17 letna hčer hoče k fantu
Najina 17 letna hčerka ima dovolj najinih nerazumnih zahtev, kdaj mora priti domov, kakšne morajo biti ocene, da je potrebno doma pomagati ipd.
Njen fant, s katerim sta skupaj kakšno leto, je star 20 let in živi v študentskem stanovanju.
Seveda sedaj najina hčer ob vsaki najini nerazumni zahtevi grozi, da bo šla k njemu.
Prepiri se vrstijo in vrstijo
Ima me, da bi ji nekega dne samo spakirala cunje, jo za ušesa zvleka v avto in jo pustila pri njem, zraven tega pa bi ji priškrnila pipico z EUR.
Zanima me, ali ima katera podobne izkušnje s stališča mame ali hčere- a bo prišla nazaj?
Strah me je, da bo z inata vztrajala pri fantu – ampak ne vem kako bosta živla, kaj bosta jedla, šola bo najbrž postranska stvar.
Res ne vem več kaj naj 🙁
reče se hči, ne hčer.
hja, ti jo poznaš, ti veš, kako trmasta je in kako dolgo je sposobna vztrajat na svojem.
je pa tole z zaprtjem evrske pipice vsaj še eno leto nemogoče, saj se ti lahko zgodi, da te bo tožila za preživnino in bo tudi uspela.
poskusite na miren način, enkrat, ko se ne boste ravno kregali, se usedite dol in pomenite, kako in kaj.
Dokler ni polnoletna sta starša odgovorna zanjo….to je menda jasno. Potem pa naj kar gre….še zelo hitro bo spet nazaj. Seveda ji moraš vedno ponuditi roko, če bo želela, drugače pa naj si kar malo izkusi, kako poteka odgovorno življenje.
Težka zadeva, ti ne zavidam. Ni dobro, če izgubiš stik z otrokom.
Pa naj gre k fantu – dovolj je stara, da lahko sama odloča. Vi ste se z njo sicer dolžni ukvarjati do njenega 18. leta, vendar pa to ne pomeni, da jo morate siliti, da je doma – naj odide, če želi in se znajde po svoje.[/quote]
Dokler ni polnoletna ji lahko s silo preprečiš!Ja kako ste jo pa v preteklih letih vzgajali?Najbrž ji je bilo vse dovoljeno in nobenih prepovedi ni imela.Preveč demokratično ste je vzgajali ali pa je zapostavljali in na prvo mesto postavljali svoje službe,kariere…”Po toči pa je prepozno zvoniti”
Noče pomagat doma? Ok … ni problema. Od zdaj naprej ji ne peri in likaj več, ne kuhaj zanjo, ne pospravljaj za njo .. dovolj je velika, da lahko to postori sama. Čene bo pa umazana okoli hodila. Kar se tiče denarja ji daj določeno vsoto enkrat na mesec in naj se znajde kot ve in zna. Glede šole pa … če ne bo izdelala razreda bo to izključno njen problem.
Težko je razumeti najstnijše ideje. To, da bi šla hčerka živet k fantu ni dobra zamisel
in ji jaz kot mama pod nobenim pogojem ne bi dovolila. Zelo hitro bi pristala pri tebi
in ti pogojevala kaj bo in kaj ne bo. Težko je pričeti vzgajati 17-letnika ampak nikoli
ni prepozno. Jasno ji določi KAJ LAHKO in KAJ NE SME dokler (zlajnana fraza)
ti delaš za njo. Moja hčerka je pri teh letih tudi poskusila postavljati neke svoje
zahteve ampak smo jo hitro spravili na realna tla. Sedaj je stara 21 let in lahko se
pohvalim, da je v redu punca. Pridna študentka in lepega obnašanja. Sem prepričana,
če bi ji popustila v tistih norih letih, da danes ne bi bilo tako. Pa ne mislite, da sem
prakticirala kakšno strogost. Daleč od tega. Ampak neke meje so in jih tudi najstniki
zelo dobro znajo. Nikakor ji ne popusti. Se ti bo obrestovala čez nekaj let.
Ko ti je prvič omenila, da bo šla od doma, bi jo morala vprašati kdaj ji spakiraš kufre….;))) a misliš, da ne ve, da te ima v šahu, ker se tako očitno bojiš? No, ko je meni hči pri 17 rekla, da gre, sem ji čist mirno povedala, da ji bom še kufre pakirala! Nikoli več ni tega omenila! Je bila še kar nekaj let doma. Veš, nekje v duši pa je vseeno bolelo, ker sem ji na zunaj pokazala kako se ne sekiram. Nekaj let za njo sva bila s sinom na “bojni” nogi. Ko sem omenila, da lahko gre, če mu ne pašejo domača pravila, pa je rekel, da takšnega veselja mi pa ne da…….;))))) Tole so pač leta, ko te preiskušajo do kod lahko gredo. Ji pa lepo razloži, da če gre, se mora zase pobrigati sama! Tudi, če gre, se ne bo podrl svet niti zate, še manj za njo!
Ja, starše je v tej starosti težko razumeti 🙂 Namesto ogorčenja, ji začni kazati navdušenje, da se je pripravljena osamosvojiti.
Ti ji lepo povej: če se odloči oditi, bo odšla za dogovorjeno dobo (ne prekratko), ki ne bo tako kratka, sama si bo na tistem naslovu uredila začasno bivališče, sama bo skrbela zase, za šolo, hrano, ti pa ji boš plačevala preživnino, za katero se bosta zmenili (lahko ji rečeš, da se navadno taka preživnina uredi pri notarju vsaj za eno leto). S fantom bosta k tebi hodila na obiske, takrat boste govorili o šoli, študiju in ostalih stvareh, ki bi jih sicer ko bi bila doma, včasih boš tudi sama morala obiskat njo.
