Zarečen kruh
Ko takole gledam (in poslušam) večinoma simpatične čveke (s tem mislim ženske in tudi moške!) v pisarnah okoli mene, razmišljam, da se v tem pisarniškem življenju pravzaprav sploh ne počutim tako slabo. In se spomnim, kako sem si še v času študija res iskreno prisegala, da si NIKOLI ne bom izbrala take službe, kjer bi osem ur čepela v pisarni z istimi babami. NE, TO PA NIKOLI! In sem imela seveda zelo natančno izdelane argumente, zakaj ne. In ti argumenti niso bili neumni.
A točno to se je zgodilo, in sicer čisto po moji izbiri. In vidim, da sploh ni tako grozno.
A se je tudi vam zgodil kakšen zarečen kruh? Na katerem koli področju?
lp in lep vroč dan
Ha, ha, ha, jaz pa sem v rosno mladih časih vedno govorila, da v diskaču oz. lokalu ne moreš spoznati nekega normalnega tipa.
In kaj?
Spoznala sem nekega “kurjača” in še preden sem se dobro zavedla, sem bila zaljubljena do konca las. Za oba je bila to prva resna ljubezen, trajala pa je pet let.
Glede dela v pisarni, …, no, to pa itak.
LP
… uf, vse polno je tega!
Nikoli ne bom počela točno tega, kar danes delam (in svoje lene riti ne zbrcam iz te pisarne- meni je, za razliko od nekaterih, tečno)… nikoli ne bom šla živet v točno določen kraj, pa sem pristala prav tam…. nikoli ne bom gnjavila, kot je moja mama… nikoli ne bom imela opravka z nekim področjem v zvezi z mojim poklicem, pa sem pred magistrsko točno tam….
jaz raje več ne rečem nikoli… pa tudi obljub, za katere res nisem prepričana, da jih lahko držim, več ne dajem… :-)))
Saj to je to. Čisto preprosto. Nikoli ne reci nikoli. Saj pa ne vidimo v prihodnost. Sicer sam tudi trdim, da nikoli ne bom kadil (tudi nisem), ampak mislim da ta bo pa obveljala za vedno. Nekatere stvari je pač brezveze napovedovat.