Med.Over.Net

Kako živeti z rakom?

Odgovarjajo: Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L

Forum namenjen izmenjavi izkušenj bolnikov, svojcev in prijateljev, ki se srečujejo z rakom. Prostor za ozaveščanje širše javnosti o pomenu samopregledovanja in zgodnjega odkrivanja raka. Glavno sporočilo foruma je: "rak ne pomeni konec življenja".

Kristina Modic , izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L

Kristina Modic

MAJDINA ZGODBA v nadaljevanjih

Default avatar

petraT

MajdaK,

z zanimanjem berem tvoje zgodbe.
Vidiš in to je to_ kar jaz vedno pravim, včasih imaš občutek, kako bi zate bilo najboljše, pa čeprav je to mogoče "skregano" s kakšno zdravstveno doktino.

Tvoj Bojan pa je živa faca:)))

Pošiljam ti pozitivne misli, lp petra
Lep pozdrav in lep dan, Petra

_______________________________________
Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa,
tvoja mami
Default avatar

MajdaK

Leto 2000

1.1.2000 PRISTOV STORŽIČ oči, Bojan, Sel, jaz
Pohod je bil težak, predvsem zaradi nočnega žuriranja.
8.1.2000 GRINTOVEC oči, Danica, Sel, jaz
Štartali smo iz Kokre, ker zaradi poledenele ceste nisem speljala do Suhadolnika. Torej smo hodili poldrugo uro dlje, kot bi sicer. Pohod je trajal 6 ur. Vreme je bilo grozno, kar smo opazili šele sredi poti, ko se je zdanilo. Mraz in veter na vrhu sta bila grozna. Po poti navzdol sva se z Danico večino poti prepeljali po ritih-na varnih delih.
2x TURNO NA ZELENICO Bojan, Sel, jaz
29.1.2000 RALLY JEZERSKO
Komaj staknem sotekmovalko, Sašo Zupan. Prvič jo vidim zjutraj, na dan tekme. V ženski konkurenci zmagava(skupno 38. mesto). Bojan in Robi sta 15-ta. Sel uide Meti in nas spremlja skozi celo progo. V časopisu kasneje novinar objavi prispevek s Selovo sliko in ker je Sel Dalmatinec, piše, da je edini tekmovalec, ki ima sto pik.

PREDAVANJA,... IZPITI,... SLUŽBA,... UVAJANJE DEVETLETKE,... POPOLDANSKI SESTANKI,... ŠPORT,... PEVSKE VAJE,....
PREDAVANJA,.... IZPITI...
NORO, ENO SAMO LJUBO HITENJE!!!

Z Bojanom komaj ujemava trenutke zase, vendar če se hoče se tudi zmore. Z Meto poklepetava, se tudi skregava, vendar se še kar razumeva, saj se Meta že malo umirja od silne pubertete. Res pa je, da mi tudi onadva pomagata. Naenkrat niso več pomembna kosila in njihovo pripravljanje, vsak si nekako pomaga sam in ostalima dvema. Nikakor ne trdim, da je vse idealno, ker to nikjer ni, vendar se sproti prilagajamo nastalim situacijam.

31.1.2000 TURNI TRENING DO TRIANGLA Bojan, Sel, jaz
2.2.2000 TEK NA SMUČEH
Od Sp. Jezerskega do lovske koče(1382m). Pretekla sva od 500 do 600 m višinske razlike. Dober trening. Zmorem, strah pred tekmo je velik.
5.2.2000 POHORSKA SMUČINA 50 km
To je tek na smučeh od Kop na Koroškem do Areha nad Mariborom, torej čez vse Pohorje. Peljem se z Jezerjani čez Avstrijo do Kop.
Tečem 3 ure 10 min. in ZMAGAM. Prvič v življenju pretečem tako razdaljo.
UŽITKI SO BOŽANSKI!
TV in radio intervjujajo zmagovalce, tako sem za en dan medijska zvezda???, vsaj v šoli.
11.2.2000 TEK NA SMUČEH Jezersko
13.2.2000 TURNO. LJUBELJ-ZELENICA-STOL(2...m)-ZELENICA-LJUBELJ Bojan, Sel, jaz
Iz prekrasnega dne se okrog Stola razvijejo oblaki in megla. Vseeno je tura krasna. Nekje v zavetju zaleževa, vendar naju oblaki spodijo. Ko pridemo domov je krasno sonce, tako da sončenje nadaljujeva doma, na balkonu.
--------------------------------------------------------------------------------------
Tu se pisanje dnevnika prekine, zmanjkovalo mi je časa. Vsega je bilo preveč, niti toliko časa si nisem več mogla vzeti, da bi vpisovala najine športne dogodivščine. Dnevnik je obležal v omari, našla sem ga šele leta 2004, vendar tudi potem nisem pisala vanj, mogoče bo postal aktualen po koncu mojega zdravljenja.

No, če se vrnem v ubijalsko leto 2000 ugotovim, da se je nadaljevalo tako, kot sem že zapisala.
PREDAVANJA,... IZPITI,... SLUŽBA,... UVAJANJE DEVETLETKE,... POPOLDANSKI SESTANKI,... ŠPORT,... PEVSKE VAJE,....
PREDAVANJA,.... IZPITI...
TEMPO, TEMPO, TEMPO, TEMPO!!!

Ko sem zapisala pevske vaje, pomeni, da smo morali imeti tudi nastope, le ti so bili ob petkih ali sobotah. Škoda ker je bil to čas, ki sva ga sicer vedno preživljala skupaj z Bojanom. Če se kdo sprašuje kje je bila tedaj Meta naj povem, da s fantom vendar. Odrasla, hitro dozorela punca, je imela resnega, poštenega fanta Grega. Torej za druženje z nama res ni imela preveč časa.
No, naj se vrnem k pevskim nastopom. Ti so bili nekaj posebnega.
Naj si nekdo zamisli petnajst žensk in moškega zborovodjo. Tako kot smo bili pri delu najboljši, tako smo bili na zabavah najglasnejši. Povsod nas je bilo polno. Vse te ženske, ena bolj razigrana kot druga. Pele in plesale smo do onemoglosti. Povsod so nas poznali, ne samo po lepem petju, tudi po veseljačenju.
Pri tem mi najbolj ostaja v spominu koncert v Šoštanju. Nastop je bil dober, pa kaj bi o nastopu, zabava, ta je bila pomembna. Veselili, plesali in peli smo dolge ure. Nekako so vsi nastopajoči že odhajali, me pa se še kar nismo dale, zabavale smo se dalje. Najbolj duhovita med vsemi je bila Tina, ona sploh zna, pozna se ji njeno nastopanje v gledališču.
Torej zabava je bila za nas v polnem teku, za ostale pa že hudo v zatonu. Zabavale smo se tako dolgo, dokler ni že vsega zmanjkovalo. Sledilo je poslavljanje od organizatorjev, smešno in bučno. Meni ni preveč ostalo v spominu, pa ne da ne bi hotela, vse sem pozabila. Ko smo se končno zbasali v najeti avtobus in se peljali proti domu, nam nekaterim pot domov sploh še ni dišala. Mi bi se še zabavali. Sicer pa naj povem, da sem iz zabav vedno odhajala med zadnjimi.
Ko me je avtobus pripeljal pred hišo je v meni nekaj preskočilo in sem teatralično dejala: » Joj Bojči, a veš jez te mam zlo rada, ampak jest grem še mal žurirat. Šufer pel dalje! Gremo!« Moram povedati, da moj Bojan vsega tega ni slišal, saj je spal, doma. Slišale so pač sopevke, šofer in Marko-zborovodja. Vsi so se smejali moji izpovedi, vendar se niso čudili, ker so me poznali, da ne grem nikoli prva domov.
V Naklem smo izstopili, pa se tega ne spomnim najbolje, vem samo, da smo se trije, Marko, Maja in jaz, znašli v nočnem baru Gallva. Šele tedaj sem se popolnoma predramila. Malo smo še plesali, se smejali, potem pa sta me odpeljala domov, v varno naročje Bojana.
Torej naj povem, da si je bilo dogajanje po vsakem nastopu podobno. Sprostili smo se, si dali duška, saj bi nas uničujoč tempo službe, mene pa še vsega drugega, uničil.

