Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Rak Kako živeti z rakom? INVAZIVNI DUKTALNI CARCINOM DOJKE

INVAZIVNI DUKTALNI CARCINOM DOJKE

Pozdravljene!

Sem med bolj “novimi” na tem forumu, pa žal še kako pašem gor. Moja diagnoza: invazivni duktalni carcinom desne dojke, III. st., stara sem 40 let.
Včeraj sem prejela zadnjo – šesto kemoterapijo in nisem še najboljšega počutja, k sreči pa to slabo počutje mine po 3-4 dneh. Moj tumor je bil izredno velik (pri prvi mamografiji 4×5,5 cm, kasneje pa 6×7 cm) in se je moje zdravljenje pričelo s kemoterapijo, ki je tumor tako zmanjšala, da ni več tipen, na mamografiji pa se sicer še nekaj vidi-zgostitve tkiva na večih mestih. Čez 14 dni imam pregled pri kirurgu dr. Novaku, ki mi bo povedal vse glede operacije. Vendar mi je že na prvem pregledu “namignil”, da bo glede na velikost samega tumorja prišla v poštev “najbrž” odstranitev dojke v celoti.
Šele včeraj (na zadnji kemoterapiji) sem izvedela malo več o mojem raku. Da je invazivni, duktalni,…čeprav je rekla zdravnica, da se bo dejansko stanje izvedelo po operaciji, ko se odvzeto tkivo analizira. Zelo me je strah, da se ta nepridiprav ni naselil še kje drugje po telesu. Ves čas (že pred kemoterapijo) pokašljujem in tudi izkašljujem, pa zdravnica temu ni posvečala večje pozornosti, tudi potem ne, ko sem ji še enkrat “zatežila”. Pa ne vem, tudi psihično stanje je tako-tako. Ne morem se skoncentrirati, ne morem slediti pogovoru, ker me kar “odnese”, nekako se izogibam ljudi, ker se mi ne ljubi pogovarjati,…
Zanima me, če je katera imela podobno pot moji, da mi karkoli svetuje, pove, da kakšen napotek,…Zanima me tudi vse okoli operacije, te prve in naslednje – rekonstrukcijske, ki je menda grozna, bolečine pa so obupne pri obeh. Zanima me, če je nova dojka sploh občutljiva na dotik,…karkoli v zvezi s tem. Saj bom vsa ta vprašanja postavila na razgovoru pri zdravniku, odgovori na podlagi izkušenj pa po moje veljajo tudi nekaj, če ne še več. Pa niti nisem zaskrbljena toliko okoli operacij, izgleda dojk, občutljivosti, sploh ne, na prvem mestu bi rada ozdravela, potem pa vse ostalo.
Najmanj dva velika razloga za “ozdraveti” imam – to sta moja 7 in 9 letna sinova. V njiju črpam voljo in moč.

Hvaležna bom za kakršnekoli nasvete in pojasnila in jih nestrpno pričakujem.

Vsem, s katerimi se srečujem na tej isti poti želim veliko volja in poguma, da jo prehodimo srečno do konca.

Pozdrav, Mojca

Spoštovani Matic!

Lepo lepo prosim, če se mi lahko oglasite na moj mail [email protected].

Hvala v naprej in lep pozdrav!

