Bili sva nerazdružni prijateljici, ki sta si vedno stali ob strani in vedno razumeli ena drugo. Enostavno tisto pravo prijateljstvo, ki je danes tako zelo redka stvar. Čutili sva ena drugo. Povezani sva bili z nekimi nevidnimi nitmi. Me razumete?
Ona je bila v življenju uspešna, jaz ne tako, ampak to niso bile ovire za najino druženje in razumevanje. Obe sva si ustvarili družino z enim otrokom in sprejeli otroke kot svoje lastne. Idealno.
Jaz si že leta želim še enega otroka. Ona je vsake toliko sicer omenila, da naj zanosim, pa bo še ona, da bova skupaj, kar sem razumela bolj kot šalo, kakor kot njeno resno željo po otroku. Jaz si otroka že dolgo in globoko želim, ampak nama z možem ne uspe.
Lansko leto se mi je življenje podrlo na več področjih, popoln polom. In v tem mojem dizastru ona zanosi.
Novice, da je noseča sem se res razveselila in nisem zavistna. Želim ji vse dobro in Bog ne daj, da je kaj narobe, ker bi me bolelo enako, kot da bi se meni zgodilo kaj slabega.
Ampak družiti z njo se ne morem več. Ne gre. Ob njej se počutim kot izmeček. Kot največji nesposobnež na tem svetu. Ona je polna denarja, jaz sem brez službe in nimam za kruh. Oni so vsi zdravi, mi bolni. Ona je zanosila v prvem poskusu, jaz že leta ne morem zanosit. In potem se ob njej počutim kot zadnji gnoj na tem svetu.
Rekla sem ji, da me druženje z njo boli in da ne morem. Razmišljam o sebi in svojih občutkih, če sem normalna, ampak ne morem. Razumsko vem, da nimam prav. Ampak čutim tako in ne znam spremeniti svojih čustev!
Enostavno vidim v njej vse tisto, kar jaz nisem. Prej me nič ni motilo. Nekdo je v življenju bolj, drug manj uspešen. Zdaj se mi zdi, da so med nama prepadi, da ima ona vse, jaz nič. Ne znam se rešit tega občutka.

Lansko leto mi je posodila denar. Včeraj sem ji vrnila in mi reče “ah, saj ga bom zapravila, saj veš, kako denar hitro zapravim tudi ti bi ga…”. Meni, ki vsak euro 16x okoli obrnem, da mesec zaključim s čim manjšim minusom in ona to ve! To me je zelo zbodlo. Prej me ne bi, naj s svojim denarjem dela kar hoče, mi je vseeno, saj je njen. Zdaj si mislim, kako mi lahko tako reče, ko ve, da meni zapravljanje nikoli ni bilo, zdaj pa sploh ne.
Pišem tole, ker s takimi občutki ne morem več živeti. Hočem se znebiti tega. Kadarkoli razmišljam o naju jokam. Zaradi naju in zaradi svoje lastne nesreče. Ne vem, kako naj se rešim iz tega.
Hvala, ker ste me brali.

Zelo mi je žal zate, kljub temu se poglej v ogledalo in si priznaj, da si zavistna. Najprej mora človek sam s sabo razčistit, nato pa z drugimi. Glede na povedano je prvotni problem tvoja zavist, šele nato tvoje ne-druženje z njo.

Niti ne vem, kaj je zavist. Je to, ko nekomu ne privoščiš ali ko ti je žal, da nimaš tudi sam?
Privoščim ji vse in rada jo imam. Dokler sem jaz lahko živela, me razlike med nama niso motile. Ni me bolelo, kaj ona ima in jaz ne.
Moje življenje je v preteklem letu dosegalo dno za dnom. Ko sem mislila, da globje ne morem, sem padla še njižje. Ne družim se več z nikomer. Ne hodim nikamor. Imam tisoč nerešljivih problemov in mi ni do nobene družbe. Ni ona edina s katero sem prekinila stike. Ampak druženja z njo si želim, pa me boli. Nisem normalna.