Konec junija je umrl naš pes Sel. Z Bojanom je bil na ribolovu. Ko se je naveličal sedenja ob njem se je pomaknil više po poti. Dejansko je bila to že njegova rutina, saj je z Bojanom vsa leta hodil na ribolov. No torej, tokrat, groza, tokrat se je vsedel preblizu železniške proge. Ni slišal prihajajočega vlaka. Bojan pravi, da ga je vlak zadel s plugom za sneg in je Sela po zraku vrglo v grmovje. V trenutku je bil mrtev. Bojan in prijatelj Janez sta ga pokopala kar na mestu nesreče.
Od tedaj naprej je Meta hudo trpela. Res da ni vedno skrbela zanj kot bi morala. Vendar ji je njena ljubezen do psov in izguba njenega psa, uničevala življenje.
Leta kasneje je prosila za drugega psa, vendar se Bojan ni pustil več prepričati, ne prej ne sedaj. Vsakokrat pove, da je Meta premalo skrbela za Sela.

Pričel se je težko pričakovani dopust, ki smo ga preživeli v Kavranu.
Morala sva se dobro spočiti saj sva se odločila, da jeseni dvigneva hišo. No torej še ena stvar. Služba, študij, šport, gradnja.
Vedno ko pomislim, da če se mi tedaj ni zavrtelo, se mi ne bo nikoli.

September:
PREDAVANJA,... IZPITI,... SLUŽBA,... UVAJANJE DEVETLETKE,... POPOLDANSKI SESTANKI,... ŠPORT,... PEVSKE VAJE,....
GRADNJA,....GRADNJA,....GRADNJA,...GRADNJA...
PREDAVANJA,.... IZPITI...

Z velikansko pomočjo prijateljev, očija in Danice, smo se v novi del preselili po petih mesecih. Torej podrli stari del, dozidali, pokrili, naredili inštalacije, opremili. Vse to v petih mesecih, noro kaj ne?

Doštudirala in diplomirala sem v dveh letih in pol. Zagovor diplome je bil 30.5.2002, diplomirala sem z 10, pa tudi povprečje ocen je bilo višje od 8. Študij mi je dal nekaj novih obzorij, vendar ne toliko kot sem pričakovala, res pa mi je glava delala sto na uro«, možgani so se zopet prestavili v peto prestavo. Še bolj sem se zagnala v šolsko delo, naenkrat sem bila aktivna na vseh koncih. Pričela sem voditi študijska srečanja učiteljev tehnike iz Gorenjske, sodelovati s svetovalcem za tehniko in matematiko, pisati prispevke in vse ostalo.

Proti koncu mojega študija se je tudi Bojan odločil, da svoji višji izobrazbi doda še leto dni študija. Vendar on ni bil tako zagnan kot jaz, vse je šlo počasneje, nikakor mu ni hodilo na misel, da bi se preveč odpovedoval radostim življenja, zato je njegov študij trajal nekaj dlje. Vseeno pa sem nič koliko obiskov gora opravila sama, da se je lahko učil.

P.S.: " Sedaj za 14 dni odhajam v Dobrno. Mogoče bom na nedeljo prišla domov in vam poslala naslednji del, sicer pa se oglasim po 14 dnevnem zdravljenju."
Srečno Majda
Default avatar

MajdaK

Živijo vsem!
Pozdrav iz Dobrne. Tukaj so re pravi mojstri. Počutim se dobro, sploh, ker me "crkljajo" na vseh koncih.
Ali kaj berete mojo zgodbo? V nedeljo dodam nov del, ker imam zgodbo na domačem računalniku.
Srečno Majda
Default avatar

Mila.

Majda, beremo, beremo tvojo zgodbo in tudi težko čakamo nadaljevanje.

Lep pozdrav in pustite se pocrkljati, Mila
Default avatar

AjdaK

Draga Majda,
seveda beremo. In čakamo ... Le pogumno naprej - s pisanjem in tudi druge. Hvala ti za tvojo zgodbo - je prav pretresljiva ...
LP, Ajda
Default avatar

mimaŠ

Kako sploh lahko pomisliš,da ne bi brali?
Default avatar

kaja.3

Majda, beremo, beremo. Komaj čakam nadaljevanje...........
Pa drži se, ti in vse ostale.
pozdrav
Kaja.3
Default avatar

petraT

MajdaK,
seveda jo beremo in čakamo nadaljevanje...
uživaj še za nas.

lp, petra
Lep pozdrav in lep dan, Petra

_______________________________________
Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa,
tvoja mami
Default avatar

MajdaK

Koncert

Pri pevskih vajah smo bili zelo marljivi, pet let je že preteklo od naše ustanovitve, veliko pesmi je bilo naštudiranih in odpetih. Želeli smo si predstaviti svoj dolgoletni trud na samostojnem koncertu. Od tedaj dalje smo še več peli in imeli nekaj več pevskih vaj. Vsak izmed nas je imel svojo zadolžitev pri organizaciji koncerta, vendar smo vsi vse opravili z veseljem. Sicer na videz neustrašne, smo se sopevke močno bale nastopa, kajti vedele smo, da bo nastop najdaljši od vseh in bomo morale biti popolne, zato smo na vajah trdo delale.
Na dan kocerta smo se že nekaj ur prej zbrali v šoli, da odpravimo še zadnje pomanjklivosti in se dobro vpojemo. Bližala se je ura nastopa, vedno bolj smo bile nervozne, prestrašene in glasne, saj svoj strah vedno izražamo z neprimernim klepetanjem in smejanjem. Zase vem, da sem imela hudo tremo, človek bi pomislil, da se v zboru lahko skriješ med ostale, pa ni tako, vsem si na očeh in ušesih in moraš pokazati kar znaš.

