koliko vas je ”odpikalo” lastne starše
res ne, starši so eni sami, moji so daleč daleč od dobrih staršev ampak mi na kraj pameti ne pride, da bi jima kdaj obrnila hrbet. Ne živimo skupaj že od mojega 15-ega leta, sta ločena, obrnila sta mi hrbet, ko sem ju najbolj potrebovala, oče ženskar, mama je nesrečno zaljubljena v človeka, ki mi je nekoč storil kaznivo dejanje, dediščine od njiju nimam in je tudi ne bo….Pa vendar sta moja starša, iz njune kombinacije sem jaz, imam lastnosti obeh. In čeprav ju nekoč nisem razumela, ju v določenih pogledim razumem sedaj, ko sem sama mama. Nikoli me nista podpirala finančno, ne duhovno, nikoli skočila na pomoč pri mojem otroku ampak ju bi sprejela pod svoje streho ob vsaki uri in jima pomagala, ne glede na preteklost.
No punce,potrpite vsaj malo za praznike,tudi od mojega moža mati je grozna,pa je ne odpikamo.Še gremo k njej petkrat na mesec,čeprav je sina grdo prinesla naokoli,praktično je storila to,kar še mačeha ne bi.Pa še gre k njej,čeprav ,mi včasih reče na žalost,da ko jo vidi,da mu gre na bruhanje,zaradi izigranja,ko jih je dolga leta stal ob strani,ji nosil kurjavo za tri peči v stanovanju ,jo vozil k zdravniku itd,na koncu pa ni nič vreden.Bilo kaj stori on in in moj sin njen vnuk,je dobro,vendar za njo bi moralo biti še bolje.Vedno najde napako,da malo pokritizira,tako je zadnjič potico,ki je bila res odlična spekel jo je sin,pošivfala.Rekla je bila je odlična,samo premalo zvita,kar pa ni res,sem ji takoj rekla,da takšne dobre potice še nismo jedli.Kaj misli,da samo ona dela najbolje,mi res gre včasih na jetra,vendar potrpim.
Vem, da težko razumeš, ampak vedi, da sem jaz edina, ki bom mami pomagala, ko bo obnemogla. To se je že ene 2x zgodilo,k ampak je na srečo vedno premagala bolezen. Ko je zdrava, je žleht in sem najslabša, ko pa umira, se topi od ljubezni do mene. Takrat me potrebuje in jaz pomagam. Je ena velika egoistična rit!
res ne, starši so eni sami, moji so daleč daleč od dobrih staršev ampak mi na kraj pameti ne pride, da bi jima kdaj obrnila hrbet. Ne živimo skupaj že od mojega 15-ega leta, sta ločena, obrnila sta mi hrbet, ko sem ju najbolj potrebovala, oče ženskar, mama je nesrečno zaljubljena v človeka, ki mi je nekoč storil kaznivo dejanje, dediščine od njiju nimam in je tudi ne bo….Pa vendar sta moja starša, iz njune kombinacije sem jaz, imam lastnosti obeh. In čeprav ju nekoč nisem razumela, ju v določenih pogledim razumem sedaj, ko sem sama mama. Nikoli me nista podpirala finančno, ne duhovno, nikoli skočila na pomoč pri mojem otroku ampak ju bi sprejela pod svoje streho ob vsaki uri in jima pomagala, ne glede na preteklost.
To, da je bil tvoj oče ženskar nima veze s tabo, ampak s tvojo mamo – to se mi in vse ostalo v zvezi s tvojimi starši ne zdi prav nič pretresljivega.
Zbodlo je edino kaznivo dejanje.V kolikor je kaznivo dejanje npr. posilstvo je mazohistično, da se trudiš za človeka (tvojo mamo), ki te ni zasčitila.
Ne grem se njenih igric, ne grem se njenih poskusov, da si me podredi, ne več. Zabijala me je celo življenje, obtoževala in privzgajala občutek krivde in sramu. Potem se je za en čas potuhnila in na koncu poskusila že z zdraho med mojim možem in mano. To sploh ni bil več odnos mati-hči ampak ženska-ženska in sem jo nepreklicno odpikala. Edine pomisleke sem imela glede mojih otrok, da bodo izgubili stik z njo, pa se le potrjuje moja pravilna odločitev.Se sploh ne briga za njih, ne pokliče, nič. In prav je tako. Končno nimam več mlinskega kamna okoli vratu…
Prijateljem, partnerjem,otrokom NE pustimo da nas žalijo. Starši nas lahko – ker so eni sami.
Prijateljem, partnerjem, otrokom NE pustimo, da nas varajo, kradejo, nas fizično in psihično zlorabljajo. Starši nas lahko – ker so eni sami.
Prijatelji, partnerji kmalu postanejo EX prijatelji in EX partnerji, če ne prenehajo z neprimernim vedenjem. Starši nas lahko po mili volji ponižujejo, so zlobni, manipulativni, egoistični in naša srca so še vedno odprta – ker starši so eni sami.
Kar seješ to žanješ.
Tudi otroci so naši, čeprav nas ponižujejo, so zlobni in manipulativni. A ti bi se odrekla svojemu otroku, ki je tak? Če ja, potem je prav, da se tudi staršem. Če ne, zakaj njim ne, staršem pa ja? Oboji so taki, ker so pač taki. Že res, da si mogoče sama kriva, če je otrok tak, ampak če je že odrasel, ima tudi on kaj besede pri tem, ne?