Tudi jaz sem ob branju dobila isti občutek: ena velika zavist na vseh področjih. Niti nisi njena prijateljica in bolje, da si čimdalj od nje. Saj ni ona kriva, da si ti neuspešna na vseh področjih.

Meni se to ne zdi nič takega, tudi jaz sem v podobni situaciji, ampak zdi se mi da si ljubosumna. Če je res prava prijateljica in če sta kljub temu še vedno prijateljici (tvoji finančni stiski), ne vem kaj te to sploh obremejuje?
Jaz sem prepričana, da se bo tudi tebi enkrat obrnilo na bolje, tako kot se bo meni.
Moja prijateljica razume, da jaz ne morem nositi daril k njej, da ne morem marsikaj…
Tudi ona zapravlja, jaz pa ne morem, samo jaz ji iz vsega srca privoščim, ker vem, da ni imela lepega otroštva, se ji je pa sedaj obrnilo na bolje.

Ne razumem prijateljstva s tvoje strani, ker jaz se dobesedno veselim ob vsakem njenem uspehu!
Je pa res, da mi je ona pripravljena pomagat vedno in povsod! Tudi finančno, samo jaz tega ne morem sprejeti. Meni je dovolj, da ji lahko povem vse svoje težave, da me posluša, svetuje in skratka da me razume.

Nehaj bit tako pesimistična no!
Jaz imam svojo prijateljico rada, ne glede na vse in tudi ona mene, no vsaj mislim tako! Brez nje bi se mi šele svet podrl!

Raje poizkušaj narediti kaj v vezi financ, da bi se kaj izboljšalo in ne da zganjaš ljubosumje.

poglej, jst imam eno tako kolegico in teh občutkov nisem nikoli občutila, ravno obratno, jst se v njeni družbi tako dobro počutim in jo občudujem kako ji vse gre…. ker čutim , da me ima rada sem vesela za njo in vedno mislim, da se imam kaj za naučit od nje ker je tako uspešna.
vedno ima režitev za probleme in od nje se res učim. ne vem zakaj tako čutiš, jst sem ponosna da imam tako kolegico , ki je v življenju uspešna in vesela in ravno zaradi tega njenega veselja potegne za sabo še mene in se skupaj veselimo in smejemo…ne vem tako jst čutim. je pares, da glede otrok nisva na istem, ona ima dva jst še niti enega, ker si jih ne želim še. in tudi službo imam, ni idelana , ampak je. meni je vse drugo pomembno, ko sem z njo se preprosto počutim uspešno še jst, ker je ona MOJA kolegica. pa nimam od nje nič drugega kot prijatljstvo, mislim ne posoja mi denarja , ker še nekako folgamo z mojim, živiva skromno, ona si lahko privošči marsikaj kar si jst ne morem, pa kaj me briga, vesela sem za njo. in tudi nikoli mi nič rekla v stilu, da bi se hvalila kaj vse ima. rada jo imam. upam da rešiš sama s sabo, ker problem je res samo v tebi.

srečno

Saj zavist je lahko zelo koristno čustvo. Tista neškodljiva zavist. Torej, nekomu zavidaš X, zato se trudiš, da tudi sama dosežeš X.

To so povsem človeška čustva. Si ne predstavljam prijateljskega razmerja v katerem eden poka od sreče in zadovoljstva, drugi pa je povsem na tleh, nesrečen v vseh pogledih.
Zaupaj se prijateljici in uredi svoje življenje.

Denarja si nikoli nisem sposojala od nje! Samo lansko leto za pogreb, ki ga sama nisem mogla plačati.
Moje finančno stanje je bilo vedno slabo, vedno neka borba in nikoli ni igralo nobene vloge med nama. Nikoli se zaradi tega nisem slabo počutila ob njej.
Če bi v tem trenutku bilo finančno stanje moj edini problem, mislim da težav s prijateljstvom ne bi imela. Ko se mi je lansko leto sesuvalo življenje, vsak košček življenja, sva vzdržale.
Ko je zanosila, se mi je vse podrlo. Ne morem je videt noseče. Jaz si otroka želim že leta in leta! Ona pa je 2x zanosila takoj, ko se je spomnila. Ko bi mi vsaj povedala, da si želi otroka, mogoče bi se navadila na misel, čas bi dal svoje. Tako pa z neba med rebra!
Kakšne finance! Ko bi vsaj bil denar problem!

