Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Rak Kako živeti z rakom? MAJDINA ZGODBA v nadaljevanjih

MAJDINA ZGODBA v nadaljevanjih

Pozdravljeni forumovci!
Nekako zbiram pogum, da bi objavljala svojo življensko zgodbo, ki nastaja v mesecih mojega bolniškega staleža. Pobudo za pisanje sem dobila v Mimini zgodbi in po nasvetih Vesne V. Godina. Pisati sem pričela nekje maja in v tem času predelala doberšen del svojega pestrega življenja. Zgodbe nisem pisala po vrsti ampak tako kot je bilo moje počutje, na srečo obstajajo računalniki, ki to seveda omogočajo. Kar veliko imam napisanega, vendar se najdlje zadržujem in odmikam od dela, ki je bil najtežji v mojem življenju, tako da še nastaja. Z objavljanjem na forumu, bi se želela prisiliti, da obračunam tudi s tem delom življenja.

Res je, da moja zgodovina z rakom ni tako dolga kot Mimina, tu sem začetnik, vendar me je življenje premetavalo na druge načine. Verjamem, da ima vsak za seboj kup izkušenj o katerih bi pisal, upam, da mi je uspelo svoje napisati tako, da bodo zanimive za branje.
Pomagajte mi prosim, mogoče z nasveti in svojimi mnenji, kajti ni lahko razgrniti svojega življenja, pa čeprav te ljudje ne poznajo osebno.

DIAGNOZA: RAK!
ZAKAJ JAZ?

Zunaj je deževen dan. Težko, če bom danes lahko odšla na tek ali pa mogoče le in to kar v dežju. Ja res je, trmasta sem »kot sam hudič«. Nobena stvar me ne ustavi, no ja zadnja bolezen me je, ampak le za trenutek, potem pa sem si rekla, da če sem zmagala že nad toliko boleznimi bom pa še nad to.
Pred šestimi meseci sem izvedela za diagnozo: »RAK NA DOJKI«. Mislila sem, da je bila le cista, pa ni bilo tako, v tej cisti je bil tudi rak, ampak to še ni bilo dovolj, takih cist z rakom je bilo po dojki polno. Zdravnik mi je dejal, da je to zelo redek pojav, da ima tako obliko le ena bolnica na leto. Preden mi je zdravnik pričel razlagati diagnozo me je polegel na mizo, mi pričel odstranjevati šive zadnje operacije in mi ob tem razlagati, da mi morajo odstraniti dojko, da nisem v življenski nevarnosti in da mi bodo lahko takoj napravili novo dojko. Solze so mi pričele teči po licih, nisem jih mogla zaustaviti. Zdravnika sem uspela le še vprašati, če bo operacija kmalu. Ne vem, kako sem prišla iz ordinacije. V čakalnici so me pričakale sotrpinke, ki so še čakale na pregled, se zazrle vame in takoj vedele, da nisem v dobri koži. Solze pa so tekle in tekle. Ves čas mi je odzvanjalo po glavi: »Zakaj jaz, ali ni bilo že dovolj vsega? Zakaj moram tako hitro umreti?« Namreč diagnoza rak je meni pomenila smrt, saj je tako umrla mamica, stric, stari oče,…
Ko sem prišla iz stavbe sem poklicala moža Bojana, jokala sem v slušalko in mu obenem razlagala. Dejal mi, je kako slab občutek je imel, da sploh ni mogel delati in da je ves čas pričakoval le moj klic.
Še danes mi je žal, da sem na poti domov telefonirala tudi 21 letni hčerki Meti in ji povedala, kajti pričela je jokati in se nikakor ni umirila. Glede na to, da je bila tedaj v službi, v gostinskem lokalu, ki si jo je dobila preko študentskega servisa, je zaplet le še poslabšalo. Namreč ljudje okrog nje je niso razumeli, celo rekli so ji naj bo vesela, dokler sem še živa in se ne »dere«. Danes vem, da bi ji morala povedati doma v miru, kjer bi jo potolažila, saj vem kako je čustvena.
Skozi zamegljeno razmišljanje sem pripeljala pred Bojanovo službo, kjer me je že čakal, se usedel v avto in sva se odpeljala proti domu.
Doma, ja doma v tišini pa sem planila v njegov objem in jokala ter jokala. Bojan me je božal, držal v objemu in tolažil, ko pa sem se nekako umirila mi je predlagal, da vzameva turne smuči in odideva na Krvavec. Veliko telefonskih klicev sem imela, prijatelje je zanimalo kako je z menoj in vsakemu sem razložila. Niti trenutka nisem skrivala svoje bolezni, saj sem tudi človek, ki svojih težav nikakor ne skriva pred drugimi.
Na tretjo operacijo, odstranitev dojke sem čakala tri tedne. Bilo je decembra, operacija je bila predvidena za 6. januar. Tako sem takoj po novem letu pričakala svoj 40. rojstni dan. Aktivno smo ga proslavili skupaj s prijatelji in sorodniki, vendar se sama nisem mogla popolnoma sprostiti, saj je bila glava polna misli o raku. Vem, da je bilo tudi obiskovalcem težko, kajti nihče od nas ni vedel kaj bo prinesla operacija.
Operacijo sem krasno prestala, potekalo je brez zapletov, zbudila sem se z novo dojko in nisem imela slabih občutkov. Kmalu po operaciji sem pričela hoditi na dolge sprehode, človek gibanja kot sem, brez tega niti nisem mogla.
Pet tednov po operaciji so se pričele težave, rana se mi je delno odprla in zagnojila. Plastični kirurg me je opozoril, da telo mogoče ni sprejelo tujka in naj bom previdna. Po tednu dni sem dobila vročino in rdeče lise po dojki, zato sem si kar pripravila vse za v bolnico in odšla na pregled. Res so me zadržali v bolnici in mi že naslednji dan protezo operativno odstranili, me pričeli zdraviti z antibiotiki in mi povedali, da bom novo protezo lahko dobila šele čez pol leta.
Ko sem se pogledala v ogledalo me je moja bolezen popolnoma došla, šele ta trenutek sem se zavedala kaj sem izgubila. Tedaj so se pričele psihične težave.
V tem času sem obiskala tudi svojega ginekologa, da mi je opravil ultrazvok jajčnikov, ki so izgledali zdravi. S tem pa se zgodba še ni končala, kajti teden dni po ginekološkem pregledu sem pri onkologu izvedela, da mi morajo preventivno odstraniti jajčnike, ki so v nevarnosti, oziroma so tudi oni nevarnost za raka na drugi dojki. Nova informacija je moje psihične težave le še stopnjevala. Nisem bila več mirna, nikjer se nisem mogla sprostiti in pomiriti. Spraševala sem specialiste kaj si mislijo o odstranitvi jajčnikov, vendar sem dobila zelo nasprotujoče odgovore. Nisem vedela kaj naj storim. Pričela sem zbirati podatke o prezgodnji menopavzi in odkrivala vse možne težave, ki me lahko doletijo. Bila sem v hudi dilemi, komu naj verjamem, kaj je res dobro zame. Odločiti sem se morala popolnoma SAMA, saj ti zdravniki le svetujejo in je tako odločitev stvar vsakega posameznika.
Moje hude težave so trajale mesec do dva, dokler nisem sprejela odločitve, da gredo jajčniki stran. Takoj ko sem sprejela odločitev sem zaradi psihične preobremenjenosti dobila trebušno gripo, ki je trajala tri tedne. Bila je tako huda, da sem si vmes želela smrti, seveda sem o smrti nehala razmišljati takoj po izboljšanju.
Že v prvih mesecih bolezni sem pričela prebirati literaturo na temo raka, se udeleževati foruma na spletnih straneh onkoloških bolnikov in se nasploh ozaveščati. Tako sem v eni od revij zasledila članek Vesne V. Godina, ki je omenjala, kako je rak lahko povezan z dogodki, ki so se zgodili leto pred odkritjem bolezni. Dolgo nisem našla nič oprijemljivega, nato pa naenkrat: »Joj, kaj če je tisti dogodek iz koncerta?«
Ker pa je bilo moje življenje polno takih dogodkov, ni rečeno da je kriv le ta. Obračunati z nekim štiridesetletnim življenjem ni mačji kašelj, sploh če se že dramatično prične.

