Življenje, ah to življenje

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Enega otroka za drugim, kaj je enim???

Default avatar

suverenim

karieristka_ je napisal/a:
Le kaj bi rekla, če bi se ti rodili trojčki?

Ne bom napisala "blagor se tebi", temveč le, da ti privoščim, da se ti vse izide tako, kot želiš. Ljudem daje velik zagon misel, da lahko v celoti vplivajo na to, kar se jim dogaja.
Default avatar

karieristka_

Suverenim, to je nakaj popolnoma drugega. Govorimo o posamičnih nosečnostih in posledično otrocih. Takih stvari ne moremo predvideti.
Default avatar

Samo dva

Stvar je preprosta, velika večina, razen redkih izjem, katerim se iskreno opravičujem veselo ugotavljajo da se da še kar preživeti tudi s petim osmimi ali celo desetimi dokladami kot so včasih rekli pa še delovna leta jim plačujejo tisti ki še imajo službo. Torej, če sta tako pridna in jih naredita vsaj pet seveda. drugi pravijo da bo več davkoplačevalev ali ne bo lepo ,če bo? ali pa tudi ne? Nikjer ne piše da ne bo ravno obratno in da bodo tisti ki še imajo službo plače vali ali podpirali še pet ali več novih socialnih ali kar je še huje kriminalnih problemov in plačevali njhove nastanitve v danes zelo modernih zaporih. Kakorkoli že nisem opazil mnenja oziroma nasveta vaših administratorjev ali moderatorjev za katere sem slišal da sta kar precej kvalificirana v teh stvareh.
Default avatar

karieristka_

Samo dva, ne bi bila tako zelo prepričana, da bodo to socialni problemi ali kriminalci. Bolj gre za to, da ne razumem, res ne razumem, kakšno življenje imajo ti ljudje. Ali si partnerja res ne želita imeti svojega, odraslega življenja? Ali so otroci nadomestki za igrače, ki jih niso imeli?
Nekako, kljub vsemu, ne razumem.
Ne rečem, otroci so pomembni. Zakaj? Pa saj ne vem. Preprosto so. In svojega imam neskončno rada. Uživala sem, oz sva, v vsakem trenutku njegovega otroštva. Toda, presrečna sva bila, ko je toliko odrasel, da naju ni več potreboval ves čas in sva imela čas za naju. Za vse tiste malenkosti, ki pomenijo zakon in partnerstvo. Za vse tiste lepe trenutke, ki sva si jih prej kradla, zdaj pa so bili spet najini.
Danes kot družina še vedno preživljamo veliko časa skupaj. Sin in njegovo dekle sta veliko v najini družbi (ne ves čas, da ne bo pomote), kar je za naju z možem velik kompliment. Pomeni, da sva nekaj naredila prav, ker, bodimo realni, mladi niso preveč navdušeni nad družbo staršev. Kar tudi razumem.
Samo to bi rada razumela, zakaj si ljudje želijo kupa otrok in kakšno življenje imajo. In zakaj, vsaj tisti, ki jih jaz poznam, ves čas jamrajo, ko pa so si tega sami želeli in so sami sproducirali tako število? Kaj se jim mota po glavi? Kakšne prioritete imajo? Kako vidijo sebe? So ženske samo premične maternice in mlekarne? Vem, da tole zadnje zveni kruto, toda .... mah, ko vidim matere s kupom otrok je to edina misel, ki se mi utrne.....
Default avatar

še jaz..

kačji jezik je napisal/a:
podpis.
Default avatar

poloncaP

Uffff ženske koliko negative na kupu.Preveč,preveč in še enkrat preveč.Poglejte življenje še iz lepše strani.
Če bi vam dal človek bel list velikosti A1 in gor narisal majhno črno piko,ter vas vprašal kaj vidite.Vse bi odgovorile črno piko.Kaj pa bel list,belina.Bodite pozitivni in kje je rečeno da bo čez deset let slabše kot sedaj?Mogoče imate res same slabe izkušnje z velikimi družinami, ampak tukaj berem negativo nasploh v življenju .

