Najdi forum

Pozdravljeni!
Stara sem 29 let, poročena, (še) brez otrok.
Nekaj me muči. Ker sem se preselila z drugega konca Slovenije, nimam prijateljev.V bistvu, jih imam, ampak to so “moževi” prijatelji. S težavo navezujem stike, nisem preveč zgovorna.. Pogrešam prijateljico, s katero bi kdaj šle skupaj na kavo, nakupovat ipd. Kako jo najti? (Gorenjska)

Pozdrav!

Ž
Evo nas, takoj pripravljeni.
P

A gremo na virtualno kavo ?

Meni pa ni problem navezovanje stikov, ampak bolj to, da v moji bližnji okolici ni nobene ta prave družbe, s katerimi bi se npr. lahko družila. Živim v bloku in večinoma so tukaj okrog ali precej starejše ženske, od mlajših so pa same opravljivke, haha. Prijateljic imam sicer kaj nekaj, ampak z vsemi prijateljujemo že iz srednje šole. Vidimo se 1x na 14 dni, ali pa še to ne, zaradi vseh obveznosti. Tudi s fantom sva večkrat v družbi “njegovih” priajteljev kot “mojih”.
Maja, s katerega konca Gorenjske pa si? Mogoče sva pa še celo someščanki. 🙂 Če je tako, se rade volje zmenim za kakšno kavico. 🙂

Sem pozabila prej…
Kako se pa v službi razumeš s sodelavci? Ni med njimi nobene ženske tvojih let? Drugače se pa lahko vpišeš v kakšen tečaj (aerobika, tuji jeziki,…) kar se mi tudi zdi v redu način za spoznavanje novih prijateljev.

Prave prijatelje je zelo težko najti.

Meni tudi ni problem navezovanje stikov. Vedno sem imela okoli sebe veliko ljudi.
Vendar me je začelo zelo motiti, da folk mojih let – 34, nima več nobene volje in idej. Vsaj ljudje, ki živijo okoli mene in imajo otroke. Vedno sem jaz pobudnik za akcijo. Sedaj pa sem se kar naveličala. Povprečni zakonci v našem blokovskemu naselju so pravi zombiji. Moški še grejo na kakšen tenis, košarko, ženske pa samo nakladajo kako morajo pomiti okna in polikati. Prave mučenice.
Z njimi se lahko tudi pogovarjaš samo vsakdanje debate. Knjige niso prebrale že od srednje šole. To so ženske iz mojega okoliša s katerimi sem pač navezala stike zaradi mojega in njihovih otrok.
Imam pa 3 prijateljice, s katerimi smo na istih valovnih dolžinah in so zelo zanimive ter polne idej. Ena živi 120 km od LJ, kjer živim jaz, druga dela fool kariero in stalno potuje ter dela vsak dan povprečno do 18.00 ure, tretja pa je ima sedaj dojenčka in čisto drug ritem kot jaz, ki imam 8 let starega otroka.
Torej prijateljice so tako ali drugače okupirane, kavo pa na žalost spijem z dolgočasno žensko, ki pove da jo boli glava, ima menstrualne krče, nima denarja, skritizira moža in stoka.
Sem pa res naložila!!!

se popolnoma strinjam s tabo….vecina mojih “kolegic” je pravih mucenic,ki morajo svoje zivljenje zrtvovati za svojo druzino,same so pa na robu …….
na zalost moras s clovekom biti nekaj casa,da ugotovis v katero kategorijo ga lahko uvrstis.

Prijatelje je res težko najti. Jaz imam dve dobri prijateljici iz šole in eno, ki se poznava nekaj let. So pa si zelo različne (vse štiri skupaj se dobimo le dvakrat, trikrat na leto na rojstnih dnevih). Eno pri 27. letih še vedno razganja in žura do jutranjih ur ter hodil v najbolj obiskane lokale, druga se poroča s svojim izbrancem že eno leto, tretja pa živi 30 km iz Lj (kjer živim jaz) in dela vsak dan popoldan, tako da se vidiva le kakšen dan vsak mesec. Vmes pa se seveda pridno seštevajo telefonski impulzi. Poleg teh treh je še nekaj takšnih prijateljev, ki se slišimo trikrat na mesec po telefonu in včasih nam celo uspe se dobiti na kakšni kavi.