Majda prebrala sem vašo zgodbo. Zelo sočustvujem z vami. Tudi v družini (moja mami) je imela raka na prsih. Doma imamo veliko knjig, člankov o raku in če vas kaj zanima, muči vam lahko skopiram. Ter vam seveda pošljem. Jaz tudi prebiram knjige o medicini, kjer se najdejo knjige o raku pri otrocih in odraslih. Sem pa tudi vpisana v veliko knjižnic, tako, da mi knjiga ni problem. Lahko vam karkoli prinesem, skopiram in pošljem. Pišite mi na moj mail, ki je viden. Lahko tudi drugi dobite kakšne članke, kopije…

Smejte se in svet se bo smejal z vami METKA

ROJSTVO

»Joža a veš, da ima tvoja Nada kri RH negativno, tako kot ti in je vajin otrok v veliki nevarnosti.«, je dejal dr. Zavrnik, »Prvi otrok ni nikoli v nevarnosti, za drugega pa je zelo nevarno, oziroma ne samo zanj, tudi za mamico. Otrok je lahko prizadet ali pa umre, le velika sreča je potrebna, da bo vse v redu,« mojemu očiju, ko je bila mami že šest mesecev noseča. Doma sta že imela sedem let starega sina, mojega brata Jodla (tako smo ga klicali, sicer mu je ime Jože kot očetu), torej so zapleti res lahko nastopili. Zadnji meseci so zanj pomenili stalen strah in še mamici ni smel ničesar povedati, da se ne bi obremenjevala. Nič čudnega, da je bil po mojem rojstvu, ko je izvedel, da ni z menoj nič narobe, tako pijan, da je sredi zime 3. januarja, pri pol metra snega z motorjem naokoli vozil svojega ata, mojo teto, nazadnje pa še miličnika, ki pa ga je na poti do milice izgubil in sam prikolovratil do tja.

Odločila sta se, da mi bo ime Špela, vendar njuna odločitev ni imela trdnih temeljev, saj ju je obisk prijatelja prepričal o spremembi. Prijatelj Slavo je ob obisku povprašal o mojem imenu, ko ga je izvedel je mamici modro svetoval: »Veš kaj Nada, če bo ta punčka lepa bo šlo, če pa ne, bo dvakrat Špela.« Moja mami se je v trenutku premislila in so mi ime spremenili v Majda. Ko sem kasneje zvedela o svojem prvotnem imenu, sem bila razočarana, saj bi mi eksplozivni, živahni osebi kot sem, to ime bolj pristajalo. No torej sem postala Majda.
Moj prihod domov ni bil lahek, saj je brat zagrozil, da me bo vrgel skozi okno, ker nisem fant. Skozi leta je priznal, da se je tedaj zmotil, saj je imel z menoj ravno toliko opravkov, kot bi jih imel z bratom.

Že zelo majhna sem pokazala svojo trmo, kot sem kasneje zvedela od sosede.
Pred hišo smo imeli kar velik kup peska in nekega dne sem se odločila, da ga osvojim. Plezala sem proti vrhu, vendar sem pod vrhom zdrsela navzdol, zopet sem pričela in zopet zdrsela. Soseda, ki me je opazovala, je dejala da sem poskušala desetkrat, ko mi je le uspelo. Trma je sigurno moj zaščitni znak, ta kupček pred hišo je bil le začetek. Res, borbenosti mi ni nikoli manjkalo.
Otroštvo do šole je minevalo razmeroma mirno, z nekaj manjšimi zapleti.
»Majda, ne lezi na naslonjalo. Ali me slišiiišššššš?« me je opozarjala mami.
»Auuuuuu!« in že je bilo prepozno, z glavo sem priletela v radiator.
Seveda je čelo »zazijalo« in starši so me takoj odpeljali k dežurnemu zdravniku, ki je rano bolj slabo zašil, saj se je ponovno odprla. Šele naslednji poseg je rano umiril. Za tri leta sem bila odločno preveč pogumna, najprej kupček pred hišo, nato naslonjalo stola, ter više in više.

Mami je bila res prava mamica, skrbna, marljiva in vedno na voljo družini, razen ko je bila v službi. Delala je v mlekarni Kranj, ki ji je bila tako predana kot svoji družini. V mladih letih je zahajala v hribe, kjer je tudi spoznala mojega očeta, mislim, da je bilo na Storžiču, nič čudnega, da je to zame najlepša gora. Kasneje gora ni več obiskovala, vedno sem se temu čudila, saj je bila kot dekle resnično predana goram. Večkrat mi je potarnala, da je do tega prišlo po rojstvu mojega brata, ker zanj ni bilo varstva.
Oči je bil obrtnik električar sicer pa alpinist in gorski reševalec, ob tem pa še inštruktor pri GRS. Veliko časa je bil odsoten, čeprav se sama tega nisem nikoli zavedala. Že iz zelo zgodnjega otroštva, pa mi vseeno v spominu ostaja, kako smo po telefonu vedno razlagali, da ga ni doma, čeprav je bil. To se je dogajalo predvsem zato, ker je imel preveč dela in ni vsega zmogel opraviti naenkrat. Kadar nisem bila v vrtcu, sem ga nič koliko ur prečakala v avtu, vsaj meni se je tako zdelo, ko je hodil po gradbiščih in zarisoval za elektriko. Sicer se sliši grozno, vendar sem bila zadovoljna, ko sem se z njim vozila naokoli.
Najlepše so bile zimske radosti na Krvavcu, kjer je moral oči opravljati obvezno dežurstvo. Spali smo v koči GRS na Krvavcu in se dneve in dneve smučali. To so bila prekrasna doživetja, ki so mi nudila veliko več kvalitetnega otroštva.
Moj brat je bil zame kot mali bog, kar zaljubljena sem bila vanj. Najhuje mi je bilo, ker je bil toliko večji in ga nisem mogla v vsem posnemati. Ko je pričel igrati kitaro in se navduševal za različno glasbo, sem glasbo poslušala tudi sama. Bil je zelo dober športnik, česarkoli se je lotil vse mu je šlo. Med drugim je bil zelo dober košarkaš, smučar in tudi tenis mu ni delal preglavic. Sploh je bil moj idol.
Bili smo prava družina s svojimi posebnostmi in težavami.
Veliko časa sem preživela pri očetovih starših, saj zaradi raznih bolezni kar nekaj let nisem hodila v vrtec. Stara mama me je povsod vzela s seboj, ker je bila verna sem tako spoznala kar nekaj cerkva in samostanov. Enega izmed teh obiskov sva namenili mojemu stricu Niku, ki je bil v frančiškanskem samostanu v Novem mestu. Bilo je v času Miklavža in tudi v tem samostanu je bila obdaritev za otroke, ki so tam obiskovali verouk. Z mamo sva se v času prireditve nahajali v kuhinji. Tedaj je prišel stric in me povabil na ogled Miklavževanja. Mirno sem sedela, med vsemi meni neznanimi otroci in opazovala, kako jih Miklavž kliče na oder po darila.
»Majda Ž.!« Ozrla sem se na oder in nisem verjela, da je res klical mene. Še enkrat se oglasi: »Majda Žvokelj, kje si pridi po darilo!« Nejeverno sem odšla na oder po svoj zavitek, ves čas pa mi je v glavi odzvanjalo: »Ja, kako lahko Miklavž ve, da sem jaz sedajle tukaj?« Po končani prireditvi sem oddrvela v kuhinjo k mami: »Mama, dobila sem darilo. Kako lahko Miklavž ve, da sem v Novem mestu in ne v Kranju?«
»Majdka, Miklavž vendar vse ve, zato ti je tukaj prinesel darilo.«
»Ja, a potem doma ne bom dobila nič?,« me je močno skrbelo.
»Če si bila pridna, boš dobila, sicer ne,« mi je odločno odgovorila mama. Vse do Miklavževega sem bila zaskrbljena, če bodo darila tudi doma, vendar so me počakala kot vedno.
Lahko rečem, da je bila tudi stara mama eden od ljudi, ki mi je močno olepšala otroštvo.