Za vsakim dežjem posije sonce in ne pozabite za vsakim soncem tudi pride dež ;-),pa srečno
Default avatar

MihaelA

Jaz mislim, da ljudje ki so "proti" otrokom ali večjim družinam imajo večinoma travme iz svojega otroštva. Doživeli so zanemarjanje, nasilje itd...tega je ogromno. Tudi pri meni je zelo podobno, sem že krepko po 30, nikoli moškega nikoli otrok nič, nič. Sicer ne krivim staršev za moje otroštvo in najstništvo samo ti pusti posledice, tega žal ne moreš zanikati, edina terapija je odpuščanje sebi in staršem. In če bi si želela partnerja in otroke bi jih imela kljub travmam, tako pa teh želja nikoli tudi imela nisem in opažam da ima veliko ljudi ne samo žensk tudi moških odpor do otrok in do partnerjev in do poroke in takšnih reči sploh taki ki smo imeli travmatična otroštva.
Default avatar

karieristka_

Mihaela, žal mi je, da si doživljala hude stvari v otroštvu. Toda jaz jih nisem. Imela sem krasno otroštvo, nikoli nismo čutili pomankanja. Ne, nisem razvajena edinka. Imam krasnega brata s katerim se razumeva in sva veliko skupaj, ali bolje rečeno smo vsi veliko skupaj.

Toda, kačji jezik ima prav. Otrokom moramo nuditi čimveč. In morajo nam biti v veselje. In naj ponovim še to kar sem napisala. Otroci rabijo odrasle, da jih učijo. Ne sorojencev. Otroci se ne morejo učiti od otrok. Rabijo starše.

In starši? Starši smo odrasli ljudje s svojimi potrebami, ki jih ne moremo in ne smemo zadovoljevati skozi otroke. Prav tako kot ''rabim'' otroka, ''rabim'' tudi svojega moža. Vsakega na svoj način. Rabim sem dala med navednice, ker ne vem kako bi se drugače izrazila. Sta del mojega življenja, neločljivo povezana z menoj, toda še vedno sem jaz jaz in še vedno potrebujem tudi svoje lastno življenje. Da navsezadnje uresničujem želje in ambicije, ki jih imam. Svoje ambicije sama uresničujem, ne skozi otroke.

Polonca, ne gre za negativizem. Gre za realnost. Tvoja primerjava ni ravno najboljša. Ta belina je itak samo praznina, ki jo želiš zapolniti. Pika pa je nekaj, kar že je. Neka zapolnitev, izpolnitev... tako da... po tvoji logiki (poceni Oprah psihologije) ti trpiš zaradi praznine, ki jo moraš zapolniti. Ne tisti, ki vidimo piko, torej že dokončno zapolnjeno in popolno. Zato raje ne uporabljajmo takih prispodob.
Default avatar

krentam

@MihaelA: eni travme, drugi zdrava pamet, tretji kaj drugega. Ampak vedno je treba sklepati po sebi, a ne?
Default avatar

