težko dobiti službo?
Za sabo imam 20 let delovne dobe, od tega sem bila le 4 leta zaposlena za nedoločen čas. Zamenjala sem mnogo služb na različnih področjih. Pa ni krivda za tako stanje pri meni, pač pa v sistemu, ki tako zaposlovanje omogoča. Večinoma sem nadomeščala porodniške, daljše bolniške, ali pa se je pogodba podaljševala v nedogled. Službo , ki sem jo imela za nedoločen čas, sem morala pustiti zaradi selitve. V vsem času sem bila le 3 mesece brez zaposlitve. Nekako mi vedno uspe dobiti novo zaposlitev ko vidim, da mi pogodbe ne morejo več podaljašati. Dela, ki sem jih opravljala niso bila vedno po moji meri, ampak kruh lahko kupiš le z denarjem.
Pa mnogokrat prebiram, kako se ne da dobiti službe in so ljudje po več let brezposelni, v hudi finančni stiski. Ne razumem. Ali pa imam veliko več sreče kot drugi.
Ob vsem tem pa se mi postavlja vprašanje, koliko srečnežev se lahko pohvali, da ni bil nikoli brezposelen.
Popolnoma enako razmišljam kot ti.
Sama, sicer še nimam tokliko del. dobe, sem pa tudi že ostala brez podaljševanja pogodbe in sem se nekako kar znašla. Dela je dovolj, samo ne mi govorit!
Jaz imam, 7. st izobrazbe in le 3 leta del. dobe ( s tem manj del. izkušenj) in sem v roku 3 mesecev dobila 5 ponudb za razgovor ( na podlagi pisanja ponudb za delo, seveda), od tega sem bila sprejeta v 4 službe. Žal sem morala 3 zavrniti in izbrala najbolj primerno zame, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je idealna, saj je oddaljena od kraja bivanja cca 70 km in dnevno izgubim veliko časa na vožnji. Poleg tega, sem se mogla veliko stveri priučiti na novo,….
Tako, da dela lahko vsak, ki želi. Ampak najlažje je sedet doma.
Dela je dovolj, ja, ampak ne pa vsepovsod. V Prekmurju je sigurno manj prostih delovnih mest, kot pa v večjih mestih, recimo Maribor, Ljubljana, in tako naprej. Jaz sem recimo kandidirala za eno mesto oddaljeno 60 km od mojega prebivališča, izpolnjevala vse pogoje, ampak sem izvisela zaradi oddaljenosti; vsi delodajalci spet niso pripravljeni kriti visokih prevoznih stroškov.
Tako da ne ponavljat, da je dela vsepovsod dovolj, ker to pač ni res!
Noben ne govori, da je dela vsepovsod dovolj, ker to ni res, ker se vsi zavedamo posledic centralizacije. Jaz npr. vse službe dobla v Lj, čeprav je od mojega kraja oddaljena 70 km. Vse bi dala, da bi bila služba v mojem kraju in bi imela 5 minut z avtom ali celo peš, ne pa da se vozim z busom in vlakom uro in pol, ampak je žal ni.
Ravno zaradi dolge vožnje koristim skrajšani delovnik, ker drugače si ne predstvalam, kako bi sploh kaj videla svoje otroke. Bi pa veliko raje delal 8 ur in imela celo plačo, odgovornejše delo, čas za kofi in malico, inp…
Ojla !!
ravno prava tematika. Od 1.1. sem iskala novo sužbo, ker sem po 8 letih imela dovolj firme v kateri sem bila zaposlena za nedoločen čas. (stara 34 in 16 let delovne dobe) Od 1.1. do 31.3. sem imela kar nekaj razgovorov (več ali manj administracija….) in priložnosti,…. vendar nobeden me ni žele čakati dva meseca (odpovedni rok). Pa sem se odločila dati odpoved in maja ter junija hodila samo na razgovore. Imela sem jih vsak teden od 3 do 5. Res sem bila pridna in 100% delala na tem. Zavarnila sem kar nekaj povabil v drugi krog in dve službi za nedoločen čas (dolgočasni) in dve službi za določen čas (ma vseeno sem želela tisti trenutek nekaj za nedoločen čas).