Koncert je potekal dobro, kaj dobro, idealno, tako kot smo si le želeli. Izredno akustična avla naše šole, je bila nabito polna. Poleg naših domačih in prijateljev, so nas poslušali tudi drugi.
Po končanem koncertu pa smo vse obiskovalce povabili, na dobro založeno pojedino. Povedati moram, da kar organiziramo na naši šoli, je res prvovrstno, torej tudi zakuske. Pevke smo se sprostile, gostje so klepetali, jedli in pili. Sama sem po hudi tremi kar zaživela. Popila sem kozarec vina na nič podlage hrane, no in ponovila se je zgodba mojega veseljačenja. Veselo sem se zabavala, tudi plesala, klepetala in nasploh uživala. Naenkrat me je prijatelj prijel, da me bo zavrtel po taktih tanga, nisem se mu najbolje prepustila in glej, spustil me je in s celega sem padla na tla, ter z glavo »usekala« v podlago. Glava me je močno zabolela, zavrtelo se mi je in mi bilo slabo, vendar se je stanje počasi umirilo. Vstala sem in nekako tavala okoli, se zavedla ko mi je nekdo ponujal naj domov vzamem nekaj hrane, da je je veliko, vendar sem zamahnila z roko in odšla. Z Bojanom sva se pridružila tistim, ki so še malo ponočevali v enem izmed nočnih barov, vendar me je čudno bolela glava, zato sva kmalu odšla.
Naslednje jutro.
»O groza kako me boli glava, razneslo mi jo bo in tudi slabo mi je. Joj ne morem vstati, Bojan prosim če mi pomagaš do stranišča.« sem jokaje prosila moža. Ker se stanje nikakor ni izboljšalo, me je doplodne odpeljal k zdravniku, ki je ugotovil pretres možganov. Predpisal mi je ležanje, vendar me ni poslal na specialistične preglede. Ležala sem in nikakor nisem prenašala ne svetlobe, ne hrupa. Popoldne sta se oglasila dva izmed obiskovalcev koncerta in prinesla nek pladenj.
»Kaj pa to vidva nosita, saj to je šolski pladenj?« sem ju vprašala.
»Vračava pladenj, ki so ga imeli najini prijatelji in so ga danes vrnili.«
Čudno se mi je vse skupaj zdelo, vendar nekako nisem vedela, kaj je ta pladenj delal pri njih. Na stvar sem pozabila do naslednjega jutra, ko sem v šolo sporočila, da sem na bolniški zaradi pretresa možganov. Vendar me je naslednja izjava vrgla iz tira: »Majda pošlji nazaj v šolo vse tiste pladnje, ki so jih pobrali tvoji prijatelji!«
»Kakšne pladnje vendar?« sem najprej pozabila na kakršenkoli pladenj.
Potem pa se sem spomnila in rekla: »Aja, pa so res eni prinesli nek pladenj, sploh ne vem kaj to pomeni?«
»To pomeni, da so tvoji prijatelji dobesedno izropali vso hrano kar je je ostalo po pojedini. Slaščice smo želeli nameniti otrokom, pa ni ostala niti ena.«
»Čakaj vendar, kako pobrali hrano, sama nisem odnesla niti drobtinice, niti ne vem, da je kdo nosil hrano?« sem zgroženo dejala sodelavki.
»Ja Majda dobre prijatelje imaš, izropali so vse,« so me dotolkle njene besede.
Ne vem več kaj sva se še pogovarjali, če sva se sploh še kaj, kajti od tedaj naprej ni bilo čisto nič več kot je bilo prej. Tedaj se je pričelo moje trpljenje, ki se ga ne da opisati z besedami, sploh z ničemer.
Konec.
Kako se je lahko to zgodilo meni, ki nikoli niti žvečilnega gumija nisem vzela, če nisem smela? Pri ponovnem klicu v šolo so me še bolj dotolkle besede druge sodelavke: »Majda, seveda nisi kriva, ampak govori pa se o tebi.«
Trpela sem podvojeno, prvič zaradi pretresa, najbolj pa zaradi krivice. Sedela sem v stolu in le jokala, gledala v zrak in se »žrla«. Šest dolgih tednov je trajalo moje trpljenje, tako dolgo zato, ker sem bila tako dolgo doma tudi zaradi pretresa možganov. Dan na dan mi je bilo slabo, glava me ni nehala boleti, po možganih pa mi je divjal vihar zaradi doživete krivice.
Le Petra in Vanda sta tedaj točno vedeli kaj doživljam, kako trpim, da se mi dobesedno meša od hudega. Kadarkoli sem zadevo želela razložiti Bojanu, mi je vedno dejal kaj se vendar sekiram, da to ni nič takega. Njemu mogoče res ni pomenilo, meni pa vse. Šele kasneje je dojel, da resnično trpim in me ne bo prepričal z nekaj besedami, vendar je tedaj minilo že pet tednov.
V meni je ugasnil smeh. V meni ni bilo več lepih misli. Iz glave mi je izpuhtelo vse pozitivno.
Mrak, solze, tema, jok, ihtenje, pogled v prazno, misli na krivico. Ne, nič lepega ni bilo. Poleg vsega pa tem ljudem nisem upala povedati kakšno krivico so mi storili, bala sem se, da sem jim mogoče kaj obljubila, kar so si narobe predstavljali. Do teh dveh znancev sem postala nesramna in neprijazna, nikakor taka, kot sem sicer.
Po šestih tednih sem se s slabim občutkom vrnila v službo. Na mojih ustih ni bilo smeha, za dolgo je izginil, krivica pa je dalje tlela v meni, nikakor me ni zapustila do pred nekaj tedni, ko sem zbrala pogum in znancem povedala, kaj so storili. Šele sedaj sem nekako potolažena, ker vem, da vedo, da so napravili svinjarijo, ki ji težko dobimo primerjavo.
Danes po dveh letih je zame to le še boleč spomin, tedaj pa je bila to v nebo vpijoča krivica, ki mi je v dušo zavrtala črva, le ta pa se ni odplazil iz nje, vrtal je in vrtal in me ni pustil pri miru.

Dobro, da je kmalu nastopil dopust, joj po njem pa sem zbolela na očeh. Najprej sem mislila, da so mojim solznim očem krive kreme, nato alergija, ko pa so bile oči že čisto solzne, pa sem bila resno obupana. Po pregledu pri okulistki sem izvedela, da sem na oči dobila klamidijo. Povedala mi je, da je to zelo nenavadno, saj le ta ponavadi ne prizadane oči ampak spolne organe. Torej v moje oči so se naselile bakterije Klamidije, ki si v tkivo izvrtajo luknjice in prebivajo v njih. Ko so mi z antibiotiki odstranili bakterije, so ostale luknjice, ki se nikakor niso zacelile, ker mi je vmes zmanjkalo solz, ki sicer pomagajo zdraviti oči. Preteklo je pol leta preden sem bila zdrava. Ta bolezen na očeh lahko povzroči slepoto, dobila pa sem jo zaradi oslabelosti imunskega sistema. Zdravljenje je bilo zelo dolgo, šele pol leta kasneje me oči niso več tako pekle, vseeno pa mi je bolezen pustila posledice, saj oči niso več takšne kot prej.
Default avatar

MajdaK

Pozdrav vsem!
Terapije v Dobrni zelo dobro delujejo na moje telo. Občutek imam, da nekako tudi psihično prihajam k sebi. Res pa je, da je moja desna roka zelo prizadeta, ker so mi pri zadnji rekonstrukciji dvignili prsne mišice. Mišice so spremenile lego, tako imam sedaj težave z ramo, ki je bila že trikrat operirana zaradi strganih vezi.
Prosila sem za podaljšanje terapije in čakam, če bo slučajno uspelo.
Srečno Majda
Default avatar

kajak

Majda,
želim ti uspešno okrevanje (psihično in fizično). Upam, da ti bodo podaljšali terapije. Čakam na nadeljevanje zgodbe.
Čas v Dobrni pa izkoristi maksimalno, uživaj saj si zaslužiš.
Kaja
Default avatar

MajdaK

LETO 2004
3. januarja dopolnim 39 let.
Zadovoljna sem, živjenje poteka tako, kot si želim. Res sem vesela, da se z Bojanom razumeva in se imava rada. Hči Meta je v redu, zelo me ima rada, z Bojanom pa se ne razumeta najbolje. Zdi se mi, kot da sem strelovod med njima, vedno zagovarjam enega drugemu. Od tega me že boli glava, vendar vem, da se bosta slej ko prej spet razumela, mogoče ne kot včasih, ko je bila hči Meta še majhna deklica, pa vendar bolje.
Včasih se mi dozdeva, da se prehitevam, popolna želim biti v službi, še bolj pa v športu. Res je tudi, da sem povsod dobra, čeprav sama nikoli nisem prepričana v svoje sposobnosti, nikakor nimam zaupanja vase. Občutek imam, kot da bi v službi morala dati od sebe še več. Nekako imam ves čas slab občutek, da za delo v razredu zmanjkuje energije, ker smo tako zasedeni na vseh področjih. Vendar mi rezultati in tudi učenci povedo drugače, saj se dobro razumemo. Povsod me vabijo, tako na matematičnem kot tehničnem področju, predvsem mi odgovarja tehnika in svetovalca za tehniko nikoli ne zavrnem, če me povabi k sodelovanju pri raznih projektih. Vodim študijska srečanja za učitelje z Gorenjske, pišem svoj prispevek v knjigi za tehniko ... Podobno je tudi pri matematiki. Ni dolgo nazaj, ko sem javno predstavila naše izkušnje pri pouku matematike najmanj sedemdesetim udeležencem in napisala članek o tem. Res je, visoko sem priplezala. Vendar mi nobena izmed službenih stvari ne pomeni toliko kot šport. Še dobro, da sva oba z Bojanom športnika, no, na hčer Meto pa še čakava, pri teh 21 letih se bo gotovo počasi vrnila v šport.