Živijo Mojca,
mislim, da je zdaj za tebe najtežji čas, ko pa “zadeva” steče, se boš počutila bolje. Vsaj pri meni je bilo tako. Svetujem ti, da v iskalnik vpišeš tipične besede, kot so recimo: rekonstrukcija, invazivni duktalni … in pod., saj smo o vsem tem že pisali.
Zaenkrat ti pa lahko povem vsaj nekaj tolažilnega glede rekonstrukcije. Sama sem jo imela 2x, prvič mi je bilo tkivo prenešeno s trebuha, drugič je bila kombinacija mišice iz hrbta in umetne proteze (silikon). Tako hudih bolečin, kot si jih ti omenila, nisem imela pri nobeni op. Bolj hude od bolečin so bile druge težave, ki itak spremljajo skoraj vsako operacijo. Vse skupaj pa je daleč od besede grozno, čeprav je oper., ko presadijo mišico iz trebuha vseeno neprimerno bolj zoprna, nikakor pa ni nevzdržna in še to traja le kakšen dan, dva, potem pa je vsak dan bolje. Jaz sem bila operirana onkološko in takoj nato je bila narejena še rekonstrukcija, doma sem bila pa že po 9-ih dneh. Popolnoma mobilna.
Zaskrbljenost je zdaj normalna, tudi sama se spomnim, da sem bila “odsotna”, v svojem svetu misli in večnih če-jev. Ti dobro veš o čem govorim.
Počasi boš zaživela čisto normalno, nikoli več pa ne boš bolezni popolnoma izrinila iz misli – to je normalno in če kdo pravi, da on to zmore, je za mene heroj. Toda to ne pomeni, da boš večno v takem psihičnem stanju, kot si te dni. Mene je bolezen dokaj spremenila in to na bolje. Življenje je zdaj veliko bolj umirjeno, polno, jaz sama in moji domači smo si veliko bližje kot prej, pa čeprav smo bili vedno dobri prijatelji. Zdaj smo še boljši!
Zato le pogumno, vse bo še dobro. Zdravnike pa le sprašuj. Jaz sem tako rada pozabila, kaj vse moram vprašati, zdravnikom se pa tudi vedno mudi, zato sem si vedno doma pripravila “plonk ceglc”, ga pri zdravnici potegnila ven iz žepa in nisem šla ven, dokler mi ni vsega razložila. Pa še nasmejali sva se, saj je ona imela tudi polne žepe svojih plonk listkov v žepu …
No, pa še to: od moje prve operacije mineva že deveto leto, od druge pa sedmo in sem še vedno tu. Če se še dobro spomnim, je moj prvi tumor bil ravno tako invazivni in duktalni, le manjši. Kljub temu so mi odstranili celo dojko, potem sem imela še 6 ciklusov KT.
Torej le pogumno! Če ti lahko še kako pomagam, se le oglasi.
Srečno ti želim,
daša

nova
Uredništvo priporoča

Daša hvala za tvoje vzpodbudne besede, ki mi še kako prav pridejo v teh trenutkih, katere večina nas, ki smo tu predobro poznamo.
Bolečin, ki me čakajo v zvezi z operacijo se niti ne bojim oz. sem nekako pripravljena na njih, strah me je le, da mi bojo po operaciji (na podlagi analize tkiva tumora) napovedali kakšno črno prognozo. Pa tudi strah me je, da ni vse skupaj že “kje daleč”. Najbrž so vsi ti strahovi normalni, … so pa težki in skrajno mučni.
Zanima me tudi ali je “tanova” dojka enaka “stari” – mislim po izgledu, občutljivosti,…Kaj pa lasje? So ti odpadli?

Daša, upam, da bom tudi jaz lahko čez nekaj let (tako kot ti) enako pomagala drugim, ki bojo prestajale podobno preizkušnjo.

Še enkrat hvala in lepe dneve ti želim!