Vse to bo za sabo potegnilo, da bo morala sama kuhat, prat perilo, pospravljat stanovanje… Enkrat se tega mora naučiti in pri 17tih je tega povsem sposobna, seveda pa ji boš morala ponudi pomoč v obliki nasvetov, če te bo prosila (sicer bodi vsaj na začetku malo bolj tiho), ne bo pa nosila perila domov prat in likat, ne bo hodila domov jest (če si pri teh letih ni sposobna kuhat, ste jo slabo učili)…
Veliko ji boš pomagala, če ji odhoda ne boš prepovedala, denarja ji dala ravno toliko, da bo lahko preživela, ne bo se pa mogla afnat, če ji boš vedno govorila, da v šolo hodi zase, ne zate in da se preživnina ukine, če ne bo uspela izdelati letnika, kar pomeni, da ni izpolnjevala pogojev za preživnino in si bo morala najti delo in zaslužek. Če pa se bo osamosvojila pri 18. namesto pri 24.. je pa zate samo dobro. Ko se enkrat resnično zave, kako je živeti na svoje, pa je zelo lepo od tebe, da je pri tebi dobrodošla vsak trenutek, a nikar ji prehitro ne popusti, da se vrne domov. Omeni ji tudi, da v primeru, da gresta s fantom narazen, si bo morala najti svoje stanovanje, kar seveda ni lahko za srednješolko, malenkost lažje je, ko študiraš, a še vseeno drago.
Srečno.
Torej, nikar je ne omejujte in ji dovolite svobodo odločanja, pustite ji naj odide. Navsezadnje, slej ko prej, bo tudi ona prevzela odgovornost za svoja (ne)dejanja. Lahko pa »omejite« sebe in postavite določena pravila igre, ki vam ustrezajo. Po zakonu ste jo dolžni vzdrževati do polnoletnosti. Ta čas lahko oddajate njeno sobo, da nimate nepotrebnih stroškov in ji odstopite (del) najemnine kot mesečno apanažo.
Ko bo postala polnoletna, nimate praktično več nobenih obveznosti do nje.
Če se boste (še) dobro razumeli, lahko ona (sama) pride, kdaj pa kdaj, na obisk,
če in ko bo dobila vaše povabilo.
Ali zmorete to?
Aja, pa s tem, da pokaži navdušenje, nisem mislila, da moraš ti biti navdušena nad idejo. Tebe bo kot mamo vedno skrbelo za njo. Ob odhodu otroka je staršu vedno težko. Moj oče je ob poroki, ki je bil bolj simboličen odhod od doma, saj sem že prej odšla študirat v Ljubljano, imel solzne oči, enako pri sestri, pa oče ni velikokrat kazal izrazitih čustev.
Ja, malo naivni ste, če mislite, da bo hčerka prijokala nazaj, ker se ji ne bo dalo kuhat in pospravljat. Prišla bo samo, če jo bo fant nagnal, ampak močno dvomim, da jo bo, dokler se je ne preobje.
Sem živela sama – kuhat nisem znala nič, ampak tiste špagete, sem pa že vrgla v lonec.
Za eno mulo bo to Indija Koromandija. Pokonci, dokler bo hotela, žurala, kolikor bo hotela.
Ne, jaz ne bi.
Otroci se načeloma bojijo iti na svoje, dokler so sami, ko pa mislijo, da imajo nekoga, se počutijo varne in bodo samo odfrčali. Pa domnevam, da je zaljubljena do ušes in itak ne razmišlja trezno.
pa kaj ste malo smešni tu? 17 letnica naj kar gre? Pa saj to je otrok, ki hodi še v srednjo šolo. Me zanima koliko liberalni bi bili, če bi šlo za vašo hčer!
Seveda te more upoštevati in tako bo vsaj do takrat, ko boš ti skrbela za njo – pa naj bo to finančno ali z gospodinjenjem. Tako je in pika. In tako odločno mora to slišati tudi ona.
Točno to dala skozi. Moja je imela celo svoj denar (pokojnino) in je mislila, kako bo fajn.
Je šla in ji ni škodilo, celo zelo koristilo ji je.
Ker je kar na lepem ugotovila, da so moje “nerazumne zahteve” pri fantu postale popolnoma
“razumne”, od nje se je pričakovalo, da bo poskrbela sama zase pa še za kaj drugega, kar ji
je bilo doma prihranjeno. In se je čez noč morala “naučiti” pospravljati, plačevati račune,
kuhati, nabavljati v trgovini, prati, likati….poleg šole in poleg dodatnega dela, ki ga je morala
vzeti, da je shajala….žuri so bili “dovoljeni”, pa je bila preutrujena :-))))
Posedi jo in ji povej, da je v katerikoli skupnosti (doma ali s fantom) enako: od odrasle osebe
(saj se ima za odraslo, ne?) se pričakuje, da bo prispevala v delu in denarju, da bo urejena,
da bo imela odgovoren odnos do šole (službe) in do denarja – nikoli in nikdar ji ne bo več tako
prijetno, kot doma, ko skrbi samo sama zase…pa še to samo za šolo in kakšno malenkost….
Aja, moja jo je kmalu pricvirnala domov….