Sedaj sem sprejela delo v enem podjetju za določen čas… ampak je čisto nove področje, ki mi bo dalo veliko več, kot sem pričakovala, da bom dobila. (pa da spozmam prave ljudi in dobim nove bogate izkušenje, ki mi bodo pomagale v prihodnosti, če bom spet mogoče menjala službo).
Kaj rabiš, da uspešno najdeš službo:
– v velikem plusu je, če stanuješ v Ljubljani ali okolici ( ja v Ljubljani ta nezaposleni nimajo kaj jamrat, ker dela je res velko!!!!),
– imaš dobro sestavljeno vlogo (pa, da jo sam sestaviš !!!! in vložiš kar nekaj svojega truda, energije in se potrudiš, da se rzlikuje od drugih vlog po videzu in vsebini… moraš biti zelo kreativen)
– imaš veliko mero samozavesti, dober pristop in nastop, nasmeh in izžarevaš dobro energijo. Več razgovor… bolj si uspešen, ker vaja res dela mojsta.
Skratka velko sreče pri iskanju!!!!!
čist odvisno je od panoge v kateri iščeš. ker če želiš z poklicem drugo panogo ki z tvojim poklicem nima nič pol rabiš res nekoga ki te potisne naprej da ti uspe prit sploh do razgovora. zato pa je gimnazijskim maturatom v tem primeru lažje, ko gre za razpis ki zahteva splošno ali katero drugo SŠ izobrazbo. v drugih poklicih pa moraš žal ja merila prilagajat, če želiš plačo, in pogosto sprejet nižje delovno mesto od tvoje izobrazbe. ker sem v poklicu, ki se ga prikazuje kot deficitarnega pa temu ni tako, vsaj iz vidika razpisanih prostih delovnih mest ne, menim da ni nič drugače v drugih poklicih. a, ja govorim pa o zdravstvu.
Meni se tudi zdi, da je dela dovolj ali pa sem jaz imela sreco.
Tisti, ki ga ne dobijo, morajo imet res smolo ali pa jim ni do tega, da bi delali. Ko smo pri nas iskali nekoga preko zavoda (par let nazaj), je na razgovor prislo nekaj ljudi, ki nam jih je z napotnico poslal zavod in so nam kar direkt povedali, da sploh ne iscejo sluzbe, ampak da so prisli samo zato, ker so “morali” (ce ne bi izgubili status iskalca zaposlitve in mesecno podporo).
Ce ze v prvo ne dobis take sluzbe, kot si jo zelis, vzames tisto, ki se ti trenutno ponuja in isces naprej. Poloznice se nam ne placujejo same, ne.
Imam pa obcutek, da nekateri (predvsem mladi direkt, po moznosti, s faksa) kar mislijo, da bodo brez prakticnih izkusenj dobili dobre sluzbe … pol pa iscejo samo take, ki so primerne njihovi izobrazbi, kaj drugega jim je pa pod castjo delati in potem rajsi doma zivijo na stroske starsev.
Ja, je pa res, da v LJ precej lazje dobis sluzbo, kot v drugih delih SLO.
Tudi jaz se vsak dan eno uro dalec vozim v LJ, pa samo zato, ker v moji okolici nebi dobila sluzbe za tako placo kot jo imam v LJ. Ceprav vedno bolj razmisljam o tem, da bi sla delat za skrajsani cas (zaradi otrok, tako kot 11.44) v sedanji firmi, ker mi je delo tukaj vsec. Ali pa da bi si poskusila najti kaksno podobno delo v bliznji okolici, za seveda manj denarja. No, mogoce bomo imeli pa se kaksnega otroka in bom z odlocitvijo o menjavi sluzbe se malo pocakala.
lej že na začetku si povedala kosmo iskali nekoga preko zavoda… zakaj pa ravno preko zavoda, ki vam je napotil ljudi z napotnico, zakaj ne z preprostim razpisom? morda zato, ker ste za nekoga ki vam ga pošlje zavod dobili bonitete?
samo ugibam. morda sem narobe razumela napisano, morda je še kaj med vrsticami pa nisem razbrala.