Ah, točno vem česa te je strah. Tudi mene je bilo, zato sem komaj čakala, da se rešim tega delčka mene, ki ga ni bilo treba. In potem sem čakala da me pokličejo iz OI, a nič ni potekalo tako, kot sem si predstavljala. Mogoče je zdaj že bolje, a takrat, ko so mene operirali, je taka kombinirana operacija bila možna le v KC. Tudi ležala sem potem kar tam, nikoli nisem bila v OI – razen pozneje na rednih kontrolah.
Problem je bil v tem, da so me iz KC poslali domov, iz OI pa me v bolnici nihče ni niti obiskal, niti klical – nič! Takrat še nisem vedela, da moraš biti sam iniciator, če ne, vse poteka prepočasi. Ko so me končno nekje “našli”, so me poklicali iz OI in bili kar neprijazni, češ kje sem …, da je treba čimprej na KT itd.
Zdaj bi že vedela kako in kaj, a takrat sem bila prestrašena, saj veš kako je … Tako sem tudi prišla do zdravnice, ki je izpeljala KT in nekaj kontrol, a nisem izvedela nič drugega -bila je prezaposlena, nervozna, odrezava – in tako sva se razšli. Poiskala sem si drugo zdravnico, ki ji zaupam in si vzame čas za vsa moja vprašanja. Še zdaj grem do nje kar na oddelek, če me kakšna stvar tako mori, da ne morem počakati do redne kontrole.Ja, tudi po toliko letih še pride do tega …
Mislim, da je zelo dobro pri tebi to, da se ti je tumor tako zelo zmanjšal že po KT. Mogoče bo potekala operacija tako, da bojo najprej pregledali bezgavke in se potem odločili, kako radikalna bo. Pri meni to še ni bilo možno.
Mogoče bo pa le potrebno odstraniti vse. Misli tako – kar bo, bo dobro za mene in potem bo šlo samo še na bolje – in verjemi v to! Misli pozitivno! Pomaga, res!
Veliko nas je, ki smo bile v istem ali podobnem … kot si zdaj ti, pa danes čisto normalno delujemo.
Glede dojke pa takole: pri 1. oper. so mi nadomestili dojko z mišico iz trebuha. Ta dojka je bolj mehka, nekako bolj podobna pravi dojki (za moja leta, haha – in jaz jih imam že kar čez 50). 2. oper. pa je vzela material iz hrbtne mišice z dodatkom silikona, ker je bilo mojega tkiva premalo – sem bolj suhe sorte. No, ta je pa bolj trda, mladostna. Tako žal nista popolnoma enaki, vmes je dveletno obdobje, pa tudi sama nisem več želela popravkov. Ko nosim modrček, se sploh ne opazi razlika.Meni je bilo to dovolj, saj sem hotela samo to, da mi ne bi bilo treba stalno nositi tistih “posebnih” modrčkov.
Bradavici in kolobar so mi naredili naknadno. Najprej počakajo, da se vse zaceli in se dojka zmehča (takoj po oper. je namreč čisto drugačna, trda, majhna, potem se pa počasi nekako “sprosti”). Saj ne vem, kako naj ti opišem, upam, da me razumeš. Kolobar naredijo s tetovažo, nič ne boli, ker ta del dojke ne občutiš. Jaz dojke ne čutim, pri tebi bo mogoče drugače. Verjetno je odvisno od tega, koliko ti bojo odstranili. Kar vprašaj jih.
Glede las pa takole: meni niso nikoli izpadli, je pa res, da so se nekoliko razredčili. Ampak le za čas prejemanja KT, že kakšen teden po koncu sem čutila, kako rastejo.Še nikoli prej in pozneje jih nisem imela tako veliko, haha. Zdaj so spet taki kot prej, le nekoliko bolj siva sem – ampak to je že zaradi let.
Če te še kaj zanima, kar vprašaj, saj se še predobro spomnim, kako je bilo z menoj. Takrat nisem imela interneta in zato sem bila prav nebogljena. Kajti jaz sem hotela vedeti VSE. Hej, glavo gor in javi se še kaj. Sicer nisem vsak dan tu gor, ampak parkrat na teden pa le pokukam.
Želim ti vse dobro in SREČNO!
daša

Daša, toliko kolikor si me ti potolažila,toliko so me prestrašila dejstva o moji vrsti raka, katere sem zdaj izvedela.
Moj rak je namreč trojno neodvisen in invazivni duktalni raki – hormonsko neodvisni “zelo radi” metastazirajo v organe kot so pljuča, jetra, možgani.
Glede na velikost mojega tumorja, na agresivnost, na moje počujte (omotičnost,…) me je zelo strah, da je z menoj oz. pri meni to že vse kje naprej. O bog. Kako rada bi videla, da se motim.
Vse bom baje zvedela po operaciji. Niti razmišljati ne upam, kaj če je res že zelo hudo, daleč,…Po eni strani si želim čimprej na operacijo,po drugi strani pa me prežema smrtni strah.
Saj se trudim, saj upam, saj….

