Se sploh splača študirat?
Ko sem bila v SŠ sem že točno vedela kaj bom šla študirat in tudi, da bom v tisti smeri delala doktorat. V glavnem že večino časa SŠ sem vedela kaj želim doseči.
Vpisala sem se na željeni faks, ga uspešno končala z lepimi ocenami in diplomo. Sedaj pa sem že 9 mesecev brezposelna. Ne najdem službe. Pogosto se izkaže, da me ne marajo, ker rabijo nekoga s samo SŠ.
Denarja za toliko let željeni podiplomski študij nimam. Šolnina je močno predraga.
Obenem pa se sprašujem ali je podiplomski študij sploh smiseln, če pa je pogosto že diploma preveč?
Ali je sploh smiselno delati magisterij, doktorat, če pa ga bo potem treba prikriti? Študirati samo zaradi tega, ker te stvar zanima? Ja, seveda bi, ampak spet je tu denar. Podiplomski študij je izredno drag, materialno pa se potem očitno ne splača?
Točne smeri ne bi kaj sem doštudirala. Naj povem le, da je družboslovna (pa ne me sedaj napasti zakaj vsi rinemo na FF, mene je pač zanimala ta smer, po toči zvonit pa je tudi prepozno – tako, da upam, da vsaj zdaj ne bo kritik na to temo – tako ali tako sama vem, da diploma FF ni najbolj iskana zadeva, ampak kar je je).
no, mene full zanima kaj tocno si dostudirala…pac zanima me 🙂
jah to je fora pri nas, ko vsi studiramo. In se vedno velja, da imas lahko ne vem koliko diplom in nobene sluzbe zato, ker se ne znajdes v realnem zivljenju. In tudi ce imas lepe ocene to ni bistveno.
Za mojo sluzbo smo se potegovali 4-je novozelenci. Jaz sem imela najslabse ocene ob tem pa sem delala celotno srednjo solo (se malo osnovne samo ajde) in celotni faks. Vejretno se je potem onim za malo zdelo zakaj so studirali, ko pa dobi sluzbo potem tisti, ko ima najslabse ocene… eh.. take stvari so prevec subjektivne.
ti pa dobro namerno nudim nasvet, da najprej pred svojim pragom pometes sele nato pa pred drugim…
marjana_m,
Da pa ne bo pomote, tudi jaz sem delala v času SŠ in tudi med študijem. Povrh tega pa je bilo tega dela še bistveno več, če štejem neplačano dleo. Tako, da nekaj prakse imam. Žal pa ta praksa ni vpisana v delovno knjižico.
Ne vem pa zakaj so ti ravno ocene tako v oči padle? Jaz sem jih omenila kar tako. Saj tako ali tako noben ne vpraša po ocenah. Omenila sem jih le zaradi tega, ker so te ocene pogoj za mag. študij. Ali drugače povedano: trdo sem delala v šoli, doma in potem še prek študentskega servisa.
Iz tvojega posta razumem le to, da se vas je 5 potegovalo za eno službo. In vsi ste hodili na faks. Imam prav? Ti si imela pa največ delovnih izkušenj (ŠS). Potem je pač logično, da so te izbrali. Mislim, da nihče ne vpraša po ocenah, razen v primeru nadaljevanja študija. Povrh tega se mi ne zdi ravno veliko, če se jih samo 5 poteguje za eno mesto. Ponavadi so številke bistveno večje.
Nisem razumela tvojega zadnjega stavka o pometanju? Ni mi jasno pred čigavim pragom pometam jaz?
Malo nazaj smo se v službi pogovarjali o tej temi – od sodelavke sin je dobil prvo službo. Njegova taktika: prošnje je pošiljal večinoma po e-mailu, ne samo v podjetja kjer so bili razpisi ampak tudi drugam, kar pa se nam zdi bistveno, prošnjo je poslal vodji službe v kateri je želel delati in ne v kadrovsko. Pri nas so potem v en glas ugotovili, da tudi pri nas kadrovniki ne poznajo dovolj natančno kadrovskih potreb in da bi vodje služb sigurno koga zaposlile.
Torej – mogoče moraš samo spremeniti taktiko, predvsem pa ne obupaj!!!