Ja jaz sem pa brezposelna in moj komentar verjetno ne spada med vaše. Se trudim iščem službo, se razveselim vsakega razgovora, sem samozavestna, pripravljena delat, energije in pozitivnega mišljenja mi ne manjka.
Nekatere ste prav nesramno komentirale. Saj ni potrebe po žaljenju, ste srečne in lepo vam. Lepo bi bilo, da bi se zavedale, da vsi pa nimamo te sreče. Pa naj povem, da sem se pripravljena tudi še učiti in da imam rada nove izzive in da z veseljem dela. Samo priložnost mi ni dana. Stara sem 30 let s 7. stopnjo izobrazbe. Študirala sem pa turizem, ker so mi v nekem podjetju obljubljali zaposlitev, tam sem tudi naredila diplomsko in pripravništvo. Na pripravništvu so me samo hvalili in oh in sploh in pogodbe ne podaljšali. Seveda je imela ena veze in so jo mogli nujno zaposlit. Jaz pa še vedno iščem in čakam na mojo srečo, pa ne v brezdelju in križem rok doma. 🙂
Pred leti se ni bilo bonitet, ce si zaposlil koga iz zavoda; smo imeli pa en program preko javnih del; pa ne takega za minimalno placo – izbrani je dobil tako placo kot vsi redno zaposleni + regres in prevoz. Pa to sploh ni pomembno, hotela sem povedat, da nekateri dejansko nimajo nobene volje, da bi delali – a bi ti potem clovek, ki je prisel na razgovor, rekel, da je prisel samo zato, da nebi izgubil bonitet, ki mu jih je omogocil zavod?
Brezposelna – drzim pesti, da se ti bo nasmehnila sreca. Ne razumet zgornje poste, kot da obstajajo samo ljudje, ki mislijo, da so tisti, ki ne dobijo sluzbe delomrzlezni. Moja sestra je full pridna, zal je bila pa tudi ona med tistimi nesrecnezi, ki so par let iskali sluzbo; je pa malo bolj okrogla, mirna, tiha, ne sili v ospredje in ne izstopa in seveda pri mnozici prosilcev (tudi, ce je ze dobila vabilo na razgovor) nikakor ni prisla do sluzbe. No, po parih letih aktivnega iskanja, dela preko javnih del, udelezbe na Klubu iskalcev zaposlitve in prekvalifikacije (ki ji jo castil zavod), je sedaj pred enim mesecem koncno dobila sluzbo.
A ves kaj je bilo na koncu, tik preden se je zaposlila? Po tolikem iskanju in cakanju je imela na koncu naenkrat kar tri ponudbe. Prej pa par let nic konkretnega.
Slej ko prej bos tudi ti najdla sluzbo. Ni hudic, da je ne bos. Samo ne obupat.
Zanimovo se mi zdi, to kar pišete. Sama sem bila pred petimi leti na istem kot sestra Bibane. Leta sem delala preko študentskega servisa (tudi preko napotnic drugih študentov, ker je meni status že zdavnaj pretekel), nato pa redne službe nisem in nisem mogla dobiti. Bila sem več kot leto dni brez zaposlitve. Nato pa sem šla delat prek javnih del. Tam sem spoznala dekle, čigar fant je tisto leto odpiral svoje podjetje in je potreboval delavce. Tako sem se pri njem zaposlila sprva za določen čas nato za nedoločen. A še danes sem zaposlena na istem mestu, vendar pa ni enako moji izobrazbi ne stopnji izobrzbe. Imam VII. stopnjo, delam za V. A sedaj je prišlo podjetje v zelo slabe čase. Šef me je prosil, če me lahko zaposli za štiri ure (na račun dvoletnega otroka), ker je podjetje v hudih finančnih časih, plača pa se mi bo razpolovila. Pa ni velika! Sprejela sem njegov predlog a si istočasno iščem drugo zaposlitev. Poslala sem kup prošenj, a razgovorov ni in ni. Berem nasvete in priporočila za pisanje prošenj, a mi ne pomagajo. Vsako prošnjo za vsako podjetje pišem posebej, jih ne kopiram, prav tako vsak življenjepis napišem in povdarim prav tisto, ki je za razpisano delo pomembno. Pa nič od nič. Zelo se trudim, da bi moja prošnja izgledala drugače od ostalih, pa nimam več idej kako. Kako naj se vloga razlikuje od drugih po videzu? Naj jo pobarvam? Le še to mi je preostalo?
