Najdi forum

Mogoče ima kdo podobno izkušnjo, pred kratkim mi je umrl psiček,ki je bil dolga leta moj spremljevalec v dobrem in slabem in nikakor ne morem preboleti. Pa ne živim sama,imam otroka moža službo, skratka lepo življenje.

nič ni lepšega kot deliti življenje z domačim ljubljenčkom in ko ga izgubimo se nam lahko poruši cel svet. odvisno od vsakega posameznika je kakšna je bila vez med človekom in živaljo. žaluj, da si izgubila prijatelja, vendar ne pozabi na vse lepe trenutke in leta ki si jih preživela z njim. tolaži se s tem, da si ji/mu zagotovila najlepše možno življenje, kjer se je počutil varno, ljubljeno in preskrbljeno kar se hrane tiče.
Žaluj počasi, tako kot boš čutila. Nekaterim se bo zdelo prehitro, nekaterim prepočasi.. to ni njihova stvar. Tako kot izguba človeka, je tudi izguba živali žalostna in mora vsak posameznik to predelati sam s seboj.
Logično da čutiš ogromno praznino, ker je bila ta žival velik del tvojega življenja. pobrskaj po starih fotografijah, z družino lahko obujate kakšne lepe skupne spomine, če ni preveč boleče. Vsak prenaša drugače izgubo, jokaj, kriči, pojej tono sladoleda, kupi novega psa, smej se,…

Hvala ti,iz srca….

Živjo,

tudi nam je umrla psička. Z njo je umrl tudi del mene. V sebi čutim žalost tudi po letu in pol. Nabavili smo novega kužka po enem letu. Vse lepo in prav, vendar del mene jo bo vedno pogrešal. S časom identiteto kužka pozabljaš, vendar ti ostane tisti feeling, ki je boleč.

Izgubila (od starosti ali bolezni) že 3 pse. Ja, je hudo, ker so naši psi vedno tretirani kot družinski člani. Preboliš, pozabiš nikoli. Imam trenutno 2 mlada psa, ista pasma kot prejšni vsi. Vsak je poglavje zase, vsak ti prinese nekaj novega v življenje. Res pa je, da če se v momentu, ko psa kupiš, ne sprijazniš z dejstvom, da pes živi 10 do 14 let, je bolje, da psa nimaš.

Minilo je leto in par mesecev, ampak se vedno je v mojem srcu in tam cuvam spomin nanj. Upam da bo prisel cas, ko bom lahko ponudila dom mali beli kepici, ki bo potrebovala dom, nekomu, ki je od vseh pozabljen, do takrat pa me bo spremljal spomin na bitje, ki mi je dalo toliko lepih spominov…..

Zelo realen odgovor.

SKozi fazo žalovanja je treba it, enako kot za izgubo katere druge ljubljene osebe.

Pa sem lastnik trenutno upokojenčka, že dve leti čez pričakovano starost za pasmo, a je še kar živahen poskočnež – čil in zdrav. Imam pse že 30 let, pa naslednjega ne bo več. Ker so trenutno druge faze življenja ( potovanja, tudi z letalom, ko psa ne moreš s seboj vzet pod sedež, ker je prevelik, torej plačat še zanj nekje 200 eur, da gre v boxu v Cargo prostor, kar je pa hud stres za psa, pa iskat potem pravočasno primerno oskrbo zanj – ne kovinski boks v pasjem hotelu, ker ni navajen takega življenja, sorodnikov, sosedov ne moreš obremenjevat neprestano), potem bodo pa že vnuki, pa tudi potovanja z možem in njimi naokoli…. Pes je obveznost, zagotovo. Prijetna obveznost, da ne bo pomote.

No, pes je del življenjskega sloga in s potovanji z letalom res ni združljiv. Z vnuki pa je 🙂

Jaz imam vedno pse iz zavetišča. Tukaj ne gre samo zame in mojo željo po psu, ampak tudi njegovo potrebo po stalnem domu. Še vedno pa včasih dobim solze v oči zaradi teh, od katerih sem se morala posloviti. Samo biti brez psa je bilo pa peklensko. Trenutno imam enega, vendar ne bo prav dolgo tako … zdaj je mladič in je veliko dela z njim, ko bo malo odrasel, bom posvojila še enega, starejšega.

Nekatera društva iščejo tudi začasne domove za brezdomčke, dokler ne dobijo pravega posvojitelja. Tudi to je varianta, da vsaj nekaj časa uživaš s psom.

Ljubljenčki pač niso večni. Par psov nam je že poginilo oz. dva smo morali uspavati zaradi starostnih bolezni. Tudi mucke smo imeli pa je enega bolezen pobrala, drugega traktor povozil…

In… tako je s tem. Ni ti prijetno ob izgubi, ker se navežeš a ni se zdravo bolestno oklepati preteklosti. Živiš naprej in obujaš lepe in zanimive spomine. Tako naj bi se človek s pomočjo živali naučil preboleti tudi zgubo bližnjih.

S časom pride novo malo veselje k hiši in v življenje spet vstopi neka radost.

Razmisli o naslednjem kužku/mucku 🙂 Ne bo ti žal.

New Report

Close