splav-kako se soočiti z bolečino

Pred petimi meseci……šok, dve modri črtici na testu za nosečnost. In to pri mojih 42-ih letih, pri treh otrocih najstnikih. Po popolnem zlomu in krčevitem joku je bila moja izbira; 4. otrok ali splav. Le kako izbrati med dvema popolnoma nesprejemljivima odgovoroma. Jasno mi je bilo (naj imam še tako rada otroke, naj bodo še tako ljubki, naj bo spočetje in rojstvo nekaj svetega), da si ponovnega življenja z dojenčkom ne predstavljam in niti ne želim. Vsa oblačila in druge stvari za dojenčke sem podarila, trije otroci še vedno spijo v eni sobi, moj odnos z možem je hladen in odtujen…….In tu je odgovor-izbrala sem tistega, ki naj bi na dolgi rok prinesel manj sprememb.Vedela sem, da bo hudo in obljubila sem si, da bom prizanesljiva do sebe, ko bo to za menoj. Reševala me je še ena noviteta, ki so jo “pogruntali” zdravniki in o kateri do tedaj nisem niti vedela. Splav s tabletko, ki hormonsko sproži propad zarodka. Mislim, da vseeno ne bi prenesla (psihično) splava na klasičen način. In tako sem v 6. tednu nosečnosti v svojem življenju naredila nekaj, kar vsem ženskam želim, da jim ne bi bilo treba. Vse se je dogajalo v enem posebnem stanju, v šoku. Vse sem opravila sama, ker prisotnosti moža enostavno nisem prenesla. Prve dni je bilo hudo, hudo tudi zaradi močne in dolgotrajne krvavitve, ki je trajala cele 3 tedne. Po 6. tednih je ginekologinja na UZ ugotovila, da je v maternici ostal en delček….. zato zopet visoka doza hormonov v obliki dveh škatlic hormonskih tablet v treh tednih….. sedaj upam, da je vsaj fizično OK.
Psihično…..hudo. Padam iz stanja, ko mi je popolnoma jasno, da sem se odločila prav, v stanje ko sem popolnoma na tleh. Doma popoldneve prespim, skrivam solze pred otroci, odklanjam moža, ki pa mi niti ne zna na pravi način nuditi podpore. Za njega je skuhano kosilo, pomoč pri gospodinjstvu vse, kar zna ponuditi. Do njega čutim prezir, pravzaprav ga čutim do vseh moških. Zakaj? Vse moram plačati sama, jaz kot ženska. Fizično in psihično bolečino, sramoto in prezir okolice. Izpovedala sem se samo svoji sestri, ki pa je že sama ugotovila kaj se dogaja in je samo čakala, kdaj se bom sesula. In sem se. Sicer me je podprla in mi dala vedeti, da me ne obsoja. Kot da mi to kaj pomaga. Obsojam se sama čisto dovolj, čeprav se racionalno prepričujem, da je tako prav. Zdi se mi da mi na čelu piše, kaj sem storila, čekiram poglede prijateljev in znancev in v njih iščem prezir in se sprašujem….ali ve? V službi sem nekaj napletala o ginekoloških težavah, pa ne vem če niso sodelavke tudi ugotovile, kaj je bil vzrok moje odsotnosti. Skratka……….hudo mi je za umret.
Zato se obračam na vas, drage ženske, ki ste se znašle v prav taki situaciji, da mi poveste, kako je prebolevanje potekalo pri vas. Kako ste se spopadle z bolečino, ko ste se morale zavestno odločiti za nekaj tako hudega? Pa ni važno, kakšen je že bil vzrok; morebitna mladost, ali starost (tako kot pri meni), finančni vzroki, neurejene razmere v družini ali preprosta želja, da v vašem življenju ni več prostora za še enega otroka. Mogoče ste pomagale prijateljici, sestri…
Podobne odgovore sem že iskala na internetu, pa naletela na same obtožbe, obsojanja, zgražanja, celo z morilkami nas kličejo (pa ne, da se kdaj zvečer, ko sama ležim v postelji tudi ne počutim tako). Tudi moje mišljenje je bilo do sedaj takšno. obtožujoče in popolnoma nepredstavljivo, da je ženska sposobna narediti kaj takega. Sicer nisem poznala veliko žensk, za katere bi vedela, da so naredile splav. Statistika sicer kaže za današnji čas, da pride na vsako drugo žensko v rodni dobi od 14. do 50. leta en splav. V preteklosti je bilo še veliko slabše, v 80-ih je podatek dva splava na žensko v rodni dobi. Torej, kje so te ženske, verjamem da s prav tako bolečino v srcu? Le-te nam jo tisti najbolj obsojajoči najbrž ne priznavajo.
Če ima katera od vas, ki se bile v podobnem položaju, pa ste preživeli in danes živite dokaj srečno življenje, kakšno besedo zame (najbrž bodo tudi odgovori, ki bodo zame neprijetni), vas res prosim, da se oglasite. Kajti trenutno je zame življenje izgubilo smisel in veselje. Vest je res čisto dovolj, človek ne potrebuje nobenih groženj s peklom.
Še tole: po treh porodih, ki so za menoj in vsem ostalim, kar zadeva materinstvo je trenutno zame samo še tole zadnje :SPLAV. Kot da pred tem sploh nisem bila dober človek, dobra mamica……. trenutno sem samo ena izmed tistih iz statistike.

