Roke
Človeške roke so tople in prepoznavne. Zagotovo je že vsak od vas videl tisto fotografijo, ko se kazalca odraslega oklepa dojenčkova rokica. Da tvoji otroci rastejo, opaziš tudi na dlani, ki jo držiš v svoji – najprej čvrsto, da se ti ne izmuzne, ko hodita po cesti. Sčasoma zaznaš, da sama poišče tvoj prijem, ko želi biti vodena in varna… Sestrici, ki se nenehno pričkata, na odru pred nastopom poiščeta roko druga druge – za pogum! Deklica, ki se boji zobozdravnika, reče očetu: »Me boš držal za roko?« Prvi stiki prstov, čisto po naključju… In še dolgo po tistem toplo ščemenje v želodcu, ki so ga sprožili. Način, kako ob predstavljanju sežemo nekomu v roke, pove veliko o nas…
Bila je zdravnica, ki se je nekega dne usedla nasproti mene, otroka, za mizico bolniške sobe, me prijela za roke in spregovorila tako, da se njenih besed spomnim še danes. In stiska rok tudi. Ker je bil blag in tolažeč…
Otroci so pravi primer nagonskega odzivanja. Pokažejo čustva in se jih ne sramujejo. Dokler jih zaradi slabih izkušenj ali strahu pred odzivom okolice ne pričnejo skrivati oz. dušiti.
Včasih avtomatično iztegnem roko, če vidim, da je nekomu težko. Ob tem pa kdaj tudi opazim, da je sogovorniku postalo zato neprijetno… In dobim občutek, da si take tolažbe pravzaprav ne želi. Nihče pa nima rad zavrnitve.
Res je: tudi pri otrocih se vidi, kako nekateri npr. sami prinesejo dekico, da se pocrkljajo. Ali pa le naslonijo ritko k tebi, ko sediš. Pa se “razume”, da se jih takrat dvigne v naročje…
Pri drugih pa je treba uporabiti kako “finto”, da jih zvabiš k sebi – in še potem se obnašajo, kot da ti s tem delajo ne vem kakšno uslugo :). In ti “dozirajo” bližine samo toliko, kolikor oni hočejo.
Kasneje v življenju pa se ponavadi “najdeta” skupaj en iz prvega in en iz drugega opisa… 🙂
Še težje kot podati roko v tolažbo in oporo je ljudem dandanes izkazati svoje veselje, zadovoljstvo, prijateljsko gesto s prijateljskim objemom. Jaz sama sem tip človeka, kateremu stisk roke, objem … še vedno veliko pomeni. In če se mi zgodi, da objamem človeka, ki ga že dlje časa nisem videla, opazim nelagodje pri opazovalcih! Zakaj? Strica, ki je prišel na obisk in sva se videla po desetih letih, sem enostavno morala, ampak res morala objeti. In občutila sem, kako je bilo stricu prijetno, njemu ni bilo nerodno (verjetno zato, ker je vsa leta delal v Ameriki in te navade privzel tam?), je pa bilo malce nerondo materi, pa sestrični. Smo Slovenci res tako zelo hladni, da nam je nerodno celo takrat, ko je nekdo naših bližnjih bolj sproščen?
marija (1)
Nekaj najlepšega, nekaj najčudovitejšega je … držati malčka za roko, ko se sprehaja ob tebi. Ga dvigniti k sebi, ko nakaže z ročicami, da je utrujen, nekaj nepopisno lepega je občutiti malčkove rokice okrog vratu in njegovo nerodno božanje po licu. Je sploh lahko še kaj lepšega na tem ljubem svetu?
In nekaj nepopisno lepega je ponuditi roko v znak čestitke, ponuditi roko človeku, ki je v svojem življenju dosegel nekaj velikega, nekaj zase zelo pomembnega. Takrat človeka že tako napolnjuje tisto neizpovedano veselje, vzhičenje, sreča, zadovoljstvo in stisk roke prijatelja je samo še poglobljeno občutenje vsega lepega.
In tudi nekaj enkratno občutenega je roke v trenutku, ko nam potonejo vse ladje tega sveta, ko s topim udarcem pademo na tla in se nam zdi, da se ne bomo mogli nikoli več pobrati, ko nikjer ni ničesar, česar bi se lahko oprijeli in se ponovno dvignili …. a se pokaže topla roka, se narahlo dotakne naših dlani, nas poboža in na pove, da je tu za nas, da bo tu za nas še nekaj časa … in se je oprimemo in se počasi dvignemo.
Da, roka, ki je, dokler nam funkcionira, niti ne zaznavamo posebej, kot naš sestavni del, ki je v bistvu v polni funkciji naša celota, a ko nekaj malega močno močno potrebujemo, pomislimo le na … roko. Na oporo, ki nam je ali pa tudi ne … ponujena brez besed. Le z gesto.
marija (1)
Nekatere družine pač funkcionirajo brez dotikov in taka je bila moja. Veliko sem morala doživeti, da sem lahko sproščeno sprejela ponujeno roko ali jo ponudila v oporo. Tudi objem mi zadnje čase postaja bolj domač.
Imam dva otroka. Prvi se že tri tedne star ni pustil cartati, na rokah je takoj začel tuliti, v posteljici pa ni dal glasu od sebe, čeprav ni spal. Z drugim je bilo pa ravno narobe. Samo da je čutil dotik, pa je bil zadovoljen. V postelji je pa takoj zaspal. Tako da zgleda, da nekaj prinesemo s seboj, nekaj pa nam privzgojijo. So pa danes drugačni časi kot takrat.