Sluzbe so na razpolago vecinoma za deficitarne poklice, ki so vecinoma res za poklicno in srednjo solo. Danes je pac tko, da gre veliko ljudi studirat in dostudira in so delovna mesta popolnjena. Manjka pa pekov, avtomehanikov, natakarjev, zidarjev…
Ce gledam iz tega vidika, se studirati res ne splaca. Vendar moras sebe prilagoditi potrebam trga. Dokler bos iskala sluzbo, ki bo izkjucno in v celoti ustrezala tvojim zahtevam, je najbrz, ce ne bos imela ogromno srece, ne bos dobila. Marsikdaj je treba zaceti s kaksnim drugim delom, potem pa se ze odpre…
Ves odgovor na tvoj problem leži tu notri, kar si že sama napisala: “pa ne me sedaj napasti zakaj vsi rinemo na FF, mene je pač zanimala ta smer, po toči zvonit pa je tudi prepozno – tako, da upam, da vsaj zdaj ne bo kritik na to temo – tako ali tako sama vem, da diploma FF ni najbolj iskana zadeva, ampak kar je je”
Torej:
– ni vprašanje ali se splača študirat temveč, kaj se splača študirat (bolj kot to, kaj nas zanima). In to ni kritika za nazaj, temveč za naprej (da ne boš planila po meni, saj sem rekla, da ne kritizirat). Če se boš že odločala za podiplomski študij, izberi takega, ki bo v kombinaciji z diplomo povečal možnost zaposlitve in ne zmanjšal. (npr. če imaš diplomo iz geografije ali zgodovine izberi npr. nekaj v zvezi s turizmom, politiko ali gospodarstvom)
– pozabi na magisterij, sedanji in prihodni študentje bodo zaradi bolonjske reforme dobili ta naziv z istim delom, kot si ti opravila diplomo. Če želiš študirat naprej, razmisli raje o vzporednem študiju ali doktoratu.
– zato ni res da “kar je je”. Možnosti vedno obstajajo, vprašanje je edino kako prilagodljivi smo.
Če greš študirat nekaj kar te zanima je čisto zgrešen pristop.
Moraš it študirat nekaj, kar zanima mene ali nas druge, da bomo tvoje znanje lahko kupili, ker ga rabimo. Lepo, če se to dvoje ujema, ampak kaj ti pomaga, če te naprimer zanima arheologija, arheologov pa je v Sloveniji več kot izkopanin. Jaz rabim peka da mi speče kruh in avtomehanika, da mi popravi avto, tudi doktorja elekronike, da skonstruira TV in telefon. Ne rabim pa sociologa, filozofa….in ogromno podobnih, ki so šli študirat samo da imajo diplomo v žepu, nič konkretnega pa ne znajo narest. Vsaj ne v takem številu, kot se ponujajo.
Fajn, da si dokončala faks, ampak žal se klub lepim ocenam nisi naučila tisto najvažnejše, kako svoje znanje prodati. Mogoče tebi res manjka še magisterij, nekateri to obvladajo že z poklicno ali srednjo šolo.
In kaj ti s svojim faksom znaš delat?
Glede služb je danes tako:
veze, veze in veze,…..
Lahko imaš ne vem kakšno izobrazbo, tudi delovne izkušnje, znanje,pa brez vez nikamor ne prideš.
Seveda mora imeti človek neko zahtevano izobrazbo, da te lahko sploh nekdo porine naprej.
2/1000 izkalcev zaposlitve pa imata mogoče srečo in dobita službo brez vez.
Pozdravljena nezaposlena,
hja, potoči zvoniti je prepozno, mogoče res drži, ampak za obup pa res ne vidim razloga. Nedelo ubija. Ja! Že res, a še vedno to ni razlog za obup.
