Pozdravljeni,

Sem srečno poročena ženska 35-tih let, polna energije, pravijo da full simpatična, vedno nasmejana, še vedno recimo ˝ohranjena˝hahahhaha. imava dva otroka. Naj povem, da se kot partnerja resnično dopolnjujeva, imava skupne cilje, in že 10 let lepo furava to najino skupno življenje. SO tudi težave, kje pa niso, ampak jih lepo rešujeva. V katerem zakonu, pa ne pride do težav, je tako? No, je pa res, da se še vedno rada sprehajava z roko v roki, greva zvečer na pijačko kar tako, veliko stvari počneva skupaj, z ljubeznijo. Skratka, ni občutka, da bi bilo karkoli veliko narobe. Prav zaradi teh občutkov v sebi, ko se počutim, da je moj zakon res TO TO, me sedaj muči ena zadeva. Pred mesecem in pol sem na neki zabavi spoznala moškega, na videz nič posebnega, a od trenutka ko me je povabil na ples, me je popolnoma prevzel. Preplesala sva celo noč, oba sva se počutila in si želela, da te noči ne bi bilo nikoli konec. Med nama se ni takrat zgodilo nič več od nedolžnega plesa, pogovora, smeha, itd. Na koncu večera me je poljubil na lice in me vprašal za telefonsko številko, in sem rekla, da raje NE. In mu je nisem dala. Ni mi žal za mojo odločitev, ker ne mislim ogrožati svojega zakona.
Naj povem, da sem že velikokrat prej bila na kaki zabavi, preplesala kdaj celo noč s tujcem, pa ko je bilo konec , sem šla lepo domov, in to je to. Pika. Tu pa je drugače. Ta moški me je resnično popolnoma prevzel, minilo je več kot mesec dni, jaz pa še vedno z mislimi ob njem. Naj povem, da se ne počutim ok, resnično se počutim, kot da varam svojega partnerja. Do sedaj sem vedno uspela vse moške pobude, vabila, in še tako hude ˝napade˝da bi me osvojili in dobili, uspešno zadrževati z distanco. Ne samo na zunaj, ampak resnično tudi znotraj , v srcu. Tu pa, …..jezim se sama nase, ker tega ne zmorem. Sploh ne vem kaj mi je? Pa bi ga rada pozabila, pa ne gre. In to me jezi. Kaj naj? Kako? Sem pustila času čas, pa ne pomaga, sem se še bolj zakopala v družino, se še bolj ukvarjam z možem in otroki, ne pomaga, ko pomislim na njega, začutim tiste mehurčke v trebuhu. GROZA. NOČEM tega. Bojim se, da , v primeru da ga še enkrat srečam, da bom padla ko muha, hahahhahahha. Prosim pametni nasvet, pomoč, besedo, karkoli.

Neni

Lepa, zelo čutna doživetja si spisala s svojega srca. Pa vendar; kaj te je na tem moškem tako šarmiralo? Kaj pritegnilo tvoje Srce, ki je sedaj tako nemirno? Si znaš priznati te občutke -pravijo da ko nekoga tako močno čutiš je možnost, da si bila v nekem prejšnjem življenju z njim že povezana, saj praviš da imaš srečen zakon in v njem polno ljubezni, ter da ničesar več ne potrebuješ – a vsi na nek način hrepenimo, tudi ko smo srečni…

Priznaj si še občutke, kaj je tisto kar te je na njem resnično privlačilo. Mogoče look, energija njega telesa, njegove besede? Kaj torej? Tako si boš prvo priznala, kaj je tisto kar te privlači a hkrati mora odbiti…

Oglasi se še kaj.