Samotarka

Ne razumem čisto dobro zakaj imaš tako hude občutke krivde. Ženske lahko rodimo, zato se moramo včasih tudi odločati med življenjem in smrtjo. To nam je dala narava in nihče nas nima pravice obsojati, pa kakorkoli se že odločimo. Vse cerkvene dogme in mnenja sosedov so le navadne manipulacije, kako obvladati ljudi.
Drugo pa je tvoj subjektivni občutek. Kot odrasla in odgovorna ženska si najbrž temeljito premislila in se potem odločila kot si takrat menila, da je prav. Malo se mi zdi, da to ni edina stvar, ki te mori. Če si si dala nick samotarka, si najbrž osamljena, še posebej v partnerskem odnosu. Poskusi kaj narediti zase tudi na tem področju, pa se boš počutila bolje.
Pa en topel objem Samotarka.

Ne se obsojat, ker nisi morilka! Veš kaj ti povem? Obsojajo tiste ženske, ki niso nikoli stale pred takšno situacijo v kateri si bila ti. Veš, tudi sama sem se odločila za “splav” pred štirimi meseci. Vendar je moja izkušnja nekoliko težja od tvoje. Namreč, bila sem na polovici nosečnosti. Pričakovala sem punčko. Punčka pa je bila zelo zelo bolana in sem se odločila za prekinitev nosečnosti. Še vedno se sprašujem ali sem storila prav? Pa vem, da sem ampak občutek krivde je še vedno prisoten. Veš, tudi sama sebe sem večkrat imenovala morilka, pa čeprav sem vedela, da punčka nima možnosti za življenje. Ampak pač ne moreš mimo občutka krivde. Verjetno se sprašuješ “kdo sem jaz, da odločam o usodi nerojenega bitja?” Ti si mati tega bitja. In na tebi je kakšno življenje boš omogočala temu otroku. Če si sama bila mnenja, da ne boš sposobna itd. je to bila pravilna odločitev. Ne vem kako ti naj sicer svetujem glede občutka krivde, ker imam še sama včasih obdobja obsojanja, ampak nekak se skušaj tolažiti s tem, da si storila najbolje za svojega otroka.
Resnično mislim, da je bila tvoja odločitev pravilna. Otrok bi vajin odnos z možem verjetno še poslabšal. In, če si otroka nisi želela, bi ti potem bil le ena obremenitev v življenju in ta obremenitev bi trajala še najmanj 20 let. Da ne omenjam, kako bi to vplivalo na vajin odnos z otrokom. Na koncu bi te še krivil zato, da si se odločila ga imet, čeprav ga nisi želela itd. Sicer pa, kako veš, da bi bila nosečnost (če bi se odločila obdržat) uspešna? V vsakem primeru si prihranila muke in sebi in otroku.

Pozdravljena!

