Življenje samske mame z dojenčkom
Evo, pa sta za mano dva tedna …
Čez dan kar nekako gre, sicer nimava neke stalne podpore, starši so v drugem kraju, ampak prijatelji odnesejo smeti, gredo v trgovino, pridejo asistirat pri kopanju, enkrat tedensko pride tudi otrokov oče za nekaj ur.
Ponoči je pa bolj krizno, sploh ker potrebujem kar dosti spanca za normalno funkcioniranje.
Sem kar utrujena in neprespana, opustila sem nočno dojenje, ker sem več bedela kot spala in ja, malo zavidam t. i. srečnim družinam, kjer vsaj čez vikend oče malo bolj “prevzame” otroka, ga pelje na sprehod.
Hkrati pa si ponavljam, da bi bilo naše skupno življenje, kljub temu da je dojenčkov oče čisto v redu človek, nesrečno, saj pač nisva kompatibilna, včasih še z istega planeta ne.
Še kakšna mama v takšni situaciji, kakšen nasvet, izkušnja ipd., kako si čimbolje zorganizirat življenje, če si sama, samska in še čisto sveža mama?
Hvala.
Mogoče bi svoje vprašanje naslovila še na drug forum. Tam boš dobila verjetno boljše odgovore.
Želim ti veliko poguma, vem da se počutiš zelo osamljeno, samo otrok bo vsak da večji in vedno lažje bo tudi življenje, kar pa ne pomeni za skrbi. Z otrokom je veliko skrbi, pa tudi veliko radosti. Sama se boš sigurn znašla, še mal pa bosta hodila ven na sprehode, pa ti bo časa še zmanjkovalo, lep dan in kr bres skrbi naprej.
Imamo tudi svoj forum, Enostarševske družine.
Če se je oče pripravljen ukvarjati z otrokom, ga malo bolj vključi v dogajanje. Meni se to zdi super, da bosta že od začetka imela možnost pristne vezi – ker ravno s tem se dojenček naveže na odrasle, tako da ti poskrbijo za njegove primarne potrebe. Otrok ni nikoli premajhen za to.
Čez en mesec boš že tako zrutinirana, da se boš po mojem kar malo pomilovalno spomnila prvih dni. Na začetku smo pa po mojem vse malo zmedene.
Super je, da imaš vsaj nekaj pomoči – in prosim, ne jemat tipično slovenceljsko, da pride mama ali tašča rihtat frišno mamico prva dva tedna. Ne vem, kaj je toliko tega, da dva odrasla človeka ne bi zmogla (govorim o družinah, kjer sta starša še skupaj), meni bi se zdelo pod častjo. Torej to, da si sama oz. z delno pomočjo za vse, naj ti bo nekaj normalnega – ker tudi je.
In naj ti ne bo nerodno prosit za občasne usluge, ljudje v bistvu radi pomagajo, samo rečt je treba.
Vsak dan ti bo šlo lažje, boš videla. Sčasoma veliko stvari poenostaviš, se boljše zorganiziraš in gre, ker mora iti. In na koncu sploh nikogar več ne pogrešaš.
Jaz sem bila čisto sama za vse. Od prvega dne naprej nobene pomoči od nikogar. Pa še otroka sem morala vsak teden voziti na polikliniko zaradi nogic, in mu 3 na dan po pol ure razmigavat noge. Ko sem šla v trgovino po hrano, sem ga fino zavila v dekice in spalno vrečo, pa termofor k nogam in je čisto ok preživel tudi na -10. Jaz v bistvu fizične pomoči sploh nisem pogrešala, le ko je imel pri 6 mesecih prvo operacijo, malo psihične podpore, ker ti pač ni vseeno, ko daš tak drobižek za 2 uri pod narkozo.
Sem pa imela veliko srečo, ker je tamali skoraj vse noči prespal, tako da sem se ponoči vedno fino naspala in spočila 🙂
V glavnem, pogumno naprej!