Lp

Manja

Manja,

sem si že takrat odgovorila na ta vprašanja. Prevzela me je njegova ˝energija˝. Pa je ne znam niti dobro opisati z besedami. Kar nekaj! Kot en magnet. Najbolj me jezi to, da sem dovolila, da se mi kaj takega zgodi. Po drugi strani pa se bolj in bolj sprašujem, ali sem sploh imela vpliv na to, da me je tako vrglo. Če sedaj pomislim nazaj, me je oročil že, ko je pristopil do mene, in me povabil na ples. Ko sva se zavrtela po plesišču, je bilo kot, da pleševa skupaj že najamnj sto let, ko sva spregovorila prve besede je bilo kot da se poznava že najmanj sto let, itd. Ne vem. Po eni strani sem vesela, da se mi je kaj takega zgodilo, ker pravijo, da se ti to ne zgodi vsak dan, po drugi strani me pa moti, predvsem zaradi mojega zakona. Pišem in kličem na pomoč, predvsem zaradi bojazni, da bi začela počasi dvomiti v svoj zakon, tega pa nočem in ne želim. Joj, katastrofa.

Neni

Saj mogoče ti bo slišati malo noro, ampak a si že pomislila, da bi se o tem pogovorila s svojim možem? Če imata tak odnos, kot ga opisuješ, bi bila mogoče to zate precej dobra rešitev.

Ja,
sem pomislila,
kaj pa naj mu rečem?

Drugače ve, da sem z njim preplesala celo noč, tudi ve, da sem se imela lepo, da je bil super soplesalec ( oba z možem tudi skupaj zelo veliko pleševa, in ve, kako rada plešem z nekom, ki zna dobro pleasti! ).
Nisem mu pa povedala o občutkih. Pa saj sem že prej kdaj s kom plesala, ki je znal plesati in se obračati na plesišču. Razmišljala sem že, da bi se mu zaupala, povedala, pa ne najdem pravih besed. Kar cmok se mi naredi v grlu.:(

Neni

Mu daš prebrati ta forum?

dobra ideja.

Neni

Neni, poročaj. Srečo vama želim. Pa bodi pogumna.

Hvala Janja,
čeprav trenutno v meni vre. Je prišlo tako daleč, da sem morala vržti na papir ( beri internet-forum). Ne vem, res ne. Slišim se obupana, pa to tudi mogoče res že sem.

Ha ha, se spomnim besed ene kolegice, še pred leti, ko mi je rekla, da jo je zadelo, kot strela z jasnega, pa da ne bo prej mir, dokler jo ne bo položil. Hahahahahahha, tudi jaz imam včasih tak občutek. Pa seveda, tega ne bi i naredila, a že groza me je, da me prevevajo taki občutki. Res sem vesela, da mu nisem dala tel.številke.

Neni

Saj zato je mogoče dobro, da poveš možu. Ker če sta oba iz pravega testa, te bo na koncu položil mož. 🙂

Vseen ne glede na to kakšen odnos imata, mu jaz ne bi dala tega prebrat. Mogoče ga lahko prizadeneš, ker tukaj govoriš o svojih čustvih.

:))))))))))))))))))))))))))))))

dobra si!

Sedaj sem se pa res iz srca nasmejala. Me sodelavke kar mal čudno gledajo:))))))))))))))))))))))))

Neni

Mici,

še sama ne vem kaj in kako! Vem, da ga bo prizadelo, če mu dam to prebrati. Vem,d a ne bo dvomil, da nisem tisto noč delala nič , za kar bi se morala sramovati. Pa tudi nisem! IN vesela sem, da nisem!

Predvsem dvomim, da bi mu dala to prebrati, ker ne vem, kako bi to lahko meni pomagalo? Sama se moram skristalizirati sliko, odvrniti od tega. Pa kaj, glava je čisto skristalizirana, v notranjosti pa vre. Groza!