Zagnala sem se v tekmovanja, seveda, moja športna mladost hodi za mano, ne da mi miru. Turno smučarski rellyji so letos en sam velik uspeh, saj sva z Bojanom državna prvaka v mešanih navezah, s prijateljico Meto pa zmagovalki rellya na Javorniku. Turni relly je zelo naporna disciplina, ki traja od podruge ure dalje. Tekmovalec ima na smučeh posebne tkanine, imenovane psi, ki mu omogočajo hojo s smučmi. Najprej se vzpenja do določene točke, lahko tudi na goro, nato pa se čim bolj spretno spušča. Tisti, ki resno jemlje tekmo, ves čas nima časa, da se za trenutek odpočije, oziroma diha z vsemi pljuči. Občutki so ubijalsko naporni.
Tudi tek na smučeh mi nudi veselje, saj sem zopet zmagovalka Pohorske smučinie, to je 50 km dolg tek od Kop do Areha, torej čez vse Pohorje. Na štartu se imam navado postaviti v prvo vrsto, saj si tako zagotovim manj drenjanja. Na štartih takih prireditev stoji sto in več udeležencev. Štart je res naporen, saj tekači dobesedno odrivajo en drugega, s hitrim štartom se tako izognem prerivanju. Kasneje je potrebno tempo zmanjšati, kajti preteči 50 km, ni mačji kašelj. Že od začetka sem prva, zato poskrbim, da tako tudi ostane. Proga je zelo zahtevna, ni kot pred štirimi leti. Na določenih delih je poledenela, najtežji so spusti. Eden izmed spustov poteka skozi bukov gozd. Že do tja je ob progi ležal kakšen tekač, ki mu je odpovedala koordinacija, ampak v gozdu, o groza. Ko se pričnem spuščati po poledeneli progi imam noge v zelo razmaknjenem plugu, z nogami potiskam smuči v podlago tako, da me močno boli v kolkih. Pa to ni nič, ob celi progi ležijo tekači, eden z glavo navzdol, eden postrani, eden pokrčen, drug raztegnjen. Vse je pokošeno, vse leži. Sama pa pogumno presmučam prezahteven spust. Rešuje me moje znanje smučanja in strašna moč, ki jo imam v nogah. Prvič se zvrnem šele na ozki ravnini, ko smučo zataknem v korenino. Po tem, zahtevnem delu je proga nekaj časa lažja. Kar dobro mi gre, vendar mi pet kilometrov pred ciljem moči pojenjajo. Čaka me pet kilometerski vzpon, sama pa sem popolnoma obnemogla. Dobro, da sem si pridobila toliko prednosti. Skozi vzpon se dobesedno vlečem in sopiham kot stara lokomotiva. Komaj, res komaj, se privlečem na vrh. Potem pa le še spust in CILJ. Užitek ob zmagi je nepopisen, prevzame me popolno veselje, zmagoslavje, evforija.

Kmalu po tem me sodelavka Daša povpraša, če bi želela sodelovati v njeni radijski oddaji »GREMO NA POTEP«, ki jo vodi na radiu Kranj. Dogovoriva se za intervju in nastane naslednja oddaja:

V studio smo povabili gosta, tokrat je to izjemno uspešna športnica, Majda Kovačec iz Kranja.V mladosti zelo uspešna smučarka, ki smo jo poznali z imenom Majda Žvokelj. S slovensko žensko reprezentanco se je udeleževala tekem za evropski pokal, žal pa so ji stalne poškodbe preprečile preboj v sam svetovni vrh. Športu pa je seveda ostala zvesta.
Alpsko smučanje, turno smučanje, hoja v hribe, kolesarjenje,tek na smučeh, tek po gozdu in poleti plavanje ter surfanje. To so njene ljubezni. Narava nasploh ji pomeni vse, ter vse dejavnosti ki so povezanje z njo in gibanjem.
Danes je Majda Kovačec ena najboljših rekreativnih športnic pri nas.
31. januarja je bilo na Jezerskem prvo državno prvenstvo v turnem smučanju, pri nas. Smučarski relly je bil posvečen tragično preminulima gorskima reševalcema Luki Karničarju in Radu Markiču. O tekmovanju smo poročali tudi na našem radiu. Rellya se je udeležilo 57 dvočlanskih ekip. Majda in njen mož Bojan, sta zmagala v kategoriji mešani pari in prav ta uspeh nas je navdušil, da smo Majdo povabili v studio.

1.
Najprej nas je zanimalo, kako sploh izgleda turno smučarsko tekmovanje, v naših oddajah smo turno smučanje že večkrat omenili in priporočili, opisali opremo ter nekaj lahkih in varnih ciljev.
Kako pa izgleda turno smučarsko tekmovanje?

odgovor:
Turno smučarski relly ima v bistvu določeno neko progo. Na Jezerskem sta bili različni progi za moške naveze(daljša proga), ter ostale naveze, to so mešane in ženske.
Krajša proga je bila dolga 10 km.
Kako turni relly izgleda? To ni vožnja navzdol ampak je izredno veliko vzpenjanja, na naši progi je bilo to 500 višinskih metrov. Da pa se s turnimi smučami lahko vzpnemo, moramo na njih imeti posebne tkanine, ki jim pravimo psi. Ti psi nam onemogočajo zdrs smuči.
Na tem rellyu sem sama tekmovala v ekipi mešanih navez in sicer z možem Bojanom. Osvojila sva prvo mesto, čeprav moram povedati, da sva ga zelo težko, ker sta nama zelo konkurenčna kolega iz Bohinja, zakonca Perše, ki sta bila le nekaj sekund za nama, torej je bila borba zelo huda.
Kakšne napore je potrebno premagati na takšnem tekmovanju, posebno če si ženskega spola?
Hja, ko sem jaz prišla skozi cilj, sem rekla, če lahko to povem, da to ni borba ampak je mesarsko klanje. HI, hi, po domače povedano. Namreč, če povem, da v uri in pol tega norega tekmovanja, nisem uspela narediti niti požirka vode, da sem dihala s polnimi pljuči vso progo, potem lahko povem, da je bilo res hudo, s tem da imam kar nekaj kondicije.

2.
Majdo smo prosili, naj nam opiše osnovno turno smučarsko opremo.

odgovor:
Jaz in večina turnih smučarjev uporabljamo turne smuči, ki so lažje od alpskih. Lahko pa tudi stare alpske smuče predelamo za turno smučanje. Pri tem je bolj pomembno okovje. Okovje se pri vzponu premika z našim pancarjem, pri spustu pa je fiksirano, tako da lahko smučamo. Torej okovje je res pomemben del opreme.
Naslednji pripomoček so psi. To so tkanine, ki so lahko iz naravnih ali umetnih materialov. Pri vzponu jih pritrdimo in prilepimo na smuči, da omogočajo hojo navzgor. Res pa je, da nam v zelo strmih in poledenelih delih ne pomagajo niti psi. Tam uporabimo srenače, ki jih pritrdimo pod pancarje. Če lahko dam primerjavo je to kot pri pohodnih čevljih dereze. Torej kovinske špice se zarinejo v led in preprečujejo zdrs.
Naslednji obvezni del so palice. Lahko običajne ali teleskopske, ki jim nastavljamo dolžino. Sama uporabljam za vzpon daljšo, za spust pa krajšo dolžino.
To je res čisto osnovna oprema.
Oblačila pri turnem smučanju niso predpisana. Sama sem mogoče malo izven konkurence saj uporabljam pajkice, ker sem v njih zelo dobro gibljiva, poleg tega pa se dobro počutim.
Pri vzpenjanju ne potrebujemo bunde, ker nam je močno vroče, tedaj nosimo puli, ki ga na vrhu preoblečemo in si za spust nadenemo bundo.
Tako pri vzponu kot spustu uporabljam rokavice, pri vzponu tanke, ki mi preprečujejo žulje, pri spustu debelejše.
Uporabljam tudi sončna očala, včasih pa tudi kremo za sončenje, saj je vpliv sončnih žarkov zelo škodljiv, sploh na višinah od 2000m višje .

3.
Že v uvodu smo omenili, da je bila Majda Kovačec v mladosti zelo uspešna alpska smučarka, zato je navjena trdo trenirati in vzdrževati telesno kondicijo. Kako pa zgledajo njeni treningi danes, ko so cilji drugačni?

odgovor:
Ja če se temu lahko reče trening, saj je to moj način življenja. V bistvu celo leto treniram. Poleti in daleč v jesen tečem, tečem od 12, 14 do 20 ali 30 km dnevno ali vsaj na dva do tri dni. Kolesarim, gorsko kolesarim, to je tudi način treninga. Za turno smučanje pa se je najbolje vzpenjati, da dobimo kondicijo, ki je potrebna za vzpenjanje. Sama prehodim hribov še in še. Zame ni sobote in nedelje, da ne bi bila v hribih, pa tudi med tednom po službi, odidem vsaj na krajšo turo, da sem potem hitro nazaj.