nova
Uredništvo priporoča

SKLEPNA REVMA

»Majdka zakaj si tako lena, naredi kaj za šolo, ne kar ležat,« so bile besede moje mamice, ko sem že tri tedne ležala s povišano temperaturo 37,2° C. Šele tri mesece sem bila v šoli, jaz pa že bolna. Dobro, da sem imela sosedovega Dejana, ki je prinašal zvezke za prepisovanje in tudi igral se je z menoj.
Joj, joj kolena so mi kar zatekla, pa ne samo kolena tudi gležnji. Bili so tako debeli, da me jih je bilo strah pogledati, poleg tega me je v njih močno bolelo.
Naslednje česar se spomnim je bila polna čakalnica laboratorija in očka me je držal v naročju, spomnim se tudi kako pogumna sem bila pri odvzemu krvi.
Danes vem, da sta se starša povsod zanimala kaj bi lahko bilo, da je oči za nasvet vprašal tedaj mladega zdravnika znanca, ki mu je svetoval odvzem krvi za analizo. Staršema so po rezultatih povedali, da le še eno noč lahko preživim doma, ker sem v življenski nevarnosti. Sedimentacija moje krvi je bila 128, normalna pa je 0. Diagnoza je bila: revmatska vročica in šum na srcu, torej okvarjene zaklopke. Pripisovali so mi še nekaj dni življenja.
1. Bolnica
Sedim za neko veliko mizo in čakam, čas se vleče, da se bolj ne more. Oči hodi gor in dol, saj tudi njemu čakanje že preseda. Zatrjujejo nama, da bom kmalu dobila svojo posteljo. Nahajava se v otroški bolnici na Vrazovem trgu. Končno! Pripravijo me za v sobo, v njej zagledam še pet deklet vseh starosti. Kot sem ugotovila kasneje sem bila najmlajša. Nič ne jokam, saj me dekleta zelo lepo sprejmejo. Oči mi pomaga pri preoblačenju nato pa počasi odide. Z dekleti se predstavimo in že prihiti sestra z injekcijo. Ooo kako sem bila »prešpikana«. Enkrat tableta enkrat injekcija in to se je ponavljalo cele ljube dneve.
Vse bi bilo dobro, če me ne bi bilo tako hudo strah, pa ne česarkoli, strah me je bilo obvestil po zvočniku. Namreč po zvočniku so klicali otroke, ki so morali biti operirani. Vsakič sem mislila, da bodo poklicali mene, nikogar nisem upala vprašati kako je z menoj.
»Joj, zopet zvočnik, ali bom tokrat jaz? Nisem, o dobro,« odložila sem svoje skrbi do naslednjih obvestil.

Dekleta so me vzljubila, saj sem bila zelo razigran otrok. Seveda pa preveč razigrana nisem mogla biti, ker sem mogla ves čas ležati, tudi na stranišče nisem smela.
Najbolj se spomnim Marjetke, ki je ležala na sosednji postelji in je bila že v osmem razredu. Operirali so ji srce. Sama sem jo vzela kar za svojo in smo se še kasneje srečevali.
Življenju v bolnici sem se privadila, bila sem preveč bolna, da bi imela velike želje po gibanju. Okrog moje postelje je nastajal moj svet. Oči mi je redno nosil čisto majhne kaktuse.
»O Marija kaktuse,« spomnila sem se kako smo se žogale z nevemčem iz postelje v posteljo. Navidezna žoga je poletela in.: »Ojoj, moji kaktusi!,« le ti so se razleteli na vse konce in kraje, saj je »žoga« priletela točno v njih. Dekleta so se hitro »skobacala« iz postelj in pričela pospravljati, saj sama nisem smela iz postelje. Poskrbela so za red na moji nočni omarici, žogo pa smo raje odložile.

»Jutri zvečer bo zabava v sobi fantov,« so mi sporočila dekleta.
»Kaj pa jaz,« sem jih žalostno spraševala.
»Nič, ti boš pa v sobi, ker ne smeš hoditi.«
Kako je bilo to hudo, one na zabavo jaz pa v postelji. Vendar so dekleta pazila name in me obiskovala, da sem laže prestala njihovo zabavo, potem pa smo dolgo v noč govorile o njej.
»Majda, danes te bomo prvič posadili na voziček, sedimentacija ti je padla na 69,« mi je po mesecu dni dejala medicinska sestra. To je pa bila zabava. Dekleta so me z vozičkom vozila gor in dol po hodniku in otroci iz vseh sob so me pozdravljali. Vsi so vedeli, da je zame to velik dan. Nismo se zavedali, da je to velik korak k ozdravitvi, le tega smo se, da sem lahko sedla na voziček.
Od tistega dne sem lahko hodila sama na stranišče. Tistih nekaj trenutkov mi je ogromno pomenilo.
Šele leta kasneje sem izvedela kako hudo bolna sem bila, da so mi bili res dnevi šteti. Mami mi je povedala, da je po vsakem obisku zunaj jokala kot dež saj ni vedela, če me bo naslednji dan še dobila živo. Danes, ko imam svojo hčerko vem, kaj je mamica tedaj prestajala.

Vstajam, natikam copate, oblečem haljo, grem do vrat jih odprem, stopim na hodnik in po njem do stranišča, odprem vrata, jih zaprem se slečem, sedem na školjko. Potem pa: »Ooooojoj, polulala sem se.« Kaj naj storim, namreč ležala sem v postelji in se zbudila iz sanj. Tako živo sem sanjala, da si jih še danes lahko prikličem v spomin. Zame so se tisti trenutek pričele muke, kako bom sestri zatajila svojo polulano posteljo. Ulegla sem se na rob in čakala jutra, ki ni in ni hotelo priti. Bala sem se kaj bo rekla sestra. To so bili najhujši trenutki v bolnici, poleg tistih s čakanjem na operacijo. Sestra seveda ni nič rekla, preoblekla je posteljo, mi zamenjala pižamo, čeprav ji nisem nič povedala. Gotovo je tako smrdelo, da ji je bila situacija popolnoma jasna.

Po mesecu dni so me prestavili v drugo sobo kjer ni bilo tako zabavno. K meni je pričela prihajati učiteljica, saj prvi mesec zaradi hude bolezni nisem imela pouka.
Nekega dne se je oči že dopoldne pojavil na vratih in to z mojimi oblačili.
»Ja oči, kaj pa ti nosiš moje cunje?«
»Domov greš za Novo leto, doma boš praznovala tudi rojstni dan, potem pa prideš nazaj.«
Sploh nisem popolnoma dojemala, vse se je dogajalo kot v megli. Po več kot mesecu dni grem domov. Z očijem sva se peljala mimo Maximarketa, kjer sem zagledala sliko deklice, ki ji je po licih polzela solza. Oči je opazil moj pogled, pogledal sliko in dejal: »Podobna ti je, kupil ti jo bom.«
Doma sta me pričakala mami in Jodl pa tudi sosedov Dejan je kmalu prišel na obisk. Obiskale so me sestrične, bratranci in sploh vsa »žlahta«. Praznovanje je lepo potekalo, rojstni dan pa mi je prinesel torto v obliki hišice Janka in Metke.
Potem pa nazaj v bolnico, vendar se je v tej sobi res vleklo, niti primerjave ni bilo s prvo sobo in zasedbo v njej.

