pred casom sem pisala, da me partner zaradi sluzbenega potovanja zapusca za dalj casa. Doma pa imam dvoletnika in 1 mesec starega dojencka. Takrat sem dobila kar nekaj vzpodbudnih besed in tudi hvala vsem zanje.
Zdaj pa pisem da se malo potozim ker mi je res hudo in naporno. Dojencek je dobil grozne krce in ga morem skozi nosit, starejsi je zato uzaljen in joka … Sama sem do konca neprespana in nespocita… Stanovanje da ne govorim, v razsulu …
vsak dan se ze jocem in upam da bo cimprej minlo,… Rada bi obema ustregla pa ne morem in pol se tak grozno pocutim … Upam da je to samo obdobje,ki bo hitro minilo.
Sem se mogla samo malo izpovedat, vesela pa bi bila tudi kake vzpodbudne besede.

Lp

Za tolažbi rečem lahko samo to,sem na istem s tem,da skrbim poleg vsega še za nepokretno mamo.
Verjemi,da se mi že trga.

Te čisto razumem. Pri nas je bilo isto. Sedaj sta že večja in mi je včasih kar malo dolgčas.
Sedaj si v najbolj napornem obodju, ko bosta malo starejša bo veliko lažje.
Od kje si? Z veseljem bi ti pomagala. Za kakšno urico bi pazila na otroka, da se ti odpočiješ.
Jaz sem iz Dolenjske in imam čas popoldan.
Če te zanima pusti kontakt.

Če si iz Ljubljane, ti lahko pomagam. Pusti kontakt.

MORAŠ poiskati nekoga za pomoč, nujno. Če zbereš kak denar, varuška za dve uri pelje velikega ven na zrak, popestuje dojenčka in narediš to, ali ono, ali pa greš za uro ali dve spat. Takega tempa ne zdržijo vsi enako, če pa pride do poporodne depresije, potem boste šele nasrkali. V akcijo torej! Minilo pa bo, to obdobje, samo škoda za otroka, da bi bila mama po nepotrebnem v razsulu.

BO MINILO, BO MINILO

Le to, ker vsi nasveti, kaj, kako z malim, z večjim, pa pišči pomoč, pa …ti tako ne bodo pomagali. Je dojenček še premajhen, pa še krči. Sama sledi sebi in bo. In če mi verjameš ali ne, mati z rojstvom dobi eno posebno moč, eno posebno povezavo s kozmosom za prvo leto po porodu – da zdrži. In tudi ti boš. Ker vsakemu je naloženo točno toliko, kolikor lahko zmore, ne več, ne manj. Torej zmoreš. In boš.

Tudi lastna izkušnja. Rodila sem dvojčici, ko je bila starejša stara komaj 13 mesecev. Nobene pomoči, razen kako urico od “moža” kao popoldne (sem se že ločila, ker … a to je druga zgodba). Poskušam pozabiti, ker je bilo prehudo. Zdaj so stare 4 oziroma 3 leta. Sem živa, sem duševno stabilan. In v resnici sem vse bolj živa.

Je težko, vem. A vseeno – srečno.

No, jaz sem oseba, ki ji pravljice o eni posebni povezavi s kozmosom v praksi nič ne pomagajo. Če si tudi ti takšna, potem si rajši najdi nekoga, da ti temeljito počisti stanovanje, zlika perilo in morda pelje večjega malo ven. V takšni situaciji ti za tako pomoč ne sme biti žal denarja.

Te je mati vzgojila v mučenico ne? Če je mož v tujini, imata gotovo denar za varuško. Tvoji otroci in ti sama ste bolj pomembni od npr. dobrega avtomobila. Varuške so smešno poceni. Pa še zastonj pomoč ti tu ponujajo. Vzemi, ni sramota, če ne zmoreš sama, to je normalno. Ne vzet zdaj to osebno, ker ne vem če si ti taka, a pravilo je, da tista, ki ne sprejme pomiči, že ve, zakaj ne. Od odnosov odvisne ženske rabijo čustveno manipuliranje, potrditve, kako požrtvovalne so one, kako brez njih ne bi bilo nič….

varuško torej!