Razmišljam, da sem bla vedno jaz tista, ki je bila močna. Vedno pozitivna in močna za obe. Zdaj jaz potrebujem nekoga, ki bi bil močan za mene, pa ni nobenega. Mogoče so moja pričakovanja do nje prevelika. Mogoče me to boli.

Mogoče sem zavistna! Ne vem. Hočem priti temu do dna. Kaj je zavist? Ko nekomu ne privoščiš ali ko ti je žal zaradi sebe?

Jaz, ko vse to pišem, jokam. Meni solze same tečejo.

Veseli duh v najinem prijateljstvu sem jaz. Ona je vedno skeptična in črnogleda.
Zdaj pa nisem več.

Lepo ji razloži, da ta trenutek ne moreš biti z njo, da ti je hudo, ker te potem vse še bolj spominja na tvojo nesrečo in se še bolj sekiraš zaradi vsega.
Če sta taki prijateljici, se bosta že spet našli, ti pa tudi upam, da ti bo šlo na bolje.
So pa to normalna, človeška čustva, pa čeprav se mi zdi, da boš tule slišala dosti teoretiziranja, kako to ni prav, kako to ni lepo.
Nekako takole, ko človeku povejo, da ima raka, se tudi vpraša, zakaj pa ravno jaz?

Problem je verjetno v tem, da tvoja prijateljica v vsej svoji sreči (dobro finančno stanje, pričakovanje otroka) ne vidi tebe, ko ji vpiješ na pomoč. In to te boli. Se vidve kdaj iskreno pogovarjata? O čustvih? Si zadnje čase kdaj spregovorila o svoji stiski, pa te ni slišala? Ali ji niti omeniš ne, kako se počutiš?

Ne krivim njo, da sem jaz neuspešna. Če jaz ne morem vplivati na sosledje dogodkov v mojem življenju, kako bo šele kdo drug?
Zakaj zavist nisem občutila prej, če je to zdaj zavist? Vedno je bila ona milje daleč od mene po uspešnosti.

Tudi jaz imam eno tako prijateljico. Pred leti sva skupaj potovali in sem ji jaz posojala denar, danes sem jaz dolžna njej in brez slabe vesti. Tudi moje leto je lani bilo najslabše leto mojega življenja in mi je zelo pomagalo, da sem lahko govorila z njo, da sem si v končni fazi lahko sposodila denar, da me je poslušala o vsem. Z njo se ob njenih uspehih veselim, ji povem, da sem ji fauš, če sem čist na tleh, ji tudi rečem naj bo tiho o ne vem, recimo svojem zadnjem potovanju po Ameriki, vem, da jo lahko mirne duše nekam pošljem in izlijem ves gnev pred njo in da sva in bova okej. Pa ni važno ali se vidiva enkrat na mesec ali enkrat na teden. Ne skrivaj stvari pred njo, bodi odkrita, da te boli, da moraš vsak evro petkrat obrnit, ona pa jih ne rabi in seveda teži k boljšemu tudi sama in uspelo ti bo. Jaz se počasi pobiram in vesela sem, da imam pri tem oporo, v vseh pogledih. Meni se zdi čist normalno, da če ima nekdo dosti več kot drugi, da si tudi prvi želi vse to in seveda lahko to tudi poveš, bolj kot skrivaš bolj te grize in po možnosti imaš še slabo vest zaradi tega. Ne zapravi prijateljstva brez veze, takšna prijateljstva so redka.

Ma ni to zavist, to je človeško. Gre samo za to, da prijateljica “soli” tvoje odprte rane. In normalno, da te boli.

Nesrečno zaljubljen težko gleda srečne parčke okoli njega, ženska, ki ne uspe zanosit, težko gleda dojenčke okoli sebe, brezposeln težko gleda bogataše, hudo bolan težko gleda prekipevajoče od zdravja. Ker to pač boli.