Mojca

Mojca, normalno da te je strah. Vsakega bi bilo. Prekleto dobro se spomnim, kako strah je bilo mene. Toda kljub vsemu, kar si slišala o tej vrsti raka, nikoli ne moreš vedeti, kako se bo obrnilo pri tebi. To so verjetno kakšne statistike, ki se pri raku velikokrat ne izidejo.
Mislim, da sem ti napisala, da je bil moj prvi rak tudi invazivni in duktalni, pa še hormonsko neodvisen je bil. Le nekoliko manjši je bil, kar je tudi tvoj zdaj, po KT. Torej bi jaz morala biti že zdavnaj nekje v “mižalah”, a ne? Prej kot rak bi me namreč lani ubila navadna laparoskopska operacija žolčevoda…
Tvoje počutje pa zdaj res ne more biti najboljše, to je normalno … saj si dala skoz KT, strah pa tudi naredi ogromno. Nenehoma prisluškuješ svojemu telesu, vsaka malenkost ti v možganih sproži alarm … kar naenkrat je povsod polno informacij o raku, raznih usod … in tiste “slabe” strani vsega tega se te zdaj veliko bolj “primejo”. Mislim, da lahko rečem, da smo vse to mi, ki smo se soočili z diagnozo rak, doživljali enako kot ti. Ali podobno.
Tvojo omotičnost bi jaz pripisala kar temu strahu in negotovosti, zato kar pogumno na operacijo. Mimogrede, kdaj ta bo?
Verjemi, da je redko tako zelo hudo, da ti ne bi mogli pomagati, zato malo pozitivne avtosugestije ne bo škodilo.
Poskrbi, da boš še pred operacijo v čim boljši formi, če moreš, naberi kaj kondicije, jej zdravo, poskusi povečati vnos C vitamina – skratka delaj na sebi tako, da se boš po operaciji čim prej spravila na noge. Zdravniki lahko naredijo veliko, ti jim pa pri tem pomagaj, kolikor lahko.
Če me potrebuješ, sem tu. Javi se in sporoči, kako ti gre. Držim pesti zate in
SREČNO!
daša

Zarja,

tako kot ti je že povedala Daša, tudi jaz menim, da sedaj prestajaš res težko, težko obdobje diagnostike, ki skoraj pri vsakem bolniku z raokom perdstavlja ogromen stres in smrtni strah. Meni je bilo to obdobje res hudo. Ko nič ne veš, ne veš, kaj ti bo prineslo zdravljenje, prihodnost, ali boš preživel… Po mislih se ti podijo že črni scenariji, jaz sem si v mislih takrat že predstavljala svoj pogreb. Ampak to obdobje mine, ko se začnemo zdraviti ali ko končno izvemo diagnzo. Potem postanemo optimistični, možgane nam okupira zdravljenje, zdravila, rituali, ki pašejo zraven.

Zato zdrži to težko obdobje, boš videla, da ti bo kmalu odleglo. Samo, da dobiš vse informacije. Tvoje težave, ki jih opisuješ pa so lahko posledica KT, še bolj verjetno pa kombinacija stranskih učinkov zdravljenja in predvsem tesnobnega strahu.

Držim pesti zate in bodi pogumna! En objemček od mene za tebe!

Kristina Modic SLOVENSKO ZDRUŽENJE BOLNIKOV Z LIMFOMOM IN LEVKEMIJO, L&L http://limfom-levkemija.org/ http://nazajvzivljenje.si/ http://dajsenaseznam.si/ http://najboljsanovica.si/ FACEBOOK Skupaj na poti do zdravja: https://www.facebook.com/Skupaj-na-poti-do-zdravja-768520533244733/ [email protected]

Hvala ga. Kristina in hvala vsem, ki meni in ostalim namenite dobre misli.

Saj bom zdržala, vse bom prestala kar mi bo naloženo v zvezi z zdravljenjem, moram, in tega kar paše k zdravljenju me je najmanj strah. Strah me je edino slabih rezultatov, takšnih, ki bi obrnili stvari še na slabše.

Pridejo trenutki, ko mi ta strah prepoji vsako celico mojega telesa, pa potem sama sebe
prisiljujem in misli usmerjam v “zdrave” vode, sploh pa ob misli na moja sončka.

“Saj bo”, si pravim, bo kar mi pač nalaga življenje in srčno upam, da le te bo ta tovor pretežak.

Trenutno se že bolje počutim (danes je en teden od zadnje kemoterapije), le ena razjeda se mi je naredila na jeziku, kljub temu, da usta nenehno spiram z žajbljem. Razjeda je boleča in globoka, tako, da bom videla, če se bo do jutri poglobila, bom vprašala osebno zdravnico. Baje se dobi neka tekočina za izpiranje ust, ki zadevo poceli. Drugače pa je moje počutje kar znosno (itak boleča kolena, rahla slabost, čuden okus v ustih, utrujenost,…, vse to paše zraven k znosnosti).

