Najdi forum

VOLTERRA – Volterski vzdihi

VOLTERRA, je v Italiji, znana je mnogim SLOVENCEM, posebno še tistim, ki so bili tam v ječi. Veliko se jih od tam ni vrnilo.

Smo ravno v času, kO se vršijo ŽALNE SLOVESNOSTI, po vsej Sloveniji.
Zato, vam bom napisala nekaj iz VOLTERSKIH VZDIHOV, izbrane pesmi so izšle leta 1998.

Volterske vzdihe, je napisal:

FILIP RIHAR, ki je v VOLTERRSKI JEČI bil. Rojen je bil 20. aprila 1922 na Verdu pri Vrhniki. V volterski ječi mu je bila dodeljena številka 9488, po tej številki je naslovil 64 pesmi, 43 pesmi je naslovil o dogodkih pred potjo v Italijo, V SMRTNI CELICI.

Zaradi take odprtosti in pretresljive izkušnje, so izbrane pesmi Filipa Riharja, še danes vznemirljive.

Filip je postal žrtev italijanskega povračila ob napadu na preserski železniški most. Obsojen na smrt, brez vsakih dokazov, 28 jih je bilo obsojenih na smrt. 24 na dosmrtno ječo, nekaj na krajše zaporne kazni, 17 pa je bilo oproščenih.
Na prošnje za pomilostitev je bilo zadnji trenutek pomiloščenih še 12 obsojencev, med njimi tudi Filip Rihar.

10. marca 1942, je bilo ostalih 16 obsojencev na smrt ustreljenih v GRAMOZNI JAMI v Ljubljani. Pomiloščenim pa je bila smrtna kazen spremenjena v dosmrtno ječo. V preiskovalnem zaporu v Ljubljani so Riharha strahovito mučili, da bi iz njega prisilili priznanje o aktivnem sodelovanju pri napadu na preserski most. Veliko nedolžnih ljudi so takrat zaprli, med njimi se je znašel tudi Filip Rihar, ki je bil z materjo na poti v Borovnico. Aretirali so ga v Bistri.
Veliko pesmi je posvetil svojim sojetnikom. pesmi o snidenju s svojo družino ter verzificirani življenjepis brata, ki je padel kot partizanski komandant na pohodu štirinajste devizije.

Ja, Filipa jaz nisem poznala, poznala pa sem njegovega brata, ime mu je bilo JAKA. Bil je električar, tam v mojem rojstnem kraju sem ga spopznala, ko so napeljavali elektriko. Pri nas jo niso, saj ni bilo denarja, pri sosedovih pa so jo, kako čudovito je bilo, pritisniti na stikalo, pa je lučka posvetila, ja, pri nas, pa je še naprej petrolejka svetila, pa smo bili otroci kar zadovoljni.
JAKA, JE PADEL KOT PARTIZAN, V našem kraju, pa se mu je rodil sin, ki sem ga tudi poznala, na žalost, tudi on je že umrl, bil tudi električar, kot oče Jaka.

Filip, je bil predvojni dijak, po vojni učitelj. Prvo službo je kot učitelj nastopil v Gornjih Sušicah. Pozneje je služboval v raznih krajih v okolici Novega mesta, nazadnje v OŠ Šmihel, kjer je dočakal tudi svoj zasluženi pokoj. Do svoje smrti, 19. aprila 1996, je živel v Novem mestu, kjer je tudi pokopan.

Filip, tudi piše, da ga je spremljala vedno številka “7”, kot Arabcem, sveto je bilo številka sedem.

Naj vam prepišem še pesmico iz te zbirke, posvečeno:

PRESERSKIM ŽRTVAM

Spomin star dvajset let se drami:
šestnajst kolov v GRAMOZNI JAMI,
šestnajst ljudi privezanih z vrvjo trdno,
šestnajst obvez čez mrak oči…

Zdrdral fašistični je mitraljez –
omahnilo šestnajst teles
krvavih je v peščena tla.

In šestnajst mater in žena
zavpilo v silni bolečini
je v Dolu, Bistri, Borovnici …

Še mrtvece fašistični je bes
oskrunjal s čevlji in kopiti,
zmaličil mučeniški njih obraz …

V nas vseh boleč spomin se drami,
ki mrli tam v volterski smo temnici …
Nikdar ne zabimo na vas!
Za vedno smo mi živi z vami!