Sem ena od tistih, ki me ne zanima kariera, ampak je moj cilj imeti družino. Obožujem otroke in se neskončno veselim dneva, ko bom imela otroka.
Nikoli nisem bila nasprotnica splava. Vedno sem trdila, da se vsaka ženska odloča zase in že ve zakaj se je tako odločila. Kljub temu sem bila prepričana, da sama pa ne bi mogla narediti splava.
Pa sem ga…pred enim letom. Kljub neizmerni želji biti mama. Zakaj? Partner me je pustil na cedilu rekoč: če ga boš imela, boš sama.
Kako mi je bilo hudo, ne moram povedat. A on ne more prevzeti svojega dela odgovornosti, jaz pa naj jo prevzamem za oba? Najprej sem mislila, da bom kljub vsemu postala mama samohranilka…pa sem se ustrašila. Ustrašila biti sama z otrokom, sama za vse, brez podpore, take in drugačne. Skrbelo me je tisoč stvari; od tega kaj če bo kaj narobe z otrokom jaz pa sama ali pa: kaj če bosta dva jaz pa sama….
Finančno sem slabo preskrbljena, vendar bi se znašla in tudi zmogla, ker nimaš takrat izbire-moraš. V to odloćitev me je prisilil obup in razočaranje nad partnerjem, nad življenjem… Prijateljice ti govorijo o družinskih prigodah in o tem kako sta bila s partnerjem na UZ, kako so veseli….In jaz, cmok v grlu. Tudi jaz si želim imeti družino.
Skratka, na hitro sem sprejela odločitev. Zdi se mi, da v trenutku, ko sem najbolj trezno razmišljala in si uredila vse potrebno za splav. Vse je šlo hitro, vsi so bili hvala bogu prijazni in nisem imela občutka, da me kdo obsoja.
Vem, da sem se v danih okoliščinah prav odločila. Žal mi je le tega, da je do zanositve s takim nezrelim tipom sploh prišlo.
Hudo mi je, veliko mislim na vse skupaj. Imam trenutke, ko bi sebe najraje skloftala. Pa ne zaradi odločitve kot take, ampak zaradi mojih načel, ki sem jih prelomila.

Verjamem, da si tudi ti vse premislila, pa ne enkrat, preden si ukrepala. Misli na to kaj vse si si prihranila in opominjaj se zakaj si se že tako odločila. V tistem trenutku je bila to najboljša odločitev, ne obžaluj jo. Naj ti bo hudo, zjoči se….kakorkoli, da ti bo lažje. Ne dovoli pa si, da te to požre.
Res te razumem, podobno čutim. Ženske imamo izbiro in ti si se odločila. In nihče te nima pravice obsojati. Nisi osamljena s svojim primerom.
Bodi močna.

Lp

Vem kaj preživljaš. Sama sem dala to skozi. Poročena, otrok načrtovan, zaželjen, zanosila z pomočjo terapije…. Ko sta se pokazali črtici, veselje….za tem pa POK. Mož je zahteval splav ali greva narazen in je konec zakona. Odločila sem se za zakon. Ampak vseeno je čez en mesec šel….

Njega sem prebolela. Otroka nikoli. Še sedaj ne, traja že leta. Vsak dan je misel pri meni, otrok in srček, ki sem ga slišala. Splav sem naredila v 9 tednu.
Boli, zelo boli….ampak bolečina se počasi zmanjšuje. Pozabila pa ne boš nikoli, spremljalo te bo. Navadila se boš živeti z tem.
Ko vidim dojenčke, otroke mi je sveže ampak čas potem naredi svoje.

Sedaj živim, sem srečna. Otroka ne vem, če bom kdaj imela svojega. Niti ne živim v tej smeri, da bi ga imela. Ne želim ponovno doživeti kar sem doživela.

Želim ti, da bi ti bilo lažje. Da boš našla zopet tisto veselje in srečo. Imaš tri otroke, ki so tvoj zaklad. Ne pozabi tega!

lep dan

Jaz te čisto razumem. Pred kratkim sem imela splav. Imam dva najstnika, stara pa sem 39 let. Nočečnost me je tako presenetila, da nisem mogla verjeti, da se to meni dogaja. Tudi zelo na hitro sem se mogla odločiti, in sem se- za splav. Z možem o tem nisva dosti govorila, je bil pač za splav. Jaz sem se tako odločila predvsem zaradi let. Nisem pa vedela kaj me čaka potem. Čeprav je minilo že pet tednov, o tem non stop razmišljam. Ne morem jesti, nimam prave volje, prav nekam žalostna sem. Tudi spim ne prav v redu. V nekem trenutku sem že razmišljala, da bi ponovno zanosila in le tako mogoče prebolela. Vendar nisem čisto prepričana, da je to v redu. Kja pa če bo potem kaj narobe v nosečnosti, z otrokom….. Verjemi mi tudi jaz nisem v najbolj zavidljivi situaciji. Upam le, da bo s časoma boljše in verjmemem, da sva v tistem trenutku naredili tako kot smo najbolje znali. Ginekologinji sem dejala:Kako bom jaz to zmogla? Že zdaj imam odgovorno službo, doma vse gospodinjstvo, pa otroka, ki me še rabita, že zdaj nimam nič časa zase?! In veste kaj mi je dejala: Pa ja imate pravico živeti. Ne se obremenjevati z nekim občutkom krivde, ki nam je bil vsem vcepljen v glave, v tistih časih, ko smo bili majhni in nm je vedno nekdo žugal s prstom. Hočem ti reči, da nas je v tem trenutku dosti, ki tako čutimo kot ti, upam, da ti je to v tolažbo tako kot meni in da čas zaceli vse rane….