Aha, Daši (ki mi znova in znova pošilja žarke upanja in vliva voljo) nisem odgovorila glede moje operacije. 16.10.2007 imam razgovor pri kirurgu dr. Novaku, operirana pa naj bi bila v zečetku novembra. Zanima me, če se za to, da ti opravijo rekonstrukcijo takoj po onkoliški operaciji sam odločaš ali na predlog oz. mnenje kirurga. Ma, saj bom vprašala zdravnika, ko bom na razgovoru.

Vsem hvala in pozdravček, seveda se pa še oglasim.

Mojca

Mojca, jaz sem se za prvo tako, kombinirano operacijo (l.1998) dogovorila s kirurgom na OI, ko sva določala datum za njo. On mi je tako operacijo tudi prvi omenil in ponudil to možnost. Ker sem se strinjala, je kar on stopil v stik s plastičnim kirurgom in se dogovoril o vsem. Torej le vprašaj dr. Novaka.
Pri drugi operaciji sem pa šla kar sama najprej do plastičnega kirurga (pri meni je bil to prof.Arnež, ki ga zdaj žal ni več v KC) in se z njim dogovorila za datum operacije, po pogovoru z njim pa sem se naročila še pri željenem kirurgu na OI in ga prosila, da si vzame čas na tisti dan. Tudi ta je bil zelo prijazen in je takoj potrdil datum. Šlo je za to, da sem hotela biti operirana čim prej, zato sem ubrala to pot.
V glavnem so pri meni bili vsi zelo prijazni in mi poskušali ustreči, a tudi sama sem se kar precej angažirala – no, pri drugi oper. veliko bolj.
Ker sem hotela vedeti, v kaj se podajam, mi je prof.Arnež omogočil, da sem si na oddelku plastične kirurgije ogledala, kako poteka operacija ( osebno dobro prenašam pogled na take slike) in rezultate operacije.Baje sem bila prva, ki je prosila kaj takega, haha …
Seveda je pri vsaki stvari nekaj pozitivnega in nekaj negativnega. Že kar nekaj časa je od mojih operacij in zato ne vem, kako je sedaj s tem. Vem, da včasih predlagajo plastično oper. šele po določenem času od onkološke, včasih jo izvedejo istočasno.V pogovoru s kirurgom ga le vprašaj o vsem, saj se je v teh letih nabralo kar nekaj takih in drugačnih primerov. Glede na vse skupaj se boš pa morala na koncu odločiti sama.
Moja prva operacija je bila tudi v začetku novembra l.98 in se je vse dobro izteklo. Iz vsega srca ti želim enako in držim pesti zate.
Počutje bo pa vsak dan boljše, verjemi. Saj to že sama opažaš, a ne?
Jaz se trenutno ne počutim dosti bolje od tebe, ker me je v enem letu doletela že šesta ponovitev vnetja žolčnih vodov, sem kot cunja, ampak ene deset dni še počakamo, pa smo spet na nogah!
Mislim na tebe, ker te še predobro razumem, torej
SREČNO!
daša

So malo lažji in malo težji dnevi. Današnji dan se mi zdi še posebej težki. Pa zdaj po zadnji kemoterapiji imam še bolj spremenjen okus kot pri prejšnjih – ali pa se mi tako zdi, ker čakam, da bo bolje iz minuto v minuto.
Daša tudi jaz zate držim pesti (kar se žolča tiče in ostalega) in ti želim vse lepo.
Pa se kaj slišiva.

Pozdravček!

Mojca

Pozdravljena!
Zelo dobro te razumem in podoživljam tvoje stanje – sama imam kar nekaj kemoterapij za sabo.
Lahko ti pa povem nekaj pozitivnega. Tvoje stanje, ki ga opisuješ – teževe s koncentracijo, nezbranost, nezainteresiranost, to da te kar odnese – vse to se sčasoma po kemot. in nekaj časa , morda kak mesec ali dva po OP popravi!
Šest mesecev pozneje boš spet sposobna brati zahtevno literaturo in debatirati o strokovnih stvareh.
Meni je ostal nekaj slabši vid in tu in tam luknje v spominu, vendar se je tudi to že kar popravilo!
Drži se, vse bo še dobro! Imej se rada in razvajaj se, in dovoli to tudi tvojim dragim!

Pozdravljena ONA!