Sama delam v enem izmed večjih podjetij v Sloveniji. Tu sem se zaposlila takoj po srednji šoli. Vsi moji sošolci in sošolke so odšli po SŠ naprej študirati, jaz sem se zaposlila. Dobro, imela sem srečo, da sem dobila pripravniško, in so me potem sprejeli naprej. 3 leta sem delala na najnižjem pisarniškem možnem delu, se v tem času tudi poročila, in rodila dva otroka. Ko sem prišla nazaj iz druge porodniške, sem delala še naslednje leto, brez sprememb, potem pa sem se odločila, da bi bil mogoče res že čas, da bi šla pa še jaz študirati, ob delu! Prosila sem v službi za sofinanciranje, in so mi ga odobrili. V 4-ih letih sem poleg službe, dveh otrok, familije, in še kaj pridobila diplomo. Garala sem ko nora, delala po dva do tri izpite na mesec, enkrat jih je bilo celo 5, vse noči sem bedela ob knjigah, ker sem čas po službi dala za otroke in familijo, le kadar so bila predavanja sem jih malce zanemarjala, a se je izplačalo! Sedaj delam podiplomski študij, ki mi ga prav tako plačuje podjetje. Napredovala sem v službi, s svojim delom sem zelo zadovoljna, prav tako s sodelavci.
Ja, je že res, da nisem izkusila PRAVEGA študentskega življenja, žuranja, potovanj, a mi danes pri 32-tih ni žal. Res ne! Imam že dva šoloobvezna otroka, imam službo, diplomo, delam podiplomski študij, čeprav ne s tako intenzivnostjo, ker si pravim, IMAM ČAS!!! In ko se ozrem malo okoli sebe, in vidim sošolke in sošolce iz SŠ, še vedno živijo pri starših, več ali manj odvisni od njih, ( ne vem kako to zmorejo ), službe so ali niso, diplom ni, se samo nasmehnem in si rečem: vsak je sam svoje sreče kovač, in vsak si sam ureja pot v svoje življenje. A brez trdega dela, ne gre. Pa naj je to študij, družina, šport, vzgoja otrok, ali pa iskanje zaposlitve! Treba je nekje začeti. Nihče še ni rekel, da je vse to lahko. NI. Res ne!
Koliko prošenj napišeš vsak dan? Iščeš samo področja zaposlitve za svoje delo? Praviš da imaš delovne izkušnje, pa si poišči službo na tem področju, in potem iščeš ali pa gradiš naprej. Ni lahko najti službe danes, ampak vztrajnost, potrpljenje rodita sadove. Samo verjeti moraš v sebe, in pa včasih se mogoče res ne da preskočiti določenih stopničk pri iskanju zaposlitve. Mogoče bo treba , tudi po dokončani FF, začeti nekje čisto na dnu. A vedi samo to, da iz dna vedno gre samo navzgor! Glavno da se začne!
Veliko sreče!
zaposlena
Lady-d,
Tole pa bom poskusila. Mislim z maili. Sicer pošiljam ponudbe večinoma na slepo, ker tako ni razpisov. Nisem pa se pošiljala mailov, ampak le pisne ponudbe. Hvala za nasvet.
Trajna,
Imaš še kako prav. Sicer pa iščem službo vsepovsod, saj vem, da bo na mojem področju najtežje.
Niko,
Za podiplomski študij se tako ali tako ne bom odločila, ker nimam denarja. Se mi pa zdi, da jih je v turizmu in politiki sploh že preveč ljudi.
Sem pa nameravala tako ali tako iti delat tudi doktorat (mogoče celo doktorat brez magisterija). Tudi o zaporednem študiju sem že razmišljala (tokrat bolj v tehnični smeri). Problem pa je spet denar. Podpora je komaj dovolj za hrano in položnice. Zavod za zaposlovanje pa tistim, ki imamo že diplomo, ne plačuje nobene stvari.
Možnosti vedno obstajajo. S tem se pa strinjam. In ravno te možnosti iščem. Zdaj se najbolj nagibam k temu, da bi s kakim delom (pa tudi če na črno) zaslužila za kak tečaj in izpit (turistični vodnik), da bi si vsaj delno zaslužila kaj denarja.
Megaboy,
Preberi moj zgornji post. Sem izrecno prosila, da takih postov kot je tvoj, ne rabim. So že preveč zlajnani. Ne rečem, da ni res, ampak stalno ponavljanje tega se mi zdi nesmiselno.