Ja, ne pozabimo jih! Vedno se spominjajo krajani teh vasi, kako končali so v GRAMOZNI JAMI. To so dogodki, ki se jih spominjam, sem bila blizu preserskega mostu doma.

Pesmi v VALTERSKIH VZDIHIH, so pretresljive, saj so se dogajale v zaporih in v VALTERSKIH JEČAH. Vse podatke sem prepisala iz knjige Filipa Riharja. Vredna branja je ta knjiga.

Bom končala, kdor je napisano prebral, Hvala, hvala. To je bil moj prispevek ŽALNE SLOVESTNOSTI, na preserske žrtve, v Gramozno jamo pa nisem šla. OProstite napakam.

Lahko noč, oz. dobro jutro

PRABABI

In kdo je pognal v zrak preserski železniški most?

Iz VALTERSKIH VZDIHOV, ŠE ENA, KI NAPISANA JE NA STRANI ” 7 “,
v kateri pa opisuje avtor FILIP sebe.

ŠTEVILKA SEDEM

Arabcem sveto je število
številka sedem vedno bilo.
Glej, meni se je pripetilo
na sedmega v mesecu
dogodkov važnih kar obilo.

Bilo je v Bistri v prvi zimi,
so policisti me vklenili,
me odpeljali v Borovnico,
v Ljubljani vrgli me v samico,
sedmega decembra v prvi zimi.

In marca sedmega spomladi
obsojeni smo bili mladi
na strel in smtr v Gramozni jami;
kako hudo je bilo z nami,
pripovedujejo ne radi.

In sedmega septembra, menim,
leta dvainštirideset v jeseni,
smo zapeli marsejezo
karabinerjem na vso jezo,
ko smo šli s transportom v Piso.

O, sedmi januar v Volteri,
v četrti italijanski eri!
Se zjokal marsikateri,
ko smo bili izpuščeni
bledi, tanki, izsušeni.

Še ta moment omembe vreden;
pri nas številka dvakrat po sedem
in – kot študent v Ljubljani –
sem stanoval v Stritarjevi sedem –
in tudi ljubi Italijani
so me zaprli v številko sedem.

Še to naj se poudarja;
sem sedmega nastopil službo,
saj sedmega sem januarja
postal učitelj na Sušicah.

In končno sedmega septembra
v svobode drugem letu,
sem stopil s Pavlo v družbo
v teh zakonskih vicah.

Zdaj veš, preljubi poslušalec,
zakaj sem človek srečen;
seveda, če bi bil Arabec
in – malo bolje tečen!

A glej ga, vrabec!
Moj sin bo najbrž tudi srečen –
rodil se je kar v treh sedmicah:
27. 7. 1947.
Najbrž se tudi on potil bo
v arabskih vročih vicah.

To pa je spomim na JEČO v Volterri, na pisano v knjiki na strani 113.

VOLTERRA

V polnočni senci kot pošast
stoji na skali grad,
nad mestecem drži oblast,
stopnic več stotin zad.

Ko smo trudni stopali
po teh stopnicah v vice,
so nekateri stokali
in kleli te stopnice.

Nd vhodom, glej, napis blešči:
Lasciate la speranza!
Tu upanje naj vsak pusti
na vrhu tega klanca!

Ogromna stolpa kot stražarja,
to vhodni je mastio;
karabinjer na zvon udarja
in vošči nam adijo.

Nazobčana grmada zidov,
grozeči velikan,
odpro se vrata v svet prividov –
globok hodnik teman.

Udarci, kletve padajo,
če vsi ne pohitimo,
občutki grenki zbadajo
nas vso voltersko zimo.

Hodnik ogromen samih vrat,
desetkrat sto in mnogo več,
začutim smrt na vratu zad,
ni volja močna več.

Čez petsto metrov dolg je grad,
polkilometrsko dvorišče,
oko utrudi se, sem kot pišče,
zaprta vrata spred in zad.

Za tisto noč v številko sedem
so nas zaprli ti hudiči,
obupan kar na tla se usedem,
kaj smo že res mrliči?

