Najdi forum

Že več kot pol leta je, odkar sem izgubila očeta. Smo blazno navezana družina in zame je izguba ogromna. In kar me še posebno moti, so neke vrste preroške sanje. Tako se mi je tudi v noči pred očetovo smrtjo sanjalo, da je umrl. Čez nekaj dni sem sanjala, da je bil naš avto razbit in je že naslednji dan imel mož prometno nesrečno. In tako sanjam in sanjam, in vse se mi že naslednji dan uresniči.
Drugo kar me zanima, pa je posmrtno življenje. Ali je res s smrtjo vsega konec?
V zadnjih pol leta sem prebala več kot dvajset knjig s tovrstno vsebino in kar ne morem nehati. Po vsej sili, bi si rada dokazala, da morda le nismo tukaj smo zato, da se kar naprej ubadamo z nekakšnimi problemi, da nas kar naprej preganjajo nekakšne skrbi in ko končno pridemo do ene stopnje, potem vse mine kot bi mignil. Je kdo razmišljal morda o tem?
Pozdrav.

Vera, lahko ji rečemo tudi upanje, je nekaj, kar nekatere spremlja celo življenje, nekateri pa se z njo srečajo ob koncu svojega življenja ali pa ob hudi bolezni.
Zase lahko rečem, da nočem živeti niti dneva več, če preneham verjeti, da smo tu le za trenutek svojega življenja in ne za večno. Nikoli nočem verjeti, da nekoč ne bom videla več svojih ljubljenih in sploh mojih otrok. Verjamem v življenje v onostranstvu in se zato smrti ne bojim, pa če pride ta trenutek-vem, da bom svoje ljubljene videla spet-nekoč.

Moja babica in moja tašča sta bili klinično mrtvi, obe sta povedali enako, pa čeprav se nista v življenju prej nikoli poznali.
Vstali sta iz svojega telesa in videli svoje truplo. V beli svetlobi sta videli svojo mamo, ki jima je govorila, naj se vrneta nazaj, da še ni čas in tako sta vstopili nazaj v svoje telo.
O tej beli svetlobi govorita kot nekaj zelo lepega in se kar nebi vrnili, če jim tega nebi rekli mami.

Da ne bo kdo mislil, da smo kakšni grozni verniki in kar naprej pri maši. Za taščo še lahko rečem, da gre, moja stara mama, pa pravi, da ne gre v cerkev, ker tam stare babe kaseto vrtijo in samo opravljajo!

Vero mora imeti človek sam, pa kakršnokoli že-vsaka govori o nesmrtnosti.

Saša

Lepo povedano.

No, pa smo dobili dokaz, da ni res, kar so stari ljudje rekli, da če se ti sanja o še živem človeku, da umre, da mu s tem podaljšaš njegovo življenje. Ali pa imaš zelo odprte “čakre” in si zelo dovzetna za preroštvo. Pa ne se smejat, prosim. Eni imajo tudi take sposobnosti.
V posmrtno življenje pa mislim, da verjamejo(mo) vsi verniki. Saj to vera uči, kajne?

Morda gre res za nekakšne preroške sanje in o tem, da sem za to dovzetna sem tudi popolnoma prepričana.
Pred kratkim sem svoji mami rekla, da si želim dostkrat sanjati o svojem očetu in da bi ga rada še enkrat objela. Še isto noč sem sanjala o njem. Videla sem ga pogovarjati se z mamo. Stopil je k meni in me objel. Tudi sama sem se stisnila k njemu in imela sem krasen občutek zadovoljstva. Potem se mi je začel izmikati in zdelo se mi je, kot da nekaj vleče iz mojega telesa, nekakšno energijo, sama ne vem kaj.
Nekaj dni pozneje se mi je spet sanjalo, da sva bila z očetom v velikem grobu. Pa ni bil nič strašen. Bila je zelo velika jama, kot nekakšna soba brez stropa. V tej jami sva z očetom montirala umivalnik, lep bel in svetel nov umivalnik. Zgoraj sva videla ven in okrog je bil lep zelen travnik z drvejem. Tam sem videla tudi mojo mamo in ostale domače, ki so tudi še živi. In čez dva dni, se mi je v kopalnici zamašil umivalnik. Z možem sva ga popravljala in istočasno očistila kar vse odtoke.
Enkrat se mi je sanjalo, da sem našla denar. Ta denar naj bi pripradal mojemu očetu. Cel čas sem imela občutek, da mi ga nekdo želi ukrasti. Slišala sem ljudi, ki so hodili pri vhodu in se bala za očetov denar. Imela sem željo, da ga pokličem, pa mi ni in ni uspelo priti do telefona.
Naslednji dan smo šli na pokopališče. Že prvi pogled na očetov grob me je močno prizadel. Z groba so mu namreč ukradli rože, ki sem jih z veliko ljubezni položila nanj.

