Imam enega otroka in oba z možem imava željo, da bi tako tudi ostalo. Od časa do časa pa le premišljujem o slabih straneh “biti edinec”.

Zato vas iskreno prosim za mnenja, tisti ki ste edinci, tisti ki imate starejše edince. Je res tako slabo? Ste/so res pogrešali brate, sestre?

Sorodniki, prijatelji, sošolci niso dovolj?

Pustimo razvajenost ob strani, to je lahko na obeh straneh.

bojim se pač, da bi svojega otroka prikrajšala za neke stvari, ki jih dajejo sorojenci.

Sama sem imela starejšo sestro, čeprav se nisva vedno razumeli in je bilo med nama 5 let, mi vseeno ni bilo nikoli dolgčas.

Z bratom sva čez 20 let razlike in nisva mogla imeti nekega odnosa brat-sestra. Sem pa zelo pogrešala nekoga.

Super je bilo da si je brat hitro ustvaril družino in so mi nečaki in nečakinje bili kot bratje in sestre. Joj kakšne smo špičili. Zelo lepi spomini.

In tudi sedaj ko pomislim kakšen odnos imam jaz do mojih tet in stricev, le tega ne morem primerjati z mojim odnosom z nečaki.

Saj ko je otrok otrok in ima starše žive, še nekako gre. Ok, je pač sam … doma nima kompanjona za igro, za prepire itd.

Kaj pa ko odraste in ko starši umrejo? Ok, si najde partnerja (če si ga), ampak ni isto, kaor če imaš nekoga iz mladih let, nekoga svoje krvi, nekoga, da nisi čisto sam na tem svetu…

To bi morala vprašati svojega otroka, ne nas tu. Moja mami npr. je edinka in pravi, da je vse življenje hrepenela po bratu ali sestri, čeprav ji otroške družbe nikoli ni manjkalo. Jokala je in molila za bratca ali sestrico …
Mene je imela le zato, da ne bi moja sestra občutila tega, kar je ona. No, pa me je sestra že kot dojenčka hotela prodati :))). Nikoli se nisva marali, ni bilo dneva, da se ne bi sprli in stepli, za čisto brezveze. Nekje po končani srednji šoli, pa sva se “ujeli”, takrat so se najini prepiri in pretepi končali :). Tako da, jaz imam na sestro v otroštvu nič kaj lepe spomine, sedaj sem pa vesela, da jo imam.
Poznam pa nekaj ljudi, ki so edinci in jim tako odgovarja. Pravijo, da si nikoli niso želeli brata ali sestre.
Vse je odvisno od posameznika, nimamo vsi istih želja in potreb.

oba z možem sva iz večjih družin (po štirje otroci), imava pa edinko. ko je bila manjša (še osnovna šola), je pogrešala, zdaj pa pravi, da ne več.
sem se pa ob zadnjem postu (nininičiki) zamislila. a ker pri svojem delu srečujem ogromno družin, kjer so si bratje in sestre do kraja zagrenili življenje, si mislim, da je vse za nekaj prav.

Sem edinka in sem zelo pogrešala brata ali sestro. So pa tudi edinci, ki so s tem zadovoljni.

Sem edinka in imam edinca.Niti v otroštvu niti kasneje nisem pogrešala sorojencev.Zdaj še posebno ne, ko vidim, koliko jih ima vse prej kot idilične odnose z njimi.Prijatelje si lahko sam izbiraš,bratov in sester pa ne.Se pa spomnim prijateljice, ki je morala povsod – še v kino s fantom – jemati s seboj manjšo sestrico, kar ji je šlo precej na živce. Tudi moj sin je zadovoljen, saj ima širok krog prijateljev in znancev. Dolgčasa sploh ne pozna.Sama sem bila malo razvajena, a mi ni preveč škodilo, pri sinu pa tega sploh ne opažam.

tudi jaz sem edinka, prav tako moj mož in oba sva si ravno zaradi tega želela več otrok, saj je obema bilo dolgčas. morda ne toliko dolgčas v otroštvu, ampak sedaj bi imela nekoga. kot je napisala nininičiki, ko ti umrejo starši, ostaneš sam. midva imava do sedaj dve pupi, želiva si še enega otroka …

Sem edinka in starejša kot sem, bolj si želim, da edinka ne bi bila. A kljub temu nameravava z možem imeti le enega otroka 🙂 Oba sva mnenja, da je to izključno najina odločitev in ne bova imela še kakšnega otroka, ker si bo to morda želel najin prvi. Dopuščam pa seveda možnost, da naju po prvem zagrabi želja po še 😉 Dobre in slabe strani pa boš našla pri vsaki stvari…

čisto izključujoče mnenje v dveh stavkih.

