Njeni precej pogosti stavki.
Nikoli se nisva dobro razumeli, vedno neka zoprna napetost. Pa sem stara 40. Pogovor poteka tako, da ima ona vedno prav. Če se postavim zase, če ji ne kimam, pa v jok in: “še žal ti bo, ko mene več ne bo.”
Grozljivka.

Ima kdo izkušnje s takim odnosom? Kako se vi vedete?

Zveni zelo znano… pa še par podobnih for, npr.
ja kako boš ti imela pri hiši, ko boš sama svoja gospodinja.

“ja kako boš ti imela pri hiši, ko boš sama svoja gospodinja”

hahahaha, klasika

Imam izkušnje, ja.
Najprej sem na nek način “ušla”, če bi mogla bi šla na drug konec sveta. Potem pa sem razmislila, razčistila sama s sabo in se začela pucat nabitih občutkov krivde, ki se hočeš nočeš nakopičijo v tebi, pa če si še tako močan (ker besede, stavki leta in leta se zarežejo v možgane) in znova stopila v stik z njo, z veliko več distance. Takoj ko je “prestopila mejo”, sem se vljudno poslovila. In tako je še danes, ker spremenila se ona ne bo. Bolj kot ne ima v resnici ona zdaj odnos z mojimi otroci (ker tega jim odtegovala ne bom), jaz sem bolj kot ne le njihova mama. kaj bo, ko bodo večje, ne vem. Ker za zdaj je njihov odnos super, najin kot rečeno ni bil in ne bo. Ker kot ti omenjaš, če bi ji kimala in pihala v isti njen rog negativizma, bi bilo ok, a ker tega ne želim …

čustveno izsiljevanje pač

No jaz sem poslušala to od očeta: “Keri te bo pa mel, če boš tak nemarna…”

Ne, ni čustveno izsiljevanje.

Res je, da ko izgubiš mamo res vidiš da svet ni več lep. In tudi tisto pri meni drži:
“Boš že videla, ko te bodo tuja vrata po riti tepla!”:)(

Zato ti svetujem;:spoštuj mamo,rada jo imej, pokaži da jo imaš rada in občasno ji prinesi rožico! To je vse.

Se strinjam. Takoj ko moja mati začne najedat, prekinem obisk, tel. pogovor (pa niso pogosti) in se poslovim. Zelo težko bi se pripravila do tega, da mi ne bi prišlo do živega, zato raje takoj prekinem njene izpade.

Stara sem 28, na svojem, zaposlena, z res krasnim partnerjem, pa najeda o tem, kako bi mi bilo boljše, če bi njo ubogala (ja, bila bi neuravnovešena in histerična kot ona s kakšnim idiotom), kako sem nespoštljiva do nje, kako se je žrtvovala zame in za sestro, smatra naju za odgovorne za njen razpadli zakon, njeno srečo in njeno dobro počutje. Materialno sicer nama želi dati čimveč, ker se čuti odgovorno, v resnici pa želi nadzor in manipulacije z občutkom krivde

Pa vedno več pripadnikov in pripadnic njene generacije spoznavam, ki so taki. Mladi smo res “svakakvi”, ampak si upam trdit, da nas večina ne bo tako psihotičnih, narcisističnih egoistov (kljub temu, da je verjetno večina živela v materialnem pomanjkanju in pomanjkanju ljubezni v otroštvu) kot so naši starši.

No, no … ti žal mame res nisi imela in zato idealiziraš njen pojem. Čustveno izsiljevanje otroka, nabijanje občutkov krivde (še posebej z grožnjo “smrti”) je neodpustljivo in marsikoga zaznamuje za celo življenje – postane čustveni in socialni invalid.

Se pa strinjam s tem, da mamo imej rada, kakršna že je, ker drugačna ne zna biti. To je pa tudi vse. Saj tako kot strši niso lastnina otrok, ravno tako otrok ni lastnina staršev.

Hja, poznam. Ko ni več vedela kako me prizadet je rekla, da mi želi, da mi umre otrok, da bom občutila bolečino. Ker pač ni ona prva v vrsti za moj denar in čas.

Od takrat nimava stikov in jaz čutim olajšanje in mir.

No, no … ti žal mame res nisi imela in zato idealiziraš njen pojem. Čustveno izsiljevanje otroka, nabijanje občutkov krivde (še posebej z grožnjo “smrti”) je neodpustljivo in marsikoga zaznamuje za celo življenje – postane čustveni in socialni invalid.

Se pa strinjam s tem, da mamo imej rada, kakršna že je, ker drugačna ne zna biti. To je pa tudi vse. Saj tako kot strši niso lastnina otrok, ravno tako otrok ni lastnina staršev.[/quote]

Am, kako to misliš, nisem imela mame?
Imela sem jo do 30 leta!!!

Itak pa ne vemo kaj je mama, dokler jo imamo. Tudi jaz nisem vedela!
Mama je ena sama, to je dejstvo, pa ni važno kakšna je!!!