Lih na smrt se ne smilim sama sebi, ampak a res ne štekate, da
imeti partnerja, ki sicer sodeluje pri negi in vzgoji, a hodi v službo (torej biti čez dan sama) ni isto kot biti samska, torej sama?!
Vem, odločila sem se, da se bo otrok rodil, sama sem se odločila, da bova sama z otrokom, in ne, nisem si predstavljala h’woodskega materinstva z 24/24 spečim otrokom … Popolnoma se zavedam svoje odgovornosti blabla, ampak a imam lahko 5 minut krize? Sem lahko anti superduper mama in anti iber sposobna ženska vsaj eno dopoldne?
In ja, ni najbolj preprosto iti z dojenčkom v štacuno po hrano, mačji pesek in vse to zvleči v stanovanje. Sploh če ni za tabo en razmeroma ok porod. In jeba je, ko ne moreš sam zvleči banjice z vodo tja, ker misliš kopat otroka. Samo za ilustracijo.
Samo kakšno izkušnjo, nasvet itd. bi rada, če bo pa kdo rekel, da sem lahko ne samo 5, ampak 15 minut malo nakrizirana in nesrečna in da to mine, si pa itak zasluži obisk lunaparka pa veliko liziko …
Si predstavljam da ti je težko, ne razumem sicer kaj ti to, da si opustila nočno dojenje oljaša zadeve.
Pišeš da imaš podporo staršev in prijateljev, morda bi lahko pomanjkanje spanja nadomestila popoldne? Otročka podojiš in sveže previješ in naj ga nekdo pelje za kakšno uro pa pol ven v vozičku ti se pa naspi.
Brez skrbi, sej se boš ulaufala, skoz boljš bo.
Pogum!
Če me spomin ne vara, potem novopečene mamice prvih nekaj tednov naj ne bi hodile ven, sploh pa ne po nakupih, razen če je sedaj drugače. Jaz sem šla pri prvem otroku prvič ven (v trgovino) po štirih tednih in sem komaj prikrevsala do tja, ker sem imela veliko šivov. Pri drugem je bilo malo bolje, ampak brez moža si teh prvih tednov ne znam predstavljati, no pa tudi vseh naslednjih ne. Zato te draga Sivomodra občudujem in seveda vse ostale samske mame, in pa čim bolj izkoristi pomoč prijateljev, mogoče bi pa tudi oče lahko kaj več pomagal.
Življenje samske mame z dojenčkom čez dan ni dosti drugačno od tiste, ki ni samska. Čez noč ti je pa ratalo tisto, kar nesamskim ne rata več kot pol leta; da otrok spi in ga ni potrebno hranit, ker drugače jaz ne razumem kako se ukine nočno dojenje. Zdaj malo si scrkljana in se smiliš sebi, ker oprosti tud mene ni nihče stregel od spredaj in zadaj, tisto banjico pa če je ne moreš privleči, pa s piskrom nalivaj vodo notri in ven. Sama si se odločila, da boš samska, zato zdaj ne pričakuj, da bi ti morali pa tla poljubljati kamor stopiš. Sploh, da kamor koli stopiš.
Fantek, ko boš zrasel v moža, razmišljaj še s čim, razen s tvojo spodnjo glavo. Za tiste otroke, ki jih boš naštepal, dobro skrbi in naj imajo v tebi zgled očeta, ki ni samo figura družine, kjer je normalno, da ženska poskrbi za vse sama. Če bo tvojmu malemu prišlo na misel, da bi tepel tisto, ki si jo oplodil, bo to tvoja zapuščina, ki bi se jo kot fotr lahko sramoval.
Družina mora držati skupaj, biti skupaj – za kakšno ceno? Bo ja mati kaj za to potrpela in kaj za to žrtvovala. Najmanj svoj lajf, saj je itak v glavah pravih dedev, da poskrbijo le za svojo rit.