Tudi jaz sem edinka in ravno zaradi vseh slabih strani tega sem sklenila, da bo moje dete imelo vsaj enega bratca ali sestrico. No, pa smo po triletni punčki dočakali dvojčka punčko in fantka, tako, da smo vsi veseli. Je bolj naporno nekaj let, potem je pa res lepo.

Pa imam dve sodelavki, ki sta mi pred leti, preden sta se poročili isto tarnali, da bosta zagotovo imeli več otrok, pa sta se obe držali svoje obljube, ena ima dva para dvojčkov, ena pa prva dvojčka in še enega sinčka pred letom dni. Ja, naš oddelek je očitno zelo ploden z dvojčki… Sedaj je pripravnica pri nas noseča, ne boste verjeli, tudi z dvojčki…

Meni ni bilo nič grozno.
Poznam pa precej vrstnikov, ki se kregajo in tožarijo s sorojenci, tako da mi tudi zdaj ni prav nič žal.

tudi jaz sem zadovoljna, ker sem edinka. In tudi sama imam enega otroka. nekje do 6. leta sem hrepenela po bratu oz sestri, potem pa več ne. Sem pa vedno bila introvertna oseba tako, da ne vem kakšne družbe nisem rabila. Kolko sem rabila, pa sem imela prijatelje, sošolce. tudi sedaj se zaradi tega ne počutim osamljeno. Edino kar se meni zdi minus v tej situaciji (vsaj jaz sem to doživljala na ta način), je pričakovanje staršev, fokusiranje staršev samo na eno osebo. ampak to je spet odvisno od osebnosti staršev.To sicer sklepam, ni nujno, da je tako. Pri svojem otroku pa opažam, da pogreša družbo svojih vrstnikov in ne brata ali sestre, ki bi bili mlajši in zato nezanimivi zanj (glede na to, da bi on imel starejšega brata in niti slučajno sestrice).

Niso izključujoče-v sedanji situaciji,ko še nisem izkusila starševstva, bi imela enega otroka, enako mož. Kaj bo potem, pa ne morem napovedati…To da sem jaz edinka in bi si želela, da ne bi bila, pa pri odločanju o tem, koliko otrok bova imela, nima nobene veze. Finance bi brez prioblemov prenesle tudi večje število otrok, ne vem pa, če bi midva 😉

Sem edinka in imam edinca.
Nikoli nisem imela želje po bratu ali sestri. Se je drugje vedno dovolj dogajalo, tako da sem si doma želela svoj mir. Mož ima sestro, 6 let razlike med njima, imam občutek, da sta oba edinca. Nikoli ne pokličeta eden drugega, nič se ne družita, ne poznata interesov drugega, ne morem reči niti da sta znanca. Se pa midve s svakinjo dokaj pogosto druživi.

Tudi moj otrok ne želi sorojenca. Sicer o tem ne odloča on, ampak sva se midva z možem tako odločila. So pač ljudje, ko rabijo non stop dogajanje okrog sebe, smo pa drugi, ki včasih rabimo svoj mir. Mi smo srečni in zadovoljni s situacijo tako kot je.

Sem edinka. Kot majhna sem si vcasih zelela brata ali sestro, vcasih pa ne. Bolj kot sorojenca sem si zelela dojencka-igraco. dolgcas mi ni bilo.

Zdaj imam druzino, imam prijatelje in se vedno imam starse. Ljubezni in druzbe mi ne manjka. Si pa zelim, da bi imela sorojenca. Kaj pa vem zakaj. Nekako, da bi imela z nekom povezavo z otrostvom in starsi (ko teh ne bo vec), pa da bi imela izkusnjo sorojenca – te izkusnje ti ne more nic nadomestiti, je pa verjetno kar bogata izkusnja, ce sklepam po svoji okolici.
Da o razvajenosti ne govorim! Pa tu ne gre za tip razvajenosti “kupijo mi vse in ustrezejo v vsem”. Gre za razvajenost “jaz sem sam”. NI ravno dobro. Jaz se se vedno ne znajdem ravno najbolje, se pa trudim.

Torej, sem za vec otrok :))

Moj mož je edinec. Pravi,d a je precej pogrešal bratca ali sestrico. Ko pa ga je mama vprašala, če bi ju rad imel, je rekel, da ne. In sicer zato, ker je že vedel, kako otrok nastane.

Sem edinka in vedno sem si želela sestro ali brata. Še ko sem bila v puberteti sem prosila, da bi imeli še enega.

Pa je moja mama taka komot ženska. Ona je vedno videla samo sebe, tudi mene ni imela dosti zamar.

Zdaj sem poročena in imam tri otroke.

Še najbolje je, da si kupita psa.

Še najbolje je, da si kupita psa.[/quote]

Zate bi bilo pa bolje, da odrasteš in si svoje frustracije greš zdravit k strokovnjakom. Kako smo z lahkoto pogumni, ko smo anonimni, a ne?