Neni

Kaj vem, odnos med dvema človekoma naj bi temeljil na iskrenosti? In mi smo samo ljudje. Zato če nekdo lahko razume, da ti je po teh letih zaplala kri po žilah lahko še zaradi koga drugega, pa čeprav za kratek čas, s tem, da si sebe, hvalevredno, znala obrzdati proti nepremišljenim dejanjem, ni nič takega, a ne? Seveda obstajajo pri tej “iskrenosti” tudi meje, ampak ti moža najbolje poznaš, da se boš znala odločiti.

Hja, NENI30, ta lep občutek ne bo kar tako, racionalno, izginil. Če/ko bo, bo sam od sebe, do takrat pa ga načrtno ne boš spravila ven.

Sicer pa ni nič narobe s tem, da misliš nanj in ne imej slabe vesti. Če boš to distanco ohranila in ne boš “padla kot muha”, kot si se izrazila, se boš vedno spominjala njega in tistega večera v precej lepši luči, kot bi se ga, če bi imela kaj z njim. In ali ni najlepše v tvojih letih spet čutiti mravljince v trebuhu, za katere že davno misliš, da si jih pospravila na podstrešje? :))

ja!

Res je lepo to ponovno občutiti , ampak slaba vest je res velika. Ha, si ne predstavljam, kakšna bi bila slaba vest šele potem, če bi res do kaj prišlo. Mogoče, bi res morala se prepustiti, pa naj traja kolikor dolgo in kolikor močno hoče. SPomini so res lepi. No, sicer je moje reklo vedno tako: delaj lepe spomine skozi svoje življenje, da se jih boš lahko na stara leta spominjal brez obžalovanja. Tu obžalovanja ni, le mravljinci so veliki:)

Neni

Slaba vest in mravljinci se ponavadi izključujejo – ker imaš “samo” mravljince, slabe vesti ne smeš imeti, saj nisi nič naredila. Če pa bi, bi mravljinci bržkone kmalu izginili, nadomestila pa bi jih slaba vest.

Ne vem, kot da misliš, da nisi normalen človek, ki se lahko zaljubi, pa ni važno, koliko je star in v napačnega/neusojenega? Priznaj si, da si normalna, da si (močno) zaljubljena in… pač počakaj, da mine :)) Če pa ne bo minilo, potem te pa čaka še velika preizkušnja 🙂

:))

ja tisto, napisano v oklepaju, kar drži. Pa me v začetku niti ni motilo, ker NAJ bi minilo a ne? Hja, po mesecu in pol, ko sem še vedno polna adrenalina v sebi zaradi tiste sobotne noči, me pa začenja motiti.

Samo, glede na to, da, če prav razumem, si ga videla le enkrat, in to pred mesecem in pol, pa še vedno ta močan občutek, nisi pomislila, da ima mogoče lahko vse to zvezo s tem, da spet rabiš ta občutek? Da je stvar v občutku, ne več toliko o dotičnem človeku, in torej lahko, če se močno potrudiš in še imaš malo sreče, ta občutek tudi preneseš (nazaj) na svojega moža. Bi bilo to mogoče? Tudi meni se zdi to čisto normalno, kar se ti dogaja, pomeni, da si še vedno živa. Zdaj je stvar je v tem, kam boš vse to usmerila.

NENI30, nič ni narobe s tabo, niti s tvojim zakonom. In, nisi ti dopustila, da se ti je zgodilo. Tega ne dopustiš, to se kar zgodi. Tudi varanje to ni. Pa če bi ga srečala še enkrat, je vprašanje, kaj bi storila. Ženske velikokrat sanjamo. In v sanjah se nam dogaja čudo stvari. Poljubljamo, plešemo, ljubimo… Moža še vedno ljubiš, ker je prečudovit, ampak nekdo mi je nekoč razložil, da je to tako, kot da ješ vsak dan maslo in med. Čez čas se naveličaš in hočeš poskusiti še kaj drugega. To pa ne pomeni, da ne maraš več masla in medu… Seveda ti ne znam povedati, kaj naredi. če ga ponovno srečaš. To boš morala v tistem trenutku dognati sama.