Tudi pri meni je podobna stvar, kot pri Katki. Vedno sem jaz pobudnik. Seveda potem vsi hvalijo dobro organizacijo, ampak včasih se sprašujem: če ne bi bilo mene, ali bi se potem sploh kaj videli? Vsi smo stari okoli 28 let in večina od njih se obnaša, kot da so upokojenci.Kaj je narobe z našo generacijo?

Imela sem enak problem, ker so s selitvijo stari dobri prijatelji ostali nekje daleč. Saj se slišimo, a to ni to. Dobro prijateljico sem spoznala v fantovi družbi (je žena fantovega prijatelja), s katero se dostikrat dobivamo – ujeli sva se in zdaj se kdaj srečava tudi sami, ali še s kakšno njeno prijateljico in so tudi kar fine punce. Počasi (počasi) se krog znancev veča in parkrat sem na cesti že srečala koga, ki sem ga lahko pozdravila in šla ne pijačo. Problem je le to, da se pogovori dosti vrtijo okrog tega, kaj dela moj fant (pač skupna točka), a se tolažim, da stvar vseeno malo napreduje.
Sicer nisem kaj prida svetovalka, a mogoče je tudi v vaši družbi kakšen par, kjer ti je ženska simpatična.Mogoče bi dala vidva z možem pobudo za skupen izlet ali kaj podobnega. Saj bi ti rekla, da pojdi na jezikovne tečaje ipd., a pri meni to ni nikoli delovalo, ker sem bolj tihe vrste in sem v glavnem vedno samo poslušala pogovore drugih, ko se je tečaj končal, pa smo stike izgubili.

Dovolj debatiranja o kavici – pojdimo res na kavico

Recimo Kranj!

Kaj bi si pa ti želela slišati od prijateljice?

Živijo!
Nataša, kako si “zadela” ravno Kranj? Živim namreč v njegovi okolici.

Kaj je narobe z našo generacijo? Po mojem to, kar je z vsemi generacijami že bilo in kar z mlajšimi verjetno še bo. Preveč damo na mnenje starejših (kar je pri večini ljudi ekvivalentno pametnejših) in se nam zdi, da imajo prav, ko govorijo: “zdaj se pa tako otročje (beri sproščeno, razigrano, svobodno ipd) obnašanje več zate ne spodobi, zadosti si star/a za pametnejše zapravljanje prostega časa, kot je npr.visenje v lokalih….” in tako naprej v nedogled. Poleg tega je še nekaj: ali ste tudi vi opazili, da človek tam nekje od 25. leta naprej nekako ne paše nikamor. Če greš v nočni lokal, so večinoma vsi do 20 let, v bistvu prevladujejo še mlajši. Pa imaš občutek, da si vsem mama ali ata.
Presneto, najboljše je še upokojencem. Imajo društva, kjer organizirajo izlete, pa pohode… Kam pa mi pašemo?
Jaz zrelost in odraslost razumem tako, da si odgovoren za svoja dejanja in da znaš poskrbeti zase in tiste, ki so od tebe odvisni (otroke, nemočne starše). Ne pa, da sem prestara za npr.Gardaland (tudi to so mi že rekli, ampak jaz grem vseeno julija še enkrat tja), ali pa za hojo po robu pločnika, če sem glih igrivo razpoložena in še bi lahko naštevala v neskončnost.
Kaj je zdaj to? Sem prestara, da bi bila mlada in premlada, da bi šla z upokojenci na izlet (čeravno so velikokrat starejši zelo dobra družba) ?

Ja, tudi jaz sem na tečaju šivanja bolj uživala v pogovoru drugih, kot da bi sama kaj več zinila. Po koncu se je pa nehalo, seveda.
Čeravno moram reči, da se mi zdi, da imam že nekaj prijateljev. Prav paše se tlele majhen pogovarjat.Čeravno imamo mi
tu (doma) grozno telef.centralo, tako da mi strani odpira celo večnost. V službi je bolje, ampak tam moram paziti, da mi šef ne gleda čez ramo.

No, dosti bo. Za bolj tihega človeka sem pa danes zelo zgovorna, ha ha!

Pa-pa

Prijatelja lahko še dobiš ko se družiš z nekom ki se razumeta .
Vendar mož ti lahko pomaga kakšno dobro drožbo in tam spoznaš veliko prijateljev .

New Report

Close