Ne morem več tako živeti …
Vse mi je prišlo na vrh glave. Nekako ne vem več kako naprej. Dvajset let zakona. Polnoletni otroci. Mož, ki se mu ne ljubi postoriti osnovnih stvari. V začetku je šlo vse kot po maslu. Nato se je odloči, da bo s.p. in takrat se je začela pot navzdol. Denarja je bilo premalo za preživetje, poleg tega je naredil kup dolgov, da smo komaj živeli. Zaradi vseh teh težav še kup izpadov z njegove strani – vpitje, maltretiranje, poniževanje mene in otrok. Nisem ga mogla več ljubiti. Ne morem ga več ljubiti. On pa pravi, da se bo poboljšal, da bo več denarja, da me ima še vedno rad. Seveda, še posebej, če mu plačam kak dolg. Ni konca, ni kraja, vreča brez dna. Odločam se za odhod. Ne maram več živeti takega življenja in poleg njega ne bo nikoli drugače. On si pa tega ne da dopovedat. Želi me zadržati. Hoče da ostanem. Hoče, da se pobotava in če ne popustim me krivi, ker se nočem pobotat, ker tako sprožim prepir. Jaz pa takega življenja ne morem več prenašati. In ne morem ga več ljubiti. Ne prenesm njegove bližine, ne prenesem njegovih dotikov. Nočem spati z njim. On pa vztraja. Odšla bi, pa nimam kam. Plača je majhna, kredit za hišo. Nimam s čem živeti. Naš dom bodo pobrali drugi, imamo hipoteko, otroci bodo ostali brez doma. Če mož ostane v njem zagotovo. Ne vidim poti, nočem otrok kaznovati tako, da bodo ostali brez doma.
Vendar nočem več živeti s tem človekom in prenašati njegove dotike. Ne morem.
Še v Svetem pismu piše, da je človek zato, da bi imel radost. Če je ni, smo si sami krivi, saj smo namreč svoje sreče kovač.
Jaz ne bi bila zvesta kreditom in hiši. Otroci pa bodo raje videli srečno mamo kot pa hišo, ki bi (če bi!) ostala njihov dom. Sicer pa je dom tam kjer je srce in ne tam kjer ni ljubezni, mar ne?
Misli na sebe! In srečno!
Ti je že Petka lepo povedala: dom je tam, kjer je srce. Kaj imajo otroci od doma, kjer vlada napetost, prepiri, maltretiranje in poniževanje, zamorjena nesrečna mama? Torej – ni treba ukrepati na vrat na nos. Potrpi še malo. Samo toliko, da narediš pameten načrt odhoda (posvetuj se glede premoženjskih zadev, poišči morebitno bivališče, če bo treba, s svojimi nameni seznani otroke …). Zaupaj, da ti bo uspelo zaživeti na novo. Srečno!
Včasih so taki dnevi, ko enostavno več ne vidim naprej. Pa ko se malo potolažim, ko se znebim nekaj pesimizma, gre. Vendar vem, da bo čez nekaj dni enako. Mož se ne bo nikoli spremenil, jaz pa nočem tako živeti.
Ali se naj ločim po toliko letih zakona? On je proti, vedno hoče da se pobotava in če ne popustim poslušam očitke, da razbijam zakon, ker se nočem pobotat. Jaz pa izgubljam samospoštovanje.
Kje naj sploh začnem?
Včasih so taki dnevi, ko enostavno več ne vidim naprej. Pa ko se malo potolažim, ko se znebim nekaj pesimizma, gre.
tole bi lahko prevedla tudi: so dnevi, ko si namečem več in so dnevi, ko si namečem manj peska v oči
začneš pa vedno pri sebi – ko boš sebe začela cenit in se met rada, ti bo tudi ostalo jasno
Kjer je volja, tam je pot.
In če se boš odločila – kar bi bilo edino prav – ti bo uspelo.
Nič pa se ne bo naredilo samo od sebe, ukrepat moraš sama.
Da se mož ne bo nikoli poboljšal, si že sama ugotovila. Torej znaš realno razmišljat. Ko se bodo otroci osamosvojili, on pa postaral, bo samo še slabše.
Če sta otroka na tvoji strani, ti bo lažje. Dajala ti bosta vsaj moralno podporo.
Torej daj vlogo za ločitev, najdi solidnega odvetnika, ki ti bo pomagal pri delitvi premoženja. Pa za začetek zase in otroka poišči kakšno stanovanjce za najem, potem pa boš že naprej… Tudi če je hipoteka na hiši, je dolg verjetno manjši od vrednosti hiše – torej se hiša proda, dolgovi odplačajo, nekaj pa ostane.