Jaz sem to poslušala kot otrok, ko sem imela dve, tri leta in še potem. Rezultat? Najhujša travma mi je misel na to, da bi se mami kaj zgodilo in se gled tega čisto psihotična. Po petkrat na dan jo kličem in preverjam, ali je dobro. Seveda ji grem s tem na živce.

No, no … ti žal mame res nisi imela in zato idealiziraš njen pojem. Čustveno izsiljevanje otroka, nabijanje občutkov krivde (še posebej z grožnjo “smrti”) je neodpustljivo in marsikoga zaznamuje za celo življenje – postane čustveni in socialni invalid.

Se pa strinjam s tem, da mamo imej rada, kakršna že je, ker drugačna ne zna biti. To je pa tudi vse. Saj tako kot strši niso lastnina otrok, ravno tako otrok ni lastnina staršev.[/quote]

Am, kako to misliš, nisem imela mame?
Imela sem jo do 30 leta!!!

Itak pa ne vemo kaj je mama, dokler jo imamo. Tudi jaz nisem vedela!
Mama je ena sama, to je dejstvo, pa ni važno kakšna je!!![/quote]

Oprosti, si pač tako napisala.
Dobro, si imela mamo, a mamo v pravem pomenu besede. Mi tu govorimo o ženski, ki te je rodila, a vse kar obvladuje in ti daje, je nabijanje občutkov krivde in čustveno izsiljevanje. Ker je sama čustveno zavrta in nezrela. In taka oseba lepega ne daje, te le slabi in onesrečuje.

Seveda je čustveno izsiljevanje. Tudi jaz sem od otroštva dalje poslušala to, pa še huje: “Kaj bo s tabo, če umreva?” Pa seveda žaljivke, zaničevanja. Strah pred tem, kaj bo z mano, če se staršema kaj zgodi in bosta umrla, se je za dolgo zajedel vame. Vse otroštvo sem bila prestrašena, z velikimi občutki krivde. Ko sem odrasla, se poročila in odselila, so se začela izsiljevanja z boleznimi ali poškodbami, ki so se pozdravile takoj, ko sem prišla. Počasi sem prekinila stike, ker sem bila zaradi vsega tega zelo obremenjena. Tako sem lahko zaživela bolj mirno in veliko navlake iz otroštva uspela predelati. Ko sta starša umrla, nisem čutila nič. Za njima sem žalovala že neštetokrat prej, ko sta mi vcepljala strah pred tem, da bom ostala sama.

pa je, mama, ki te ima rada in ti njo , tega ne govori, to tako obe vesta, da jo bo takrat še kako pogrešala, torej ji sedaj nabija slabo vest, da bi nekaj dosegla- to pa ni ljubezen.

“Boš že videla, ko te bodo tuja vrata po riti tepla!”:)( – mene so do 25 leta tepla po riti njena vrata, za kar sem ji hvaležna, sedaj pa imam svoja in upam, da me ne bodo nikoli tuja.

Nimam mame že od svojega 10. leta, pa bi bla zdaj pri štiridesetih prav vesela, če bi mi kdaj rekla: boš že vidla, ko mene več ne bo …

Se strinjam. Takoj ko moja mati začne najedat, prekinem obisk, tel. pogovor (pa niso pogosti) in se poslovim. Zelo težko bi se pripravila do tega, da mi ne bi prišlo do živega, zato raje takoj prekinem njene izpade.

Stara sem 28, na svojem, zaposlena, z res krasnim partnerjem, pa najeda o tem, kako bi mi bilo boljše, če bi njo ubogala (ja, bila bi neuravnovešena in histerična kot ona s kakšnim idiotom), kako sem nespoštljiva do nje, kako se je žrtvovala zame in za sestro, smatra naju za odgovorne za njen razpadli zakon, njeno srečo in njeno dobro počutje. Materialno sicer nama želi dati čimveč, ker se čuti odgovorno, v resnici pa želi nadzor in manipulacije z občutkom krivde

Pa vedno več pripadnikov in pripadnic njene generacije spoznavam, ki so taki. Mladi smo res “svakakvi”, ampak si upam trdit, da nas večina ne bo tako psihotičnih, narcisističnih egoistov (kljub temu, da je verjetno večina živela v materialnem pomanjkanju in pomanjkanju ljubezni v otroštvu) kot so naši starši.[/quote]

Identično.
Mislila sem si, da bo bolje, ko diplomiram pa ni bilo, ker si nisem našla prave službe. Ko sem si mislila, da bo bolje, ko bom imela dobro službo tud ni bilo. Ko sem rodila, sem si mislila, da mi bo zdaj pa res dala mir, da bo ugotovila, da sem samostojna. Pa ni bilo nič od tega. Vedno najde kako pomanjkljivost pri meni, otrocih, možu. Aja tud tašče nimam ta prave.
Trenutno bi si morala najti bolje plačano službo, čeprav meni to ni prioriteta. Govori mi kako naj vzgajam otroke. Vedno mi hoče dajat denar, čeprav jamra, da zase nima. To le zato, da bi imela še lahko kakšno besedo. Ponavadi ne vzamem in če že, rečem da bo za otroke in če ne vzamem, je spet očitek, da zakaj nočem vzet, če je pa ona tako srečna, ker mi lahko da in ji ne privoščim sreče. Začaran krog.
Naj povem, da živimo 100km stran, a me vsak dan pokliče.