samotarka

zaradi splava samega te ne bo nihče normalen obtoževal, me pa zanima nekaj drugega

ali mož ve za ta splav, oziroma ali si zanosila z možem?

že vnaprej se zahvaljujem za odgovor

Drage,

čutim, da se vam moram zahvaliti za čas, ki ste mi ga namenile. Hvala vam, ker delite vaše žalostne zgodbe z menoj.

Ticalisica, zanosila sem s svojim možem. In ja, on seveda ve za splav. Ko sem mu povedala, kako je, mi sicer ni vsiljeval, kaj naj storim. Odločitev naj bo moja, je rekel. Ampak je “moje” tudi vse, kar sledi. Koliko moški ve in čuti, kaj pomeni ta dogodek za žensko? Koliko se on v resnici zaveda, kaj to pomeni? Koliko se čuti resnično odgovoren, koliko trpi in čuti krivdo? Vse to je razvidno tudi iz izkušenj o katerih zgoraj pišeta Sonc in Krilo. Sočustvujem z vama, prav tako z TinoS in Ista.

Tudi če bi se odločila še za 4. otroka, nosečnost bi bila moja, porod prav tako, in seveda vse ostalo, kar sledi. Moški sicer lahko veliko pripomore, ampak v takem odtujenem odnosu, kot ga imava, tega ne bi mogla pričakovat, žal pa ga ne bi znala sprejet. Priznam, trenutno je pač tako. Kakorkoli vzameš, žensko otrok veliko bolj priklene nase. Sama sem se po treh otrocih popolnoma posvetila družini, to mi je tudi ustrezalo. Za vse ostalo mi je preprosto zmanjkalo časa in energije. In sedaj, ko sem končno zadihala še zase, se mi je zgodila ta nosečnost. Veliko premišljujem o tem. Stvar je globlja. Ker nisva uredila najin odnos je bila seveda neurejena tudi spolnost. Že pred nekaj leti sem opustila KT, češ kaj naj se zastrupljam za en ali dva seksa na mesec. In tako je zatajil kondom oz. ga mož v tem primeru ni uporabil od samega začetka.

Še bi lahko pisala…..pa moram sedajle na hitro končat. V uteho mi je, da lahko vsaj nekaj sočutja in vzpodbudnih besed najdem pri popolnoma tujih ljudeh. Ampak tujih le v smislu, da se osebno ne poznamo. Imamo pa podobne zgodbe, podobna občutja. In do drugim, smo prav zaradi tega, bolj sočutne in razumevajoče. Terciansko okolje v katerem živim, je za kaj takega nesposobno. Tudi zato si preprosto ne upam v svet iskreno in odkrito, kar pa človeka tudi uničuje.

Če vas zanima, nekaj več odgovorov je tudi na forumu Čustvena inteligenca.

Hvala še enkrat,

Samotarka

Samotarka,

vidim da imava zelo podobni zgodbi, čeprav moram jaz reči, da se z možem dobro razumeva. V tem trenutku pa se ni najbolje izkazal. Zanj je to preteklost in pogrevanje “starih stvari”, zame pa je to tako sveže, da boli. Če bi jaz vedela kaj me čaka, bi se sigurno drugače odločila, ne glede na njegovo mnenje, vendar poti nazaj ni. To bo treba premagati, čeprav nobeni ne privoščim tega kar jaz doživljam! Žal nisem bila dovolj odgovorna in sem verjela na sistem “pazim”, pa sem kjer sem…. Za moške to ni očitno nič takega. Če bi jaz obdržala otroka bi tudi bila sama za vse, saj mož dela cele dneve. Tudi jaz sem komaj zaživela, otroka za zrasla, končala sem podipomski študij, zdaj pa se mi je vse porušilo. Pa že sem imela napisan recept za mireno in sem rekla, da si jo bom vstavila naslednji mesec, pa se je zgodilo… , če bi se vsaj kakšno leto prej…Verjetno mora tako biti…
Samotarka, če si za si lahko piševa na mail.