Ob takšnih in podobnih zgodbah, se vedno vprašam, kako so v starih časih ženske kar zmogle napr. 9 otrok imet in poleg tega na kmetiji garat…
Danes je pa 1 otrok že problematičen preden se sploh donosi… 2 sta pa že čist too much in so ženske kar preč…

hvala vsem za ponudbe ampak sem zal iz stajerskega konca.
Naj povem da niti priblizno nisem taka da nebi sprejela ponujene pomoci. Sama vem do kod grejo moje zmoznosti in ce ne uspem sama, rade volje prosim za pomoc. Je pa tak da mi mama tudi ogromno pomaga,ampak tudi ona se je v sluzbi in mi je prav hudo ko jo zvecer gledam,kak je ze utrujena,naslednji dan pa more it delat.
da se odgovorim na zg. post, vcasih je blo vcasih. jaz sem zal navajena 100% pomoci mojega partnerja in ko tak gre, mi je pac tezko. Kaj morem. Kar naenkrat sem sama za vse in mi je hudo.

Se popolnoma strinjam.

Niso tako daleč časi, se dogaja še zdaj, ko pustijo 2 letnega otroka brez vsakega nadzora in grejo delat na njivo, v štalo…včasih so tudi rekli, da je dobro, da otrok joče, da si pljuča bolj razvije, včasih se ni hodilo toliko v šolo in so starejši pomerkali mlajše..se spomniš Pestrne..petletna deklica je čuvala majhno deklico..

se ti zdi to normalno? časi mučenic in trpljenja so mimo., če ti finančno znese super, če ne pa vzameš brezplačno pomoč ljudi, ki so pripravljeni pomagati, ni nobena sramota in še izključiš možnost, da si od odnosov in tapkanja po ramenu odvisen

Se popolnoma strinjam.[/quote]

Pa daj ne pišite tega no, ker ne moreš primerjat kako je bilo včasih. Včasih se jim je po domače povedano je*alo in so otroke prepuščali samim sebi. Pri deveth otrocih so pač starejši za mlajše skrbeli, da je lahko bila mati na njivi. Če kaj ni bilo ok so jih pa natepli, pa so bili drugič pridni, ponižni. Danes vemo kam pripelje tako ravnanje. Zato PROSIM ne s takimi.

Sama imam tudi dva majhna, v bistvu je en še dojenček, za vse sama, ker mož dela po cele dneve in vem kako je. Zna bit hudo. Se tolažim, da bo minilo. Če je stanovanje štala, pač je. Pospravim kakor hitro lahko. Prek trupel pa ne grem. Je drugega dela dovolj, ki ga je potrebno sproti delat (kuhanje, pranje, likanje,… in seveda pozornost otrokom)… Srečno!

Joj, dej frklja, lepo te prosim. Ja, seveda so jih imele po par komadov, ko so dojenčka povili, da ni mogel mrdat, če je tulil, so rekli, da je to zdravo za pljuča, kolikor so bili otroci malo večji, so jih pustili doma, da so vahtali sebe in mlajše brate in sestre, čisto majhne dojenčke so pa s sabo na polje nesli, jih dali v senco in pustili kričat, dokler niso od izčrpanosti zaspali.

Sure, no problem, tako jih ima lahko vsaka po 9. Koliko je pa to sprejemljivo in psihološko zdravo, je pa drugo vprašanje – saj ne da bi si ga ti zastavljala, ko je v tvojem svetu vse tko simpl, a ne?

Da ne bo pomote – nimam otrok, a si pa predstavljam, da ni enostavno in tudi mi je jasno, da se je odnos do otrok spremenil in smo veliko bolj pozorni na to, kaj doživlja že čisto majhen otrok in kako to vpliva na psiho, kot pa včasih, ko jim je bilo pomembno samo to, da preživijo in da bojo sposobni kmetijo dalje furat.

Se popolnoma strinjam.[/quote]

No, ta je mal lovska….me zanima katera ženska bi danes doma rodila sama, brez pomoči in šla nazaj v službo? Verjetno nobena, tudi vidve ne, zato je tole res mimo ko praviš kako so včasih delali. Jah, včasih so tudi sami lovili žival za hrano, včasih so tudi živeli v jamah, včasih tudi ni bilo avtomobilov, bolnic….nič. Zakaj torej se ne primerjaš s tistimi časi in tako živiš?
In včasih so tudi moški bili glavni in so bile ženske v podrejenem položaju…verjetno se s tem strinjaš tudi danes in če bi v odnosu ženska bila v podrejenem položaju in bi samo rojevala in garala na nekem polju, bi ji ti verjetno rekla, kaj se sekira, kako so pa včasih preživeli?