ma si glupa da me oci bolijo ko te berem

poloncaP je napisal/a:
Pojdi te svoje gluposti razlagat lacnim otrokom, ce si upas! Besedicenje in blebetanje se ni nikoli nahranilo, obleklo, obulo in gor spravilo kaksnega otroka! Za otroka dandanes potrebujes predvsem DENAR. In pika amen. Pa lahko tule javkate in razclenjujete 3 leta, ko bo to se vedno res. In peljete patetiko ala vazno je da se imamo radi - OK, bom naslednjic, ko bo katera prosila za obleke za svojega otroka ali za hrano to sla napisat. Zakaj potem prosjacijo? A ni dovolj ljubezen? A ni receno vazno da se imamo radi? Ja potem pa zri ljubezen in bodi tiho. Kaj potem javkas, da nimas za hrano?? Zato ker je se kako potreben denar, pa ce si ve to priznate ali pa ne. Je pa res razlika, ce ima stars dejansko svoje dohodke in zivi otroka izkljucno iz teh dohodkov - ker se potem realno vidi koliko stane. Ce imas pa ti kup otrok, vso opremo in oblacila podarjena, vse solske potrebscine podarjene, kup otroskih dodatkov in ugodnosti in zastonj prehrano v soli ali pa vrtec, pa res ne mores vedet koliko otrok stane. Ker ga niti slucajno ne zivis ti kot stars, ampak vsi ostali (beri: MI - drzava). Na tak nacin bi tudi jaz imela 15 otrok ja. Saj jih je lahko imeti, ce ti vse kupijo in placajo drugi. Potem se pa upate izjavit, da imajo taksni otroke iz ljubezni?! Ma kaksne ljubezni?? Kje je tu ljubezen?? Ha?? V nematerialnih stvareh? A res? In kaj te mame dajejo svojim otrokom nematerialnega vec, kot pa mame ki imajo po enega ali dva otroka?? Bi rekla, da precej manj, ne pa vec!! Te svoje govore o pozitivnosti in blablabla si lahko pa nekam zatlacis. To se nobenemu ni prineslo ne sluzbe, ne kosa kruha in ne ene cokoladice!
Default avatar

poloncaP

Pa kdo je rekel, da velike družine nimamo denarja,res ne razumem tvojega posta ????Kdo je rekel ,da živimo od ljubezni ?Glede ljubezni pa.......veliko jo potrebuješ,ravno tako kot denar.Nikoli v življenju še nisem ničesar prosila in upam,da mi ne bo treba,z razliko od tebe pa rada pomagam, če lahko ali pa stvari zadržim zase in ne pljuvam po ljudeh pika,amen!!!!!!!!Glede pozitivnosti pa draga damica...meni je prineslo veliko dobrega tako v službi,kot v družbi.Rada sem pozitivna oseba in bom to tudi ostala,ti pa si žal zelo negativna in tudi taka ostani,če te to osrečuje.

Pa srečno in veliko ljubezni tako tebi kot tvoji družini,pa vedi ,da le ni vse tako črno,kot ti vidiš :-).
Default avatar

karieristka_

Zanimivo, da prav nihče med vami ne komentira partnerskega odnosa, ki sem ga omenila. Kaj je za vas, zagovornike velikih družin in kupa otrok, vaš mož/partner samo osemenjevalec? Nepomembna figura v vaših življenjih?
Res me zanima kako funkcionirate kot partnerja? Kako je z vašo intimo? O čem se pogovarjate? So glavna tema otroci? Ker, če pomislim, dokler je bil otrok majhen, sva se večino časa tako ali drugače ukvarjala z njim. Tudi, ko sva šla kam sama, je bil ves čas v najinih mislih in pogovorih... Ne predstavljam si kako je, če jih imate na kupe....
In po celem dnevu garanja (ker bodimo realni, starševstvo je garanje), kako se vam ljubi še kaj početi? Imate res toliko energije? Ali je spolnost zgolj in izključno v oplojevalne namene?
Default avatar

A65

karieristka_ je napisal/a:

Ko se na forumu razplamtijo (in pozneje pogrevajo) debate o otrocih, se vedno formirata dva tabora, ki precej mrzlično zagovarjata take razmere, kot jih živita. Nenazadnje: če z njimi ne bi bili zadovoljni, bi najbrž že potegnili ustrezne poteze za spremembo, kajne?

Se mi pa - ko naletim na pisce, ki se postavijo na pedestal in drugim s figurativnimi 'osemenjevalci' podcenjujoče kratijo pravico do lastne odločitve o številu otrok – utrne misel, koliko empatije sploh premorejo. Očitno si ne morejo predstavljati, kako živjo drugi in zadnje, kar naj bi jih zanimalo, je njihova intima.