Se strinjam,

Ja res je, da nas vera to uči, vendar se jaz nikakor ne moram prepričati, da posmrtno življenje je. Pa bi zelo, zelo rada. To bi me odrešilo marsikaterega straha. Mene je npr. smrti zelo strah. In ne morem se prepričati, da pa me po smrti čaka še lepše življenje. Enostavno ne gre. Da pomislim, da moram umreti in gniti v črni jami. NE!!!! Strah me je tega.

Meli, jaz sem stara 23 let in tudi mene je zelo strah smrti in nisi edina. Včasih ko razmišljam se začnem kar tresti in postanem fuuuuuul depresivna, pa tako kot sedaj me pot obliva. Potem mi pa po možganih ves čas hodi, da kako bo ta svet sploh obstajal brez mene oz.kaj bom zamudila. Pa ne razmišljam to za sedaj ampak “magari” čez 100 let. Grozljivo, kajne? Mislim, da se tebi podobno dogaja.

– Izkušnje klinično mrtvih ljudi so zelo podobne, podobno pa tudi reagirajo možganske celice, ko jim začne primanjkovati kisika, se pravi, to ni noben dokaz.

– Smrti se ne bojim in sem z njo sprijaznjen, pravzaprav jo razumem kot dejanje ljubezni, saj bom s tem naredil prostor svojim otrokom.

– Človeštvo bo definitivno nekoč izumrlo, mogoče bo tudi vesolje izginilo ali pa se ponovno vrnilo v točko, vse to me ne prizadeva, ker se ne bo zgodilo v mojem življenju.

– Prepričan sem, da posmrtnega življenja ni, ker ne najdem nobenega racionalnega vzroka, čemu bi pravzaprav služilo. Narava ali pa tudi bog če hočete, nimata po mojem nobenega interesa, da bi nas bednike ohranjala po smrti še v kakšni obliki, ki bi se spominjala tuzemskega življenja.

– Verjame pa tudi, da so stvari, ki jih razumsko ne moremo razumeti in razložiti (sanje, prerokovanje, nakučja), da take stvari niso samo šarlatanstvo, so pa izven dosega človeškega razuma. Ker so torej izven dosega mojih možgan, me ne zanimajo, jim ne verjamem, vendar si tudi ne delam norca iz ljudi, ki kaj verjamemo. Vsak ima pravico da je prepričan v karkoli.

Enako razmišljam kot ti mimi. Kaj bo svet brez mene? Nevem……

Lahko se bove pa kje srečale tam “onkraj” Amapak še ne zdaj, daj bog, ker sve še premlade in naju čaka še marsikaj. Otroci, družina, staovanje, problemi taki in drugačni…

Glavo pokonci mimi. Kot si sama napisala “nisi edina” – zdaj sva že dve!!!!
Nama bo lažje….

Tudi sama v marsikaj nisem verjela, pa se mi je začelo dogajati. In zaradi tega sploh nisem srečna, ampak vam povem, da me je strah iti v posteljo in strah iti spat, ker se bojim, da v sanjah spet preživljala kakšne muke.
Če pa ni posmrtnega življenja v nobeni obliki, kar seveda ne verjamem, me pa zanima, kako se lahko nekaterim ljudem prikazujejo materializirani duhovi svojcev in jim pošiljajo sporočila. Ne razumem, kako lahko tisti, ki so bili nekaj časa klinično mrtvi v tem času kontaktirajo s sorodniki, ki so tisti hip umrli, sami pa tega niso vedeli? Vse to mi kljub vsemu dokazuje, da neka eneregija ostane tu nekje, vendar je večina ljudi ne zaznava. Ko je umrl moj oče, se je prišel poslovit od svoje sestrične. Takrat je bil v hladilnici in čakal na upepelitev. Pripovedovala je , da je v sobi zavel hladen veter in takrat ga je zagledala, kakor da bi bil živ. Ogovoril jo je in se od nje poslovil. Kako pa naj potem imenujemo ta pojav?
Glede strahu pred smrtjo pa – saj se ni ničesar bati. V svojem življenju sem videla tri smrti svojcev. Vsi, vključno z mojim očetom so bili videti spokojni, na noben ni bilo sledov trpeljenja zaradi doživetja smrti. Tudi sama se je ne bojim. Gniti v grobu pa vsekakor nikomur ni treba. Mi smo se že zdravnaj doma dogovorili, da se bomo dali sežgati in s tem se vsemu temu izognemo.