Lep dan

Samotarka in vse ostale
Tudi jaz zagovarjam splav.Naj ti ne bo teško,storila si to kar si čutila.Tvoje telo in tvoja duša,tvoja odločitev,tudi če bi rodila bi bilo vse tvoje.Ne obsojaj se ,že tako imaš kazen da nikoli ne boš pozabila.Zakaj se ne steriliziraš?Zjutraj greš noter,popoldan pa domov.Jaz sem naredila splav pri 17 letih,sedaj jih imam 42.takrat me je fant zapustil ko sem mu rekla za otroka.Šla sva narazen ,tako da niti ni hotel več me videt ,slišat zame inpol je verjetno predvideval kaj sem storila.Počutila sem se grozno,še danes nisem pozabila na njega,vendar bila sem premlada,neodgovorna,nesposobna sama imeti otroka.Pred 10imi leti sem se poročila.Imam zelo dobrega moža,jaz sem doma,skrbim za nepokretnega očeta in dva otroka.Mož dela od jutra do večera in smo srečni.Sin je star 8 let,delala sem do poroda tudi doma na kmetiji in tako sem rodila zdravega krepkega dečka.Čez dve leti sva hotela še enega otročka,bila sem v petem mesecu.Neko jutro ob petih me je prebudila bolečina,na hlačkah sem videla kri.Sedla sem v avto in se sama odpeljala v bolnico,mož je bil takrat v tujini na delu,mati pa je pazila na sina.Vbolnici so mi povedali,da je prepozno.Najin fantek je umrl.Te bolečine se ne da opisat.Že čez nekaj časa v vsej tej bolečini sem si spet želela otroka. Vsi so bili proti,kljub zdravemu sinu,ki ga imam,me je bolelo od želje po še enem otroku.Mož je bil za,in tako sem spet zanosila,po izčrpnih informacijah zdravnikov.Šla sem takoj na bolniško in strogo mirovanje.Po vseh pregledih ,je nosečnost potekala zelo dobro.Pričakovala sva punčko.Mož je spet delal v tujini ,da bi dokonca zgradila.V osmem mesecu in pol me ponoči prebudi bolečina.Grem na vc,cela v krvi.Ob dveh ponoči sem si poklicala rešilca,da so me odpeljali.Naredili so mi carski rez ,da so rešili mene,žal je najina punčka Patricija umrla.Ko sem se prebudila iz narkoze mi je zdravnik povedal,vendar nise mogla jokati.Zahvaljujem se vsemu ptujskemu osebju,kar so storili za mene.Prišla je sestra mi brat knjige najbolj žalostne kar so obstajale ,da me je pripravila do joka,rekla mije da je to trenutno edino zdravilo,ki bo malo olajšalo bolečino.Takrat nisem več hotela živeti obsojala sem samo sebe tudi moža v tistem trenutku nisem imela rada.Samo moja vztrajnost in ljubezen naju vdeh in do otrok,imava sedaj še hčerko staro 4 leta.Pomoč vseh zdravnikov in podpora mojega partnerja,ki več ni hotel slišati za tujino,smo z carskim rezom rodili punčko,zdravo,živahno v osmem mesecu.Ob porodu so mi naredili na mojo zahtevo sterilizacijo.Punčka je vse vrstnike že prehitela,tako fizično kot umsko.Srečna sem ,da sem vstrajala,smo dobra družina.Mojih treh angelčkov pa ne bom pozabila nikoli…….

L.p.Milena

Samotarka,

si kaj bolje, ali imaš take krize kot jaz? Ko že mislim, da bo bolje, me spet zadane kot strela z jasnega?! Danes je sploh hudo, kot že dolgo ne….

Draga Ista!

Se ti opravičujem, ker se ti nisem javila že v prvo. Sem se ti imela namen oglasiti.