Ne boš pa verjel, da znam marsikaj narediti pa se tega nisem naučila na faksu. Jaz sem navajena delati že od majhnega.
k-k,
to z vezami pa je tudi žal res. Jaz računam, da bom potem na boljšem, ko bom imela nekaj delovne dobe.
Zaposlena,
Tvoj post pa mi je bil najbolj všeč. Nekako najbolj poln upanja in vzbodbude. Res je, kar si napisala: Nedelo ubija. To je točno to kar me najbolj mori (poleg denarja seveda). Mori me to, ker se mi zdi, da dragocen čas polzi kar mimo mene. Sicer sem se vrgla v tek in učenje francoščine iz kaset, ampak to ni to. Želim si končno enkrat bolj brezskrbnega življenja. Rada bi tudi jaz šla recimo na morje, na potovanje…. Tega si do sedaj še nisem mogla privoščiti.
Prošenj napišem cca. 25/mesec. Večinoma ne iz mojega področja. Potem pa so tu še razne prijave prek neta. Zdaj pa se bom lotila še klicanja po raznih podjetjih.
Žal tudi jaz nisem doživela pravega študentskega življenja. V času, ko drugi potovali, žurali, sem morala jaz delat. Nekaj prek študenta, nekaj doma. Od konca 8. razreda naprej sem si namreč sama plačevala šolanje (prevoze, knjige, bivanje…).
Da bi le dobila delo, saj vseeno kaj, samo, da dobim nekaj delovnih izkušenj, ki bi bile vpisane v tisto sivo knjižico.
Drugače pa sem delala predvsem v turizmu. Tudi zdaj sem pošiljala prošnje na vse mogoče turistične agencije, organizacije, TICe… Žal je ravno iz te branže najmanj odziva. Zdaj delam na tem, da bi našla kako delo na črno (vem, da ni prav, ampak kaj čem) in potem šla delat izpit za turističnega vodnika.
Ti bom odgovoril samo na tisto, kar je bilo namenjeno meni: mislim, da povsem pravilno razmišljaš, ko ciljaš v vzporedne kvalifikacije, izpite in tečaje. S tem širiš področja, na katerih boš lahko delala, medtem ko bi ti ga podiplomski študij če bolj zožil. Vseeno se še pozanimaj na zavodu, kakšne možnosti prekvalifikacij omogočajo. Če ti uradnik/ca, ki ti je dodeljen/a ne gre na roko, ga zamenjaj.
nezaposlena,
ma vem, da je težko. Res je.
Ok…dajva pogledati še malce drugače. Mogoče moje besede ne bodo obrodile kake velike pomoči, a želim si poizkusiti, velja?
Če ti bodo koristile, prav, če ne, jih pozabi takoj, ko jih boš prebrala.
Takole:
Praviš da pošlješ 25 prošenj na mesec. To je veliko, ni pa ZELO veliko.
Sedaj me predvsem zanima, KAM jih pošlješ? Mislim, pošiljaš prošnje kar tako, ali se samo odzivaš na povpraševanje podjetij?
Drugo vprašanje, ki se mi zastavlja je, koliko odgovorov dobiš na ta vprašanja ( bodisi povabila na razgovor ali negativne odgovore – zavrnitve ) ? Resnično me zanimajo te številke.
Mogoče samo nasvet, ki se v našem podjetju zelo dobro uveljavlja.
Se pravi, v primeru ko pošiljaš prošnjo na povpraševanje podjetja po kadru, mora tvoja pot biti naslednje:
predno napišeš prošnjo, pokliči v podjetje, in se pozanimaj, kdo je odgovorna oseba, na katerega pošlješ prošnjo. Ponekod ti ne bodo povedali, a če so kolikor toliko profesionalni, ti bodo to povedali. In potem prošnjo pošlji osebno za to osebo!
Po telefonu se tudi pozanimaj, ali je razpis za prosto delovno mesto resnično razpisan zaradi potrebe po delavcu, ali samo zaradi prekvalifikacije nekega delavca, že zaposlenega v podjetju. Za vsako prosto delovno mesto, če tudi ga zasede potem že oseba zaposlena v tem podjetju, mora delodajalec objaviti prosto delovno mesto! Torej, če gre zato, potem NE POŠILJAJ PROŠENJ, škoda stroškov za znamke in papir.