Se strinjam. Takoj ko moja mati začne najedat, prekinem obisk, tel. pogovor (pa niso pogosti) in se poslovim. Zelo težko bi se pripravila do tega, da mi ne bi prišlo do živega, zato raje takoj prekinem njene izpade.

Stara sem 28, na svojem, zaposlena, z res krasnim partnerjem, pa najeda o tem, kako bi mi bilo boljše, če bi njo ubogala (ja, bila bi neuravnovešena in histerična kot ona s kakšnim idiotom), kako sem nespoštljiva do nje, kako se je žrtvovala zame in za sestro, smatra naju za odgovorne za njen razpadli zakon, njeno srečo in njeno dobro počutje. Materialno sicer nama želi dati čimveč, ker se čuti odgovorno, v resnici pa želi nadzor in manipulacije z občutkom krivde

Pa vedno več pripadnikov in pripadnic njene generacije spoznavam, ki so taki. Mladi smo res “svakakvi”, ampak si upam trdit, da nas večina ne bo tako psihotičnih, narcisističnih egoistov (kljub temu, da je verjetno večina živela v materialnem pomanjkanju in pomanjkanju ljubezni v otroštvu) kot so naši starši.[/quote]

Identično.
Mislila sem si, da bo bolje, ko diplomiram pa ni bilo, ker si nisem našla prave službe. Ko sem si mislila, da bo bolje, ko bom imela dobro službo tud ni bilo. Ko sem rodila, sem si mislila, da mi bo zdaj pa res dala mir, da bo ugotovila, da sem samostojna. Pa ni bilo nič od tega. Vedno najde kako pomanjkljivost pri meni, otrocih, možu. Aja tud tašče nimam ta prave.
Trenutno bi si morala najti bolje plačano službo, čeprav meni to ni prioriteta. Govori mi kako naj vzgajam otroke. Vedno mi hoče dajat denar, čeprav jamra, da zase nima. To le zato, da bi imela še lahko kakšno besedo. Ponavadi ne vzamem in če že, rečem da bo za otroke in če ne vzamem, je spet očitek, da zakaj nočem vzet, če je pa ona tako srečna, ker mi lahko da in ji ne privoščim sreče. Začaran krog.
Naj povem, da živimo 100km stran, a me vsak dan pokliče.[/quote]

Še to. Meni pa pravi, da ve, da bomo vsi veseli, ko je ne bo več in skoz govori, da ne ve, če bo še dočakala naslednjo pomlad…
Tragikomika.

To je čustveno izsiljevanje. Verjamem da nekatere tega ne morete razumet ker stei mele kolikor toliko v redu mame, vendar pa vse niso take. Ne govorim zdaj o tem da je treba vsevprek kritizirat samo povem da niso vsi starši idealni in je potrebno biti realne, prav tako tudi otroci niso idealni a vsaj do 10 leta so veliko kopija svojih staršev. Največkrat take stvari počnejo mame ki nimajo svojega življenja in so osamljene ter bi rade na ta način izsilile pomilovanje in sočutje od svoje hčerke. Saj smo vsi včasih taki ko mislimo da nobenemu ni mar za nas in ko si nočemo sami pomagat. To ni lepo da grozi kaj bo ko bo umrla, ker je to že malo na meji normalnega. Nihče ji ne želi smrti, samo to pa ne pomeni da si popolnoma nesposobna poskrbet zase in bi postala klošar če bi ona umrla. Seveda si smaostojna ženska in njej to ni všeč, ker nisi več odvisna od nje in želi to spet pridobiti nazaj. Želi da bi jo kdo nujno potreboval. ostani samostojna in ne pusti si preblizu, imaš svoje življenje in ga moraš živeti smaostojno

ma pri nas ista pesem. Starši nas majo še vedno za svoje otroke, ki nič ne vedo in jih je treb a poučiti. Nama z bratom je enkrat rekla, da od kdaj pa pšanc več ve od kure – midva pa v smeh, pa je bil set dolg skiht. Čeprav se ji pa brat bolj smili kot jaz. Vse mu je prepisala, ampak on je bogi, se ne znajde, mu je treba pomagat (pa jim ma 40), sam on se znajde, pa jo mal nakur, mal pogovori. Tko da žalost. Men se ne da več ukvarjat z njo – se ne prepiram. Pa obvezno se mora po drugih zgledovat, če majo oni mora met tud ona. Tko da ne vem če bo kdaj odrasla, tud če je moja mama.