Živimo danes in stvari so malce drugačne, ljudje smo postali malce modernizirani in vse skupaj se malce razvija, ne boš verjela. In tvoja primerjava je res bedasta, ne moreš primerjati včasih-danes ampak je treba gledati na situacijo v današnjem času.

Pozdravljena,

upam, da boš našla kako pomoč, in da bo kmalu boljse. Vse dobro.

Moja polovica pa si je omislila daljno offroad potovanje za 1 mesec (ne služba!!!) in to 14 dni potem ko sem rodila drugega otroka, prvi otrok pa je takrat ravno prestopil prag OŠ. Sem bila kar malo jezna za njegov egoizem in brezskrbnost. Hvala bogu sem vse rešila brez težav, mesec ni bil ne vem kako naporen, ker so tudi otroci pridni. Sem pa imela občasno pomoč mame in en teden tašče.
Kaj čemo, življenje gre dalje. Večina monovk bi se v tem primeru takoj ločila od moža, pri nas pa teče življenje dalje po ustaljenih tirnicah.

Verjamem, da je težko.
Če potrebuje katera pomoč, sem pripravljena pomagat, kako urco, brez plačila.
Meni bi pa pašala družba in koristno izrabljen čas.
Sem iz Goriškega, če kdo koga pozna, ki bi mu pomoč prišla prav, naj napiše.

LP

jaz ti svetujem, da narediš tako, da ti mami pomaga tako, da ti odpelje dojenčka z vopzičkom ven za kakšno urco po makedam poti, da ga malo uspava (sej po moje je pri tej starosti že lahko zunaj tako dolgo), če bo jokal njej mogoče vsaj ne bo tako hudo kot tebi, da se psihično spočiješ. ti pa se takrat crkljaj z večjim na kavču, bo čutil tvojo toplino in naklonjenost in bo potem manj razdražljiv ne le tisti dan ampak tudi kasneje….če nočeš mame preveč obremenjevat, mislim, da to, da ti pelje otroka z vozičkom ven ni panike.za te finte smo mi imeli dedka, katerega pomoč je bila neprecenljiva:) meni je svetovala pediatrinja, naj se z vso vnemo posvetim starejšemu otroku, saj je on najbolj šokiran in prizadet, ko dobi mlajšega sosrojenca in se mu svet obrne na glavo. na dolgi rok se to zelo obreastuje, pa tudi zate je sproščujoče, če si malo stavečjim, ki ga ni potrebno nosit, previjat, gresta se lahko družabno igrico ali kaj takega…pa srečno!!!

DObro, saj razumem, imam sama dva, pa ne zdrava otroka, ampak se mi zdi, da enormno pretiravaš. Tipična novodobna damica, ki gre v jok pa na drevo ob prvih težavah. Lepo sicer, da si navajena na soudeležbo partnerja, jaz sem tudi, vendar preživim tudi brez nje in vsaka ženska bi morala – ne zato, ker špila mučenico, ampak ker je odrasla. Enako bi moral preživeti tudi vsak moški, da se razumemo, pa ne ker je superman, ampak ker je odrasel moški!

Pa še na temo “včasih”. Del resnice je res, da se ljujde niso toliko ukvarjali z otroki, drugo vprašanje pa je, kaj je za otroka boljše. Ta obsedenost, ki se jo gremo danes in mnoge mame visij nad otrokom ko jastrebi, da otrok niti prdnit ne more, ali druga skrajnost, ko so bili otroci sami svoji, če pa ne sami svoji, so pa delali in to trdo. Danes vsak umira od hudega, ko ima dojenček krče, ko otrok zboli – vse je ulalala napor in vsi bi kar pomrli od hudega. Ob tem, da perilo perejo stroji, posodo tudi, kuha “mizica pogrni se” pa “knorr”, če že ne tašča ali mama, pospravlja rumba…… pa kaj ste postale ženske?? Porcelanaste figure?! Nedorasle frklje, ki nikoli ne bodo razumele, da življenje ni samo hojladrija od žurke do žurke, od dopusta do dopusta in od potovanja do potovanja?! KDaj točno se je pozabilo na to, kaj pomeni biti odrasel in kaj pomeni biti starš?!! Velja enako za matere IN OČETE.

Tvoj mož bo čez par dni doma. Resnično ne vem, v čem točno je problem. Razumem, da je trenutno naporno, ampak točno veš, da bo temu konec v nekaj dneh. Nad čem točno potem jamraš? Ne znaš potrpet par dni in si jih olajšat, da boste vsi 3 normalno preživeli? Hm…..