»Majda Žvokelj!«
»Ja, kaj pa je?«
»V zdravilišče greš,« mi je dejal v reševalca oblečen moški.
»Ja kdo bo pa mamici in očku povedal, če me ne bo več tukaj?«
»To bomo že mi opravili, ti se kar preobleci in gremo.«
Čisto nič mi ni bilo jasno, ves čas sem se spraševala kako me bosta oči in mami našla, nič mu nisem zaupala. S svojimi tegobami sem nadlegovala tudi sestro, ki mi je zagotovila, da je za vse poskrbljeno.
2. Zdravilišče
Še danes se spominjam kako smo se peljali, vendar krajev nisem poznala. Povedali so mi, da grem v Šentvid pri Stični, v zdravilišče za revmatske in srčne bolnike. Zdelo se mi je, da se vozimo celo večnost, ko smo nazadnje le prispeli pred neko starejšo stavbo, bolj podobno gradu ali samostanu.
Vedela sem, da je Marjetka že pred časom odšla sem na zdravljenje, zato sem ob prihodu takoj iskala stike z njo. Sestro sem lepo prosila, če me dodeli v njeno sobo. Ko smo iskali njeno sobo, smo zašli tudi v fantovsko, kjer so si me takoj sposodili, se mi smejali in me zafrkavali. Kar nekako prestrašena se pohitela za sestro, da bi čim prej ušla iz te sobe. Končno smo prišli do Marjetkine sobe, toda glej ga zlomka, soba je bila popolnoma zasedena. Zagledala sem Marjetko in stekla k njej, jo objela in je nisem več izpustila. Sestra je ošitno videla veliko navezanost, pa tudi Marjetka me je imela rada, zato mi je odstopila del svoje postelje, saj je bilo sicer vse zasedeno. Kar nekaj časa sva tako prenočevali, dokler eno izmed deklet ni odšlo domov.
V zdravilišču je bilo življenje bolj pestro. Hodili smo na sprehode, se igrali in tudi čisto zaresen pouk smo imeli, v ta pravi učilnici. Očitno sem bila kar pridna, čeprav se pouka čisto nič ne spomnim, kar ni nič čudnega.
Veliko bolj se spomnim svoje zdraviliške ljubezni, to je bil fant iz sobe kjer so me tako bučno sprejeli. Ime mu je bilo Rudi. Marsikak večer smo si pripravili zabavo, čeprav je bilo meni pred njim zelo nerodno, ker pa sem dekletom vse sčvekala so me le ta zafrkavala.
Obiski so bili le med vikendi. Starše sem videla veliko manj, vendar so bili dnevi tako zapolnjeni, da mi ni bilo prehudo.
3. Doma
Po dveh mesecih bolnice in mesecu zdravilišča sem se vrnila domov. Opremljena s tableti in napotki. Vedela sem, da bom še tri leta, na tri tedne dobivala injekcije »Ekstekcilin 1.200.000« in osem let vsak dan, zjutraj in zvečer jemala tablete-antibiotike. Prva tri leta ni bilo nič ne s telovadbo ne z morjem, torej je bilo potrebno stvari prilagoditi.
Doma sem počivala še teden dni, nato je bilo potrebno oditi nazaj v šolo. Dobro, da sem imela sosedovega Dejana, on mi je pomagal v vsem, med drugim mi je še celo leto nosil torbo, saj sama nisem smela ničesar dvigovati. Sošolci so ga zafrkavali, on pa »flegma« kot je, se ni čisto nič sekiral. Skozi vsa leta sva bila dobra prijatelja, čeprav sva bila oba nabrita in sva si kasneje marsikako ušpičila. Stvari so se dogajale tedaj ko smo imeli pouk popoldne. No recimo, nekega dne dopoldne, je pričel zvoniti vhodni zvonec. Zvonil je in zvonil, vedela sem, da me Dejan zafrkava, zato sem pograbila lonec vode, da mu ga čez balkon zlijem na glavo. Ampak glej ga zlomka, Dejana ni bilo nikjer, pohitela sem do vrat, pogledala in tipko zvonca zagledala prelepljeno z lepilnim trakom.
Vendar se te dogodivščine tisto leto še niso dogajale, saj sva bila še premajhna. Dokončala sva prvi razred, sama sem bila odlična, za Dejana pa ne vem, glavno da so nastopile počitnice.
Odločili smo se, da ga preživim na Jezerskem, od koder je bila doma mamica in kjer sem imela polno sorodnikov. Bivala sem pri stari mami in atu.
Stric mi je predlagal naj se vključim k pripravam na Ovčarski bal, kjer lahko plešem v folklorni skupini. S Sestrično Mirjam sem odšla na prve vaje. Ona je že vse poznala, ker je bila več na Jezerskem. Sprejeli so me medse in mi za soplesalca dodelili sorodnika Vidota. Ko je naš učitelj velel, da je potrebno zavriskati, sem bila prva med vriskači. Mirno me je pustil, da sem se navriskala, potem pa mi je povedal, da vriskajo le fantje, ne dekleta. Uf, kako mi je bilo nerodno.
Res smo avgusta nastopili na Ovčarskem balu, v pravih narodnih nošah. Zelo sem bila ponosna, pri tem pa so mi oči obstale tudi na starših, v njunih očeh sem zasledila zadovoljstvo. Seveda, veselila sta se, saj sta se zavedala, da sem pred kratkim ušla smrti.

Lep pozdrav, Majda!
Kar tako naprej! Olajšala si boš dušo in nekaj delaš, kar je bistveno. Med pisanjem na marsikaj pozabiš…
Lep pozdrav!
http://www.pisateljstvo.com

Zdravje je vse

JEZERSKO

Moje prvo poletje na Jezerskem je v meni pustilo neizbrisen pečat. Še danes, ko nisem več toliko tam je to zame najlepši in najljubši kraj.
S starši smo pričeli redno zahajati na Jezersko, ker pa je pri mami in atu zmanjkovalo prostora za spanje, sta se starša odločila, da pričneta zidati vikend. Preko tetinega moža sta kupila lepo parcelo in se je pričelo. Oči je dneve in tedne delal le na vikendu, ki smo mu mi rekli »bajta«. Sama se vseh pregaranih ur staršev niti nisem zavedala, saj sem imela polno prijateljskih obveznosti. Tudi starši niso imeli nobenih skrbi glede mene, ker je to majhen kraj, kjer se vsi poznajo med seboj. Z bratrancema, sestrično in drugimi otroki smo se nešteto ur preigrali v »goši«, kot smo dejali gozdičku ob hiši starih staršev. Ves preživeti čas na Jezerskem je pri meni pustil za posledico močno narečen jezik, ki se mu še danes točno pozna da je z Gorenjskega. Seveda pa sama s ponosom predstavim svoje korenine.

Čas je bežal in vedno bolj sem pozabljala na bolezen, če ne bi bilo injekcij in tablet bi že popolnoma pozabila. Po treh letih se mi je odprl svet, saj so mi na kontroli v Ljubljani, kamor sem hodila dvakrat letno, dejali da lahko pričnem telovaditi. S tem trenutkom so bili postavljeni temelji za moje športno življenje.
Na Jezerskem so imeli smučarski klub, kjer je bil moj stric Vinko trener. Dobivali so se med vikendi, saj je on stanoval v Tržiču in med tednom ni mogel voditi treningov. Moja starša sta se z njim dogovorila, da se priključim jezerski mladini.
Ob tem času je moj oče na Jezerskem ustanovil alpinistični odsek in povezal mlade krajane v zelo aktivno alpinistično skupino. Pričeli smo hoditi na skupne izlete, organiziral je predavanja, nas učil planinske etike, vezati vozle in plezati. Tako sem z Jezerjani in očetom odkrila veliko slovenskih vrhov, na Velikem vrhu nad Jezerskim pa smo vsako leto za 1. maja zakurili kres.