Pridejo obdobja, ko dozorevamo intenzivneje. Takrat se vedno zavemo, da smo le mi sami tista oseba, ki ostane z nami vse življenje. Drugi so naši sopotniki in lepo je, če smo z njimi povezani. A če fokusiramo svoje bivanje zgolj in samo nanje (naj bodo to naši partnerji ali otroci), bodo prišle prelomnice, ki nas bodo ponovno spomnile, da (ko vsi odidejo) ostane le tisto, kar smo imeli v sebi.
Default avatar

karieristka_

A65, popolnoma se strinjam s teboj, da ne premorem empatije. Vsaj v tem primeru. Navsezadnje empatija ne pripelje nikamor (če dam plastičen primer: če nekdo trpi in mi zgolj premoremo empatijo do položaja te osebe, nismo naredili ničesar). Sem pač bitje dejanj.

Prav tako se strinjam s teboj, ko praviš, da na koncu ostanemo sami s seboj. In ravno to je bistvo vsega. Ne glede na število otrok ali partnerjev, ne glede na vse, smo sami s seboj. In če se tega zavemo, je mogoče le malce lažje sprejeti vse kar se nam dogaja. Kajti, če svojo srečo pogojujemo s tem, da imamo kupe otrok, ogromne družine, smo lahko zelo zelo razočarani.

Mnogi pisci v tej temi se slicujejo na starost in kako bodo ljudje brez otrok ostali sami. Itak. In ni majhna možnost, da bodo tudi tisti, ki jih imajo kopico, doživeli isto usodo. Pa ne mislim, da bodo dobesedno sami. Imeli bodo svoje otroke, toda kje je garancija, da bodo imelli kakršnekoli odnose z njimi, da o kvaliteti le-teh niti ne govorim.

Pravim samo, da je življenje večplastno. In če igramo samo na eno karto, ki nam bo prinesla večno srečo in blaženost, se lahko hitro zgodi, da bomo ostali brez vsega. Najhujše pa se mi zdi razočaranje teh mater, ko v nekem trenutku ugotovijo (in redko katera prizna, kar popolnoma razumem), da je življenje šlo mimo njih, da niso ničesar ustvarile (razen kupa otrok), da so neželene in nezanimive v družbi. Ne rečem, da vse, veliko pa vsekakor. In ko jih gledam kako se sprehajajo po mestu, z vozički in kupi otrok in upajo, da bodo naletele na kako znanko, da lahko samo za hipec spregovorijo o ''odraslih'' stvareh ali komu pojamrajo... hm... takrat me srh spreleti.

In, roko na srce, te dame le redko vidimo nasmejane in srečne. Večinoma so izčrpane, ker biti mati ni enostavno. Biti mati celi vojski pa še težje. Redkokdaj pa jih vidimo skupaj s partnerji. Pogosto niti ne vemo, čeprav živijo v bližini, kdo je par. Kajti moški v tem primeru prevzame vlogo hranilca (lovca) in se odmakne. Ker ne spada v to. In nima časa, ker mora nahraniti svoje pleme. Ko pa končno ima čas, potrebuje družbo odraslih. Ne mularije. In je s svojimi kolegi, športa ali visi za šankom.

Ja, celotno stvar sem posplošila. Toda v veliki večini primerov je tako. Poznam na kupe velikih družin in se vedno znova sprašujem kje je tista sreča in blaženost o kateri govorijo. Saj tega ni videti.
Default avatar

karieristka_

V eni stvari pa se ne strinjam s teboj, in sicer, da ljudje, če z nečim nismo zadovoljni, to spremenimo. Teoretično ja, v praksi pa ne. Ljudje v bistvu nismo tako zelo zreli. Preprosto se navadimo na nekaj, pojamramo in gremo naprej. Le redki so sposobni tako velikega koraka. Večina pa išče krivca za vse tegobe, ki jim jih je naprtilo življenje.