4.
Samo teden dni kasneje, 7.2. je bil na Pohorju sloviti 50 kilometrski maraton, imenovan Pohorska smučina. Na tej izjemno težki tekmi je Majda zmagala v konkurenci, ženske posamezno. Majda nam je tekmo takole opisala.

odgovor:
Ta proga je bila letos zelo zanimiva. Namreč če povem, da je to tek iz Kop do Areha, torej iz Koroškega konca do Maribora. Vmesna postaja točno na
25 km, je Rogla. Iz Kop do Rogle je bila proga izredno težka. Zelo težki so bili spusti skozi gozdove, kjer je bila proga poledenela. Meni je smešno ko sem prehitela kar nekaj moških, ki so dali smuče v naročje in peš odšli po bregu navzdol. Proga je bila na določenih delih zelo slaba, smuči so se zaradi drsalnega koraka zatikale v korenine.
Zadnjih 25 km pa je bila proga bolje urejena, razen primanjkljaja snega, na določenih mestih.
Zadeva je težka, preteči 50 kilometrov na smučeh ni mačji kašelj. Pred tekmo me je bilo strah, saj sem do tekme opravila le en trening na tekaških smučeh, ker sem ves čas trenirala turno. Ampak glede na to, da imam dovolj kondicije, mi je kar uspelo.

5.
Seveda se večina naših poslušalcev nikoli ne bo lotilo tako težkih preizkušenj, pomembno pa je, da smo telesno aktivni, ker tako lažje premagujemo vsakodnevne težave. Prosili smo Majdo, naj svetuje, kako naj povprečni rekreativec srednjih let, vzdržuje telesno kodicijo, preživi aktivno, del svojega prostega časa in s tem poskrbi za svoje telo.

odgovor:
Večinoma se ljudje odločajo sami. Če ima nekdo željo po gibanju, bo hitro našel možnost in prosti trenutek, da bo to izkoristil.
Če pogledam iz svojega stališča, mi je najlepše gibanje v naravi. Narava nam nudi veliko svežega zraka, prijetno okolje in veliko sproščenost.
Kako svetovati?
Če ima človek željo, bo vzel pot pod noge in odšel ven. Lahko tečemo, hodimo ali se kakor koli gibamo. Če pa v človeku te želje ni, pa ga ne bomo z ničemer prisilili v te dejavnosti.
Tisti pa, ki ima željo, naj mogoče za začetek prične s hojo, potem mogoče preteče kilometer. Mogoče bo za dva kilometra potreboval pol leta treninga, ampak potem bo že toliko kondicije, da bo pretekel 5km. No potem pa pristaneš pri 14 km, pa 20km, pa tudi 30-ih, no potem ti pa to sploh ni več problem. Oziroma po letih in letih treninga, mogoče desetletjih.

6.
Zanimalo nas je tudi, kakšne skrite želje nosi Majda v sebi?
Moji cilji, hja.. želje imam, seveda.

odgovor:
Vedno si želim smučat iz Mont Blanca, pa se mi priložnost vedno izmuzne. Poskušam dobiti tiste, ki bodo šli z menoj, predvsem je to mož Bojan in prijatelji. Obljube so, upam da bomo to tudi uresničili.
Moja želja je tudi smučanje njeke v južni Ameriki, ampak to so take želje. Veliko raje rečem, da bom šla drug teden na Stol, da bom 6 do 7 ur hodila in smučala. To je taka zelo oprijemljiva želja, ki jo lahko izpolnim. Vse ostale pa so zavite v oblake. Jaz pač rada turno smučam. Rada smučam iz Begunjščice ali pa iz Mont Blanca. Meni je glavno, da se gibam.

7.
In na koncu pogovora smo ugotovili, da gibanje le ni čisto vse.
Kaj počne Majda ko so tekaški copati na polici, turne smuči prislonjene v kot, ko je kolo v garaži in surf visi pod stopom ter čaka na toplejše čase in se planinski čevlji grejejo za naslednji dan.
Kaj tedaj počne naša gostja?

odgovor:
Večinoma je vsak dan tak, da se nekaj od tega uporablja. Če drugega ne pa tekaške copate. Ampak, proste trenutke dobim na primer zjutraj. Če se mi služba začne ob 8.00 vstanem že ob 5.30, da berem knjige. Berem zjutraj, berem zvečer, berem vsak prosti trenutek, takrat ko ga seveda imam, ko ne pospravljam, skrbim za družino ali delam.
Berem pa res izredno veliko, vsaj sto ali več knjig na leto. Literatura je zelo raznovrstna in odvisna od mojega razpoloženja, če sem zelo obremenjena lažje, sicer pa tudi težje zadeve. To je zame ena najboljših sprostitev. Tiste proste trenutke, ko ni še nihče pokonci, sem jaz ob jutranji kavici in s knjigo presrečna.

V soboto 21. februarja, samo dva dneva po pogovoru na našem radiu z Majdo Kovačec, so Tržiški alpinisti in športni delavci iz Loma pod Storžičem organizirali turno smučarski rally na Javorniku. Proga je bila dolga okoli 15 km, snežne razmere so bile dobre, dodaten užitek je nudila debela plast mehkega pršiča in na tem rellyu je Majda Kovačec s prijateljico Meto Meglič, zmagala v kategoriji ženske naveze.
Majdi Kovačec iskreno čestitamo za vse njene uspehe in ji želimo uspešno nadaljevanje zimske sezone, ki je ravno na polovici.
Priljubljena skladba pa naj ji polepša dan.
BARCELONA......
Default avatar

Tanja - Dobrna

V veliko veselje mi je, da sem te spoznala in z zanimanjem sem prebrala tvojo zgodbo, ob kateri so mi tekle vroče solze. Bodi še naprej tak sonček, želim ti da bi tvoje smuči še naprej puščale sledi po hribih in hribčkih. Dobrna jih je že polna! Lp, Tanja
Default avatar

MajdaK

Živijo!
Da ne boste mislili, da sem obupala nad svojo zgodbo. Še vedno se nahajam v Dobrni, ker mi je komisija podaljšala zdravljenje, zaradi velikih težav z roko. V tem času sem izvedela, da so mi na prvi stopnji odobrili 70% invalidnost, čakam še na odločbo komisije v LJ.

Pri delih, ki bodo prihajali sedaj, boste tisti, ki ste prebrali moj članek v Evropi Donni pomislili, da se ponavlja. Naj povem, da sem svoj članek razširila z mnogo več podrobnostmi, ki so se dogajale.
Torej naslednji del lahko pričakujete v torek.
Srečno Majda
Default avatar

MajdaK

NADALJEVANJE
Moje želje so vedno večje, želim sodelovati na mednarodnih tekmah v turnem rellyu in naslednje leto nastopiti na evropskem prvenstvu. Za dosego rezultatov pa je potrebno trenirati in to tudi počnem, ponavadi imam opremo že v avtu, ko grem v službo, po njej pa samo še trenirat. Seveda si tako življenje lahko privoščim, saj imam doma odraslo hčer, ki tudi skuha, če mene ni in razumevajočega moža, ki se mi velikokrat pridruži, če seveda nima obveznosti pri svojem študiju ob delu.
Včasih se mi zazdi, da drvim z veliko hitrostjo, da hočem nadoknaditi vse zamujeno zaradi mamičine dolge bolezni (imela je raka dojke), ko sva z Bojanom skrbela zanjo do njene smrti, in vseh svojih prejšnjih bolezni in poškodb, ki so mi preprečevale kvalitetno življenje. Svoje telo priganjam, kot da ne bi imela spoštovanja do njega, prijatelji me opozarjajo, da izgledam utrujeno, vendar sama čutim popolno energijo in moč, ki mi prevevata telo. Na smučeh treniram vse do maja, saj je snega dovolj.