Upam in računam na to, da se bo vse skupaj s časom izboljšalo ali pa vsaj izzvenelo, ker ta kovinski okus v ustih je zelo moteč, ne pa spet toliko, da ne bi mogla jesti. Kar naprej nekaj meljem in se mi tudi že pozna, ker lahko oblečem le tisto, kar mi je bilo prej zellooo preširoko. Pa to niti ni toliko pomembno. Edino kar šteje je to, da bi ozdravela – z dojko ali pa brez.

Tudi tebi in vsem ostalim želim veliko volje in poguma!

Mojca

Živijo Mojca!
Spet jaz. Nekaj naju očitno veže zadnje čase … zdaj tale zoprn kovinski okus v ustih. Jaz ga imam zaradi močnih antibiotikov in je kar nadležen, ja. Zato npr. trenutno ne jem navadnih jogurtov, ker mi ta okus še potencirajo, mi pa zelo pašejo sadni, posebej še z gozdnimi sadeži. Gosti sok je tudi dobra izbira.
Sploh pa se mi zdi, da je dobro veliko piti, saj s tem odplavljamo strupe iz telesa, take, ki jih proizvaja telo in take, ki jih dobimo v telo z zdravili.
Drži se in srečno,
daša

Živjo Daša!

Ma, res sem vesela vsake tvoje pošte, ker je v vsaki nekaj dobrega (zame in za marsikatero še).
Pijem vse sorte. Nekaj časa sem non stop pila le čajno mešanico (rman, njivska preslica, prava kopriva), pa mi je rekla svetovalka za prehrano na onkološkem, da je s tem čajem priporočljivo narediti le kuro, potem pa piti ostale tekočine. Torej ne venomer eno in isto zadevo. Pijem razne čaje, vodo, tu pa tam kakšen sok (raje pojem cel sadež),…Kovinski okus me pa še kar spremlja. Saj vem, da bo minil, le s časom si želim, da bi bilo to čimprej. Saj bo.
Zdaj sem nekako pomirjena tudi glede metastaz, ker baje v času kemoterapije ne morejo nastati. V to hočem verjeti in verjamem.

Tudi ti se drži in upam, da boš kmalu zdrava – predvsem mislim na žolč, ostalo pa itak.

lp, MOjca

Mojca, spomnila sem se, da greš jutri h kirurgu. Mislila bom na tebe, ti se pa oglasi in povej, kako je šlo in kdaj bo operacija. Naj bo čimprej.
Srečno!
daša

Ja, Daša, danes grem h kirurgu, naročena sem ob 15.uri. Upam res, da bo operacija čimprej, bom sporočila, ko pridem domov.
Daša, moj e-naslov je : [email protected], pa mi lahko tudi tam kaj napišeš, če želiš.

Hvala, da mi pomagaš s svojimi mislimi.

Pozdrav vsem, ki to čitate!

Mojca

Tako: operirana bom 5 ali 6.11. Kirurg je rekel, da je kemoterapija lepo naredila svoje, glede na začetno stanje pa bo potrebno odstraniti celo dojko in vse bezgavke v desni roki. Tri tedne po operaciji bom pričela z obsevanjem, čeprav mi o tem obsevanju ni do včeraj nihče nič rekel.Menda zaradi oblključničnih bezgavk. Kirurg je rekel, da bom imela omejeno gibljivost roke in da je tudi možno, da pride do otekline, kar pa ni odvisno od mene oz. mojega ravnanja temveč od mojega organizma. Pozabila pa sem ga vprašati kako dolgo bom v bolnici.O rekonstrukciji ni zaenkrat govora, ker obsevanje spremeni tkivo in bi lahko prišlo do zapletov.
Če ima katera kakšen nasvet oz izkušnjo glede operacije in kar gre zraven, prosim naj mi sporoči, vse je dobrodošlo.