»Dejmo kr tle vrh narest,« sem dejala svojim sopohodnikom, ko smo se vzpenjali proti vrhu Mangarta. Vsi so se mi smejali, mi pustili nekaj minut, da sem se oddahnila in nadaljevali pot. Kamorkoli smo šli, sem bila vedno najmlajša med njimi, zato sem zelo težko dohajala ostale, zdelo se mi je, da ves čas samo hitimo. Oči ni imel razumevanja za moje težave, saj je moral voditi celo skupino, dobro pripravljenih pohodnokov. Na vsakem vzponu sem sklenila, da ne grem nikamor več, vendar sem svojo odločitev vedno preklicala. Nekaj let kasneje, ko nismo več skupaj obiskovali gora, sem celo sklenila, da ne grem več v hribe. No ja, danes sem to besedo odločno »požrla«, saj sem več v hribih kot doma. Hribi mi pomenijo motivacijo, veselje, sprostitev, trening in LEPOTO.

Vsak teden sem komaj čakala, da bo petek in se bomo odpeljali na Jezersko, že v petek zvečer smo se dobili s prijatelji in se neizmerno zabavali. Ena izmed takih zabav je bila, da sem prijatelja prosila, če mi posodi moped. Nikakor mi ni zaupal da mi bo šlo, saj sem bila stara šele 10 let, vendar sem tako trmarila, da sem ga dobila. Vsedla sem se nanj in odpeljala, pri bencinski črpalki sem pričela zavijati, nakar: »Oooooooo!« Pred seboj sem zagledala velikanski kup drv. V trenutku sem vedela, da se jim ne morem izogniti, zato sem pritisnila na plin in kar bo pa bo. Poletela sem čez drva in v zraku zagledala tri znane odrasle Jezerjane, ki so popolnoma obstali. Gotovo so me videli že zlomljeno, krvavo ali celo mrtvo. Meni pa nič, priletela sem na tla, trdno držala motor in odbrzela proti prijateljem.
Ja, dobro sem jo odnesla.
Res predrznosti mi ni manjkalo, tudi stepla sem se, če je bilo to potrebno in marsikakega fanta sem premagala v pretepu, ter si tako pri njih ustvarila spoštovanje. Niso me zafrkavali, no ja saj si niti niso upali.

SMUČANJE

Na Jezerskem
Kot sem že napisala, sem smučanje pričela trenirati na Jezerskem. Tedaj sem bila v tretjem razredu in tudi od sklepne revme je bilo dovolj dolgo, da sem lahko pričela »migati«.
Pridružila sem se Jezerskim smučarjem, najprej z delnim strahom, nato pa sem se kmalu vklopila v njihovo družbo. Večina smučarjev je bila nekaj let starejših in temu primerno je bilo tudi moje »izobraževanje«. Hitro so zame našli novo ime, za vedno sem postala »Žvoklca«. Nič kolikokrat so me pripravili za kakšno traparijo, me preizkušali z vsemi možnimi vragolijami, ki pa sem jim včasih nasedla, včasih pa ne.
»Žvoklca, a greš u trgovino po augnmast?« me je vprašal Markičev Rado, ki ga danes ni več med nami, saj je umrl na Okrešlju pri helikopterski vaji GRS. Sumničavo sem ga gledala in mu nisem popolnoma nasedla, ker me je vedno zafrkaval, raje sem rekla, da ne grem. Kmalu sem izvedela kaj to pomeni in bila zadovoljna, da nisem šla na limanice.
Pozimi smo hodili smučat na avstrijsko stran gore Pece, smučali smo tudi na tedaj še obratujoči žičnici na Jezerskem in že sem se jim pridruževala na tekmah za gorenjski in slovenski pokal. Nisem bila preveč uspešna, kar ni bilo nič čudnega saj je bilo odločno premalo treningov, vzrok pa sem že omenila.

Joj, ko sem že pri opisovanju treningov moram opisati, kaj se mi je zgodilo neke nedelje, pri povratku iz snežnega treninga, domov v Kranj.
»Majda, a si dons šla k maši?« me je vprašala mami.
»Ja, sej veš de sm bla na smučarij,« sem ji odgovorila negotovo.
»Ja, poj greš pa zdejle ob šesth,« je odločno povedala mami.
»Dej no mami, a veš kolk sm jest zmatrana.«
»Greš pa pika, maše ne smeš zamudit.«
Oh kako sem bila razočarana, upala sem, da bo mami pozabila na mašo, oziroma mislila sem, da če me bo videla dovolj utrujeno, mi mogoče ne bo potrebno iti. Ko se je mami enkrat odločila, je nihče ni prepričal o nasprotnem. Očka je samo gledal in ni upal ugovarjati, mogoče delno tudi zaradi slabe vesti, ker sva bila sama na Jezerskem, saj je mami za vikend delala.
No ja, vsa nejevoljna sem počasi odšla proti mestnem središču, kjer je bila cerkev. Prispela sem še pred pričetkom in se vsedla v sprednje klopi. Bilo nas je zelo malo, nekaj starejših in jaz. Obred se je pričel, vendar mu sama nisem povsem sledila, misli so se mi vračale k treningu, prijateljem in nasploh k preživetemu vikendu. Očitno sem med premišljevanjem zaspala.
Naenkrat se zbudim, ZAPLOSKAM in to zelo glasno.
»Joj, kaj bodo pa rekli ljudje,« sem si potiho rekla. Ozrla sem se okoli sebe in zagledala začudene poglede okoli sedečih vernikov.
Ugotovila sem, da sem med pridigo zaspala in ko je »župnik« nehal s pridigo, sem se zbudila in zaploskala. Nič ne vem, kaj sem mislila, le zbudila sem se. Do konca maše mi je bilo zelo nerodno, tako da sem med prvimi ušla iz cerkve.

Od vsega smučanja pri klubu na Jezerskem so mi najbolj v spominu ostale priprave iz Češke koče. Tam smo imeli letne priprave in smo veliko letnih počitnic preživeli kar v »koči«, kot smo jo klicali. Uf, kako je bilo zabavno.

»Ej razvajenka, a maš kej sira,« tako me je ponavadi klical Rado.
»Kok s ti zoprn, jest sploh nisem razvajena,« sem mu ponavadi odgovorila, saj me je močno jezilo to njegovo zbadanje.
Glede sira pa je bilo takole. Ker je mami delala v mlekarni, je vsak petek lahko kupila sir po sindikalni ceni, torej sem vsako soboto na trenig vzela sir. Sama ga nisem marala, ker pa sem vedela, kako ga obožujejo ostali, sem ga prinesla. No, od drugih pa sem dobila kaj njihovega. Nič nismo bili skopi, delili smo, če smo kaj imeli. Najbolj hecen je bil Karničarjev Davo (prvi je presmučal Mont Everest), ki si je včasih naredil sendvič iz dveh belih in ene temne rezine kruha. Ampak to so bile le malenkosti, bolj pomembno je bilo žvižganje, ja žvižganje. Zelo dobro in glasno žvižgam na prste, da znam je bila kriva dolgočasna pot v kočo.
»Uf, kuko je dolgčas, kva b delal med potjo?,« je omenil eden izmed tistih, ki smo šli peš proti koči na celotedenski trening.
»Kva če b se naučl žvižgat na prste,« je rekel Venc.
»Ja kuko se pa to dela?« sem ga takoj vprašala.
»Ja kuko, prste daš u usta pa pihaš,« je dejal. No pa smo pričeli. Pihali smo in pihali, glasu pa od nikoder. Skoraj smo že obupali, ko je nekomu, samo za trenutek uspelo. Zopet smo dobili elan in pihali. Tako kratkočasne poti v kočo ni bilo ne prej ne kasneje. Nekje na sredini poti so nam že uspeli prvi kratki žvižgi, zato nismo obupali. Ko smo prispeli do koče smo bili že pravi mojstri.
Tisti teden treninga nas je imel stric Vinko »poln kufr«, saj smo žvižgali vsak prosti trenutek.
Večeri po treningih so bili najboljši. Igrali smo se zabavne igre, tako zunaj za kočo, kjer smo se šli »koza klamf«, do iger za mizo, ki so se odvijale daleč v noč. Noči smo prespali na skupnih ležiščih, kjer še dolgo nismo zaspali, saj smo si imeli toliko povedati.