»Kaj pa je toooo?«
Še enkrat pogledam v ogledalo in tik ob bradavici na desni dojki zagledam bulico. Oblije me pot, strah mi zasveti iz oči, takoj pomislim na mamičino trpljenje. Nato pa mi zdrav razum reče, naj ne paničarim takoj, saj vendar vedno pravijo, da ni vse rak. Ker pa sem imela v življenju že preveč bolezenskih težav, takoj pokličem na Onkološki inštitut in se poskušam naročiti za pregled. Sprejemna sestra me napoti na center za bolezni dojk, kjer se nihče ne oglasi, zato vzamem pot pod noge in grem kar v Ljubljano, nenaročena. Srečo imam, saj je v ordinaciji sestra. Prijazno mi pove, da ni pregledov in mi reče, naj kar njej pokažem bulico. V trenutku me potolaži in mi zatrdi, da tam pa res ne more biti raka. Za moje dobro počutje me vseeno naroči na pregled. Pomirjena pridem na pregled čez 14 dni, kjer mi mlajši zdravnik zatrdi, da tukaj 100% ne more biti raka. Prosim ga, naj mi cisto odstrani, saj mi je mami umrla za rakom, vendar pravi, da je to popolnoma nepotrebno. Pošlje me na punktiranje in čez nekaj dni dobim izvide, da ni nič narobe in naj za vsak slučaj pridem na pregled v oktobru.
Ta čas dobro izkoristim, vse počitnice želim trenirati in se pripravljati na Slovenski alpski maraton, torej 35 km dolg gorski tek od Tržiča preko planine Kofce na Jezersko. Sicer je to 50 km dolg tek od Preddvora do Jezerskega, vendar se sama udeležim krajše verzije, saj je na daljši potrebno preteči 15 km asfalta, kar pa meni ne ustreza. Proga ima okoli 1200 m vzpona in 1000 m spusta. Tek poteka po prelepih planinah pod Košuto(to je najdaljši greben v Sloveniji dolg 12 km).
Vendar me že pri prvem treningu preseneti poškodba, zaradi katere dobim mavec in tako je cel julij brez pravega treninga, le kolo lahko vozim, no seveda, z njim opravljam do 30 km dolge treninge, vendar to vseeno ni dovolj. Ta čas z Bojanom preživljava na morju, v Kavranu. Obišče naju veliko prijateljev, s katerimi se skupaj veselimo morskih radosti. Mavec me pri plavanju ne ovira, saj sem si izborila mavec iz umetne mase, ki je tudi mnogo lažji, res pa je, da je po treh tednih že zelo razpadel. Nič čudnega.

»Majda, juti pridejo prijatelji,« mi pove Bojan.
»Dobro, potem se bomo kopali v bližini, vi moški boste pa iz čolna nalovili večerjo,« se takoj strinjam in veselim obiska, saj bomo pri večerji zopet lahko peli in se nasploh dobro imeli.
Naslednji dan poteka po načrtih in veselem vzdušju. Ob pesmi pa znanca zopet spomnim na njegovo, že tri leta staro obljubo: » Ja, kaj bo z Beogradom? Že tri leta nam obljubljaš organizacijo pevskega nastopa, pa ni še nič.«
»Majda, letos pa bo.«
»Torej pridi na naše pevske vaje in predstavi, kaj lahko urediš in česa ne.«
»Dogovorjeno, vi si boste uredili prevoz, jaz pa vse ostalo, tudi finance.«
»Super, gremo v Beograd,« se veselim tako velikodušne ponudbe za naš pevski zbor. Upam, da bo vse potekalo po načrtih, saj si ne bi rada prislužila takega obrekovanja, kot sem ga bila deležna pred letom dni, zaradi pokoncertnih dogotkov.

Telo se mi je na morju tako spočilo, da kasneje kar eksplodiram od moči. Podvojeno treniram, saj še ni vse izgubljeno, do maratona je še mesec in pol. Res, maraton je uspeh, no ne popoln, vendar kljub poškodbi dober. Osvojim skupno tretje mesto, v svoji kategoriji pa drugo. Prijateljica Meta je zmagovalka med ženskami, prehiti me za pet minut. Ne znam opisati svojega veselja, vse pleše okoli mene, dobesedno letim po zraku, uživam. Presrečna sem , ker uspem preteči tako razdaljo, s toliko višinskimi metri razlike. Na 20 km me sicer v noge »grabijo« krči, vendar jih nekako premagam. Po tekmi ne čutim nikakršne utrujenosti, res najraje bi od veselja poletela.

Mesec september me že potegne v delovno vzdušje. Aktivna sem povsod, na tehničnem področju sodelujem pri izobraževanju učiteljev multiplikatorjev, na športnem pa treniram po vnaprej sestavljenem programu. Poleg vsega pričnemo z intenzivnimi pevskimi vajami, predvsem zaradi znančeve obljube nastopa v Beogradu. Dirigent Marko okleva, kajti motivacija za delo mu popušča. Razumem ga, saj obisk pevskih vaj ni popoln, on pa ne more imeti vaj, če ni večine udeleženk. Domenimo se za vestno obiskovanje vaj. Res je po obljubi nastopa v Beogradu, prisotnost in motiviranost na vajah zelo velika.

Pri mojem športnem trudu me moti to, da mi vsak trening vzbuja tudi misli na tekme in v meni buri hudo tremo. Pričenja se mi dozdevati, kot bi mi vsak trening pomenil tekmo. Pri športu nisem več sproščena, niti enega koraka ne naredim brez misli na tekme. Kadar trenirava skupaj s prijateljico Meto, je tekmovalnost še toliko večja. Obe želiva biti najboljši. Zavedam se, da je boljša v suhem teku, že konstitucijo ima prilagojeno temu, vem, da ji pri tej panogi ne morem konkurirati. Čutim, da mi želi povedati, da se tudi ona boji zimskih tekem. Zaveda se, da sem v smučanju boljša in da suhi tek še ne pomeni boljših rezultatov v turnem rellyu. Sama pa vseeno mislim, da bodo zimske tekme hud napor, saj bova obe maksimalno tekmovalni, ker sva taki po naravi. Večkrat se sprašujem, kaj mi je treba tekmovanj ali ne bi bilo boljše, če bi trenirala zase, lahko tudi z istim tempom, le psihične obremenjenosti ne bi bilo. Vseeno pa me neka sila vleče k dokazovanjem, mislim da so to neizživete športne želje iz mladosti. Kljub dobrim športnim rezultatom v mladosti, nisem pokazala vsega kar zmorem, saj so mi to preprečile poškodbe. Poleg vsega mislim, da stanje kot je bilo doma, ni nudilo pozitivne vzpodbude in nisem pokazala vsega. Trenerji so točno vedeli, da je v meni velik potencial, zavedali pa so se tudi, da brez psihične opore ne bo rezultatov in res po mamičini kapi nisem napredovala. Torej mi zdajšnje dokazovanje očitno zapolnjuje želje po uspehu iz mladosti.
Default avatar

kruhov cmok

Draga Majda!

Madonca... what a story! Včeraj sem "padla skozi" vse zgoraj, danes nadaljevanje...

Zelo fino pišeš, vsem nam je všeč. Meni morda najbolj tisti del iz otroštva, tako doživet, z dialogi... Kot, da bi bila še vedno tam? In potem nadaljevanja... kot da še vedno biješ en in isti boj? In vse te tvoje poškodbe... vse to doživljam kot krike na pomoč, morda se motim.

Vsi mi, ki v otroštvu nismo imeli "pravih" staršev, takih, ki bi nam znali dnevno pokazati, da nas imajo radi, nas cenijo in spoštujejo, "navijajo" za nas, da bi nam uspelo, v šoli, športu, življenju... precej dolgo potem bijemo z njimi ta boj za sprejetje, za dokazovanje, potrditev. Sama sem zdaj nekako prišla do tega, v takorekoč drugi polovici svojega življenja (hm, če računam na mal čez osemdesetko...) in zdi se mi, da bo to kar "zadetek".

Seveda z leti tega početja ne prepoznavamo toliko in strah je tisti, ki nas hromi, ki preprečuje, da bi "zamenjali" okolje, ravnanje, vzorce... ker včasih se izkaže, da je potrebno "zamenjati" tudi kakega človeka, kakega takega, ki niti ni na naši listi "ta-grdih". Včasih nam več slabega naredijo tisti, za katere smo prepričani, kako blazno radi nas imajo...

