju, ko je treba zamenjati družbo. Recimo, da se to meni, nama dogaja zdaj. Sva brez otrok, brez njih so tudi ožji prijatelji (če jih še lahko tako imenujem), pa vseeno ni več tistega druženja, kot je bilo včasih. Nekateri enostavno nimajo več toliko interesa, čas je pa itak vedno problem. Saj ko se dobimo, ko se vidimo, je super, ampak je to tako poredko, da bi si želela tega več. Pa ponavadi ni neke inciative z njihove stani. Je pa po drugi strani v najino življenje prišlo nekaj novih ljudi in ponovno nekaj tistih, s katerimi se nismo videli leta, ki so bistveno bolj družabni:) In ob teh sva spoznala še nekaj drugih, pa se krog spet veča. Se mi zdi, da ko sem se nehala obremenjevati s tem, kako se z določenimi ljudmi ne družim, sem se kar naenkrat začela družiti z drugimi, jih srečala zunaj…
Lahko se odločita in te prijatelje, z otroki ali brez, povabita k vam na kavico, večerjo, kosilo, na družabne igre, film ipd. Če želita biti sama z njimi, brez otrok, potem pač to storite zunaj – kino, gledališče, večerja, kakšna prireditev.
Ne vem, kako majhen je vajin otrok, ampak najbrž bosta spoznala starše drugih otrok, s katerimi se bo vajin igral. Če se boste zaštekali, pa njih povabite na pijačo ali obisk, pa vidiš, kako se razvije.
Ah, tudi jaz bi lahko tako tarnala, če ne bi imela izjemno družabnega moža, ki je zmeraj obkrožen z ljudmi. In njemu najti družbo – keks. Tako da imamo ene tri družine, s katerimi se redno družimo. Otroci so sošolci, se poznajo, se razumejo, mi pa tudi. Če pa ne bi bil moj mož lepilo, ki nas povezuje, ki zmeraj daje pobude za srečanja, pa vprašanje. Jaz sem tudi bolj samotar in mi je že nerodno spraševat, a pridete? On pa to opravi v tren oka in evo – imam družbo za petek zvečer.
Se da, samo moraš biti res odprt in dajat pobude za druženje in navezovat nove stike.
Pri nama je podobno. Moja družba se je razselila vsak na svoj konec, v različne fohe. Vidimo se le še parkrat na leto, na kakšnih porokah in večjih praznovanjih. Pri mojemu je podobno. Pa tudi zdaj živiva na drugem koncu Slovenije, tu pa ne poznava praktično nikogar. Pa bi bilo res prijetno se kdaj zvečer oglasit, it na skupno rekreacijo, koncert… Sva sicer nekje med 30 in 40 in še brez otrok.
mi smo tudi brez družbe.
mlajši otroci imajo starše za igro in druženje (in to je več vredno kot vse ostalo), prijatelje imaj ov vrtcu in kasneje v šoli.
glede druženja pa ga lahko vpišete v kakšne klube, skupine, peljete na dogodke, predstave. In to je to. Pač, družba je taka. Tudi js se nočem družit. Težko najdeš ljudi, ki imajo glavo na mestu ali otroke, ki niso nasilni, apatični, nesremni ali nevljudni.
Je pač tako, naredite kar je dobro za otroka – mu omogočite socialno življenje z aktivnostmi, prijatelje si bo že sam poiskal, starši pač ne morejo biti zraven vsega.