Zberi čim več informacij, ( če niso že dovolj izčrpno navedene v ponudbi ), za kakšno delovno mesto gre, kakšne izkušnje izrecno zahtevajo, itd…se pravi..čim več… in potem, ko pišeš prošnjo, svoje kvalitete čimbolj približaj k temi njihovimi zahtevami, in NAJPREJ v prošnjo poudari TO…se pravi…bodisi podčrtaj, ali napiši z velikimi črkami ali…..ni pomembno kaj, samo da TAKOJ pade v oči. Moraš vedeti, da na vsako povpraševanje podjetja pride vsaj 100 do 200 prošenj. Tvoja mora biti nekaj posebnega, da pade TAKOJ v oči, in pride v ožji izbor za na razgovor.
Ne piši prošenj za vse enako, in spreminjaš potem samo naslovnika. NE!
Za vsakega posebej napiši svojo prošnjo. To je tako zelo razvidno iz prošenj.
Ne obremenjuj prošenj z ODVEČNIMI INFORMACIJAMI. Napiši samo tisto , kar res IŠČEJO, pa četudi imaš na tem področju samo EN dan delovnih izkušenj.
Ko pošlješ prošnjo, si delaj evidenco poslanih prošenj ( verjetno to že imaš, ne vem ), in potem jih ( oz. dotično odgovorno osebo )čez 5-7 dni
po končanem roku razpisa, pokliči, se predstavi, in zahtevaj informacije. Če bodo rekli, da je že druga oseba bila izbrana, zahtevaj informacije, zakaj TI nisi prišla v ožji izbor. Ne boj se! Imaš pravico do informacij. Ok, ali ti jih bodo dali ali ne, je to njihova stvar, ampak ponavadi se želijo takih tel. pogovorov čimprej izogniti, četudi kandidat še ni bil izbran, ampak ti s svojimi ˝zoprnimi ˝ informacijami narediš pozornost na sebe. V glavnem, malce moraš biti ˝sitna˝. Mogoče vse to že delaš, ne vem, ker nisi povedala.
Pa še nekaj:
V zadevo, namesto PROŠNJA za zaposlitev, raje napiši PONUDBA
Izogibaj se npr:
Spodaj podpisana ta in ta,…stanujoča tam in tam, rojena …bla bla bla….
ampak..poizkusi kaj bolj mladostnega,…..
recimo…
pozdravljeni,
sem ta in ta in zaposlitev, ki jo ponujate, mi je zelo všeč….bla bla bla…. Rada bi opravljala to in to zaposlitev, in tudi v vašem podjetju, o katerem sem veliko prebrala na internetu,….ali kjerkoli že……. ( tu ne nakladaj, in resnično zberi čimveč informacij o tem podjetju, ker te na morebitnem razogovoru lahko preseneti vprašanje: kaj veste o nas in našem podjetju ( pa napiši kje si dobila informacije o njih , da bodo vidli, da si jo res prebrala ).
Zaradi te želje po zaposlitvi v vašem podjetju vam pošiljam svojo ponudbo:
Nudim vam lahko:
in potem po alinejah napiši tisto, kar jim lahko ponudiš, a najprej tisto, kar iščejo!
Nazadnje mogoče še odstavek ali dva o svojih hobijih, o svoji osebnosti, itd.
Vedi, da ponudba/prošnja ne sme biti daljša od ene strani. Drugo stran nihče več ne bere!!!!!
Ne pozabi napisati tel. številke, email naslova…..skratka, nekaj, kjer si dosegljiva TAKOJ.
No… oprosti, ker sem si dovolila ti napisati nekaj idej, upam da ni zvenelo preveč zoprno.
želim ti le čim več uspeha in držim pesti za tebe.
zaposlena
samo,
saj veš: NE OBUPAJ….vsako ponudbo napiši, kot da je to res tista služba, ki si jo želiš, in kot da je ta služba res že tvoja!!!!!
Presenečena bi bila, da se da energija človeka prebrati med vrsticami ponudbe/prošnje. RES!!!!!
Nasmeh na ustnice, in vse bo še OK!