Vesela bi bila, če bi mi katera zaupala svojo izkušnjo, ki bi mi morda pomagala do razgovorov. Ker sem obupana! Plača nikakva, stroški ogromni, mož res dela a za malo plačo, krediti, otrok, ki ni nič kriv,… Samo moja volja vpliva nanj,… pa se malo pozna. Ne vem več kako naprej…
LP MinkaPinka
Minka Pinka javi se na mail [email protected]
pa ti bom probala kaj svetovati…. delati začnem šele 1.8. in imam čas, da komu vsaj malo pomagam… glede na to, da sem dobila zelo veliko prakse zadnja dva meseca.
Pozdravck
Sama na lastni kozi vem kk hudo je dobit zaposlitev. pa ni problem, da clovk ne bi vzel dela, problem je v tem da v danasnih casih je tko da imas za dolocene pozicije previsoko solo. Imam diplomo ze 2 leti, delam cisto vse kar lahko da zasluzim vsaj nekaj, nikoli se nisem branila zaceti na podnu. Posiljam vloge na razlicne razpise, ker sm zacela ze po prve pol leta po diplomi gledat vse bolj siroko. samo enostavno ti nihce ne da moznosti, da bi se izkazal.
poleg tega da imam diplomo se iz tehnicne smeri, pa je kaj hitro problem se moj spol.
Pa naj mi kdo svetuje kaj potem sploh se lahko naredis??
Zdi se mi skrajno cinično in perverzno kar tako povprek obsojati ljudi, da nočejo in ne želijo delati. Še posebej nekdo, ki je šele prav vstopil v svet dela in zaposlovanja, popoln mladič torej.
Naj povem, da tudi sam nisem nepismen, da ima visokošolsko izobrazbo, znam jezike, sem komunikativen in pripravljen delati +..+…- pa imam po drugi strani toliko količino negativnih izkušenj pri pridobivanju zaposlitve … s katerimi lahko grem napisat malodane knjigo.
Moje izkušnje glede kršenja človekovih in delavskih pravic v tej – Yugoveniji so takšne, da lahko umestim deželo med komunizem in nacizem!
Lp
Vidiš, Maček, prav v tem je težava. Da ti hodijo po glavi samo človekove pravice (a so te tepli na razgovorih, zmerjali, poniževali, zaprli v sobo?), da povsod vidiš samo negativno (o negativnih izkušnjah bi napisal knjigo – pozitivnih pa tako ne vidiš), vse so drugi krivi (Yugovenija, komunizem, nacizem)…
Bom malo groba s tabo,oprosti in potem se še zamisli: pustuhov nobeden ne mara! Prav gotovo negativno energijo, ki kar bije iz tvojega spisa, izžarevaš tudi na razgovorih za službo. Ampak v tej smeri ti ne znam svetovati. Takele negativne usmeritve se težko znebiš, če je enkrat v tebi. Pa vseeno poskusi, v tvoje dobro!
Milena, tisti izžareva slabo energijo. Zato pa tudi leta in leta išče službo. In če imaš v glavi stereotip, da je vse naprej dogovorjeno (ker si pač naletela na nekatere take primere), te to zelo ovira pri iskanju službe.
Če zares iščeš in imaš ustrezen odnos do dela (ne do službe!), se to pri razgovoru čuti in imaš več možnosti. Če nekdo samo igra, se tudi pozna. No, nekateri pa zelo dobro igrajo. Potem so pa delodajalci razočarani…