Čez dan nam vse poberejo,
izgine vse v zidove,
pretepajop, se derejo,
če vprašaš kaj te nove.

A drugo noč prisujejo
nas nage po hodniku,
še usta preiskujejo
prav vsakemu jetniku.

boječ se, da bi kak papir
in mino svinčnika kam skrili.
A tretji dan ža na večer
v samice nas pahnili.

Ostrigli glave, pisane
smo cunje nataknili,
postali smo številke le,
na prsih jih nosili.

Postal številka gola sem,
novanta kvatro otantoto,
stražarja “rad” ubogal sem,
“sladil” mi je samoto.

Če vprašam ga, “Sta cito” reče,
me gleda kot krvnik,
če prosim ga, ustreči neče.
Ne veš, da si jetnik?

Če se premakneš zadaj v kot,
skozi lino srep pogled
in sredi zidanih samot
samo za psa obed.

S strani 130, zapisan obisk škofa iz Pize.

NADŠKOV IZ PIZE

Obišče nas nadškof iz Pize,
zelo bogat cerkveni knez;
dva dni bile so “prazne mize”,
čakanje, glad in – jeza vmes.

Vsak dan pometajo dvorišče,
skrbno pomijejo beton,
naslednji dan pa nas obišče
Volterre skalnati patron.

Lesena vrata se odprejo,
v oči se mi kar zablešči
in diamantni križ uzrejo,
se gledamo iz oči v oči …

Prezvišeno roko iztegne
“težko” od samih prstanov,
stražar pa vame se pbregne,
priliznen hkrati in surov:

“Vsi kape dol in na kolena
lepo in hitro kar se da,
da vidi milost vas ognjena,
poslanec samega Boga!”

“Kako imate se garazzi?
Imate boljšo jed kot mi!
Odpusti sveti Bonifacij
vam grehe potrpite vi!”

Sta se soseda priklonila,
odkrila na surov ukaz,
hinavščina me je zjezila,
obrnil stran sem svoj obraz …

Živimo psi neelegantni
za petsto kalorij na dan!
Za dragoceni križ demantni
lahko bi jedli kot kristjan!

Na 186. strani je napisana pesmica bratu.

LISTEK BEL

Leži pred mano
zravnan, popisan, preperel,
ki nam domačim govori,
kdaj, kje, kako si padel ti.

Deseti januar – ta dan
od smrti si zaznamovan
omahnil v smrt pri Zdenčini,
ustaške mine žrtev ti!

Priljubljen, upoštevan fant
ti Šercerjeve komandant,
hrvartsko zemljo napojiš
s krvjo in bratstvo okrepiš.

Pohoh Štirinajste – kažipot !
Dve leti si počival tod,
v naročju bratovske zemlje,
sprhni utrujeno srce.

Po vojni te domači kraj
dokončno sprejme te nazaj
v naročje svoje – Vrhniko –
k počitku v skupno grobnico.

Nad avtocesto kamnat lik,
stražarja – borca spomenik!
Tu stražiš z votlimi očmi
svobodo, svobodne ljudi …

Jutri bo, “Dan spomina na mrtve” , mogoče še kaj iz knjige “VALTERSKIH VZDIHOV” , prepisa bom, mogoče??, saj v njej še veliko “Vzdihov” je.

Lahko noč in oprostite napakam, če ste brali.

LP PRABABI

nova
Uredništvo priporoča

Spominska slovesnost na DRČI ob 10. uri je bila.

Šla sem gor nad avtocesto ob 12. uri, kjer KAMNAT KIP stoji, stražarja – borca spomenik, ki lep pogled ima, na CANKARJEV prečudni kraj.
Vsi so že odšli, veliko cvetja, venec in mnogo sveč tam gori, gori. Prižgala sem še svojo, položila jo k imenu “Jakob”, postala in imena preberala, kot že velikokrat prej.
Počasi sem odšla, po potki dol, nikogar do Močilnika srečala, le prav že na ravnini, sta prihajala stara gospa in njen sin, ki nesla sta k spomeniku lepo ikebano v spomin.

LP PRABABI

Na strani 183, Filip R. opisuje svojega brata, jaz sem ga spoznala, še pred vojno, kot še mala punčka, šolarka tretjega razreda.