Lep pozdrav!
Mojca

Halo!
Ja imam izkušnje, dvakrat.
Ne vem kaj točno ti naj napišem.
Vse ti bodo točno in lepo razložili sproti. Od kdaj boš morala biti tešča, kdaj boš dobila pomirjevalo, pred operacijo se bo s tabo pogovorila anestezistka – takrat poveš, če imaš kakšne težave z narkozo, ne pozabi na alergije ali preobčutljivost na kakšna zdravila.
Prav bi bilo , da se pred OP pogovori s tabo operater, tako da sploh veš kdo te bo rezal in šival( mislim da je tudi to ustaljena praksa – seveda z izjemami).
Ko se zbudiš po OP ti bo verjetno slabo in boš še kak dan v sobi za intenzivno nego, kjer te bodo posedli in tudi prvič vstali.
Ko prideš v normalno sobo si še zelo omotičen in začneš čutiti tudi prve bolečine, ki pa pri meni niso bile zelo močne, pa tudi sestre te ves čas sprašujejo o intenzivnosti bolečin in dobivaš tablete proti bolečinam. Iz podkožja imaš speljane cevke (2) v plastične vakumske posodice, kamor se zbira tekočina, ki je v začetku zelo krvava, pozneje pa vedno bolj prozorna.Tudi ti peseki kot smo ji m me rekle znajo nagajati – niso dobro zatesnjeni, padajo po tleh, če nisi pozoren,…)Naj ti ne bo odveč sestre na vsako spremembo ali opažanje opozorizi, ker meni se je zgodilo, da ena od steklenic ni bila zatesnjena in ni odtekalo ampak se je nabiralo v podkožju in to ni dobro, lahko pride do vnetja, boli, se potem še dolgo nabira tekočina…
Domov greš lahko zelo hitro , če se nič ne zaplete. (preveč krvavitve, vnetje, slbost…).Mene so pustili domov s steklenicami in cevkami in sem hodila nazaj na menjave…potem še punkcije. Po desetih dneh ti pa to odvzamejo in tudi šive navadno takrat. Je pa to pri ženskah bilo tudi kaj drugače in tudi pri meni ni bilo prvič in drugič isto!
Povedala bi ti kaj drugega bolj osebnega – recimo to, da imej osebni pribor za nego v toaletni torbici, ki ims po možnosti zanko za obešanje – ker v teh kopalnicah po bolnicah ni nikoli dovolj prostora za odlaganje vsega, sama boš pa omejena – zaradi ene roke, ki bo manj gibljiva in potem začne vse padati po tleh….je laže če jo imaš kam obesiti.
No sicer boš pa ti verjetno operirana in ležala na novem onkološkem in je tam verjetno kaj bolje.
Naslednja stvar – resno vzami navodila fizioterapevtke in se tudi sama trudi čim prej čim bolje a seveda previdno, zaradi rane razgibati ramenski sklep, roko…pri meni po drugi op so bile okoliščine take, da se nisem mogla udeležiti telovadbe, fizioter. me ni posebaj poiskala in samo sreča je bila, da sem od prvič vedela kaj in kako, ker drugače …pa spet upam, da sedaj na novem onkološkem je bolje.
Tretjič – veliko pozornost posvečaj drugi dojki – da se ne bo tam kaj naredilo in razraslo. Pri meni je bilo že kar veliko preden sem opazila, pa čeprav sem se in so me redno tipali.
Preden boš šla domov se pozanimaj za prostovoljke, ki pridejo in ti razložijo marsikaj. dajo ti tudi nekako penasto protezico, ki si jo lahko nosiš preden dobiš pravo silikonsko. Recept za le to pa ti napiše zdravnik, oziroma v Lj socialna delavka? Nositi pa jo začneš šele ko se rana lepo zaceli in ne zateka več tako močno.
Moderce , kopalke..kupuješ v specializiranih trgovinah. Ena je v bližini onkološkega – nasproti cerkve – tam imajo veliko izbiro, so prijazni a draaaagi in imajo tako tesen postor za pomerjanje in svetovanje , da je to prava groza.
JOJ SEDAJ SEM PREDOLGA! Vprašaj še za kake podrobnosti!Držim pesti za tebe!
Beba iz Mb

Oj Beba!

Sploh nisi bila predolga, kje pa, tako dober občutek je, ko ti nekdo pomaga z nasveti, ki so zlata vredni.
Trenutno se ne spomnim nič takega kar bi še lahko vprašala, se bo pa najverjetneje še pojavilo kakšno vprašanje.
Danes grem na pregled k anestezistu in moram mu povedati, da sem se vsakič ampak res vsakič po operaciji iz narkoze zelo težko zbudila.
Se še oglasim, zdaj pa šibam na pregled k anestezistu!

Lep pozdrav!

Mojca

New Report

Close