No, oprosti, to so moje ugotovitve, ki izvirajo iz mene, ne iz tvojega pisanja. Sem pa bla včeraj potem celo popoldne in tudi še ponoči žalostna. In imela sem občutek, da si nam veliiiiiiiiiiiko več povedala o otrošđtvu, kot o svojih "zrelih" letih. Pa ne mislim tu na tvojega nesrečnega brata in na hudo obdobje življenja z njim in alkoholom. Precej je teh zgodb med nami in skoraj vsak kakšno bolje pozna. Zelo modro in pošteno se mi zdi, da si nam jih prihranila, tudi mislim, da ni tam ključa, ki ga morda iščeš.

Želim ti veliko dobrega, ti Špelca ti nesojena in predvsem, da bi lahko čim prej čim bolje sami sebi prisluhnila, začela odmetavati maske in končno služila sebi, samo sebi in svoji intuiciji!

Upam, da te nisem vznejevoljila ali kako drugače razburila, če pa že, naj bo v vzpodbudnem smislu.

Lep dan!
Ce ne mors met goloba v roki, pusti vrabce, naj v miru letajo po strehah!
Default avatar

MajdaK

Kruhov cmok!
Hvala za tvoje misli. Nikakor nisem užaljena ob tvojih besedah, vesela sem namigov in tudi kritik.
Praviš naj odvršem masko itd.. Res je, počasi se poskušam spreminjati. Res ga močno lomim, če nad mano bedi toliko nesreč. Vendar naj ti povem, da sicer zelo pozitivno gledam v svet, nisem zagrenjena in še vedno sem polna elana. Vseeno ugotavljam, da se moram prenehati stalno dokazovati, v upanju, da ne ostanem nekje zadaj, preeeveč sem samokritična.
Navzven neustrašna, pa sem navznoter močno dojemljiva za vse krivice, ki me grizejo in ne izpustijo. Živim tako, da se držim desetih zapovedi, čeprav nisem verna v tem smislu, da bi obiskovala cerkvene ustanove.
Tisti moj naslov je res pravi: "Zakaj prav jaz?". Mogoče mi bo pri moji osebni rasti uspelo odvreči tisto kar mi škoduje in res je z masko proč, kot praviš. No še veliko dela me čaka.
Srečno Majda
Default avatar

MajdaK

RAK
Bliža se dan pregleda, kjer me pričaka drug zdravnik, si ogleda bulico in se odloči, da nima kaj delati v mojem telesu. Čez mesec dni je operacija. Delam in treniram v polnem zagonu. Zaradi take male operacije se ne sekiram, res je, da bo popolna narkoza, vendar mi to ne predstavlja nobenega strahu. To bo zame deveta operacija v življenju in se je nič ne bojim. Pred operacijo nekaj sobot preživim v Mariboru, kjer sem v skupini izobraževalcev na tehničnem področju. Te sobote mi predstavljajo primanjkljaj treninga, kar me zelo moti, vendar moram zadostiti vsem svojim ambicioznostim.

Operacija mine, dobim teden dni bolniške, vendar sem že po nekaj dneh zelo aktivna. Tedaj me preseneti vest iz šole, da je naš pevski nastop v Beogradu pod vprašajem. Pokličem znanca, da se pozanimam o stanju, ko me presenetijo njegove neprijazne besede: »Vi ste eni veliki diletanti, nimate veze kako se to dela. Jaz imam zelo pomembno službo, ter zelo veliko dela in se ne bom dajal s takimi nesposobneži kot ste vi.«
Vsa presenečena mu odgovorim: »Tudi sama sem polno zasedena, mislim, da ni pravi trenutek za take besede, sem tri dni po operaciji in se ne bom prepirala s teboj. Najbolje, da pogovor prekineva.«
Njegove besede me osebno prizadanejo, saj sem ta nastop predlagala sama, ko je že tri leta na morju obljubljal, kako nam lahko uredi nastop in financiranje v Beogradu. Ugotovim, da z njegovim posredovanjem ni bilo nič. Na skupnem sestanku nam je predstavil, kaj vse bo organiziral, nazadnje pa je vse padlo v vodo. Besna sem. Sodelavke poskušajo zadeve urejati naprej, sama pa niti slišati ne smem več zanj. Ves čas mi roji po glavi, kako se je še tri tedne pred tem, na trgatvi pohvalil, kaj vse je uredil, sedaj pa ugotavljam, da od vsega skupaj ni nič.
Teden dni po operaciji pridem na odstranitev šivov, kjer me močno pretrese vest, da je bil v cisti rak. Prizadane me tudi način posredovanja te informacije. Ker ni mojega zdravnika, me nadomestni zdravnik vpraša, kako je bilo s punkcijo. Povem, da je bila negativna, on pa odvrne: »No, sedaj je pa pozitivna. V cisti je bil rak. Gotovo ne bo hudega, ampak čez dva dni pridite do svojega zdravnika.«
Konzilij se odloči za ponovno operacijo, kjer mi odvzamejo še več tkiva. Na operacijo čakam tri tedne in vmes še vedno treniram, kot se ne bi nič zgodilo.
Že v uvodu sem zapisala, da so novi rezultati operacije zame pogubni.
Kaj bo sedaj?
Naenkrat ni več pomembno, kako bom tekmovala, kako bom učila, kaj bo z Beogradom. Zavem se, da se mi življenje lahko izteče prej, kot sem upala. Pogledam okoli sebe in ugotovim, da še nisem dovolj uživala, da smo kot družina živeli le sedem let, saj smo bili prej zaradi mojega brata in mamice, pod stalnim psihičnim pritiskom. Zavrti se mi film življenja in ugotovim, da kljub ljubezni, ki naju povezuje z Bojanom, nisva imela veliko lepega, ne zaradi naju, zaradi drugih.
Strah me je. Kaj me čaka? Ali bo telo zdržalo, bo zdržala psiha?

Na tretjo operacijo, odstranitev dojke, čakam tri tedne. Ta čas izkoristim za športne sprostitve, snega je dovolj, tako z Bojanom turno smučava, s hčerko Meto pa se dvakrat odpraviva smučat na Krvavec. Vseeno pa se mi dogaja, da se mi med smučanjem ne da niti zavijati. Sprašujem se, kaj mi bo vse skupaj, saj tako ne bom dolgo živela. Do tretje operacije se Bojanu velikokrat zjočem v naročju, saj obupana kot sem ne morem brez joka.

Prijatelji mi stojijo ob strani, Vanda in njeni mi želijo pomagati z nasveti, vesela sem ker tudi njuna sinova čutita z menoj.
Prijateljica Meta in njen mož Janko naju spremljata na najinih poteh po hribih. Pri tem mi Meta potoži, da nima več veselja do tekmovanj. Vzpodbudim jo, naj tekmuje za obe, naj ne obupa in zmaga, saj mi bo s tem dala vzpodbudo pri zdravljenju.
Renata in njen mož Bojan mi pomagata na drug način. Renata me tedaj in kasneje posluša v mojih tarnanjih. Njen mož Bojan, ki je zdravnik v kliničnem centru, pa se neizmerno izkaže, saj mi operacijo, na katero bi čakala dva meseca, organizira že čez tri tedne. Priskrbi mi dobrega in človeškega plastičnega kirurga.
Tudi oči čuti z menoj in se redno slišiva po telefonu. Nikoli ne obupuje, vem pa, da ga skrbi, tako kot moja dva, Meto in Bojana.
V pomoč so mi tudi ostali prijatelji in nekatere sodelavke.
Default avatar

MajdaK

Leto 2005

Stara sem 40 let, točno dva dni teh let imam še svojo dojko. Čeprav sem še mesec pred tem mislila, da brez dojke res ne bi mogla živeti, sem sedaj tik pred tem, da jo izgubim. Službene kolege-matematike, povabim na kosilo, saj smo v teh letih res veliko pregarali skupaj. Med kosilom mi po glavi rojijo misli, da je ena izmed mojih dojk polna smrti, da nisem več to kar sem bila, da je bil to mogoče moj zadnji rojstni dan. Navzven kažem svoj zadovoljni videz, v meni pa buči od groznih strahov. Nihče ne upa omeniti mojega stanja, le vidim, da jim je težko.
Nasploh opazim, da znanci naenkrat drugače gledajo name, ne upajo mi povedati tistega kar mislijo, dobim jih v stanju, ko se nekaj pogovarjajo in pogovor prekinejo, ko se jim približam. Točno čutim naelektrenost, vendar se delam, kot ne bi ničesar opazila. Velikokrat se hecam, da mi lahko vse odvzamejo, le mišice naj mi pustijo. Sobesedniki se zasmejejo mojim neslanostim, vendar čutim, da smeh ni iskren.