Nisem brala vseh odgovorov, tako da upam, da ne bom koga ponavljala. Vendar iz lastnih izkusenj:
– Javljanje samo na oglase je ze v zacetku obsojeno na propad. Zal sem sama to ugotovila prepozno, sele takrat, ko sem ze morala v sluzbo v tujino, da nisem ostala na zavodu. V prvi vrsti moras razcistiti pri sebi, kaj res zelis in kaj je se sprejemljivo (to je po moje najtezji del), potem pa zaceti iskati ljudi in ustanove, ki zaposlujejo take ljudi in jih klicariti.
– Podiplomski studij sploh ni tako grozno drag, kot bi lahko bil, se sploh, ce izberes takega, ki ga ponavadi sofinancira drzava (ze dve leti je to 60% vrednosti za placilo studija). Res pa, da ni poceni. Mogoce razlog, da gres magisterij delati le zato, da “se splaca”, ni ravno pravi. Magisterij gres delati, ker ti to pase, ker si zelis razsiriti obzorje ali poglobiti svoje znanje. Ostalo, kar “se splaca”, potem pride zraven.
– Ce ne delas magisterija le zato, ker se splaca, profesorji to opazijo. Ob podiplomskem studiju se ti mnogokrat ponudi moznost biti povabljen h kakeku projektu. Splaca se profesorje tudi vprasati, ce pozna kak primeren projekt, kjer bi lahko sodelovala in v redu je napisati tudi kak clanek. Preko projektnega dela spoznas nove ljudi in tudi oni tebe. Tvoji podiplomski sosolci pa bodo nekoc morda tudi sefi oz. direktorji. Torej, nekako “se splaca”. Ce ti ni problem po sluzbi (ce in ko jo imas) namesto pocivati in ponoci spati nekaj casa garati. Zato se splaca garati v smeri, ki te zanima.
– Podiplomski studij praviloma sploh ni tako tezek. Meni je lazji od dodiplomca. Problem je le cas. In vcasih ideje.
Pa ne ga kiksnit z prošnjo stila COPY PASTE. Vsako podjetje je svoj naslov, s svojimi cilji. Naredi prošnjo glede na potrebe, ki bi jih lahko podjetkje imelo in bi jih lahko zadovlojilo s tvojim profilom in sposobnodtmi. O vsakem podjetju se pozanimaj, o njihovih načrtih, razvoju, zgodovini itd… Tja kamor zares želiš priti pojdi osebno.
“”Sama delam v enem izmed večjih podjetij v Sloveniji. Tu sem se zaposlila takoj po srednji šoli. Vsi moji sošolci in sošolke so odšli po SŠ naprej študirati, jaz sem se zaposlila. Dobro, imela sem srečo, da sem dobila pripravniško, in so me potem sprejeli naprej. 3 leta sem delala na najnižjem pisarniškem možnem delu, se v tem času tudi poročila, in rodila dva otroka. Ko sem prišla nazaj iz druge porodniške, sem delala še naslednje leto, brez sprememb, potem pa sem se odločila, da bi bil mogoče res že čas, da bi šla pa še jaz študirati, ob delu! Prosila sem v službi za sofinanciranje, in so mi ga odobrili. V 4-ih letih sem poleg službe, dveh otrok, familije, in še kaj pridobila diplomo. Garala sem ko nora, delala po dva do tri izpite na mesec, enkrat jih je bilo celo 5, vse noči sem bedela ob knjigah, ker sem čas po službi dala za otroke in familijo, le kadar so bila predavanja sem jih malce zanemarjala, a se je izplačalo! Sedaj delam podiplomski študij, ki mi ga prav tako plačuje podjetje. Napredovala sem v službi, s svojim delom sem zelo zadovoljna, prav tako s sodelavci.