BRATOVA FOTOGRAFIJA

Kako me živo s slike te
ti gledaš s črnimi očmi,
ki neprestano v me strme
in skrit očitek v njih strmi!

To je značilni tvoj pogled:
vesel, otožen in odkrit,
za smeh, dovtip takoj nared,
doma odtujenosti zid.

S šestnajstimi si v svet ušel
spoznavat zgodaj boj za kruh.
poredkoma domov prišel
sam sebi prepuščen in suh.

Doma nikjer in vsepovsod,
si se vživel v tedanji svet.
Kam vse te je peljala pot!
Zvečer v veseli krog deklet.

Šegavost in iskreni smeh
sta okrasila tvoj značaj,
da bil priljubljen si pri vseh
ljudeh, poklican spet nazaj.

Povabil si me neki dan
v Dobrunje in Podlipoglav
na češnje -srečen, nasmejan,
da v tvoji sobi sem prespal.

Vendar vabilo tvoje sem
odklonil: “Nisem jaz za to
popotovanje tja in sem
montirajoč elektriko.

Tako prišel si iz Dobrunj
na Bloke, v starodavni Lož
napeljat tok bakrenih strun
na radost gospodinj in mož.

Razpad države nevesel
si v Čačku daljnem doživel,
žandar okrutni Srb kosmat
ti z bičem stolče ves podplat.

Skoz okno na podplate! Uh!
Na sredi ceste si medlel,
napad doživel nemških štuk,
na nemškem tanku se zavel.

Pobral te nemški je tankist
in te odpeljal v Beograd,
a v Zagrebu domač fašist
ustašem te izdal takrat.

Dospeš v Ljubljano in domov
izmučen, srečen in trpeč,
korak počasen in negotov …
Od takrat te ne vidim več.

Potem pa pride Italijan!
Razleze se po krajih vseh
golazen laška noč in dan …
V podkrinskih delal si vaseh.

V Podpeči brigadir pošten
opomni te še pravi čas,
da se umakneš v gozd zelen.
Na Krim te zvabi borcev glas.

Na 185 strani, pa opisuje, mamine težave.

MAMA JE VENELA

MAMA JE VENELA

Je mama v žalosti venela,
da sva odšla na tisto pot,
ki me na smrt je prizadela.
Če kdaj prišel bom odondot?

V veselje ob vrnitvi moji
ji kane še grenkejša vest,
tri dni za tem ob smrti tvoji
zadene smrtna jo bolest.

Še tretji sunek je dobila,
ko s prižnice grmi dekan:
“Prekleta mati, ki rodila
je sina, ki je partizan!”

Po vojni pa je obiskala
pozabljen v Pokuplju tvoj grob,
v samotni vasi je zjokala
poslednjo solzo na tvoj grob.

“Dan spomina na mrtve”, se končuje in poglablja v temno noč. LučK, pa vsepovsod gori nebroj, najlepše pa je v večernih urah, zato se bom jaz odpravila, še enkrat tja k lučkam.
Lahko noč.

LP PRABABI

Pozdravjeni!

Odgovor na vprašanje sledi. Železni most, še vedno stoji. Napad na most, je bil izvršen 6.12. 1941. leta. Točno čez mesec dni, bo 64 let.

V VZDIHIH, Filipa Riharja, je posvečena tudi pesmica:

NAPAD NA MOST

Ponoči petega decembra
so borci Krimskega odreda
minirali železni most
pri Preserju, kjer je “marost”

V čuvajnici sta Italijana
ostala živa dva odbrana.
Na sodbi pričata, kako
fašisti štirje stel dobo’.

Prisiljen Lichtenberg – čolnar –
pripelje fante na udar.
Ti žice brž porežejo,
k traverzam mine vežejo,

jih položijo še na tir,
potem pa, hej po vodi v dir …
Eksplozija poruši progo
le dobrih dvajset metrov dolgo.

A ko zasine novi dan,
stoji most nepoškodovan …
Sledi po slani izdajajo,
da borci v Krim odhajajo …

Fašisti presenečeni
v civile preoblečeni
vsi besni preiskujejo
po hišah, se maščujejo.