Živio vsem
Premišljeval sem o vaših mnenjih in ne razumem, kako da ne morete najti poti do vere v dobro, zakaj v vas prebiva dvom. Kajti ni res, da je nekaj stvari, ki jih ne moremo racionalno razložiti, takih stvari in dogajanj je velika večina. In odgovor na nekaj kar ne razumem ne more biti, da me ne zanima.
Poiščite pot, pa boste uzrli resnico in našli življenje.
Se slišimo

Ceprav deliva o zadevi podobna stalisca, naj povem, da so “meje mozganov” oz. njihovega dojemanja pogosto dolocene prevec konzervativno. Ce bi povprecnemu cloveku pred petsto leti pokazali, kako deluje danasnja luc v elektricnem omrezju, bi bilo to vsekakor izven dosega njegovega dojemanja. Ravno zato se mi zdi nesmiselno, da bi omejevali lasten svet in da necesa ne bi razvijali samo zato, ker se nam ne zdi mogoce. Morda bomo kdaj iznasli naprave, ki bodo zaznavale tudi onstransko zivljenje. Tedaj pa bo dilema, ali slednje obstaja, resena. Tisti, ki jih torej danes zanima dogajanje “izven dosega” mozgan, so geniji prihodnosti.

Do tega, da bo ugasnilo nase toplo sonce, pa je se 4 milijarde let. Vecino teh verjetno clovestvo ne bo prisotno. Morda pa se bomo soncili ob kaksnem drugem soncu, v drugi galaksiji? Kdo ve…

Ja upam, da bo sedaj kaj lažje, ko vem da sva dve, pa po vsej verjetnosti tudi ne edini.

Jaz v posmrtno življenje verjamem. Pa ne v tej vsiljeni obliki kot nebesa – pekel, ampak preprosto verjamem, da nekaj JE. Seveda ima vsak pravico verjeti karkoli in svojega mnenja tudi nikomur ne vsiljujem, vseeno pa me zanima, kako si ostali to razlagate:
Kaj se zgodi s človekovo energijo, ko človek umre? Eden od osnovnih fizikalnih zakonov o energiji pravi, da energija ne more iz nič nastati, niti se ne more izničiti. Torej…?

Mene zanima smo to, kako bom takrat zdržal celo večnost brez Med.Over.Net-a! Ko bi tam vsaj našel kakšen priključek! Bom takoj javil! *:o)

Jaz se za to sploh ne bi preveč sekirala Ponočnjak, saj bomo Med.Over.Net-ovci oz. tisti, ki se v tem življenju motamo po njem, po vsej verjetnosti tam imeli kar svoj osebni net. in ne bomo potrebovali kakšnih ekstra priključkov, seveda če to v kar nekateri verjamemo drži.

Vse je minljivo….in je ena sama preobrazba. Danes nismo več isti kot včerajjjjj.

Vera je po definiciji nekaj, kar verjameš in nima zveze z dejstvi.

Znanost je pa ono drugo, kar temelji izključno na dejstvih.

Sem ateist, vendar me že kar precej dolgo navdaja misel, da vera ni nekaj kar je odveč, ampak nekaj kar ljudje enostano rabimo, zato smo si jo tudi izmislili. Ker mi nobena od institucionalnih ver ni všeč, oziroma nisem bil deležen “milosti” verovanja, predvsem pa zato, ker je v njih preveč politike oziroma manipulacije z ljudmi, si pač ustvarjam neko svojo sliko o tem.

Ne morem reči, da me tisto, kar z razumom ne morem dojeti ne zanima, le za vsakdanje življenje tega prav nič ne potrebujem (zaenkrat). Ne bi se pa mogel strinjati s tem, da se da uzreti resnica. Oziroma lahko, vendar je potem resnic zelo veliko…

Vera je po definiciji nekaj, kar verjameš in nima zveze z dejstvi.

Znanost je pa ono drugo, kar temelji izključno na dejstvih.

Sem ateist, vendar me že kar precej dolgo navdaja misel, da vera ni nekaj kar je odveč, ampak nekaj kar ljudje enostano rabimo, zato smo si jo tudi izmislili. Ker mi nobena od institucionalnih ver ni všeč, oziroma nisem bil deležen “milosti” verovanja, predvsem pa zato, ker je v njih preveč politike oziroma manipulacije z ljudmi, si pač ustvarjam neko svojo sliko o tem.

Ne morem reči, da me tisto, kar z razumom ne morem dojeti ne zanima, le za vsakdanje življenje tega prav nič ne potrebujem (zaenkrat). Ne bi se pa mogel strinjati s tem, da se da uzreti resnica. Oziroma lahko, vendar je potem resnic zelo veliko…

New Report

Close