V teh letih sem postajala vedno boljša športnica, tako da sem bila tudi v šoli ter na Gorenjskem najboljša, pri teku na 60 m, dobra sem bila tudi na 600 m, skoku v daljino ter v gimnastiki in rokometu. Nikakor se nisem branila ne nogometa, kjer sem z veseljem obračunala s kakim nesramnim fantom, niti košarke.
»Majda a se greš košarko,« mi je dejal sošolec Tomi, med varstvom v šoli.
»Grem, s kermu pa sm?« me je zanimalo in že smo igrali na asfaltnem igrišču za šolo. Ker s seboj nisem imela športnih copat, sem igrala kar bosa. Podili smo se za žogo kot bi šlo za življenje, fantje in jaz.
Naenkrat pa: »Auuuuu, moja noga, joj, joj, lejte k mi iz podplata visi koža!« Soigralci so pritekli do mene in se v en glas zgrozili, namreč iz celega podplata mi je odtrgalo kožo, ki je v celoti visela le še na delčku podplata. Bila sem kot olupljena kača. Učiteljica je prihitela do mene, se zgrozila in me takoj ob spremstvu Tomija poslala v zdravstveni dom. Kožo so mi odstrigli, rano razkužili, premazali z antibiotikom, dobro povili in me poslali v domačo oskrbo. Teden dni nisem smela stopiti na nogo in vsak dan so mi rano previjali. Po tistem nikoli več nisem bosa igrala košarke na asfaltnem igrišču.

Minevali so tedni pouka tako, da sem bila med tednom doma, med vikendi na Jezerskem. Med poletnimi počitnicami smo šli vsako leto za tri tedne na morje v Banjole na Hrvaškem, ostale dni pa sem preživela na Jezerskem. To je bilo življenje.
Tako življenje je teklo kar nekaj let, tja do sedmega razreda. Naenkrat pa je doma »počilo«. Mami je izvedela, da ima oče ljubico, katere obstoj je še nekaj časa prikrival, kasneje pa nič več. V tistem času sem tudi izvedela, da imam še enega polbrata, ki je tri leta mlajši od mene, vendar to ni bil otrok njegove zdajšne prijateljice. Torej sem naenkrat spoznala, da oči že dolgo ni bil samo naš. Novica me je zelo presenetila in pretresla, nisem dojela, da ima oči lahko rad še zame popolnoma tujega otroka. Želela sem si, da vso ljubezen in pozornost nameni meni in bratu. Vem, da sta bila tedaj z bratom v že slabših odnosih, saj je bil brat izrazito dominantna osebnost, ki je vedno želel pritegniti pozornost ljudi in to na dober ali slab način.

Naenkrat se je porušilo naše ravnotežje, oče je najavil svojo ločitev, ki je še nekaj časa ni izpeljal. Vendar naenkrat nisem več mogla hoditi na Jezersko v vikend saj je bil tam s svojo novo sopotnico. Nekaj časa sem tako med vikendi bivala pri sestrični Mirjam, v nedogled pa to vendarle ni šlo. Doma smo se odločili, da se prepišem v smučarski klub Triglav Kranj in s tem rešim neprijetno situacijo na Jezerskem. Od tedaj naprej se je zame zaključilo prelepo življenje na Jezerskem. Med vikendi sem imela treninge z novim klubom tako, da za obisk Jezerskega skoraj ni bilo časa.

se nadaljuje

SMUČANJE

Na Jezerskem
Kot sem že napisala, sem smučanje pričela trenirati na Jezerskem. Tedaj sem bila v tretjem razredu in tudi od sklepne revme je bilo dovolj dolgo, da sem lahko pričela »migati«.
Pridružila sem se Jezerskim smučarjem, najprej z delnim strahom, nato pa sem se kmalu vklopila v njihovo družbo. Večina smučarjev je bila nekaj let starejših in temu primerno je bilo tudi moje »izobraževanje«. Hitro so zame našli novo ime, za vedno sem postala »Žvoklca«. Nič kolikokrat so me pripravili za kakšno traparijo, me preizkušali z vsemi možnimi vragolijami, ki pa sem jim včasih nasedla, včasih pa ne.
»Žvoklca, a greš u trgovino po augnmast?« me je vprašal Markičev Rado, ki ga danes ni več med nami, saj je umrl na Okrešlju pri helikopterski vaji GRS. Sumničavo sem ga gledala in mu nisem popolnoma nasedla, ker me je vedno zafrkaval, raje sem rekla, da ne grem. Kmalu sem izvedela kaj to pomeni in bila zadovoljna, da nisem šla na limanice.
Pozimi smo hodili smučat na avstrijsko stran gore Pece, smučali smo tudi na tedaj še obratujoči žičnici na Jezerskem in že sem se jim pridruževala na tekmah za gorenjski in slovenski pokal. Nisem bila preveč uspešna, kar ni bilo nič čudnega saj je bilo odločno premalo treningov, vzrok pa sem že omenila.

Joj, ko sem že pri opisovanju treningov moram opisati, kaj se mi je zgodilo neke nedelje, pri povratku iz snežnega treninga, domov v Kranj.
»Majda, a si dons šla k maš?« me je vprašala mami.
»Ja, sej veš de sm bla na smučarij,« sem ji odgovorila negotovo.
»Ja, poj greš pa zdejle ob šesth,« je odločno povedala mami.
»Dej no mami, a veš kolk sm jest zmatrana.«
»Greš pa pika, maše ne smeš zamudit.«
Oh kako sem bila razočarana, upala sem, da bo mami pozabila na mašo, oziroma mislila sem, da če me bo videla dovolj utrujeno, mi mogoče ne bo potrebno iti. Ko se je mami enkrat odločila, je nihče ni prepričal o nasprotnem. Očka je samo gledal in ni upal ugovarjati, mogoče delno tudi zaradi slabe vesti, ker sva bila sama na Jezerskem, saj je mami za vikend delala.
No ja, vsa nejevoljna sem počasi odšla proti mestnem središču, kjer je bila cerkev. Prispela sem še pred pričetkom in se vsedla v sprednje klopi. Bilo nas je zelo malo, nekaj starejših in jaz. Obred se je pričel, vendar mu sama nisem povsem sledila, misli so se mi vračale k treningu, prijateljem in nasploh k preživetemu vikendu. Očitno sem med premišljevanjem zaspala.
Naenkrat se zbudim, ZAPLOSKAM in to zelo glasno.
»Joj, kaj bodo pa rekli ljudje,« sem si potiho rekla. Ozrla sem se okoli sebe in zagledala začudene poglede okoli sedečih vernikov.
Ugotovila sem, da sem med pridigo zaspala in ko je »župnik« nehal s pridigo, sem se zbudila in zaploskala. Nič ne vem, kaj sem mislila, le zbudila sem se. Do konca maše mi je bilo zelo nerodno, tako da sem med prvimi ušla iz cerkve.