Navsezadnje pa, če se vrnemo osnovni temi, kaj lahko narediš oz kako lahko spremeniš dejstvo, da imaš kup otrok in se naenkrat zaveš, da je to preveč? Da ne zmoreš? Noben normalen človek, in večina je taka, ne bi svojih otrok dala v rejo ali posvojitev, hvala Bogu za to. Torej, stisnejo zobe in živijo naprej in si ne poskušajo priznati napake.
Prav tako kot tisti, ki si otrok ne želijo in mogoče enkrat v starih letih pomislijo, da so naredili napako. Kaj naj?

Ne, ljudje ne znamo in ne zmoremo spremeniti in popraviti večine svojih napak. Zato pa smo ljudje, ne bogovi.
Default avatar

A65

karieristka_, izhajaš iz predpostavke, da se zaveš preštevilčnosti otrok šele potem, ko že stojijo v vrsti pred tabo. Pri tem, da je tebi preštevilčno vse, kar je več kot eden. Ja, za nazaj se ne da spreminjati preteklosti. Imaš pa vedno možnost videti sedanjost oz. prihodnost z več plati. Ko si predočiš, da ni vse vnaprej znano, predvideno, se odprejo tudi poti postopnih korakov sprememb. V bistvu večkrat slišiš, da je vsakemu 'naloženo' toliko, kot zmore. Ob tem, da sama vidim nasmejane mame in da jih včasih prav občudujem, kako znajo narediti prijetno vzdušje ne le svojim otrokom, temveč tudi tujim ljudem.

Nekaterim predstavljajo višek blagostanja materialne dobrine in se jim zdi sebično rojevati otroke, ki jim ne bodo mogli nuditi vsega. Kaj pa je vse? Kaj je tisto, kar resnično ustvarimo? Za koga lahko rečemo, da je zaželen in zanimiv v družbi? Zagotovo bi dali na ta vprašanja ljudje precej različne odgovore.

Razlog, zakaj sem ti replicirala, je bil predvsem v tem, da si izzivalno postavila pod vprašaj kvaliteto partnerskega odnosa (z omembo intime zgolj s ciljem 'osemenjevanja'). A v življenju ne opravljaš samo ene funkcije. Nisi le mož oz. žena. Si tudi oče oz. mama. Si sin oz. hči. S tem, ko prevzameš novo vlogo, ne odklopiš prejšnje. Pridejo obdobja, ko se posvetiš tistim, ki te v tistem hipu najbolj oz. neodložljivo potrebujejo. Ob tem se partnerstvo potrjuje ne le v lepem, temveč skozi izkušnje, kjer se pokaže, ali znamo in kako rešujemo skupne težave. Kaj je tisto, kar ti je pomembno, da imaš po vsem doživetem nekoga še vedno rad in se mu čutiš blizu - pa ve vsak posameznik sam zase.
Default avatar