Za štiri mrtve so fašiste
pobrali moške, zlasti tistre,
ki Lichtenberg iz maščevanja
izdajniško tjavdan naznanja.

In talcev šestnajst ustele
v Gramoszni jami – in med te
sem žrtev prišel tudi sam …
Kako bilo je – pišem vam.

Iz Ljubljane proti Postojni je kar precej mostov. Ta preserski most železen, kljubuje še pa še. Naprej, je zidan paški most, nič se med vojno, mu ni zgodilo. Borovniški most, pa je grozo doživel, le še steber v spomin tam stoji. Dolinski most, tudi s kolonami, tu ponosno še stoji. Štampetov most, med Vrhniko in Logatcem, pa ima tudi spomine na II. svetovno vojno.

Hvala vsem, kdor se je potrudil in prebral, če čas je imel.

LP PRABABI

Z vsem dolžnim spoštovanjem, zdaj že malo posiljuješ in mahaš z rdečo ruto nasprotno mislečim… a je treba tega?

Bello,

pozdravljen!

Nič ne maham. Odgovorila sem Mini*, ki je vprašala, kdo je vrgel most v luft, da most še stoji. Zakaj ji ne bi odgororila, če je vprašala?, verjetno z dobrim namenom.- Z dobrim namenom, sem ji odgovoril, brez mahanja.

Bello, brez spoštovanja, me lahko preskočiš, imela sem svojo temo, ne zamerim, če nisi bral, kar sem napisala.

Mina*, lep pozdrav, malo kasno sem Ti odgovorila.
Bello, tudi Tebe pozdravljam še 1 krat.

PRABABI

Trinajst let je čakalo,da pridem na to stran in berem ,berem z odprtimi usti v zanesenosti novega spoznanja o človeku,ki ni nikoli nič vsiljeval vendar pustil v meni neko iskrico,ki je tlela 35 let in vsake toliko časa malo bolj zasvetila in se spet obdala s pepelom čakajoč,da zažari nazaj.

Filip Rihar je bil moj razrednik v oš šmihel v Novem mestu od 5-8-ega razreda.(78/82).Takrat smo bili razbojniki in nas ni zanimala ne šola ne življenske usode naših “starih”učiteljev.
Sedaj se mi že prikazujejo drobci spomina.Samo nek podatek ,da je bil med vojno zaprt in nič več o kakšni poeziji pa nič.
Filip je učil še tehnični pouk nekaksne osnove dela z drobnim orodjem.
Kot razrednik nas je zelo lepo in mirno pripeljal do konca osemletke vedno je imel za povedati lepo besedo pri starših imel je tudi smisel za humor,ki ga je črpal iz življenja,katerega pa mi kot otroci seveda nismo razumeli in se nam je zdel malo “adijo”.
Nekaj pa je bilo na tem odnosu,da se sem in tja spomnim na našega učitelja.Največkrat,ko se peljem čez železniški prehod na koncu Birčne vasi,kjer je za lučaj stran imel leseni objekt za sprostitev v naravi v katerem je tudi v nesrečnih okoliščinah preminil.
Ravno danes sem spet peljal mimo in začel razmišljati o razredniku malo drugače,kot oseba z 50+,kaj resnično vem o njem.Nič.Prvič sem vtipkal njegovo ime v google in rabil sem nekaj časa,da sem se prepričal ali je to res moj Rihar.Izjemen človek.O kako bi mi danes prišel prav za kaksen pogovor.Ko berem njegove pesmi se mi prikazuje njegov lik v vseh tistih težkih trenutkih ,ki jih je doživel,z likom tovariša v modri delovni halji sedoč pred nami za katedrom.
Še posebej impresivno se mi zdi vse skupaj,ker sem letos potoval po Toscani in obiskal tudi zgodovinsko Volterro ,Etruščansko mesto.
Zelo se mi je vtisnil v spomin zapor ,ki je še vedno v starem mestnem obzidju in ko sem gledal te debele kamnite zidove si nisem mogel niti misliti ,da je bil tukaj moj tovariš,res je lahko pisalo nad vrati, ” Lasciate l” esperanza”.
Filip Rihar, danes si bil spet živ v mojih mislih.Počivaj v miru se naprej.

New Report

Close