Od vsega smučanja pri klubu na Jezerskem so mi najbolj v spominu ostale priprave iz Češke koče. Tam smo imeli letne priprave in smo veliko letnih počitnic preživeli kar v »koči«, kot smo jo klicali. Uf, kako je bilo zabavno.

»Ej razvajenka, a maš kej sira,« tako me je ponavadi klical Rado.
»Kok s ti zoprn, jest sploh nisem razvajena,« sem mu ponavadi odgovorila, saj me je močno jezilo to njegovo zbadanje.
Glede sira pa je bilo takole. Ker je mami delala v mlekarni, je vsak petek lahko kupila sir po sindikalni ceni, torej sem vsako soboto na trenig vzela sir. Sama ga nisem marala, ker pa sem vedela, kako ga obožujejo ostali, sem ga prinesla. No, od drugih pa sem dobila kaj njihovega. Nič nismo bili skopi, delili smo, če smo kaj imeli. Najbolj hecen je bil Karničarjev Davo (prvi je presmučal Mont Everest), ki si je včasih naredil sendvič iz dveh belih in ene temne rezine kruha. Ampak to so bile le malenkosti, bolj pomembno je bilo žvižganje, ja žvižganje. Zelo dobro in glasno žvižgam na prste, da znam je bila kriva dolgočasna pot v kočo.
»Uf, kuko je dolgčas, kva b delal med potjo?,« je omenil eden izmed tistih, ki smo šli peš proti koči na celotedenski trening.
»Kva če b se naučl žvižgat na prste,« je rekel Venc.
»Ja kuko se pa to dela,« sem ga takoj vprašala.
»Ja kuko, prste daš u usta pa pihaš,« je dejal. No pa smo pričeli. Pihali smo in pihali, glasu pa od nikoder. Skoraj smo že obupali, ko je nekomu, samo za trenutek uspelo. Zopet smo dobili elan in pihali. Tako kratkočasne poti v kočo ni bilo ne prej ne kasneje. Nekje na sredini poti so nam že uspeli prvi kratki žvižgi, zato nismo obupali. Ko smo prispeli do koče smo bili že pravi mojstri.
Tisti teden treninga nas je imel stric Vinko »poln kufr«, saj smo žvižgali vsak prosti trenutek.
Večeri po treningih so bili najboljši. Igrali smo se zabavne igre, tako zunaj za kočo, kjer smo se šli »koza klamf«, do iger za mizo, ki so se odvijale daleč v noč. Noči smo prespali na skupnih ležiščih, kjer še dolgo nismo zaspali, saj smo si imeli toliko povedati.

V teh letih sem postajala vedno boljša športnica, tako da sem bila tudi v šoli ter na Gorenjskem najboljša, pri teku na 60 m, dobra sem bila tudi na 600 m, skoku v daljino ter v gimnastiki in rokometu. Nikakor se nisem branila ne nogometa, kjer sem z veseljem obračunala s kakim nesramnim fantom, niti košarke.
»Majda a se greš košarko,« mi je dejal sošolec Tomi, med varstvom v šoli.
»Grem, s kermu pa sm?« me je zanimalo in že smo igrali na asfaltnem igrišču za šolo. Ker s seboj nisem imela športnih copat, sem igrala kar bosa. Podili smo se za žogo kot bi šlo za življenje, fantje in jaz.
Naenkrat pa: »Auuuuu, moja noga, joj, joj, lejte k mi iz podplata visi koža!« Soigralci so pritekli do mene in se v en glas zgrozili, namreč iz celega podplata mi je odtrgalo kožo, ki je v celoti visela le še na delčku podplata. Bila sem kot olupljena kača. Učiteljica je prihitela do mene, se zgrozila in me takoj ob spremstvu Tomija poslala v zdravstveni dom. Kožo so mi odstrigli, rano razkužili, premazali z antibiotikom, dobro povili in me poslali v domačo oskrbo. Teden dni nisem smela stopiti na nogo in vsak dan so mi rano previjali. Po tistem nikoli več nisem bosa igrala košarke na asfaltnem igrišču.

Minevali so tedni pouka tako, da sem bila med tednom doma, med vikendi na Jezerskem. Med poletnimi počitnicami smo šli vsako leto za tri tedne na morje v Banjole na Hrvaškem, ostale dni pa sem preživela na Jezerskem. To je bilo življenje.
Tako življenje je teklo kar nekaj let, tja do sedmega razreda. Naenkrat pa je doma »počilo«. Mami je izvedela, da ima oče ljubico, katere obstoj je še nekaj časa prikrival, kasneje pa nič več. V tistem času sem tudi izvedela, da imam še enega polbrata, ki je tri leta mlajši od mene, vendar to ni bil otrok njegove zdajšne prijateljice. Torej sem naenkrat spoznala, da oči že dolgo ni bil samo naš. Novica me je zelo presenetila in pretresla, nisem dojela, da ima oči lahko rad še zame popolnoma tujega otroka. Želela sem si, da vso ljubezen in pozornost nameni meni in bratu. Vem, da sta bila tedaj z bratom v že slabših odnosih, saj je bil brat izrazito dominantna osebnost, ki je vedno želel pritegniti pozornost ljudi in to na dober ali slab način.

Naenkrat se je porušilo naše ravnotežje, oče je najavil svojo ločitev, ki je še nekaj časa ni izpeljal. Vendar naenkrat nisem več mogla hoditi na Jezersko v vikend saj je bil tam s svojo novo sopotnico. Nekaj časa sem tako med vikendi bivala pri sestrični Mirjam, v nedogled pa to vendarle ni šlo. Doma smo se odločili, da se prepišem v smučarski klub Triglav Kranj in s tem rešim neprijetno situacijo na Jezerskem. Od tedaj naprej se je zame zaključilo prelepo življenje na Jezerskem. Med vikendi sem imela treninge z novim klubom tako, da za obisk Jezerskega skoraj ni bilo časa.