Ja, je že res, da nisem izkusila PRAVEGA študentskega življenja, žuranja, potovanj, a mi danes pri 32-tih ni žal. Res ne! Imam že dva šoloobvezna otroka, imam službo, diplomo, delam podiplomski študij, čeprav ne s tako intenzivnostjo, ker si pravim, IMAM ČAS!!! In ko se ozrem malo okoli sebe, in vidim sošolke in sošolce iz SŠ, še vedno živijo pri starših, več ali manj odvisni od njih, ( ne vem kako to zmorejo ), službe so ali niso, diplom ni, se samo nasmehnem in si rečem: vsak je sam svoje sreče kovač, in vsak si sam ureja pot v svoje življenje. A brez trdega dela, ne gre. Pa naj je to študij, družina, šport, vzgoja otrok, ali pa iskanje zaposlitve! Treba je nekje začeti. Nihče še ni rekel, da je vse to lahko. NI. Res ne! “””
No zaposlena…
občudujem te, res, zaradi energije in truda, ki si ga morala vložiti v to kar si dosegla, in te zaradi tega spoštujem,ampak…..
vedno kak ampak…
Praviš, da si zaposlena v enem večjih podjetij v SLO. Naštej mi nekaj podjetij, kjer ti kar takole na tvojo željo financirajo študij,oz. imajo potrebo po kadru, pa potem še vsake toliko in toliko časa podarijo kak dan študijskega dopusta, pa ure ko manjkaš z dela, pa da lahko za nadomestek ur prideš prej ali delaš nadure itd.!!!???
Torej , kot se reče, tebi je padla skira v med in ne moreš teh/vas 5% primerov malat in dajat kot vzorec ostalim 60% (nekaj % je takih za katere ne veš kam bi jih dal hehe) ki niti približno ne bodo deležni tega.
.
Zanima me tudi tisti del z družino…
Kdo je pazil otroke.. starši… mož???
Kako sta prišla do stanovanja.. hiše…v tem času oz. kje sta živela???
Si se vozila daleč na študij ali preko ceste???
Torej, ogromno enih PREDPOGOJEV pa okoliščin.!!!!
zato ne gledat z viška na ostale, ki tega niso dosegli, pa si verjetno prav tako želijo..
še enkrat pa vsa pohvala za namige, ki si jih podala “nezaposleni”
lp JO
JO,
ko sem povedala svojo zgodbo, moj namen ni bil zviška gledati na ostale. NE. Mogoče sem hotela povedati samo to, da obstajajo tudi druge poti študija. Nič drugega. In vem, da če bodo moji otroci želeli iti študirati, jih bom poizkusila predstaviti vse prednosti študija ob delu. Ne pravim, da slabosti ni, so…kot so povsod.
Glede financiranja: ja…sem imela srečo. Priznam. Pa kaj naj naredim? Se ne hvalim, ker vem, da si ljudje trdo trgajo iz ust, da lahko hodijo v šolo.
Glede študijskega dopusta: tudi dneva mi ga niso dali!!!!!! 10 dni dopusta sem vsako leto koristila za družinski dopust, vse ostalo sem pokurila za šolo.
Glede časa študija: študirala sem vsak večer, ko sem dala otroke spat. Razmišljala sem na način: namesto da gledam vsak večer TV po dve uri, lahko ta čas porabim za študij, seminarske naloge, itd. Otroci niso nikoli trpeli zaradi mojega študija, mož pa je. Ampak se je čez dve leti tudi on odločil, da bo šel naprej v šolo.
Glede VSM: študij sem imela dokaj blizu, tako da mi ni bilo se treba daleč vozit. Na EF sem hodila v LJ.
Glede hiše, stanovanja….ko sva se poročila, sva si najela dvosobno stanovanje, se čez leto dni zakreditirala, kupila starejšo hišo, in namesto najemnine še sedaj , pa še ZELOOOOOOOOOOOOOOOOOO dolgo bova , plačevala kredit. Priznam, če mi v službi ne bi plačali šolanja, si ga sama ne bi mogla. Ob kreditu, dveh otrocih, vseh stroških. Nikoli.
Aja….oba izhajava iz revnih številčnih delavskih družin, mami živi sama s pokojnino, se komaj prebija skozi mesec, prav tako njegova starša. Nič nama ni bilo dano. No..meni šolnina, njemu še to ne! A vse se da. Oba delava, vesela sva da se imava rada, ( z vsemi vzponi in padci ),in da smo zdravi. Ostalo bo še vse. Življenje, ah to življenje¨!