V bolnico, na plastično kirurgijo, odidem že dan pred posegom. Zdravnik me je vprašal, kje bi bila rada operirana, na onkološkem ali na plastiki. Odločila sem se za oddelek plastike, iz čisto preprostega razloga, ker je to stavba kliničnega centra, kjer imajo tudi bife, v njem pa seveda kavico. Zdi se mi tudi, da je v KC več udobja. Kasneje sem ugotovila, da sem se zelo dobro odločila, kajti na oddelku plastika-opekline, sem naletela na zelo prijazno osebje. V sobi kamor sem dodeljena, že čaka bolnica z enako usodo kot jaz, le da je brez dojke že leto dni. Ne more se načuditi moji mirnosti. Potoži mi, kako je pred letom dni jokala, da je nihče ni mogel umiriti. Večer pred operacijo me obišče moj kirurg-plastik, se pogovarja z mano in me potolaži. S svojo pozitivno naravo in smislom za humor me osreči.

Operacijo krasno prestanem, poteka brez zapletov, onkolog mi odstrani dojko, plastiki mi naredijo novo-protezo, zbudim se z novo dojko in nimam slabih občutkov. Veliko prijateljev in sorodnikov me obišče, dobim veliko SMS-ov, z dobrimi željami. Niti enega tableta proti bolečinam ne potrebujem. Sobolnica Snežana, se še bolj čudi, kako brez zapletov poteka pri meni, vse skupaj. Prvi dan domače oskrbe, še nekako poležujem, nato pa se že gibljem po hiši. Po nobeni operaciji ne zdržim prav dolgo v postelji. Kmalu pričnem hoditi na sprehode, najprej krajše, nato že daljše. Štirinajst dni po operaciji, se z Bojanom odpraviva na Tolsti vrh, to je nekaj čez 1700 m visoki vrh, nad Kranjem, z očijem pa na Pristov Storžič. Počasi sopiham proti vrhu in pazim, da ne obremenjujem roke. Zadovoljna sem, saj imam občutek, da gre vse kot po maslu. V tem času opravljam do dve uri dolge sprehode. Konec januarja pa se s turnimi smučmi, podam na Jezersko, kjer je prva tekma rellya. Počasi prehodim celo progo in se veselim s prijateljico Meto, ki je po dramatični tekmi, zmagovalka.
Nekajkrat gremo s turnimi smučmi na Zelenico, z Bojanom pa se podava tudi preko Zelenice v Bodenthal-Avstrija.
Dober občutek imam glede dojke, šive mi poberejo šele po treh tednih in le en šiv ni tako trden kot ostali. Na kontrolo sem naročena čez mesec dni. V tem času se podam tudi na tek, vendar imam občutek, kot bi bila dojka razpolovljena.
Moram povedati, da mi je zdravnik predpisal zmerno fizično aktivnost. Vendar si ni predstavljal, kaj je zame zmerno, saj sem bila pred tem v vrhunski formi, navajena ubijalskih treningov in popolnosti v službi ter doma. Vse kar sem počela po operaciji je bilo zame zmerno, zdelo se mi je, da sem res prilagodila tempo. Kot ugotovim kasneje, ga gotovo nisem dovolj.

Z novo dojko nisem zadovoljna, saj se prične koža gubati. Ne da nisem zadovoljna, nesrečna sem. Zdravniku odkrito povem o svojih težavah: »Celo življenje sem bila nesrečna zaradi svojih majhnih prsi, sedaj pa so umetne še slabše.« Zavedam se svoje krivde pri vsem skupaj, saj nisem omenila nobene spremembe dojk, kajti pri teh pogovorih sem bila pred operacijo še zelo sramežljiva. Sedaj, ko je dojka narejena, pa je za to prepozno.
Zdravnik mi obljubi pomoč in mi ob tem razloži, da se koža guba zaradi izrazito tanke kože, ki jo imam.

Pet tednov po operaciji se pričnejo težave, rana se mi delno odpre in zagnoji. V bolnici mi protezo operativno odstranijo, poleg tega me pričnejo zdraviti z antibiotiki. V tem času je namreč telo zavrnilo protezo in prišlo je do vnetja. Mogoče je bilo tega krivo moje popolno nezadovoljstvo z novo dojko, še bolj pa se mi dozdeva, da je bilo tega krivo preveliko fizično naprezanje. V času, ko bi morala vse moči porabiti za celjenje ran, sem jih sama razdajala za šport. Res je, da sem se dobro počutila, vendar je telo odpovedalo. Po pravici povedano, pa sem bila tega vesela, saj sem se tako znebila zame slabega izdelka. Pri vsem skupaj pa nisem računala, da mi nove proteze ne smejo vstaviti celega pol leta. Zamislite si pol leta, upam, da so se zmotili, pa ni tako, pol leta.
Sedaj se pričnejo težave.
Ko se pogledam v ogledalo, me moja bolezen dohiti, šele takrat se zavem, kaj sem izgubila. Tedaj se pričnejo psihične težave.
V tem času dobim izvide operacije, ki mi povedo, da ne bo potrebna kemoterapija, niti obsevanje. Veselje ob izvidu, pa mi pokvari novica, da mi morajo odstraniti jajčnike, ki so v nevarnosti, oziroma so tudi oni nevarnost za raka na drugi dojki. Onkolog mi pove, da je bila oblika raka taka, da bi lahko prizadela tudi jajčnike, kjer pa je odkritje raka veliko težje. Potolaži me, da bom lahko živela z nadomestnimi hormoni in da je lažje živeti z njimi, kot biti mrtev zaradi raka na jajčnikih.
Nova informacija moje psihične težave le še stopnjuje. Nisem več mirna, nikjer se ne morem sprostiti in pomiriti. Brez razumevajočega in čutečega moža, ter skrbne hčerke, bi težko preživela. Ob strani mi stojijo tudi tri prijateljice Vanda, Meta in Renata, pa seveda oči in ostali prijatelji. Vendar vse moje tegobe, dnevo podoživlja Renata, v dolgih monologih ji tožim o svojem stanju, čas zame ima zato, ker si tudi ona hudo poškoduje koleno in je na bolniški. Renata, hvala za vse tiste dopoldneve ob kavici.
Ginekolog se z odstranitvijo jajčnikov ne strinja. Jezi se, da bi radi onkologi le rezali, da bom brez jajčnikov težko živela. Obljubi mi pomoč v obliki rednih pregledov, poleg vsega pa me pošlje na gensko svetovanje. Ob prijavi na to svetovanje, prejmem veliko vprašalnikov, ki jih moram izpolniti in popisujejo obolelosti za rakom v moji širši družini. V ambulanti genske posvetovalnice me pričaka mlad, znan zdravnik. Resno me vpraša, zakaj želim odstraniti jajčnike, da sem za to še premlada. Začudeno ga pogledam in mu povem, da si tega nisem izmislila sama, ampak moj onkolog. Opomni me, da je moj onkolog prezaseden in prehitro sklepa, da on tega ne bi zahteval od mene. Omeni mi bolezni, ki me lahko doletijo zaradi primankljaja hormonov, vendar mu povem, da bi rada še nekaj let živela. Ob koncu pregleda mi vzamejo kri in povedo, da bom na izvide čakala leto in pol. Iz ambulante grem prepričana, da mi jajčnikov res ni potrebno odstraniti. Zdi se mi, kot bi hotela nekaj izsiliti s to odstranitvijo in da so to le moje želje, ki nimajo osnove.
Naslednji dan.
»Jooooooj, saj ta zdravnik v genski posvetovalnici, je pa tisti, ki mi je lansko leto dejal, da sigurno nimam raka.«
Konec dobrih sklepov. Zopet je tu strah. Komu naj sploh verjamem? Ali res hočem izsiliti odstranitev jajčnikov? Kaj naj naredim, ja kdo mi bo to povedal?

Moderatorji

Kristina Modic , izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L
Kristina Modic