karieristka_

A65 je napisal/a:
Bojim se, da si popolnoma narobe razumela kar sem hotela povedati. O spremembah sem govorila predvsem z vidika tega, da nekaterih stvari žal ne moremo spremeniti, oz ne tako, da ne bi škodili drugim. Kar pa se tiče kvalitete partnerskega odnosa v velikih družinah - žal ne verjamem vanj. Prepogosto vidim ljudi, ki hodijo vsak svojo pot in imajo absolutno premalo stičnih točk. Razen otrok. In ostanejo ujeti v nekem pol-svetu, polni neizpolnjenih želja in frustracij.
Ja, res je. Nismo samo eno. Smo mešanica mnogih vlog, ki jih v življenju prevzamemo. Je pa tudi dejstvo, da smo misleča bitja (ali naj bi vsaj bili). Načeloma naj bi vsaj nekatere stvari lahko predvideli in ne bi drveli v romatične sanje, ki pogosto peljejo v nezadovoljstvo, ki ga nato širimo okoli sebe.
Ti govoriš o partnerstvu in izkušnjah, ki pokažejo kako rešujemo skupne težave. Res je. Toda, ne morem razumeti, da je to pogojeno na tak način.
Je pa ena stvar, ki me zelo zelo moti zadnje čase in nikakor ti ne morem dati prav o materah, ki prijetno vzdušje širijo okoli. Žal opažam, da je vedno manj žensk (ne glede na število otrok), ki so nasmejane in vesele ob tem dejstvu. In ki imajo kapljico potrpljenja, sploh do drugih. Večinoma vidimo navelilčane, preutrujene mlade mamice, ki bodisi telefonirajo in več pozornosti posvečajo svojim pogovorom kot otroku (pa kaj, če je dojenček, še vedno se lahko pogovarjamo z njim), bodisi se zbirajo v združbo vozičkaric in terorizirajo vse, kii se jim približajo.
Žal mi je. Mogoče je moje videnje materinstva res čudno. In romantično. In pogojeno z idejo, da se otroku moraš popolnoma posvetiti. Toda, če izhajam iz tega, pač preprosto za kaj več kot otroka in naju z možem, ni več prostora in časa. Vsaj prva leta otrokovega življenja. Da bi pa v to stlačila še kakega... niti pod razno. Bi se izneverila obema otrokoma.
Default avatar

karieristka_

Sicer pa ... ta debata je nesmiselna, saj ima vsak svoje mnenje in zdaj prihaja samo še do ponavljanja že prej izrečenih dejstev.
Default avatar

marko skače

midi plus je napisal/a:
Sej veš kako je to, ko že maš glih enega je nartaboljš še kr hiter enega, da si ne premisliš, zato a veš. :-)
Default avatar

outlet

še jaz.. je napisal/a:
Problem je v večini v tem, da razne narodne (npr. kosovci, srbi) ali verske (npr. muslimani) OBLASTI izkoriščajo ljudi, tako da se te namnožijo, kar oblastem lepo služi, da širijo religijo. Npr katoličane prepričajo, da je vsaka kontracepcija umor, zato kot taka ni zaželena.

Problema kosovcev ne bomo rešili, se bodo množili in slovencev več ne bo, ravno tako se bodo muslimani namnožili po Evropi, to je že dokazano dejstvo kako se širi njihova religija, da bodo ostale izumrle. Edino katoličane lahko preprečimo da se širijo, to tako, da jih izobrazimo, jim povemo, da npr. kontracepcijske tablete delujejo tako da stanjšajo plast/sluznico znotraj maternice in če jih redno jemlješ, ne narediš nobene škode plodu, ker do njega ne pride - seveda če si dovolj vesten, da jemlješ redno, ker takrat jajčniki enostavno spijo, ne funkcionirajo. Tudi če bi jih poučili kako se izvajajo naravne metode kontracepcije, nebi bilo toliko tega "zgodilo se je". Ali pa naj ga tip izvleče. Če pa kdo še vedno dela otroke zato, da pomagajo v opravilih na kmetiji (zastonj delavna sila) pa ga je za uha in tako in tako bodo zbežali z vasi, ker bodo navajeni na garanje in ne na uživanje v delu na kmetiji.

Rešitev je pri katoličanih je tudi v tem, da tem ljudem izpostavimo, da kaj je v tem dobro, da imaš 10 otrok, zakaj ti zaslužiš medaljo? Medaljo zaslužijo otroci, vkolikor živijo v razmerah, da si ne morejo parkrat na teden privoščiti dober kos svežega mesa, sadja in zelenjave. Mene boli, ko slišim, da neki otrok na tv pove, da nima za jesti, ampak takih je preveč, da bi vsem pomagali tisti, ki komaj grejo skozi mesec.

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic