Med.Over.Net

Kako živeti z rakom?

Odgovarjajo: Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L

Forum namenjen izmenjavi izkušenj bolnikov, svojcev in prijateljev, ki se srečujejo z rakom. Prostor za ozaveščanje širše javnosti o pomenu samopregledovanja in zgodnjega odkrivanja raka. Glavno sporočilo foruma je: "rak ne pomeni konec življenja".

Kristina Modic , izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L

Kristina Modic

MAJDINA ZGODBA v nadaljevanjih

Default avatar

kajak

Majda,
tako kot sem z nestrpnostjo čakala in prebirala Mavrico, sedaj čakam in prebiram tvojo zgodbo.
Srečno
Default avatar

Cveka

Joj, ravnokar sem se prebila skozi vse poste - Majda, krasno napisano, komaj čakam na naslednje objave. Hvala ti!
Default avatar

Petra Demšar

Majda,

Malo je ljudi, ki so pripravljeni deliti svojo življensko zgodbo z javnostjo. Živimo namreč v svetu, kjer vsi nekaj skrivamo. Hvala ti za tvojo iskrenost. Tudi iz tvoje zgodbe se bomo učili kako obdržati glavo pokonci tudi takrat, ko izstopamo od povprečnega ali kot radi rečemo normalnega.

Srečno,

Petra
Default avatar

MajdaK

Joj, hvala vam, prav vesela sem da berete. Veste veliko mi pomeni.
Srečno Majda
Default avatar

daša

Haj, Majda!
Prebrala sem tvojo zgodbo v nadaljevanjih! Navdušna. Veliko že poznam, vse pa ne in ...
Vsem, ki to berete moram povedati, da je Majda super punca ! Odlična prijateljica, kolegica, športnica, mamica in soproga. Vzor marsikomu ! Tudi meni ! Železna volja, ljubezen do hribov, narave, sonca, morja in vsega lepega ! Smučarka z veliko začetnico ! Tista prava, z globoko ljubeznijo do smučine, pa naj bo nekje v hribih ali na urejenem smučišču.

Globoko verjamem, da je Majda prebrodila najhujše. Da bo šlo zdaj vse samo spet tako kot mora iti. Da se je pozdravila ! Da je bila le drobna napaka narave, kajti njen način življenja je bil vzoren!!Vsi jo občudujemo . Majda, to moraš vedeti !!
Knjiga pa mora iziti!

Vsem na forumu lep pozdrav, prijateljici Majdi pa še šopek sončnih žarkov!!
Default avatar

MajdaK

META

9.6.1983 ob 16.40, je vsa vreščeča prišla, po šestih urah hudega trpljenja. Ko so jo umili, sem jo dobila v naročje, kjer se je umirila in spala. Res sem bila vesela in ponosna. Sicer sem bila pred porodom prepričana, da bo fant, vendar sem se takoj sprijaznila s tisto malo, drobno, 2850 gramov težko deklico.
»Meta, Meta, o kako te imam rada.«
Bojan, mami in oči so me že naslednji dan prihiteli obiskat. Vsi smo bili tako ponosni, vsak po svoje.
Jodl je Meti, v porodnišnico prinesel pesmico:

Jaz sem Metka, Metka snažilka,
s svojo metlo švigam sem ter tja.
Zdaj vas pozdravljam in se poslavljam,
ker grem pospravljat sem ter tja.

V našo hišo je prinesla veliko veselja in vsi smo bili ponosni nanjo. Mami je sicer ni mogla nositi okoli, zato pa jo je vozila z vozičkom. Bojan jo je vozil na sprehode, kasneje pa nosil okoli z nahrbtnikom. Veliko je bila zunaj, saj smo vsi poskrbeli za to. Bila je izredno priden, popolnoma nič jokav dojenček. Že po dveh mesecih in pol je morala v varstvo, k starejši gospe, ki je varovala otroke. Bojan je bil v službi, sama pa sem morala nazaj v šolo, v četri letnik.
Dve leti tega varstva je iz Mete naredilo izredno družabnega otroka.

Kamorkoli je prišla, je s seboj prinesla sonce, vsi so jo imeli radi. Že kot triletno deklico sem jo naučila komuniciranja po telefonu, kajti od tedaj naprej se je ob klicu oglašala: »Dober dan. Meta pri telefonu. Želite!" Seveda je s svojim pozdravom naletela na vsesplošno odobravanje starejših in je bila ob tem zelo ponosna. Res je bila vesel, priden, prijeten, komunikativen in zadovoljen otrok. Zelo rada se je pogovarjala, če ni imela poslušalcev pa sama s seboj. Včasih so iz njene sobe prihajali glasovi, kot bi bilo deset otrok, vendar je bila sama.

Meta je še danes prijetno in komunikativno dekle. Po hudi puberteti še išče svojo pot in smisel življenja. Veseli me, ker ima izrazit čut za sočloveka, ji ni vseeno za druge in ker je obdržala svoj bonton iz otroštva. Zelo se imava radi in ponosna sem nanjo.
Default avatar

MajdaK

ŽIVLJENJE NAŠE DRUŽINE

Po Metinem rojstvu, smo se privajali na novega člana. Življenje se je spremenilo. Naenkrat sem postala zelo mlada mamica. Prijatelji so me opazovali, vendar me niso razumeli, naša razmišljanja so se pričela razhajati. Niso razumeli, da sem si dopustila »uničiti življenje«, joj, ko bi se zavedali, kako srečna sem bila.
Naša sreča pa ni bila na tako trdnih nogah, kot se nam je zdelo. Brat je v tem času vedno bolj posegal po alkoholu. Sicer doma ni bil težaven, vendar je mamico skrbelo. Nekega dne se je odpravil tudi v Amsterdam, no in potem ni bilo nič več, kot prej.
Sama sem nekaj mesecev po rojstvu zbolela. Zelo mi je bilo slabo, potila sem se,... Ugotovili so mi napačno delovanje ščitnice in doletelo me je zdravljenje s tableti. Dve leti je trajalo zdravljenje z Vobenolom, ki je na srečo pomagalo, da se je ščitnica umirila.
V tem času nam je Jodl ponudil svojo sobo. Najprej sem bila začudena, čudno se mi je zdelo, kaj je šinilo vanj, vendar sem spoznala, da nam je želel le pomagati. Zaradi njegove pomoči smo imeli v hiši dve sobi. Jodl si je predelal sobo v kleti, ki jo je prej uporabljal oči. Tudi mami nam je odstopila svojo in se preselila v pritličje, tako smo dobili prostor za stanovanje. Vseeno nekako nisva želela ostati doma, Bojan je že našel stanovanje za nas, vendar naju je mami lepo prosila naj ostaneva, saj se je vedno bolj bala Jodla. Jodl je namreč po prihodu iz Amsterdama veselo preizkušal vse vrste mamil in postajal vedno bolj agresiven. Mami nama je priznala, da se ga boji.
Torej v tem času se je pričelo 14 let mojega, oziroma našega najhujšega psihičnega trpljenja. Mislim, da me lahko razume le tisti, ki je doživel psihično nasilje druge osebe. Dolgih štirinajst let, vse do mamičine smrti, je bila moja glava pod stalnim psihičnim pritiskom. Moja sreča je bila, da sem imela Bojana, kajti brez njega bi ali padla pod bratov vpliv, ali pa bi me psihično in fizično uničil. Ne bom na dolgo in široko razlagala, kaj vse se je dogajalo, temu namenjam le nekaj vrstic, vendar naj mi vsak verjame, da to obdobje ni bilo življenje, ampak uničujoče mučenje mene, mamice, Mete in Bojana. Po vseh letih se mi je telo streslo od strahu že, če je nekdo povišal glas. Niti eno noč nisem bila sigurna, če jo bomo preživeli v miru, namreč pijan in zadet od marihuane, ves nasilen, je hodil domov ponoči in pričenjal svoje psihično mučenje, predvsem mamice in posredno tudi nas. Velikokrat smo tako sredi noči klicali policijo, vendar le ta ne sme ukrepati, dokler ne pride do telesnega nasilja, če pa nekdo tuli, grozi, zmerja, ne tedaj pa naj se vsak znajde sam. Edinokrat, da so ga odpeljali, je bilo neke noči, ko sem bila slučajno sama doma, on pa je sredi noči pričel tuliti: »******, svinja kje si?...« Ob tem vpitju pa je razbil vsa steklena vrata v pritličju. Popolnoma v strahu sem poklicala policijo, le ti so ga odpeljali do iztreznitve, pa kaj ko je bil že naslednji dan doma.

Tedaj sem ga zasovražila, tudi slišati nisem želela zanj, pa kaj ko se je vse vrtelo okoli njega. Moja mlada družina ni imela miru. Želeli, ja močno smo si želeli odseliti, vendar nismo upali mamice pustiti same v njegovih krempljih. V tem času sem ji močno zamerila, da je vedno govorila le: »Moj sin je,« in ni popolnoma nič ukrenila. Dajala mu je denar in stanovanje, dobesedno ga je živela, saj mu je še pri njegovih štiridesetih letih, finančno pomagala. Mami se ni dala prepričati, da je z njim treba pretrgati stike, oziroma ji tega nihče ni upal predlagati, kajti to je bil še vedno le njen odnos z njim. Vendar, kot sem že napisala, smo bili tako prizadeti tudi mi. Najhuje je bilo tedaj, ko je Meta prijokala domov, da jo je pred šolo dobil Jodl in ji grozil, da jo bo zaklal oziroma pobil vso našo družino. Od tedaj naprej nismo bili več mirni. Torej 14 let, vse do mamičine smrti, smo bili pod tem pritiskom, ki mu nismo znali poiskati izhoda.

Povedati moram, da sem ga pred kratkim srečala in govorila z njim. Najprej beseda ni stekla, saj so razdori in vse ostalo naredili svoje. Kasneje pa mi je nekako dal vedeti, kako hudo ga je prizadela ločitev staršev. Lahko, da je v ta svet zapadel zaradi ločitve, lahko pa tudi zato, ker je vedno potreboval potrditve, če jih ni našel na pozitivnem področju, jih je pa na negativnem.
Default avatar

MajdaK

Kaj pa je sedaj to?

»Mami, kokrat gremo še spančkat, da gremo na morje?«
»Metica, še enkrat. Potem pa veselo proti morju.«
»Joj, kolk je to še deleč,« je bila neučakana, najina triletna hčerka.
No, vseeno je naš čas odhoda proti morju, prišel. Odhod smo zavlekli, ker je Meta prebolevala norice. Po telesu je imela kar nekaj »hrast«, ki so se morale zaceliti. Zdravnica nam je vseeno dovolila odhod, ko je imela Meta, po telesu le še rdeče lise.
Odpravili smo se proti Krku, kjer so že dopustovali, naši prijatelji. Dva izmed njih, sta vodila športne aktivnosti, v enem izmed kampov. Vsi ostali pa smo se »šlepali«, pri njima. Na voljo sta imela prikolico z baldahinom, ki smo jo tudi ostali, s pridom in izdatno izkoriščali. Tako nas je včasih dopustovalo tudi po deset in več, seveda vsi zastonj, saj sta v recepciji razložila, da smo pomočniki, no pa tudi v resnici smo pomagali.
Marsikdo bi dejal, da smo bili izkoriščevalski. Gotovo bo držalo, vendar je potrebno vedeti, da smo bili vsi, od prvega do zadnjega študenti. To je bila za nas možnost dopustovanja, saj smo bili vsi, skoraj brez finančnih podpor. Pred tremi leti, je tudi Bojan zapustil službo in pričel študirati, zato sva se preživljala s študentskim delom. Na srečo sva imela brezplačen vrtec za Meto, mami nama je plačevala tekoče stroške, kot je elektrika, voda,.. za vse ostalo pa sva morala poskrbeti sama. Moram priznati, da je bil glavni skrbnik denarja Bojan, ki je mojemu očetu pomagal pri obrtniških delih. Nekako smo zmogli, denarja ni bilo veliko, vendar nama ne tedaj, ne danes to ni bistveni element. Zavedam se, da urejeno finančno stanje pripomore tudi k sreči, hlepenja po denarju pa ne razumem.

Z našo »katrco« smo prebrodili celo pot in se veselo pridružili prijateljem, v kampu.
»Mami, jest grem k vodi,« so bile prve Metine besede.
»Ja Meta, pojdi, ampak ne lezi v pregloboko vodo.« sem ji dajala zadnje napotke. Zaupala sem ji, saj je bila zelo veliko na morju in ob vodi, torej navajena vodnih situacij.
Opazovali smo jo izpred športne hišice, ob obali in videli, kako starši svoje otroke vlečejo proč od nje. Hodila je za njimi, oni pa so bežali pred njo.
Vsa žalostna in obupana je prišla nazaj in začudeno dejala: »Mami, mene nobeden ne mara.«
»Veš Metica, tvoje pikice od noric vidijo in mislijo, da si še bolana,« sem jo objela, »Kar pri nas bodi, potem bova šli pa skupaj k vodi.«
Že po nekaj dneh, je sonce opravilo svoje in ker je bila Meta zelo družaben otrok, je imela okoli sebe zopet polno otrok. Med najinimi prijatelji pa je bila nasploh priljubljena, saj so bili vsi, razen naju, še brez naraščaja. Tako so Meto razvajali vsi, če bi bila sitna, bi se je hitro naveličali, ker pa ni bila, so nekako skrbeli za njeno dobro. Meta je bila v kampu kakor nekakšna maskota, samostojna, vesela in zeloooo zgovorna.

»Men se pa zdi, de mam vročino,« sem potarnala Bojanu, »sploh se zlo slabo počutm.« Res sem proti koncu dopustovanja dobila vročino. Nekaj dni me je kuhalo, zato sem se izogibala soncu, no kasneje pa sem zopet ozdravela. Od veselja, zaradi boljšega počutja sem se pognala na pomol in se zagnala v vodo. V teku sem se odločila za skok na glavo, se odgnala, poletela po zraku, let usmerila na vodno gladino in??????
»Majdaaa, kaj je s tabo?« ,je tulil, prestrašen Bojan, »zakaj si kar skočila, a nisi videla, da je voda čisto nizka?«
»Auuuuu, boli, joj kako boli, cel bok imam odrgnjen, auuuu, ojoj, grozn. Jest ne morem hodit, Bojan dej mi pomagej!« sem z grozno bolečino v glasu in telesu, prosila Bojana.
Ves pretresen mi je hitel na pomoč in me dobesedno odnesel iz vode. Na glavo sem namreč skočila v vodo, ne da bi opazila, da je nastala oseka in tako se je gladina vode tako znižala, da sem ob skoku, na srečo, z bokom potegnila po kamnitih tleh. Zakaj na srečo? Zato, ker bi si lahko ob malo drugačnem odskoku, zlomila vrat. Torej sreča v nesreči je bil popolnoma razmrcvarjen desni bok. Še danes me strese, ko se spomnim neznosnih bolečin. Uf, stran s tem.
Tisto leto pa je bilo očitno težko še za koga. Prijatelj se je nekega dne podal plavat in kaj hitro pritulil iz vode. Tulil je tako, da smo vsi leteli na kup.
»Kaj je, kaj se ti je zgodilo, ja dej že povej, kva kr tulš?« smo ga zgroženo spraševali.
Po nekaj časa je nekako izdavil: »Meduza me je usekala na lulčka.« in jokal, ter tulil dalje. Moški so mnogo bolj sočustvovali z njim, saj so kasneje zatrdili, da jih je kar zmrazilo, ko so pomislili na bolečine, vseeno pa niso mogli iz svoje kože.
Zakaj?
Ja zato, ker so nič kolikokrat na dan dejali: »Dej pokaž, kakšnga maš!«
Vsakič jim je pokazal svoj zatečeni organ in ni dojel, da ga zafrkavajo. Moški v družbi, so res lahko skrajno neokusni. Seveda so jih slišali od žensk, pa kaj ko jim ni nič pomagalo.

Dopustovanje se je bližalo koncu. Zelo nesrečni smo se po mesecu dni odpravili domov.
Doma pa.
»Oooo, kako me boli glava, sploh ne neha,« sem tarnala vsakomur, kdor me je želel poslušati. Kasneje sem dobila še vročino in to zelo visoko.
»Kaj je zdej to, že na morju sem zbolela, zdej pa še enkrat?« sem se čudila.
Vročina ni popustila, glava pa je bila kot kovaško nakovalo, po katerem je tolklo ogromno kladiv. V roke sem vzela zdravstveni leksikon in tedaj mi je nekaj reklo, naj pogledam, kakšni so znaki meningitisa. Našla sem popolnoma identičen opis znakov in se odločila za obisk zdravnika, ki me je takoj napotil na infekcijsko kliniko. Obdržali so me v bolnici in me poslali v sobo s petimi posteljami. Sotrpinke so mi takoj razložile, da mi bodo z veliko iglo, iz hrbtenice odvzeli tekočino za pregled. Kmalu po novih informacijah sem doživela dvojno tako iglo.
Gotovo vas zanima zakaj?
»Dober dan,« so me predramile besede dveh zdravnikov, mlajše ženske in starejšega moškega, »odvzeli vam bomo material za preiskavo. Zdravnica, vam bo z iglo, iz hrbtenice potegnila tekočino. Po odvzemu morate dve uri ležati čisto pri miru!« mi je razložil zdravnik. Vdano sem ga gledala, saj sem že pričakovala, kaj me čaka, namestila sem se v sedeči položaj, kot sta zahtevala. Zdravnica je pristopila in pričela postopek, povedala mi je kam bo zapičila. Res je zapičila in pričela mojo kalvarijo. Namreč, v hrbtenici ni našla kanala iz katerega je potrebno izsesati tekočino, zato je z iglo blodila po hrbtenici. Ko je to mučenje trajalo že nekaj minut, je vsa obupana zajavkala: »Ne najdem kanala, kaj naj storim?«
»Pomaknite iglo desno in navzgor, še malo poskusite!« ji je odgovoril zdravnik in ob enem mene vprašal: »Boste zdržali?«
»Ne vem,« sem izdavila s skrajnim naporom.
Zdravnica je vrtala še določen čas, ko se je oglasil zdravnik: »Odstranite iglo!«
»Boste zdržali, če vas sam, še enkrat zbodem ali počakamo na kasneje?« so bile besede zdravnika.
»Bom že zdržala, samo da bo mimo.«
Res je bil njegov postopek v trenutku končan. Misel na mučenje mlade zdravnice, praktikantke, pa me je mučila še precej časa. No, vendar ji tega ni bilo zameriti, saj se morajo tudi največji strokovnjaki nekje naučiti.
V bolnici sem ostala cel mesec. Kasneje sem imela težave s spominom. Glava pa me ni bolela do naslednjega meningitisa. Ja, pravilno ste prebrali, naslednjega. Zdravljenje drugega je bilo podobno, tudi bolečine so bile podobne, oba sta bila virusna, izhajala sta iz mojega telesa. Porušen imunski sistem, psihični napori,.. Ena stvar sproži drugo, pa tretjo in pride bolezen. Vendar sem se po obeh opomogla in lahko preležala na soncu ure in ure, brez vsakega glavobola. Namreč sonce obožujem, kar čutim, kako mi žarki prodirajo do kosti in mi grejejo telo.
Default avatar

MajdaK

Kaj mi je prineslo dopustovanje na Hvaru

»Majda, zakaj ne bi šli letos na morje malo niže, v Dalmacijo? Predvsem zato, da ne bomo vsako leto dopustovali v Kavranu.« so me presenetile Bojanove besede.
»Jest sem zmeraj, za«, sem mu pritrdila.
»Govoril sem z Gorazdom, tudi oni bi šli, pozna lep kamp na Hvaru.«
Bojanov predlog mi je res zelo odgovarjal, ker sem si že želela spremembe. Odkar sta oči in Danica kupila parcelo na morju, nismo dopustovali nikjer drugje. Vesela sem bila predloga tudi zato, ker sem si po hudi bolezni želela spremembe.
Kakšni hudi bolezni?
Tokrat niso bili jajčniki, zaradi katerih sem vsako leto nekaj dni »dopustovala« v ginekološki bolnici. Tokrat sem s hudimi bolečinami v trebuhu, res da, zopet pristala v bolnici, vendar sva oba z ginekologom sumila, da gre za izvenmaternično nosečnost. Skoraj štirinajst dni sem ležala v bolnici, brez da bi kaj konkretnega ukrenili. Kadar so me napadle grozne bolečine, so me že dostavljali v operacijsko sobo, ko so se umirile, so me »lifrali« spet nazaj. Ni mi bilo jasno, kaj sploh mislijo, namreč nekaj je bilo narobe, pa so me kar pustili ležati.
Dokler!
»Grozno, boli, ne morem več živeti, joj boli,« sem jokala zjutraj na viziti zdravniku, ki je nadomeščal mojega ginekologa.
»Gospa, operirali vas bomo, kar bi morali že prej storiti, in med operacijo videli kaj je narobe.«
Od groznih bolečin se skoraj nisem več zavedala. Ni minilo dolgo, ko so me prišli iskat in me pripravili za operacijo.
Zbudila sem se v še hujših bolečinah, menda sem bila v obraz bleda kot smrt. Tiho sem trpela in ničesar mislila, saj niti nisem mogla, le ležala sem, ko se mi je približal moj operater: » Niste imeli izvenmaternične nosečnosti. Noseči ste bili, plod pa vam je zgnil v telesu. V zadnjem trenutku smo preprečili sepso. Sedaj vas bomo zdravili z antibiotiki.«

Torej nič čudnega, da sem si želela spremembe. Tako smo nekega večera, sedli v avtomobile in odbrzeli proti Hvaru. Štiri tedne smo nameravali dopustovati v prelepem kampu Jagodna. Kamp je bil res idiličen, odmaknjen od vsega dopustniškega vrvenja. Ležal je pod gorami, ki so se strmo vzpenjale, tik nad njim, morje pa je bil pravi Jadranski biser.

Takoj prvi dan, sem se odločila za tek, namreč že nekaj časa sem zopet vestno tekla, čeprav sem si po odhodu iz reprezentance, vzela nekaj športnega dopusta. Pot je bila strma, teči v breg ni lahko, vendar sem skozi dopust nabrala enkratno kondicijo. Prve dni me je spremljal tudi Gorazd, kasneje pa ne več. Poleg teka smo vsak dan tudi surfali in res izdatno lovili veter v jadra, saj je vsak dan pihalo, včasih močno, drugič manj. Dopust je potekal še kar dobro, le prepiri med znancema, so naju z Bojanom motili. Vse skupaj pa je motilo obnašanje Čehov, ki so dopustovali poleg nas. Vsak večer so se napili in razgrajali po kampu, da je bil naš spanec redno moten.
Tako smo nekega večera sklenili, da jim jo zagodemo. Nagrmadili smo alkohol in pričeli z veseljačenjem. Sama sem zelo hitro obupala, prvič zato, ker ne maram alkohola in zato, ker sem bila zaspana. Odšla sem spat, ostali pa so nadaljevali. Sredi njihovega veseljačenja sem se zbudila in odtavala proti WC-ju, ob povratku pa doživela šok. Vračala sem se za Gorazdovim stolom, ko me je naenkrat pograbil okoli vratu in me preko svoje rame potegnil k sebi. Tist trenutek sem doživela smrtni strah, saj sem se zavedala, da če se bom poskušala upirati, mi bo zlomil vrat. Prepustila sem se mu in ko me je izpustil odtavala v prikolico. Zvalila sem se v posteljo in jokala od bolečin, vratu nisem uspela več premakniti, zavila sem si ga v brisačo, vendar bolečine niso popustile. Očitno je začutil, kaj mi je naredil in še bolj podivjal v svojem vinjenem stanju, ter uničil komaj pričeto znanstvo.

Tedaj se je pričelo moje triletno trpljenje. Zjutraj me je Bojan odpeljal v zdravstveni dom, kjer so potrdili poškodbo vratnih vretenc in nama svetovali naj se odpeljeva v bolnico. Bolnica je bila oddaljena uro vožnje, zato je Bojan sklenil, da bomo odšli v Slovenijo, kjer sva pričakovala boljšo oskrbo. Vozil je neprekinjeno dvanajst ur in me vso razboleno dostavil v Klinični center. Vsak tresljaj, vsak ovinek, vsak migljaj, mi je povzročal nevzdržne bolečine. V bolnico sem prišla na pol nezavestna. Po rentgenu, so mi takoj nadeli opornico za vrat in me odpeljali v sobo na travmatološkem oddelku. Teden dni, sem le ležala, glave nisem smela premakniti, pila sem po cevkah in dobila kup protibolečinskih injekcij. Ugotovili so poškodbo vratnih vezi. Kasneje sem še devet tednov nosila opornico, vendar bolečine niso ponehale. Tri leta nisem vedela, kako se bom zjutraj zbudila, ali bom sposobna gibati ali bom po kolenih plazila do stranišča. Bolečine so bile nevzdržne. Za očmi mi je kljuvalo, kot bi mi nekdo hotel oči izbiti iz glave, po glavi so mi sekale bolečine vse do polovice hrbtenice, roke sem komaj premikala.
Dokler mi po treh letih znanka ni predlagala shiatshu masaže, ki jo je obvladala sama. Priznam, da ne bi vztrajala, če me ne bi masirala zastonj, tako sem leto dni, vsak teden hodila k njej. Doma pa mi je tudi Bojan, vsak večer, premasiral vrat. Po letu dni so bolečine čudežno preminile, rešena sem bila uničujočih bolečin in vesela, da spet živim.
Default avatar

mimaŠ

Majda,

tvoje zgode in nezgode so silno zanimive in napete, ampak meni se zdi, da se ti preveč mudi. Radovedna kot sem, me namreč marsikje dogodki zanimajo bolj globoko in široko. Vem, da je včasih to pretežko, včasih se tisti hip ne spomniš, potem je pa že mimo, meni se je dogajalo podobno. A če boš nekoč izdala knjigo, le še malo dopolni zgodbe s svojimi mislimi, čustvovanji, strahovi, da ne boš potem vsak dan znova ugotavljala (to se namreč zdaj dogaja meni): to bi še bila morala napisati, pa to je bilo pomembno za odločitev itd. Če bi imela možnost, bi se lotila dopolnil, ker bi imela še veliko pomembnega povedati. Sicer pa je za tvoj življenjepis potrebno še veliko več poguma kot sem ga jaz za svojega.

Sicer pa pohiti, ker komaj čakamo ...(!?)

Mima
Default avatar

MajdaK

Pozdravljena Mima in ostali!
Veš Mima, res je, nisem segla pregloboko, tako daleč pa le ne upam, že tako se močno razkrivam. Doživljaji z bratom so bili tako hudi, da me še danes strese, ko pomislim nanje. Življenje kot smo ga tedaj živeli je bilo "za zmešat". Bilo je tako hudo, da sem prvič pomislila, da razumem tiste, ki karkoli hudega naredijo kakemu svojcu, namreč nekdo te lahko pripelje na rob. Sma nisem zmogla vsega in mi je odpovedovalo telo, kljub temu da sem bila v športu, kjer sem se filtrirala, in da sva se z možem razumela.
Mogoče bom res karkoli dodala, res je razmišljanja bi morala biti vključena. Trenutno mojo zgodbo pregleduje službena prijateljica, slavistka. Joj,gotovo bom popravljala kot vrag, ker nisem pazila na slovnico, tako da vi berete neprečiščeno verzijo, ker je zelo kritična,bom gotovo morala seči tudi po raznih dodatkih, tako kot predlagaš ti Mima. Zaenkrat je takole.
res je že bo potrebno sedeti in razmišljati.
Srečno Majda
Default avatar

MajdaK

KALVARIJA

Jodl je s svojo družino dobil stanovanje. Mami je priznala, da mu ni dajala nobenih nasvetov glede stanovanja, saj bi se sicer lahko premislil. Vsi smo bili veseli, saj so se nam obetale mirnejše noči. Res je, da mami vse do smrti ni bila mirna, moja družina pa je le malo bolj mirno živela. Nekaj pred tem dogodkom sva se z Bojanom končno poročila, to je bilo pred Metinim vstopom v šolo in ko sva oba diplomirala. Živeli smo enako življenje, le moj priimek se je spremenil. Mamici pa so vstavili nov vzpodbujevalec za nogo, namreč stari je prenehal delovati.
»Ooo mami, kako sem vesela, sedaj bomo pa lepše živeli.« sem ji dejala ob obisku v bolnici.
»Majda jaz ne bom nikoli mirna. Jodl bo vedno v mojih mislih. Skrbi me tudi za Saško.« mi je zaupala svoje skrbi, glede vnukinje, Jodlove male hčerkice.
»Vem mami, ampak dnevnih prepirov ne bo. Jodl pa je vseeno zelo dober oči in bo zanjo gotovo dobro poskrbel.« sem jo tolažila. Res je zanjo dobro skrbel in še danes je tako, namreč za otroke ima dober čut. Bil je in tudi danes je, zelo dober učitelj kitare, to je njegova ljubezen in tam je mojster.

Po mamičinem povratku iz bolnice, sem slučajno stopila v njeno kopalnico in....
»Kaj pa je to« sem »pobuljila« proti mamici. Nič nisem rekla in vsa prestrašena odšla iz kopalnice. Kaj bi to bilo, mamičina dojka je izgledala čisto vdrta. Grizel me je strah, le kaj bi bilo? Nisem je upala vprašati, pa saj ji ne more nič biti, saj je bila ravnokar na operaciji. Oni niso omenili ničesar. Nekaj dni sem zbirala pogum: »Mami, kaj pa imaš tisto na dojki?« sem jo previdno vprašala.
»Veš to imam že tri leta. Nikomur nisem želela povedati. Jaz bi rada umrla.«
»Mami moja, končno se nam je malo umirilo življenje, ti bi pa umrla.« sem zajokala proti njej.
»Majdica moja, nič ne jokaj, zelo te imam rada. Moja kalvarija je Jodl, ne želim več živeti, zato nisem povedala.«
»Mami saj je odšel, sedaj bo bolje.«
»Majda, rada ga imam, moj sin je, tako ne morem živet.«
»Mami, lepo te prosim, pojdi k zdravniku!« sem jo obupano rotila.
Mami je res odšla. Imela je raka dojke, napovedali so ji hitro rastočega raka in nekaj mesecev življenja. Vsi smo obupovali, sama sem veliko prejokala.

Vseeno pa ni potekalo tako, kot so zdravniki napovedovali. Mami je od postavljene diagnoze dalje, živela še pet let. Vsi so se čudili, kako dolgo živi, saj je diagnoza pokazala drugače. Zakaj tako, mislim da zato, ker si je želela smrti in se diagnoze ni popolnoma nič prestrašila. Vseeno ji je bilo, glede raka ni bila psihično obremenjena. Res je kasneje, na mojo pobudo in pobudo svoje sestre, sprejela vsa možna zdravljenja, oziroma lajšanja pri napredovalni bolezni. V petih letih jo je doletelo kar nekaj dodatnih bolezni in težav zaradi kemoterapij, obsevanj in oslabljenega organizma. Vseeno je vse tegobe prenašala kot resnična borka, brez »jamranja« in jokanja. Zadnje leto je obležala v postelji, le za nekaj minut je lahko zapustila svoje ležišče, pa vseeno ni obupovala. Dopoldne ko sva bila z Bojanom v službi, ji je družbo delala gospa Nežka, ki ji je tudi pospravila in skuhala. S svojo prisotnostjo nam je odvzela nemalo skrbi, popoldne pa sva bila na vrsti midva, da poskrbiva zanjo. Tako sem veliko popoldnevov prečakala v čakalnicah zdravnikov, hodila po tablete, kupovala hrano in ji delala družbo. Mami je bila izrazito potrpežljiv bolnik in se ni pritoževala, če smo kam odšli.
Kljub vsemu pa je bil zame to očitno prevelik napor, namreč v zadnjih letih njene bolezni sem tudi sama zbolevala. Organizem očitno ni zdržal vseh pritiskov, tako sem nekajkrat pristala v ginekološki bolnici, dobila drugi meningitis in ob enem imela stalne bolečine vratu in glave zaradi pošodbe, ki sem jo že opisala. Dogajalo se je, da sva bili z mamico hkrati hospitalizirani ona na onkološkem jaz na infekcijski, ona zopet na onkologiji jaz na ginekologiji. Bojan je obiskoval obe, najprej eno, nato se je odpeljal k drugi, joj kaj vse je zmogel in napravil. Zgodilo pa se je tudi, da sem bila sama v bolnici, mami pa je prejemala kemoterapije, no in po povratku iz Ljubljane, je prišla obiskat še mene v bolnico.

»Majda, a greva obiskat mamo v dom onemoglih?« me je mami, vprašala nekega dne.
»Seveda greva, mogoče bi odšli jutri pred mojo službo.« sem ji pritrdila, saj sem vedela, da je stara mama že zelo slaba. To je bila očijeva mama, torej tista, ki me je v otroštvu pazila in bila pri meni ob mamičini kapi. Naslednje jutro sva se odpravili.
»Mama dobo jutro, kako ste?« naju je zanimalo.
»Ne prveč dobro, tako čudno se počutim.« nama je dejala s slabotnim glasom.
Iz sosednje postelje se je oglasila mamina soseda: »Zjutraj je bila čisto dobro, veliko je pojedla, sedaj pa ji ni dobro.«
Tedaj pa!
»Mama, kaj vam je?« sem jo prestrašeno vprašala. Mama je namreč naenkrat pričela zavijati z očmi. Prestrašeno sem jo gledala in videla, da je tudi mami presenečena. Joj kako čudna je bila, nisem si želela priznati. Prestrašila sem se, močno prestrašila. Zbežala sem po medicinsko sestro. Ob povratku smo pospremili mamo v smrt. Umrla je ob nas, sama sem bila popolnoma nepripravljena in močno pretresena. Mami je bila užaloščena, vendar je njeno smrt bolje prenesla kot jaz, namreč na podoben način se je z njo že srečala. Ne znam opisati svoje pretresenosti, res nisem bila pripravljena na vse skupaj. To je bila zame huda življensaka izkušnja, obenem pa sem bila vesela, da je mama umrla ob prisotnosti domačih.

Po tistem je mami še nekaj let živela dokler.
Default avatar

mimaŠ

Majda,

upam, da niti v zadnjem kotičku svojih misli nisi huda name. Tvoji razlogi so namreč povsem razumljivi, samo mene (pa mogoče še koga) daje babja radovednost. Kar, kot vemo, ni ravno lepa lastnost. Sicer pa sem ti že povedala, da si v resnici bistveno bolj pogumna kot sem bila jaz. Ni pogum opisovati sebe, pogum je opisovati druge. Kar sem napisala, je bilo mišljeno zgolj kot "dodajanje pospeška" tvoji vztrajnosti.

Mima
Default avatar

Kiara

Majda,res si pogumna in to v vseh ozirih.
Ne boš verjela,vse kar si tukaj napisala sem prebrala in lahko rečem,da si res veliko prestala in velikokrat presenetila sebe in ljudi okoli tebe.
Lepo pišeš in mislim,da bi lahko bila še pisateljica.Znaš napisati tako dobro,da si lahko predstavimo vse skupaj kot en film.V življenju ti marsikaj ni bilo prizaneseno in zato si takšna borka,ker se nisi hotela ukloniti.Želim ti,da tudi to lekcijo življenja prebrodiš,s katero se spopadaš sedaj in da še kaj napišeš.Veš,s svojim pisanjem ,si nas kar "potegnila noter".
Naj dodam še eno zgodbo današnjega dne.Danes me je obiskala prijateljica,ki si deli s tabo enako usodo (prsni rak) in ji še nekaj mesecev manjka do 40 let.Imela je operativni poseg in sedaj hodi na kemot.Tudi ona je videti pogumna,čeprav mi je priznala,da razpoloženje zelo niha.Veliko se giblje,živi zdravo,nehala je kaditi...in je prava faca za družbo.
Držim pesti,da vama zrata in da ta boj premagata.
Srečno!!
Default avatar

AjdaK

Draga Majda,
hvala za tvojo zgodbo - res je neverjetna. Da se vse to lahko zgodi enemu človeku! Močna si, da vse to zmoreš, pa še deliš z nami. Z velikim zanimanjem te spremljamo in čakamo na nadaljevanja. Se pa strinjam z Mimo, da se ti malo preveč mudi (sicer, če se pa kar naprej kaj dogaja!) - pa saj boš še dodelavala, tole je šele prva "verzija".
Res ti hvala zanjo!
Drži se!
Ajda
Default avatar

MajdaK

Pozdravljeni vsi!
Hvala vsem, za vzpodbudne besede. Mima, "tudi pod razno" nisem užaljena, saj sem vas na začetku prosila, da mi vsi svetujte.
Ne verjamem, da bom šla v delu, ki ste ga prebrali globlje, je bil prehud, pa ne da ne bi mogla, vendar bi kogarkoli lahko prizadela, tega pa nočem. Upam, da je do sedaj napisano tako, da vključeni v mojo zgodbo ne bodo prizadeti, tega res ne želim. No seveda, svoje domače sem opisala, ostalih pa ne želim izpostavljati.
Mož mi pravi, kaj razkrivam vse, kar se mi je zgodilo, vendar sem sama že pred boleznijo čutila, da se mi dogaja več kot povprečnemu zemljanu in bi poskušala kdaj zapisati svoje prigode, no in je nastopil pravi trenutek.

Zgodilo se je še veliko več, res je mogoče bo še kaj vključeno, pustimo se presenetiti.
Srečno Majda
Default avatar

MajdaK

Dan mamičine smrti in dan pred tem

Bila je sobota.
Ko sem vstala, sem takoj odhitela pogledat mamico. Že več dni je bila tako slaba. Odkar se je vrnila iz Jezerskega, se je njeno stanje vidno slabšalo. Poslavljala se je od vseh, tako smo ji teden dni nazaj, takoj ustregli, ko je želela na Jezersko, k teti Anici.
Dobro, da nam je Langerholcova Mojca ustregla s svojo medicinsko pomočjo. Ne vem, kako bi brez nje, vse je znala postoriti. Tudi to soboto je prišla, pri mamici je bila v času, ko sem morala oditi na matematično tekmovanje.
Takoj po mojem povratku pa se je poslovila z obljubo, da če bo mamici slabše, naj jo pokličem in bo prišla.
Z mamico sva bili sami ker sta Bojan in Meta imela neke obveznosti.
Ko sem se uredila in preoblekla sem takoj odšla k njej. Bila je budna, vendar skoraj ni več govorila saj ni imela moči. Prisedla sem k njeni postelji, jo pogledala in zagledala njen trpeči izraz. V njenem pogledu sem zasledila spoznanje smrti. Kar nekako pomirjena je delovala. Vedela je, da se ji težko pričakovana smrt bliža in bo tako fizično in psihično trpljenje prekinjeno.
Tisti njen vdani pogled.
»Mamica moja, joj kako je meni hudo,« sem zajokala in se z glavo naslonila nanjo.
S skrajnimi močmi je dvignila roko in mi jo položila na glavo.
»Majda, rada te imam, ostani taka kot si. Z Bojanom sta mi zelo pomagala. Še naprej se imejta rada.« mi je odgovorila s težko razumljivo izgovorjavo.
»Mami, a grem iskat Jodla?«
»Ne, kar pusti ga,« mi je odgovorila, s hudim naporom.
Še naprej sem se stiskala k njej, saj sem čutila, da so to najini zadnji skupni trenutki. Mami je kmalu zaspala, sama pa sem se s knjigo v roki vsedla na balkon, da sem bila v njeni bližini, če bi karkoli potrebovala.

Nisem in nisem mogla brati, misli so mi spreletavali trenutki, ki sva jih preživeli skupaj. Zavedala sem se, da zaradi razmer, kakršne so bile pri nas doma, tudi midve nisva bile vedno na isti valovni dolžini. Zadnja leta so prinesla preveč grenkega. Obtoževala sem jo popuščanja nasproti Jodlu, kar mi je potrdila in vedno dejala: »Moj sin je!«
Zamerila sem ji, da je dopustila tako trpljenje moji družini, ki pri vsem skupaj ni bila nič kriva. Želeli smo le živeti skupno življenje. Ničkolikokrat nama je bilo z Bojanom žal, da tedaj, ko je imel možnost dobiti stanovanje, tega nisva izkoristila. Res je, da naju je tedaj mami lepo prosila naj ostaneva, saj ni upala sama živeti z Jodlom. Popustila sva njenim željam in kasneje to grenko obžalovala. Vse tiste prečute noči, dnevi groze in strahu, ne, ni bilo vredno.

Zakaj je Jodlu ves čas popuščala?
Nikoli ga ni pustila praznih rok, vedno mu je dajala denar in hrano, mu plačevala najemnine za stanovanje, on pa jo je še bolj preziral in sovražil. Vsak njegov obisk doma je prinašal trpljenje in grozo, ne samo za mamico, tudi za vso mojo družino.
Grožnja, da nas bo vse pobil, je 14 let visela nad nami. Meta ni imela miru, saj ji je grozil tudi na njeni poti iz šole, stari komaj 10 let.

Zelo sem bila utrujena.

Res pa je, da naju je z mamico, zadnje leto zelo zbližalo. Njena dolga bolezen, me je na moji poti dozorevanja pripeljala na sam vrh. Ponosna sem bila nase. Še pred tremi leti sem se spraševala, kako bi lahko mamici zamenjala planice, če bi bilo potrebno, danes pa sem te stvari opravljala z ljubeznijo. Na začetku te dolgoletne kalvarije sem premišljevala, da gotovo ne bomo kos njeni bolezni in bo morala v dom za ostarele. Danes pa je pred menoj ležala previta in spokojna, v svoji sobi, med svojimi ljudmi. Z Bojanom sva ji omogočila, da je leta do smrti preživela tako, kot si je želela. Doma.
Sama sem svoje strahove izpred treh let popolnoma izklopila in mamici pomagala po svojih najboljših močeh. Res, ponosna sem bila nase. Mislim, da je bila to boljša izobrazba za življenje, kot vse napisane knjige.
Joj, kako življenje človeka popelje po točno določenih poteh, da ga izoblikuje. Trpljenje vseh teh let, naju je z Bojanom zelo povezalo. Bojan je človek, ki ne mamici, ne meni ni nikoli odklonil pomoči. Brez takega moža, nikoli ne bi zdržala psihičnega pritiska zadnjih let. Tudi mami se je zavedala njegove pozitivnosti. Vedno mi je govorila, da imam srečo, ker imam takega moža.
Zlobni jeziki so ga velikokrat obrekovali in to predvsem zato, ker ima svoj ponos in veličino, oziroma se ni nikomur klanjal in je vsakomur povedal, kar mu je šlo.
Vendar so ljudje, ki si zaslužijo besedo »človek«, točno vedeli kdo in kaj je in kako je pomagal meni in mamici.

Ta dan je mamico obiskala tudi Jodlova prijateljica Urša, ki je videla kako je mami slaba, zato je kmalu odšla. Kasneje sem izvedela, da je namigovala čudne stvari o naju z Bojanom.
Pri vsem skupaj lahko rečem le to: »Kdorkoli izmed vseh obrekljivcev, bi moral poskusiti le mesec dni našega življenja in bi ga nato vprašala kako se počuti.«

Dan se je nagibal k koncu. Tudi Meta in Bojan sta se vrnila. Mamico sem pripravila za spanje in odšla spat.

Bilo je 20. aprila 1997.

Zakaj se je morala mamica tako mučiti cel dan?
Zakaj, nihče iz dežurne službe, ni hotel priti, ko sem jih klicala, da umira in je hudo?
Kdo je ta človek, ki mi je v telefonsko slušalko dejal: »Dajajte ji dovolj vode, da bo lažje umrla.«
Zakaj nisem vzrojila in zahtevala, naj nekdo pride in ji olajša muke?
Cel dan. Cel dan. Več kot 16 ur. Da, res. Ves ta čas, je mamici v pljučih klokotalo kot v kotlu, iz ust pa so prihajali glasovi kot iz neke votline z vodo.
Voda ji je zalivala srce. V hudih mukah je tiho trpela in nihče iz dežurne službe ji ni želel pomagati.
Poklicala sem duhovnika, da ji je dal poslednje olje.
Z Bojanom sva se menjavala pri njeni postelji.
Previla sem jo kot otročička, tistih nekaj kilogramov, kar ji je ostalo, mi ni delalo preglavic. Zvečer mi je pri tem opravilu pomagala sosedova Zdenka. Pred tem je odšla do mojega brata in mu povedala za mamičino stanje. Dejala mu je, da mami umira in naj vendar pride, da bo lažje umrla. Ker ni kazal interesa za obisk, mu je zagrozila, da ga bo odvlekla za lase, če ne pride. Res se je po nekaj urah prikazal. Mami mu je z težko razumljivimi besedami dejala, naj postane boljši, vendar se je naredil kot da je ne razume. Vseeno je pri njej ostal poldrugo uro.
Mamici se je stanje še bolj poslabšalo. V popolnem obupu sem še enkrat poskusila srečo v dežurni ambulanti. Tedaj, pa sem zopet zaslišala odrešujoči klic moje osebne zdravnice, dr. Marije Ravnihar: »Gospa Majda, kaj pa je?«
»Prosim vas, pridite pomagat, mamica umira, pa nihče ni hotel priti do sedaj.«
»Takoj pridem!« je dejala in bila v nekaj minutah pri nas.
Mamici je dala injekcijo morfija, po kateri je mami v trenutku potonila v spanec, vse do 15 minut pred smrtjo.
Z Bojanom sva sedela v stolih ob postelji in gledala televizijo. Predlagal mi je naj grem spat, da me bo poklical ko bo potrebno, vendar sem ostala v fotelju. Bojan je gledal televizor, sama pa sem spala.
Tedaj pa!
Mami se je vsedla v postelji in naju pogledala.
Njene oči so govorile: »Pridita pričelo se je!«
Pohitela sva k njej in ji zadnjih 15 minut pomagala v njeni borbi za odhod v večnost. Neizmerno je trpela, hlastala je za zrakom, oblivale so jo potne srage, telo pa je bilo popolnoma mrzlo.
Ves čas sem ji prigovarjala: »Mami, rada te imam, zdrži, potem bo zate lepše, nikoli več ne boš trpela.«
Solze so mi tekle po licih, med tem ko sem jo božala in ji brisala pot iz obraza. Bojan je stal na drugi strani in jo držal za roko.
Konec je. Umrla je, ni je več.
»MAMICA, NIKOLI VEČ NE BOŠ TRPELA, NIHČE VEČ TE NE BO MUČIL!«

Zaključilo se je njeno trpljenje.
Zakaj, zakaj vendar, mora neko človeško bitje tako trpeti, kot je ona? Komu je storila ali hotela storiti, karkoli hudega?
Pri vsem skupaj, pa je bila tudi ob smrtni uri uvidevna, kot vedno.
Umrla je 15 minut do polnoči. Naslednji dan, sva z Bojanom praznovala obletnico poroke. Poskrbela je, da to ne bi bil nesrečen in srečen dan hkrati.
Ko sem kasneje premišljevala o njenih zadnjih trenutkih, se mi je vedno vrivala misel o tem, kako se je vsedla v postelji.
Sprašujem se, kako lahko človek, ki niti roke več ne more dvigniti, zbere moč in se vsede v postelji.
Ja, kaj vse zmore človeški organizem.

Pokopali smo jo.
Niti jokati nisem mogla. Preveč je bilo vsega. Vdani v usodo smo preživljali dneve. Ves čas pa sem imela v zavesti, da končno ne trpi več. Naenkrat sem imela občutek, da me spremlja kamorkoli grem. Ta misel me je bodrila. Čeprav so tudi solze prišle in to šele čez tri tedne, naenkrat, v avtu. Od tedaj naprej sem veliko prejokala, vendar vedno ko sem bila sama, nikoli vpričo drugih. V misli so mi pričeli prihajati trenutki, ko sem jo prizadela. Pričela sem se obtoževati za različne situacije. Najhujše mi je bilo ob misli, da mi je nekega dne zlikala perilo, sama pa sem se razjezila, ker je zažgala ploščo likalnika. Še danes mi je hudo zaradi tega. Vseeno pa vem, da sem ji v zadnjih letih z nesebično pomočjo nekako poplačala za trenutke ko sem jo prizadela.
Ko danes opazujem svoj odnos z Meto, vidim da mi mami gotovo ni dolgo zamerila za take pripetljaje, kajti v življenju je toliko trenutkov, da ne moremo biti vedno taki kot pričakujejo drugi.

Z mamičino smrtjo se je zaključilo najtežje obdobje mojega življenja, ne samo mojega, življenja moje družine. Z Jodlom smo prtrgali stike, kajti občutek, da vedno obtožuje, laže in je nasilen, nas ni popolnoma nič vlekel v njegovo bližino. Končno smo želeli zadihati s polnimi pljuči. To sva si z Bojanom lahko privoščila, saj sva za mamico naredila toliko, da sva bila lahko le ponosna sama nase.
Tako umirjenega življenja sploh nismo bili vajeni. V hiši ni bilo nobenega vpitja, nasilja, obtožb. Naenkrat nama je ostajalo veliko časa, potrebno je bilo zaživeti drugačno življenje.
Default avatar

MajdaK

ŽIVLJENJE PO TEM


»Boris, kako gre gradnja šole?« me je zanimalo nekega dne v šoli.
»Dobro, danes grem na neko drugo šolo gledat strop v telovadnici. Veš, vsak dan imam obveznosti, vendar sem zadovoljen. Sedaj sem v Naklem že
vd. ravnatelja.« mi je odgovoril z zadovoljstvom v glasu.
»Gotovo že iščeš sodelavce, ali imam sama kakršnokoli možnost, da dobim službo?« me je močno zanimalo.
»Majda, vezava tvojih predmetov je idealna, le matematike kakšno leto ne bi mogla poučevati, ker se dogovarjam drugje. No, vseeno pa mislim, da bo že naslednje leto dovolj ur in bi učila oba predmeta. Prijavi se in bomo videli.«
Vesela sem bila tega pogovora, sicer sva se z Borisom večkrat pogovarjala o gradnji šole in težavah, ki pri tem nastajajo, nikoli do sedaj pa mu še nisem omenila svojih skritih želja, glede zamenjave službe.

Razmere na šoli, kjer sem učila niso bile več takšne, da bi učitelju dajale elan za delo. Vodstvo šole je pokazalo premalo interesa za naše potrebe in težave. Tudi okoliš v katerem sem učila je bil zelo problematičen. Pojavljala so se mamila, alkohol, cigarete, nasilje med sošolci. Vse stvari so šle tako daleč, da smo imeli več dela z ustvarjanjem discipline, kot z učenjem. Torej nič čudnega, da sem tudi sama pomislila na odhod. Isto kot sem mislila sama, je mislilo še več učiteljev in smo se štirje od teh, naslednje šolsko leto znašli na OŠ Naklo, pod vodstvom ravnatelja Borisa Černilca.

Postali smo zelo delaven in zagnan kolektiv, vendar smo se vedno znali poveseliti. Nikoli v svoje pogovore nismo, in jih tudi danes ne, vpletali politike, kar je dobra podlaga za dobre odnose. Naenkrat nobena zabava ni šla več mimo mene. Veliko smo se zabavali, poleg tega pa trdo delali. Moji bivši in ob enem zdajšnji sodelavci me niso več prepoznali, iz nekdaj tihe učiteljice sem postala glasna, vesela in nasmejana sodelavka.
Povedati moram, da kozarec vina v meni sproži popolno sproščenost, torej so bile zabave polne mojega smeha, dovtipov in pesmi. Joj, kako glasna sem kar naenkrat postala. Vendar, da ne bo kdo pomislil, da sem bila pijanka, nikakor. Vina sem spila le kozarec, mogoče dva in bila vesela, še bolj kot sicer.
»Majda, sploh te ne prepoznam,« mi je večkrat omenil Boris, no pa drugi tudi, saj jim res ni šla v račun moja popolna preobrazba.
Sama pa sem se veselo muzala, ker prej v sedmih letih sodelovanja nisem pokazala svoje prave narave. Sicer pa to ni bilo nič čudnega, kdo pa bi bil zabaven ob situaciji, kot je bila pri nas doma.

Že prvo leto smo ustanovili pevski zbor in pričeli enkrat tedensko vaditi. Naš zborovodja je že od začetka, sodelavec Marko. Začeli smo z lažjimi pesmimi, vendar je Marko vedno zahteval natančnost, zato so tudi te dobro zvenele.

Poleg vsega sva se z Bojanom še bolj posvetila športu, tekla sva, hodila v hribe, tekla na smučeh in turno smučala. Na vseh najinih poteh naju je spremljal pes Sel.
Med tem časom je hči Meta pridno trenirala tenis. Na treningih ji je šlo dobro, tekme pa nikakor niso dale uspeha.
Povedati moram, da je Meta že od svojih dvanajstih let, ja dvanajstih, preživljala GROZNO puberteto. Naenkrat se ji je zazdelo, da ima okoli sebe polno sovražnikov, predvsem v domačih vrstah. Živeti s tako hudim pubertetnikom je bil za naju z Bojanom zelo »hladen tuš«. Iz tiste pridne, zvedave, prijetne, nasmejane, dobrovoljne deklice, je postala popolna upornica. Grd pogled, je bil tedaj njen moto.
Midva pa nisva človeka, ki bi za ljubezen in dobre odnose prosila. Torej je bilo v naši hiši obsedeno stanje. Nikakor tega ne bi primerjala s prejšnjimi časi, sicer pa skoraj vsak starš ve, kako je v tem obdobju.
Mogoče je Meta tedaj vseeno potrebovala več pozornosti, vendar ji je sama nisem želela posvečati na način, da bi prosila za njeno ljubezen. Vedela sem, da bo slej ko prej prerasla to svoje obdobje in bova odnose uredili. No, danes ko to pišem, je to obdobje že močno pozabljeno, nanj sem se spomnila le zaradi obujanja spominov. Moram pa povedati, da z Bojanom vseeno nista več vzpostavila tako prijateljskega vzdušja. Bojan ne more razumeti, da je iz tiste deklice, nastala svojeglava upornica. Meta je kljub vsemu »fejst punca«, prijetna in vedno pripravljena pomagati. Tedaj pa je bilo, kot je bilo. Veliko vsega so bile krive domače razmere, ki jih je spremljala kot otrok. Danes se jih ne zaveda tako kot jaz, vseeno pa so ostale v njeni podzavesti.
Torej, za nas idilične družinske razmere, kljub Metini puberteti, so naju z Bojanom, vedno bolj vlekle v šport. Saj ga je bilo zelo veliko tudi prej, ampak sedaj pa je čas kar ostajal. Temu primerno je bilo najino udejstvovanje, ko zmoreš nekaj, hočeš še več in več. Med najinim športom, je Meta večino časa prebila na tenis igriščih, no včasih pa sva jo le spravila s seboj.
Tisti čas sem pričela pisati športni dnevnik, do tedaj ga nisem še nikoli. Moram zapisati, da ga sedaj zopet ne pišem, kar je velika škoda.
Tako so nastali tile zapiski:

DNEVNIK AKTIVNOSTI
Pričenjam šele z 28. decembrom leta 1998, stara 33 let.
DO SEDAJ:
Bolezni:- sklepna revma in šum na srcu;
- povečanje ščitnice;
- 2x virusni meningitis.
Operacije:- 3x operacija rame,
- operacija slepiča;
- 2x laparoskopija maternice;
- odstranitev odmrlega-zgnilega ploda iz maternice;
Gips-mavec:- 10x gips zaradi različnih poškodb;
- 2x 10 tednov opornica za vrat(zvin vratnih vretenc);
- 1x 4 tedne opornica za koleno.

Osvojeni vrhovi:
3x na Triglavu, 1x na Prisojniku, 1x na Grintovcu, 1x na Kočni, 1x na Babah,
4x Pristov Storžič, velikokrat na Velikem vrhu nad Jezerskim, Tolsti vrh, Cjanovca,
5x na Storžiču, 1x Mangrt, Srednji vrh, Dovška baba(turno), 2x Kredarica(turno),
Begunjščica(turno), Viševnik(turno), debela peč(turno), Vrtača in Stol (turno)

Smučanje:
3 leta državne članske Jugoslovanske reprezentance. Nešteto potovanj, smučišč in poškodb.

Smučarski rally.
1997, Jezersko, mešane naveze (Bojan in Majda), čas 4 ure, 2. mesto;
1997, Zelenica, mešane naveze(Bojan in Majda), čas 3 ure, 1. mesto,
1998,Jjezersko, mešane naveze(Bojan in Majda),čas 4-5 ur, 2. mesto;
1998, Zelenica, mežane naveze(Bojan in Majda), čas 3 ure, 2. mesto.

Tek:
Brdo, proga dolga 11 km, (tek trmastih), 3. mesto.

Tek na smučeh:
1996, Pokljuški maraton, 21 km, 1. mesto;
1997, Pokljuški maraton, 21 km, 1. mesto;
1997, Odprto prvenstvo Ljubljane, 10 km, 1. mesto;
1998, Pokljuški maraton, 21 km, 2. mesto.




VPISI
28.12.1998 STORŽIČ (2132m) oči Sel, jaz
Z očijem sva ob 11.00 štartala iz Mač. Nisva prav hitela. V 3 urah sva bila na Storžiču in porabila 2 uri za sestop. Na 1700m se je zjasnilo in je bilo super. Na vrhu pihalo.
30.12.1998 GRINTOVEC(2558m) oči, Bojan, Sel, jaz
Od Suhadolnika smo štartali ob 9 uri. Na vrhu smo bili ob 12 uri. Sestop trajal 3 ure, vendar sva si z Bojanom privoščila pol ure sončenja na suhi travi. Dolina v megli.
1.1.1999 TOLSTI VRH(1715m)Bojan, Sel, jaz
Megleno jutro, ob 11 uri štart iz Povelj do kamnoloma in po spodnji poti za Malo poljano. Pred spomenikom pa naravnost v Tolsti vrh. Vmes je Sel, proti meni sprožil veliko skalo. Do vrha 1,5 ure. Bila sva druga letošnja pristopnika na vrhu.
4.1. do 11.1. vsak dan tek na smučeh, do 20km na dan.
11.1. 1999 VELIKA POLJANA(1383m) Bojan, Sel, jaz
Doplodne sem na smučeh pretekla 20 km, popoldne pa smo šli na Poljano.
14.1.1999 tek na smučeh-20 km.
15.1.1999 me je doletelo VNETJE JAJČNIKOV, zato sem 17.1. pristala v bolnici. Do 29.1. sem bila mrzla za vsak šport.
30.1.1999 Bojan in Robi Kralj, osvojita 9. mesto na rellyu Jezersko.BRAVO!
1.2. do 6.2.1999 tek na smučeh
4.2. Meto brcnil konj, nič zlomljeno, roka močno otečena.
8.2. 1999 MALA POLJANA(1370m) – TOLSTI VRH(1715m) – VELIKA POLJANA(1383m)
z Bojanom in Selom smo do Tolstega vrha rabili 1.30 h. Bilo je zelo ledeno, na Poljani je močno pihalo.
Zopet cel teden bolečin v jajčnikih!!!!!
19.2.1999 obletnica mamičinega rojstnega dne(nesla sva svečo).
Nato sva s turnimi smučmi opravila 10km.
20.2.1999 TURNO PO DRŽAVNI MEJI SLO-AUT NA JEZERSKEM
z Bojanom se nama je na začetku na psih delala cokla, znebilasva se je tako, da sva pse namazala s svečo. Do jezerskega vrha sva rabila 3 ure, nazaj do tete Anice pa uro. Sel je močno »nastradal«.
13.3.1999 TURNO PO MEJI SLO-AUT NA JEZERSKEM, Bojan, Sel, jaz
Na jezerskem ni bilo nič snega, zato smuče nesla, še kar nekaj nad Karničarjem. Vreme je bilo krasno, po eni uri hoje sva se ulegla na mah ob smreki in za celo uro zaspala. Zbudil naju je Sel, ki se je ves čas premetaval. Čakalo naju je še 2 uri pohoda. V dolino sva prišla blatna, saj sva zaradi premalo snega, s smučmi na ramah, kolovratila skozi gozd, peš. Pri Mirjam, sta naju čakala Meta in Uroš.
21.3.1999 prvi pomladni dan, TURNO BEGUNJŠČICA(2036m) Bojan, Sel, jaz
Ura je bila za ob 5h, vendar me Bojan ni šmirglal. Mislila sva oditi na Stol, vendar sva zaradi zamude, obrnila v prvi plaz nad smučiščem. Ker sva pozabila srenače, sva dala smuči na rame in naravnost navzgor. Tik pod vrhom je bila kloža, zato smo pospešili korak. Do Begunjščice sva rabila 2 uri. Smučanje navzdol je bilo težko vendar dobro. Vse skupaj sva porabila 3 ure. Po turi se nama je na Ljubelju prilegla kavica, nato pa domov, kjer naju je čakalo presenečenje, saj je Meta pospravila stanovanje in to tipi-top, ter oprala regrat.
Default avatar

MajdaK

BOLEZEN + BOLEZEN + BOLEZEN......zatoni športa
30.4.1999 TURNO BEGUNJŠČICA(2036m) Bojan, Sel, jaz
vroč dan, sneg se je pričel na pol poti do srednje postaje na Zelenici. Sama sem šla le do skal pod vrhom nad kočo na zelenici. Smučarija enkratna, sonce še bolj. Z Bojanom sva zalegla v rušovje, za poldrugo uro. Sonce pa je naredilo ta svoje, barva je bila močna.

2.4.1999 TURNO BEGUNJŠČICA(2036m) Bojan, Sel, jaz
Vroč dan, jaz pa močno bolna od žuriranja prejšnjega dne. Bojana sem celo pot prosila naj me pusti, da se uležem in ga počakam, vendar me ni hotel. Bilo mi je slabo, zato mi je v žlebu pod vrhom(širok 3m, hoje za 40min) nesel smuči. Tako sem z največjo muko prišla na vrh. Nato pa navzdol, smučarija, krasna, vendar sem mislila, da bom umrla od hudega. Take slabosti še nisem doživela. Hudo, hudo, hudo, grozno je bilo. Na cesti do Tržiča je moral Bojan ustaviti, ker bi sicer bruhala.
NIKOLI VEČ PIJAČE, PRED ŠPORTNIMI AKTIVNOSTMI!!!!!!!!!!

5.5.1999 BOLNICA. OPERACIJA PRESTAVLJENA.
HOČEJO ME ZDRAVITI S HORMONI.
HOČEJO ME SPRAVITI V MENO.
NOČEM, NOČEM, NOČEM!!!!!!!!!!
NE SMEJO ME UNIČITI, KDO MI BO POMAGAL??????



Ta zapis pove, v kakšni osebni stiski sem se znašla. Po dolgih letih bolečin v predelu jajčnikov, po tem ko sem ogromno dni preživela v ginekološki bolnici Kranj, nisem vedela več, kaj bo z menoj. Sedaj sem na mesec pojedla že celo stekleničko Ketonalov, bolelo me je ves čas.

Že osem do deset let sem imela težave z bolečinami v trebuhu. V ginekološki bolnici Kranj, sem bila stalen gost.
»O, gospa Majda, ali ste nas zopet obiskali, a so spet jajčniki?« so me pozdravljale sestre.
»Dober dan, ja spet ne morem živet od bolečin,« sem odgovarjala.
»No, zopet infuzije in injekcije, pa boste boljša. Joj to vaše kronično vnetje jajčnikov, to je res neprijetno.« so mi odgovarjale.

Vedno isto, do tega leta, ko sem bila v bolnici januarja.
Po tednu dni bolnice, po 28 injekcijah in 36 infuzijah antibiotikov, me je zdravnik poklical na pregled v ambulanto.
»Ulezite se na mizo,« mi je dejal osorno.
»Auuu, boli me,« sem zajavkala med pregledom.
»Kaj vi ves čes nekaj jamrate, saj vam sploh nič ni,« me je nesramno nadrl.
»Ja kaj pa morem, če me boli,« sem potožila.
»Jaz nič ne vidim, lahko greste domov, še kri vam vzamemo, pa nasvidenje.«

Bila sem ogorčena, zdravnik, ki me je spremljal že 13 let, očitno ni imel več veliko človeškega v sebi. Ni mi verjel, da me resnično boli.

Na pregledu pri svoji novi ginekologinji sem izvedela, da imam povečano tveganje za raka, to so pokazali izvidi krvi. Na ultrazvoku mi je ugotovila zelo veliko bulo, ki jo je poimenovala adenom.
»Ali vas zelo boli, boste zdržali« me je spraševala.
»Ja, seveda me boli, ne vem kako bom zdržala,« sem ji dejala.
»No veste kaj, vidiva se čez pol leta.«
Popolnoma nič potolažena, sem odšla iz ordinacije. Vedno bolj me je bilo strah. Bula, kar neka bula, adenom, benigni tumor.
»Ja madonca, saj mi je mami umrla za rakom, mene bi pa kar pustili,« sem premišljevala.

Tedaj mi je sodelavka Polona omenila, kako dobrega ginekologa ima. Takoj sem se pri njem prijavila za pregled in bila samoplačniško hitro na vrsti. Povedala sem mu vso zgodovino svojih ginekoloških težav, operacij in bolečin. Med pregledom z ultrazvokom, pa je dejal: »Gospa, nič čudnega, da vas boli. Imate zelo velik adenom, ki od zunaj objema maternico in jo stiska. Nikakor nimate vnetja jajčnikov, bolečine prihajajo od maternice.«
»Mene pa so ves čas zdravili zaradi vnetja jajčnikov,« sem se čudila.
»Ja res čudno, da so vse tole spregledali. Prišli boste v bolnico, kjer vam bomo laparoskopsko odstranili adenom. Sicer je benigen, vendar bi se iz njega lahko razvil maligni tumor.«

To je bilo na pregledu, v bolnici pa se je zdravnik naenkrat odločil, da me ne bo operiral, ker se adenoma ni dalo odstraniti ne da bi uničil maternico. Dogajalo se je pa takole.
»Jutri boste operirana, poskušal vam bom odstraniti bulo.«
»Prosim, če mi jo res odstranite, ker mi je mami umrla za rakom in se ga tudi sama bojim.«
Naslednje jutro mi je sestra že prinesla apaurin za pomiritev pred operacijo, ko je v sobo stopil zdravnik.
»Ne boste operirani, domov greste. Zdravil vas bom konvencionalno. Vsak mesec boste na prvi dan menstruacije prišli po injekcijo. Danes se greste naročit. Adenoma ne morem odstraniti brez, da bi poškodoval maternico, torej bi moral odstraniti vso maternico«
»Doktor, potem mi pa odstranite maternico, jaz ne bom imela v sebi te bule.«
»Ne, najprej vas moram zdraviti!«

Vsa omotična in presenečena, sem se preoblekla in nenavajena pomiril odtavala domov. Doma sem se ulegla in spala, spala..
»Majda, kaj pa ti doma?« so me predramile Bojanove besede.
»Bojan, zdravnik me je poslal domov, noče me operirat ker bi mi moral odstranit celo maternico, tega pa noče. Z injekcijami me bo spravljal v meno.« sem zajokala.
»A sedaj te bodo pa še bolj matrali,« je ugotovil Bojan.

Vsa žalostna sva bila, nisva videla izhoda, vedela pa sva, da zame to ni dobro. Zavedala sem se, da me bodo umetno spreminjali, da se bom lahko odpovedala športu in življenju, ki sem ga komaj začela uživati. Vse v meni se je uprlo.
Obiskala sem svojo osebno zdravnico in ji povedala za nastalo situacijo. Z ogorčenjem mi je odgovorila: »Gospa Majda, a sedaj vas bodo pa še bolj uničevali? Že mami vam je umrla za rakom, sedaj bodo pa še vas pustili. Borite se za to, da vam odstranijo maternico. Ne se jim pustiti, ne dopustite take oblike zdravljenja, popolnoma vas bo uničilo.«
Njene besede so v meni še bolj potrdile sume, da to zdravljenje zame ni dobro. Svet se mi je sesuval, z Bojanom sva zadevo premlevala naprej in nazaj, dokler naenkrat Bojan ni izjavil: » Dovolj imam tega, grem k temu ginekologu v Ljubljano, sam se bom pogovoril z njim.«
Kar nekako so me njegove besede potolažile, namreč zavedala sem se njegovega imenitnega obvladovanja konfliktnih situacij. Bojan je rojen psiholog, z besedami vse obrne tako, da je prav.

Neki petek ob 14.00, v Kliničnem centru.
»Majda, počakaj me tu, jaz grem na oddelek poskusit srečo.«
»Joj Bojan, da bi ga vsaj dobil,« sem mu še uspela reči, preden je odšel.
Čakala sem in čakala, vedno bolj nestrpna sem postajala, minevala je že cela ura odkar je odšel. Kje vendar hodi, saj ne more biti tako dolgo pri njem?
Nakar sem ga zagledala. Ves zadovoljen se mi je približeval.
»No Bojan, kako si opravil,« sem ga hitela spraševati.
»Ta doktor je pa faca. Pogovarjala sva se kar celo uro. Jaz sem prepričeval njega, on pa mene. Kdo bo koga! Bolj kot sem mu dopovedoval, da to ni dobro zate, bolj je trdil nasprotno. Nakar sem ga vprašal, kako bi zdravil svojo ženo, pa je zatrdil, da isto. Odgovoril sem mu, da imam prijatelja zdravnika, ki mi je zatrdil, da bi on maternico odstranil. No šele tedaj se je nekako omehčal, videl je da misliva resno. Obljubil je, da bo naredil popolnoma vse, da boš operirana. Na pregled moraš k njemu in pred zdravniški konzilij, če tu ne bodo dopustili operacije, te bo operiral v kakšni privatni bolnici.«
»Kako privatni, to je pa potrebno plačat?«
»Bova pa plačala, za zdravje vse,« me je potolažil Bojan.

Kljub vsem zapletom sem bila nato operirana 22.6.1999. Zdravnik mi je v tri ure dolgi operaciji, najprej izklesal adenom in nato odstranil maternico. Metoda operacije se imenuje LAVH – laparoskopsko asistirana vaginalna histeraktomija. Bila je ena izmed prvih v Sloveniji. Način operacije mi je ohranil neprerezan trebuh, to pomeni, da sem imela zarezane štiri majhne reze. Vse ostalo pa se je odvijalo v trebuhu in se navzven skorajda ne vidi.

Zdravnik je imel zelo veliko težav zaradi vztrajanja pri moji operaciji. Razumela sem ga, da sem edini tak primer in je na bojni nogi s sodelavci. Močno ga spoštujem, saj tedaj ni zaupal v mojo odločitev, pa me je vseeno podprl. Šele čez nekaj let mi je dejal: »Majda, a veste, da sem vedno bolj prepričan kako prav ste imeli.«
»Veste doktor, ves čas sem vedela kaj je dobro zame. Šele po operaciji sem zaživela.«

Torej, pri tvorbi kot sem jo imela, je praksa, da najprej zdravijo z zaviralci hormonov, s tem žensko potisnejo v menopavzo. V tem času naj bi se adenom zmanjšal, vendar ko s terapijo prenehajo, večinoma adenom zopet prične s svojo rastjo. Operacijo bi odložila za dve do tri leta. V tem času bi imela vse menopavzalne težave, lahko bi se močno zredila, ne bi spala,... Kasneje pa bi me tako ali tako operirali. Hvaležna sem usodi, ki mi je dopustila, da sem lahko izbrala svojo pot, za katero sem čutila, da je najboljša zame. Šele sedaj sem izvedela, da ti preparati povzročajo raka maternice. Če na to pomislim danes, kot rakavi bolnik, me kar strese od neprijetnega občutka.
Ko danes povem zdravnikom, da so mi maternico odstanili na mojo zahtevo, ker nisem sprejela obveznega zdravljanja, saj sem si želela kvalitetno življenje, mi samo pritrjujejo. Le kje so bili tedaj vsi zdravniki? Če ne bi imela toliko bolezenskih težav, bi se podredila takemu zdravljenju, tako pa sem točno vedela, kaj je najboljše zame.

Ne vem, če si kdo predstavlja, kako globoko sem po desetih letih neizmernih bolečin, zadihala. Deset let samih bolečin, tablet, bolnic, obupa. Tableti so me nekako reševali, da sem lahko približno normalno živela, po operaciji pa naenkrat ni bilo nič več bolečin.
Ginekologu ostajam večni dolžnik, ker je šel za moje zdravje preko svojih norm, oziroma se je zaradi mojega obupa in Bojanovega odličnega komuniciranja uprl normam utečenega sistema, pa čeprav ni bil istega mnenja kot jaz.
Default avatar

MajdaK

NADALJEVANJE DNEVNIKA.
Prvi mesec po operaciji sem močno nastradala. Po tem mesecu pa:
KOLESARJENJE najprej do 1,5 ure na dan.
Od 1.8.1999 do 20.8.1999 MORJE kAVRAN
Kolesarila skoraj vsak dan do 2 uri, vmes so bili vsaj po trije 10-15% klanci, dolgi do 5km.
21.8.1999 kolesarjenje KRANJ-BESNICA-PODGORICA-KRANJ Meta, Bojan, jaz. Meta je bila močno utrujena in lačna.
23.8.1999 kolesarjenje KR-PODGORICA-JAMNIK-KROPA-NAKLO-KR oči, jaz
Z očijem sva za pot potrebovala 2 uri. Prometa je bilo veliko. Kava v Naklem-Bolero je bila super.
Popoldne smo jo z Bojanom in Selom šibali na Veliko Poljano. Na pašniku pod vrhom je proti Selu pridrvela velika skala. Sama sem močno zatulila. Ko je Bojan ugotovil, da je skalo spustil kmet, ki je popravljal cesto, je Bojan ponorel. Najmanj 10 min. Smo tulili en na drugega. Besede so bile sočne. Bojanu je kmet, le nekaj let starejši od njega dejal, da je smrkavec, ki ni še nič naredil, da nama bo ubil psa. Ko smo že 5 minut tulili en na drugega in možakarja še nista odnehala je Bojan dejal: »kmeta zarukana!« Tedaj sta eksplodirala, skakala sta kot zmešana, midva pa sva odšla. Žalostno pri vsem skupaj je, da bi lahko ubila Sela, oziroma poškodovala Bojana, ki je bil Blizu Sela. Ugotovila sva, da tudi v hribih ni več miru.
Sledili so treningi tek, kolesarjenje,.. NIČ VEČ BOLEČIN, KRASNO!!!!!
6.9.1999 MAČE-STORŽIČ(2132m)-Bašeljski vrh(1771m)-MALI GRINTOVEC-SREDNJI VRH-CJANOVCA-JAVORJEV VRH-JAKOB.PREDDVOR-MAČE
Dan je bil meglen. Bojan je iskal Suhadolnika, zato sem se sama s Selom odpravila na to dolgo pot. Trajalo je 6 ur. S seboj sem imela vitaminski napitek in nič hrane. Šibala sem močno.
14.9.1999 MAČE-KALIŠČE Pohod trajal 1.02 do vrha in 40 min. Dol.
15.9.1999 MAČE-KALIŠČE-STORŽIČ-MAČE
Vse skupaj trajalo 3ure17 min. Takoj po službi sem štartala in bila ob 17.30 že doma.
21.9.-24.9.1999 POHODNIŠKI TABOR
Opravili smo dva daljša pohoda: LJUBELJ-ZELENICA-VRTAČA(2182m)-LJUBELJ
LJUBELJ-KOROŠICA-LJUBELJ
In dva krajša: LJUBEL-STARI LJUBELJ
LJUBELJ-PREVAL (Baronova pot)

25.9.1999 KOLESARSKO POHODNIŠKA TURA
KRANJ-TRŽIČ-JELENDOL-STEGOVNIK-PEČOVNIK- po meji do VIRNIKOVEGA GRINTOVCA -VIRNIKOVA KASARNA-MURNOVO-ZGORNJE JEZERSKO-KRANJ
Za celotno pot sva porabila 7,5 ur. Najmanj eno uro sva kolesi potiskala v breg, eno uro pa po gozdu ob meji. Opravila sva hud spust do Virnikove kasarne, Bojana je katapultiralo čez balanco.
Bilo je naporno, pa vendar SUPER!
27.9-8.10.1999 5X TEK PO 12 km
10.10.1999 LJUBELJ-ZELENICA-ROBLEKOV DOM-PREVAL-BARONOVA POT-LJUBELJ
Vašlovi, Bojan, Sel, jaz
Za pot smo porabili 6 ur, ne preveč hitre hoje.

31.10.1999 PREČENJE KOŠUTE Bojan, Sel, jaz
DOLGA NJIVA(1300m)-TOLSTA KOŠUTA-KOŠUTNIKOV TURN(2133m)-ŠKRBINA-KLADIVO(2094m)-VELIKI VRH(2088m)-PO PLEZALNI NA KOROŠICO-LJUBELJ
Pohod je trajal 8 ur 45 min. Prehod iz Tolste košute do Košutnikovega turna je grozen, skale, same skale in to krušljive. Sel je bil po 4 urah zelo žejen, ko je Bojan pod Škrbino zagledal vodo, spustila sta se zelo daleč.Sel je pil kar 15 min. Jaz sem z Bojanovim nahrbtnikom odšla na Kladivo, kjer sem počakala nanju. Spust iz Velikega vrha je bil grozen. Sredi plezalne stene je Sel jokal, se tresel in ni mogel naprej. Bojan je izpraznil nahrbtnik in Sela sva zbasala noter. V ruzaku se je Sel umiril in glavo naslonil na Bojanovo ramo. Do Hanžovega sedla smo prišli nemoteno, tam pa je Sel izskočil iz nahrbtnika in veselo poskakoval. Pot naprej ni bila težka.
2.11.1999 TURA S KOLESOM Bojan, jaz
KRANJ-TRŽIČ-JELENDOL-MEDVODJE-DOLGA NJIVA(1300m)
Kolesarila sva 2 uri. Bojan je sredi poti postal tako lačen, da je komaj prikolesaril do vrha. Bila je že huda tema, ko sva prišla do avta, ki naju je od pohoda čez Košuto čakal na Dolgi njivi.


11.11.1999 NOČNI POHOD NA VELIKO POLJANO Vašlova, Bojan, Sel, jaz
Štartali smo ob 20 uri, od kamnoloma. Na vrhu smo bili ob 21 uri, nazaj pri avtu pa ob 22.15. Doma pa kuhano vino in hrana.
13.11.1999 POHOD: BOHINJ-KOMNA-KRNSKA JEZERA-LEPENA
Obletnica konca I. svetovne vojne Bojan, Sej, jaz, Bojanovi sodelavci iz gorske enote
Dan je bil prekrasen.Za cel pohod smo porabili 4 ure. Ob Krnskem jezeru je bila proslava. Igrali so štirje člani godbe policije, med drugim tudi Tišino. Prekrasen dan.
SNEG
20.11.1999 VELIKA POLJANA Bojan, Sel, jaz
Bojan je celo dopoldne, v snegu, z Vilijem, lovil ribe. Popoldne ob 15 uri sva se odpravila na Poljano. Nekaj ljudi je že gazilo pred nama. Navzdol pa je bila dirka. Tekla sva kar so naju noge nosile, padala po snegu in tekla, padala,... Navzdol je bilo tokrat težje kot navzgor.
21.11.1999 S TURNIMI V UDIN BORŠT Bojan, Sel, jaz
22.11.-26.11.1999 tek na smučeh
24.11.1999 TURNO NA JAVORNIK Bojan, Sel, jaz
Na vrhu je močno pihalo, spust ni bil nič posebnega.
27.11.1999 DOVŠKA BABA – TURNO Dorč, Bojan, Sel, jaz
Zbor pri Dorču v Mojstrani. Do pol poti je šla tudi Saša-peš. Kar hitro smo jo šli. Bilo je zelo toplo. Na vrhu še nismo bili 5 minut, ko nas je preletel policijski helikopter in Kraljev Robi v njem. Slikal nas je iz helikopterja. Smuka je bila dobra, sploh na določenih terenih.
29.11-30.11.1999 Tek na smučeh
4.12.-6.12.1999 tek na smučeh
PREDAVANJA!!!!!!!
------------------------------------------------------------------------------------------
Tako, pa se je pričelo.
»Kva mi je tega treba? A zdej se bom pa spet dajala po teh hodnikih? A zdej me bodo pa spet tile prfoksi zafrkaval? A ne bi blo bolš uživat?« sem se resno spraševala ob vpisu na univerzitetni študij, meseca septembra. Najraje bi kar ušla. Še sreča, da je bilo do predavanj še dva meseca.
Vse to nelagodje ni bilo nič čudnega. Ob zaključku dvoletnega študija na Pedagoški akademiji, je bilo diplomantom »sveto obljubljeno«, da je to zadostna izobrazba. Res je bila, še danes je. Vendar!
Ko ugotoviš, da ti država prične jemati denar ker nimaš »zadostne izobrazbe«, ko prihajajo mlajši z univerzitetno izobrazbo, ko, ko, ko....
Pri sebi sem razmislila in ugotovila, da imam pred seboj še preveč delovnih let, da bi dopustila mlajšim neprijazne in podcenjujoče poglede, zaradi moje »neprimerne« izobrazbe.
»Ne ne bom obmirovala. Saj sem trmasta! Bom že nekako!«
Tako sem se prepričevala vse od vpisa naprej. V želodcu in v grlu pa me je kar stiskalo od hudih občutkov. Pri 34 letih sem se odločila, da oplemenitim svojo izobrazbo. Zavedala sem se, da v službi ne bom mogla biti več tako popolna in dejavna, saj mi bo študij vzel veliko energije in časa. Popolnoma jasno pa mi je bilo tudi, da je tega kriv sistem, kajti če dopuščajo to »grebenje« za nekim potrdilom o izobrazbi, ki pomeni več kot izkušnje, potem se bom temu uklonila.
» Če bom potem več vredna?????? potem se splača«.
Žalostno se mi je zdelo, no pa še danes se mi zdi, da ljudje s toliko let delovnih izkušenj, naenkrat nismo bili več toliko vredni, da bi imeli tako plačo kot mladi sodelavci z univerzitetno izobrazbo. Saj vendar nismo bili mi krivi za zamenjavo sistema, ki je visoko šolo preoblikovalo v univerzo.

Torej decembra so se pričela predavanja. Prvo leto tehnika, drugo matematika.
Že prvo predavanje, oziroma vaje so iz nas naredile dobre sošolce in prijatelje. Skupaj smo hodili na kave med odmori, si dajali zapiske, izmenjavali telefonske številke in si nasploh pomagali. Navadili smo se na hud tempo predavanj in učenja. Zavedala sem se, da ne smem ostati za ostalimi, saj bi s tem lahko izgubila motivacijo in elan za učenje. Joj kako drugače kot pri prvem študiju. Tedaj me ni zanimal ne študij, ne ocene, nič, samo da se mi ne bi bilo potrebno učiti. Bojan ni mogel dojeti razlike med obema študijema. Sedaj je bil moj cilj čim prejšnja diploma in temu cilju sem podredila vse tedanje življenje. Naenkrat nisem imela več časa za obiske, prijatelje in tudi za šport ga je zmanjkovalo. Vstajala sem ob 4 ali 5 uri in se učila, učila sem se tudi popoldne in zvečer.
»Saj bova izgubila vse prijatelje,« mi je velikokrat dejal Bojan.
»Če ne razumejo, da se moram učit, potem niso nobeni prijatelji. Hočem čim prej doštudirat, da bom potem imela mir, mir!«
No, vseeno sem tudi za določene radosti življenja namenila kar nekaj časa. Tekla sem redno, saj sem si tako bistrila glavo. Pri teku sem razvila sistem ponavljanja naučene snovi. Prvih 5 km teka nisem razmišljala, nato pa sem pričela ponavljati snov, prvo leto tehniko, drugo leto matematiko. Na dan izpita sem vedno opravila 20 kilometrski tek, da sem se razbremenila. Enega izmed izpitov sem imela na dan, ko je močno snežilo, po pol metra debeli snežni odeji sem tekla manj kilometrov kot sicer, vendar so bili zato bolj zahtevni.

Nastopilo je NORO leto:

Moderatorji

Kristina Modic , izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L
Kristina Modic