Ne, ni bolje. Trenutno, te dni je spet zelo hudo. Očitno je nekaj v zraku. Moje misli, občutki pa tako zmedeni, da še komaj funkcioniram. Saj je bilo vmes tudi obdobje, ko sem že pomislila, da se vzpenjam. Kakor koli obračam, zame je to umor otroka in če bi bila še enkrat pred to izkušnjo, je ne bi storila nikoli več, ne glede ne razlog (ki je resnično, včasih res opravičjiv). Potem pa spet razmišljam o sebi, če ne bi šla naredit splava. Sedaj bi bila že nekje na koncu nosečnosti. Taka kot sem, zame to tudi ne bi bilo enostavno. Nisem več tako mlada. Telo se spremeni in v teh letih pusti veliko večje posledice, pa ne mislim samo estetskih ampak tudi na splošno. Zame otrok pomeni veliko spremembo v načinu življenja, ne jemljem to tako zlahka….v smislu kot bomo že, “bomo pa še tega h kruhu spravili!” V to sem prepričana, ker sem dala to skozi trikrat in se poznam.

U glavnem….ne vem. V meni je toliko žalosti, obupa, jeze in vseh drugih občutkov, da jih normalen človek težko nese. Zakaj si je to malo bitje zaslužilo tako kruto dejanje? Koliko je bilo teh nekaj milimetrčkov bitjeca manj moja ljubezen in manj moj, kot so moji trije otroci, ki jih že imam?

Ista, napiši kaj občutiš. Ko bo čas, se ti javim na zasebno sporočilo.

Samotarka

Samo tole bi ti rekla:
“Stvari ki se nikoli ne vrnejo so: izgubljena priložnost, izstreljena puščica, izgovorjena beseda..”
Tvoji trije otroci so tukaj iz zdaj.
Potrebujejo te – to je tvoja priložnost.
Ne izgubi je.
Razumem da ti je hudo, ampak usmeri se v svojo družino, delaj na tem da gradiš odnos z možem, z otroki, ne pa da objokuješ to na kar ne moreš več vplivati.
Zresni se in pomisli: tvoji otroci te potrebujejo, mož prav tako….
Mogoče ne čutiš tako, ampak oni te pogrešajo, saj si odmaknjena zaradi bolečine ki vem da je huda, ampak iskati na monu sorodne duše in objokovati usodo je najslabše.
S tem ko si dobila povratno inf.s strani “iste” vidiš da so še podobne ženske kot ti, ampak tu se ustavi.
To je tako kot če se v moški družbi “šinfa” čez ženske. Zelo hitro bo še tak “karakter” začel udrihati čez svojo, da bo enak družbi.
Vrni se v svojo družino, namesto da objokuješ naredi vsak dan, vsak trenutek nekaj dobrega za svoje otroke in moža.

Samotarka,

očitno je res nekaj v zraku, mogoče vpliva petkova luna, da je vse skupaj še hujše. Tudi meni se dogaja podobno kot tebi. V bistvu si ne predstavljam, da bi imela še enega otroka, po drugi strani pa si ne morem oprostiti kar sem naredila. Dosti literature sem prebrala o tem, obiskala sem tudi psihologa in tu gre za “postarbortivni sindom”. Vsaka ženska si ne glede na vse ostale argumente vedno želi imeti otroka. V glavnem ne glede na vse, če bi jaz vedela kaj me čaka se za splav absolutno ne bi odločila- nikoli. Upam lahko le, da bo sčasoma lažje, čeprav včasih ne vidim izhoda iz tega začaranega kroga…Drži se

Pozdravljeni samotarka in ista!

Vaju bom tikala, ker smo “tukaj nekje” kar se let tiče, čeprav to ni moja navada.

Že kar nekaj časa je od takrat, kar sem prvič prebrala ta dopis, pa nisem vedela, če je prav, da se oglasim, predvsem zato, ker sem ena, ki se je odločila drugače kot vidve. Do 40-tega leta sva se z možem še nekaj trudila za drugega otroka, potem pa sem obupala in se pač zadovoljila z enim. (IVF zame ni bil alternativa). Pač sprejmeš dejstvo, da si sekundarno neploden, in to je to……No, in potem se je zgodilo, da sem izgubila človeka, za katerega sem mislila, da se bova skupaj starala, vsak s svojim življenjem in družino, pa vendar….vedno na dosegu roke. Nima smisla, da pišem o tem, kaj sem doživljala, ko sem šla skozi vse faze žalovanja. No, mož mi je bil opora , ampak na svoj “moški način”. Pač je skrbel, da sem se začela premikati, kaki teden je kuhal, bil je opora, ko sem se enostavno morala zjokati. Po določenem času pa se je potrebno vrniti v življenje, če hočeš ali ne, ker ljudje to pričakujejo od tebe. Služba po 14-tih dnevih je bila rešitev, čeprav nisem prav razumela, s kakšnimi banalnimi problemi se ljudje obremenjujejo….Da, in večine ljudi sploh nisem mogla videti, in mnogo ljudi ni našlo poti do mene, ker niso vedeli, kako pristopiti. Ostalo jih je nekaj, par, za prste ene roke, najboljši…. V takšnem trenutku na novo postaviš prioritete in celo dovoliš, da “ljubljanska čarovnica” položi roke nate. Prvič v življenju me je nekdo “nabil z energijo”. In bila sem boljša, tako boljša, da sem bila čez osem mesecev noseča….Šok, nesprejemanje, starost kot absolutni ne-ne, iskanje rešitve, ki je ni bilo na vidiku, dvomi, občutki krivde ….

Ginekologinja, s katero sva se lepo pogovarjale, mi je dala nekaj dni časa, da se odločim. Odločno premalo. No, na srečo sem dobila pameten nasvet s strani Dr. Pušenjaka, in sicer, da si naj vzamem več časa za razmislek. In sem si ga vzela… Da sem se “resitirala”.

Drugi teden bo star 1 leto. Kodrast, plavook, vesel otrok,…Z njim so vsi obsedeni, ampak on ostaja predvsem “moj projekt”. In vem, da ne bo vedno lahko!

Zakaj pišem to! Pozabite na občutek krivde, ker ste se odločili, kot ste se pač. V danem trenutku glede na okoliščine in z razlogi, ki jih sami najbolje poznate. Pa tudi na ljudi se ne bi preveč ozirala; je že tako, da je vsak pameten, ko gre za nekoga drugega, pri sebi pa odpove. Vrnite se v življenje, športajte, uživajte z otroki, ki jih imate….najdite pot do partnerja in živite vsak dan posebej. Na trd način sem se naučila, da se ne “ukvarjam” z dejstvi, ki jih ni mogoče spremeniti. Kar seveda ne pomeni, da ne pride tudi kakšen slabi dan….

Pozdrav iz Maribora,

M

Pozdravljene vse sotrpinke!

Tudi mene je doletela ta huda preizkušnja v življenjenju. Sedaj mi je žal za kar sem storila. Prosim, da se oglasi katera ki se je potem zavestno odločila za otroka. Sama namreč razmišljam o tej možmnosti, ker sicer nevem če bom prebolela.Sem pa tudi že blizu 40 in imam dva najstnika. Pa še nekaj prosim! Tiste ki tega niste doživele ne nas obsojati, ker že tako dovolj trpimo.

Draga “hudo”, jaz sem ta, ki sem naredila splav, nato pa se zavestno odločila za tretjega otroka.

Če povzamem, je moja zgodba taka: ko sem tretjič zanosila, je bil moj mož absolutno proti. Res sem imela težave v drugi nosečnosti, res je imela druga deklica zdravstvene težave in smo jo le počasi in s težavo pozdravili, res sem se tudi jaz zaradi njenih zdravstvenih težav le stežka spet postavila na noge, ampak prišel je dan, ko sem si zaželela še tretjega otroka. Ko sem zanosila, je bil mož, pa tudi cela žlahta (saj niso vsi vedeli, eni pa le so) proti. Še ginekolog mi je med vrsticami odsvetoval. Pa sem šla na splav. Že tam bi najraje ušla, pa nisem. Po splavu pa: saj same veste. Pekel. Pekel na zemlji. Mož mi ni bil nič v oporo, sama sem se morala pobrat.

In sem se. Sem rekla: ja, priznam, naredila sem napako in žal mi je. Popravila jo bom, kolikor jo pač lahko. Zanosila sem, in spet so bili vsi proti. Ni me več zanimalo. Možu sem rekla: noseča sem, naj grem? Je rekel, da ne, mi je pa vseeno celo nosečnost delal probleme. Ni mi bilo vseeno, pa sem požrla. Sem si rekla, če je tudi to kazen za to, kar sem naredila, pa naj bo, bom sprejela. Ja, pa ginekologa sem zamenjala, sem našla eno, ki me je podpirala, čeprav nisem nič preveč razlagala, kako in kaj.
Torej, rodila sem zdravo deklico, mojo tretjo. Vsi jo imamo neskončno radi, tudi mož, že od prvega dne. Še najbolj dolgo se je kujala moja mama. Mala je bila stara že 6 mesecev, pa ji ni še nikoli nič prinesla, vedno je imela kak izgovor. No, ko je bila tamala stara 6 mesecev, je prinesla starejšima dvema štručke, mali seveda nič. Takrat sem starejšima rekla, naj dasta še tamali vsaka od svoje štručke nekaj, svoji mami pa sem čisto mirno razložila, da ne bom trpela, da male ne sprejema in če bo še enkrat taka zgodba, jo vržem pri vratih ven. Teden dni se je mulila, pa spet prišla in je vse ok.

Skratka: na splav sem pozabila. Sem priznala greh, se pokesala, si oprostila, ne boli več. Tudi sedaj ne, ko to pišem. Ni pa nujno, da bo tudi pri vas tako, saj imamo vseeno vsaka svojo zgodbo, svoje življenje. Kako bi bilo, če se ne bi odločila za otroka, ne vem. Sem se pa nekaj zelo dobro naučila: če misliš, da imaš prav, se postavi, če je treba, proti celemu svetu. To prakticiram še danes in prav dobro vozim. Včasih sicer dobim po nosu zato, vsi me nimajo radi, ampak meni je bolje. Kadar je hudo, si rečem: svoje tri sončke pa le imam, zdravi so, kaj še hočeš. Tu in tam še zagrmi kak oblak nad mano, tudi toča pada, ampak sonce spet posije.

Za zaključek: vsaka naj poskusi najti svojo pot. Z vsemi globoko sočustvujem in ja, jokala sem, ko sem brala vaše zapise. Upam, da bo kateri to pomagalo. Sicer sem bolj poredko na forumu, oglasim se skoraj nikoli (lahko prešteješ moje poste na prste ene roke), ampak tokrat sem si rekla, če lahko moja zgodba pomaga, pa naj bo.

Jaca Ann,

zahvaljujem se ti za tvojo izpoved, ter te obenem tudi občudujem, ker trdno stojiš za tistim kar čutiš. Jaz sem preveč verjela razumu in nisem poslušala srca, zdaj pa imam. Nevem pa, če sem toliko močna kot ti, da bi se za nosečnost zavestno odločila. Ti si verjetno mlajša. Gre predvsem zaradi let. Strah me je, da bi bilo kaj narobe, po drugi strani pa nevem kako bom to prebolela. Čisto sem zmedena. Najbolje je, da pustim času čas. Rada pa bi svetovala vsem, ki se znajdejo pred tako hudo in usodno odločitvijo, naj se za splav ne odločijo. Če bi meni prej kdo povedal kaj me čaka, kot si rekla pekel na zemlji, bi se zagotovo odločila, kot mi je velevalo srce! Je pa res, da vsaka doživlja to drugače, za nekatere ni to nič posebnega, zame je to najhujša preizkušnja v življenju….

LP

Draga “hudo”,

jaz bi ti svetovala, da se posvetuj z dobrim ginekologom. Še najbolje bo, če si plačaš pregled pri zasebniku. Povej mu, kar te skrbi, pa naj te pregleda in pove svoje mnenje. Zelo dober je dr.Miglar iz Maribora, ki je tudi namestnik šefa ženske klinike v Avstriji. V ordinaciji boš sama z zdravnikom, brez sestre, tako da boš lahko govorila. Najbrž boš jokala, nič zato. Take solze umivajo dušo, da ni več tako razbolela.
Kar korajžno, leta danes niso več ovira. Če pa so, ti bo zdravnik najbolje povedal.

Ne glede na tvojo odločitev ti iz srca želim (in tudi vsem drugim), da boš našla svoj mir.

Pozdravljene,

tudi sama imam tako hudo izkušnjo za sabo. Ker se s tem borim že več časa in ne gre na bolje, sem zdravnico prosila za pomoč- Najprej mi je predpisala helex, potem pa antdepresiv. Le-tega nisem še vzela, ker me je strah kemije in stranskih učinkov. Ima katera s temi zdravili izkušnje in ali res to pomaga v nastali situaciji.

Hvala za odgovor in lep pozdrav