Tele, ki te zgoraj kritizirajo, me prav zanima, kako močne in poduhovljene bi bile, če bi bile same v tvoji situaciji. Kako bi se lahko veselile s prijateljico, medtem ko bi s njihovo življenje na vseh področjih sesuvalo.

Meni se zdiš povsem normalna. Osredotoči se nase, poskusi rešiti svoje probleme, šele ko boš zacelila svoje rane, šele takrat boš spet sposobna normalnega druženja z njo.

Ti si depresivna. Pojdi k zdravniku.
Tud moja prijateljica ima novega dojenčka, ki si ga jaz tudi želim! In tudi njej je kar hitro uspelo! Madona no, hvala bogu, da ji je uspelo!
Res te ne razumem! Sem danes pred trgovino videla mamico z otrokom v naročju ki prosjači. Me je čisto podrlo, takoj sem pristopila k njej in otroku dala čokoladico, ki sem jo imela v torbici za svojega! Pa še nekaj sem ji zraven dala za kruh. Pa res nimam veliko, ampak me je to moje dejanje neskončno osrečilo. Pa še lepa beseda iz njenih ust, to mi je res polepšalo dan!

Ob takih prizorih pozabim na vse moje stiske, ker vidim, da nekateri še za kruh nimajo in sem takoj srečna ob tem kar imam!

Pozna mojo stisko, iskreni sva ena do druge.
Za službo mi reče, zakaj ti možne zrihta, saj pozna tisoč ljudi. Ja, pozna, vprašal jih je 995, pa nič.
Za šolo mi reče, zakaj ne vzameš kredit in si plačaš šolanje. Kdo mi bo dal kredit, ko sem nezaposlena? Zakaj pa mož ne vzame? Ker z njegovo plačo živimo in bi nas še en kredit zaklal.
O mojih bolečinah in občutkih ob boleznih in smrtih bližnjih sama nisem mogoče veliko razlagala, ker sem bila vedno močna in pozitivna in ker mi je bilo najino druženje v tistem času preko potrebno, da sem vsaj na momente pozabila na svoje nesreče.

Da se ne morem več družit z njo, ker me ob njej moja nesreča še bolj boli, sem ji razložila in je sprejela brez problema. Čakala bo, da se sestavim.

Kaj pa vem no. Imaš take težave z denarjem pa še enega otroka bi?

Ni pa ona čisto nič kriva, da imaš kakršno pač že imaš.

Si ljubosumna, zavistna, ampak normalno je to. Na tebi pa je, kako se s tem spopadeš. Če si normalen človek, sprejmeš to dejstvo, da imajo nekateri več kot ti sam. Vedno je bilo tako in bo. Pogovori se s prijateljico, ampak če sprejmeta otroka druge kot svojega – veseli se z njo pri tem otroku, pozneje se bosta skupaj, ko bo uspelo tebi.
Mogoče tudi prijateljica tebi kdaj zavida kaj, ni vse v financah, otrocih,…
Imela sem prijateljico – sedaj je še samo znanka. Vedno smo delali vse skupaj, družinski prijatelji, otroci iste starosti in kaj je bilo? Bili smo isto situirani, potem ji je razpadel zakon, in ko je dobila prijatelja je šlo vse…. Bogat, z nekaj vikendi, ona pustila službo, živi na njegov račun… meni pa se hvali o potovanjih, nakupih, … ampak to ni najhujše. Najhuje je, da me je poniževala – da mi pač ne moremo, da se moraš znajdit, nekaj naredit zase… ja, kaj – obirat nekoga za denar, do kako dolgo, če pa je denar minljiva stvar. Bodi zadovoljna, tvoja prijateljica je še vedno tvoja prijateljica. Bodi ji to tudi ti nazaj!

Jaz se pa strinjam s Katko, normalno je, da boli. In konec koncev je tudi normalno, da se še največji prijatelji razidejo, ker gredo po drugi poti in si pač nisi več tako blizu – če se človeku življenje sesuje in se potem spet sestavi, se mu ponavadi ne zdi več zanimivo klepetati o banalnostih, ki jih je v našem potrošniškem svetu obilo.