Smučanje v klubu Triglav Kranj
Vse se je odvijalo kot v filmu.
»Lej ta novo, me zanima če kej zmor?,« je dejal eden od fantov. Tomi, moj sošolec, ki me je dobro poznal iz šole mu je odgovoril: »Ja, ja seveda obvlada.« Tomi mi je s temi besedami utrl pot v novo smučarsko ekipo. Med vsemi fanti je bilo le eno dekle, to je bila Nataša Blažič, s katero sva se močno spoprijateljili, saj sva bili istih let in za enkrat sami dekleti med nama enako starimi fanti.
Kondicijske treninge smo imeli tri do štirikrat na teden, pozimi smo smučali do šestkrat na teden. Trener je bil Joža Blažič, Natašin oče, ki smo ga vsi zelo spoštovali, saj je res znal delati z nami.
Naš prvi trening na snegu je bil v Avstrijskem Kaprunu. Na tem treningu in nobenem več, me je spremljal oči. Tiste dni je bilo zelo slabo vreme, tako da je bil trening zelo moten. Nekega dne je bila gosta megla in kar nekaj novozapadlega snega. Pogumni kot smo bili smo se spustili po neurejenem smučišču. Peljala sem zadnja, vijugala in: »Auuu!« Padla sem in se nisem mogla premakniti, karkoli sem poskušala storiti mi ni uspelo premakniti noge. Ležala sem na tleh in pričela klicati na pomoč. Vsi prijatelji so že odpeljali in nisem vedela kaj mi je storiti. Naenkrat se je iz megle odluščila postava in glej: »Oči, ja hvala bogu, a veš da ne dobim nog narazen, vsa sem zapentljana.«
Oči me je rešil iz groznega položaja, saj bi lahko zmrznila v položaju v kakršnem sem bila. Nekako sem prismučala do gondole, noga me je zelo bolela, ko sem sezula pancar je bila močno zatekla.
V hotelu mi je noga še bolj zatekla, zato sva se z očijem odločila in odšla predčasno iz treninga. Doma sem dobila mavčno oblogo, prvo izmed mnogih in počivala teden dni. Ta čas so se tudi ostali že vrnili iz priprav in kmalu smo zopet trenirali skupaj.
Tekli so meseci priprav in tudi tekme so se že pričele. Sredi zime je bilo napovedano državno mladinsko prvenstvo in to na malem smučišču Ošven. Prvi dan je bil na sporedu veleslalom. Ogrevali smo se kot vedno, si ogledali progo in si jo poskušali čim bolj zapomniti. Sama sem imela in še vedno imam, pred tekmami hudo tremo. Skrčena sama vase sem čakala na štart. Končno je napočil čas mojega štarta. Pripeljala sem se do štartnih vrat, se pripravila in čakala na štarterjev znak. Odgnala sem se, peljala, pospeševala, vijugala, ob tem zasledila tudi svoje kolege, ki so navijali zame in dospela v cilj. Počakala sem na objavo svojega časa in glej, glej bila sem druga po prvem teku. Zajelo me je neizmerno veselje, joj kakšno popolno srečo sem začutila. Takoj sem se pričela pripravljati za drugi tek, si kasneje dobro ogledala progo in se ogrela.
Zopet sem štartala in peljala proti cilju ter vanj. Na cilju sem v strahu čakala na rezultat. »Bravoooooo!«, sem zatulila sama sebi, namreč osvojila sem 2. mesto. Takega dosežka še nisem doživela, ni besed za opis svoje tedanje sreče. Občutek sem imela, da je ves svet moj. Prihiteli so prijatelji in trener ter mi čestitali, veselili smo se skupaj. Pristopili so tudi tekmovalci iz Jezerskega, mi čestitali in moje veselje je bilo popolno.
Od tistega dne dalje sem garala in trenirala le še za vstop v Jugoslovansko smučarsko reprezentanco. Nizala sem uspehe, enega za drugim, vse tekme so bile le uspeh, vendar je vedno prvo mesto osvojila ali Andreja Leskovšek ali Mojca Mavec, sama pa sem vedno osvojila drugo mesto. Vsi trenerji in tekmovalci so me že poznali. Bila sem tudi ena redkih tekmovalcev, ki za seboj nisem imela staršev in sem si morala vse stvari urediti sama.
Seveda je moje dosežke, doma spremljala mami, izrezovala je članke iz časopisov, mi izdelala posebne panoje za obešanje medalij in skrbela za moje dobro počutje doma. Ni me mogla spremljati na tekme in treninge, vendar mi je zato doma olajšala življenje.
Cela sezona je bila uspešna, tudi zadnja tekma paralelnega slaloma na Soriški planini. Osvojila sem drugo mesto v tekmah za državni pokal. Tedaj sem že kar pričakovala sprejem v državno reprezentanco.
Spomladi sem se s šolo udeleževala tudi atletskih tekem, kjer sem na slovenskem prvenstvu osvojila drugo mesto na 60 m. Ob vsem skupaj sem trenirala tudi rokomet, bila sem golmanka, čeprav mi je kmalu pričelo zmanjkovati časa za vse in sem rokomet opustila.
Življenje je bilo polno športa. Nad mojim zdravjem je bedela zdravnica v Ljubljani, ki me je redno pregledovala in mi prepovedovala pretežke treninge.
V tem času sta se oči in mami tudi uradno ločila, sama nisem preveč trpela saj sem imela polno svojih obveznosti. Med temi obveznostmi je bila tudi šola. Učila se nisem nikoli preveč rada, vendar sem se, ker je bilo to potrebno. Vedno pravim, da sem imela od vsega učenja najraje šport, kar velja še danes, le da danes točno vem, kaj je moja dolžnost in to tudi storim. Res pa je, da sem vseeno marljiva, zato sem dosegla tudi lepo izobrazbo in to točno tako kot sem si močno želela.

V tem času sem dobila tudi uradno potrdilo o priključitvi v državno reprezentaco in tako sem pričela še bolj vneto trenirati.

Tistih nekaj let, ko sem trenirala v Triglavu, je bilo nasploh v mojem življenju zelo pestro, no ja, saj je še danes, vedno se nekaj dogaja.
S prijatelji iz kluba, Tomijem, Natašo, Alešem, Štulčijem, Sašom, Mehotom, Penco,… in ostalimi smo se dobro zabavali. Bili smo res dobra družba, povsod smo se potikali skupaj, hodili smo na bazen, na morje, v kino, tudi Nova leta smo praznovali skupaj.
Novo leto, mhm, eno je bilo sploh zanimivo, bilo je nekaj mesecev po tistem, ko se je oči odselil. Dobili smo se na praznovanju pri nas doma. V kleti je imel oči, za časa svojega domovanja, pisarno, opremljeno v alpinističnem stilu. Ozko poličko nad klopjo, je krasila mogočna zbirka malih stekleničk žganih pijač, iz vseh koncev sveta. Novoletno veselje res ne sme biti brez alkohola, smo si dejali in pričeli. Praznili smo stekleničko za stekleničko, v nikakršnem strahu, da bi nas kdo okregal, saj očeta ni bilo, mami pa je bila pri teti Vidi. Postajali smo vedno bolj razigrani in po glavah so nam pričele rojiti vedno večje traparije. Odločili smo se, da preizkusimo nočno življenje, ki brez petard res nič ne pomeni. Sproti smo v kuhinji zagrabili še nekaj jajc in odšli. Že takoj, nekaj hiš od naše, je prvo jajce poletelo skozi odprto okno, postopek smo ponovili pri naslednjem odprtem oknu in tako vse do trgovine. No, pri trgovini pa smo morali napraviti bolj udarno stvar, zato so fantje v poštni nabiralnik vrgli petardo. »Buuuuum!«, je usekalo in odprlo vratca prepolno zasedenega nabiralnika. Pošta je pričela padati na tla, saj je bil nabiralnik očitno prenapolnjen. Pobrali smo jo in pričeli z branjem čestitk, se smejali ob raznih zapisih in ostalem. Z Natašo nisva bili preveč pogumni, zato sva ušli domov. Fantje pa so naslednji dan povedali, da so napravili še kar nekaj hudih traparij.
Danes ob takih dogodkih mladih, najprej pomislim na nas in se ne zjezim takoj, le tedaj se, ko pozabim na naše traparije.
V tem času sva tudi s sosedom Dejanom imela stalne borbe. Pozimi mi je Dejan skozi režo za pisma, na vratih, nabasal sneg, da so bila tla hodnika popolnoma snežena, sama pa sem mu skozi režo napeljala cev in spustila vodo. Nisva vedela, kaj vse naj še storiva, da bova en drugemu bolj nagajala. Vendar, ko je bilo potrebno, sva vedno stopila skupaj in en drugega pred ostalimi nisva zafrkavala. No ja, če je k meni prišla kakšna prijateljica, je Dejan mimogrede dobil rafal mrzle vode iz cevi za zalivanje, vendar mu tudi sama nisem ušla. Tako sva preživljala dopoldneve, pred šolo, ko so bili starši v službah. Nekega dne me je povabil, naj pridem jest zmiksano sadje z mlekom. No, to sva večkrat jedla, enkrat pri enem, drugič pri drugem, tedaj mi je ponudil tudi piškote, ki jih je privlekel iz skritega dela v omari. Dejan je bil nekaj močnejši, zato je mama skrivala piškote pred njegovo požrešnostjo. Dejan pa ne bi bil Dejan, če ne bi popolnoma vseh našel. Tistega dne mi jh je ponudil, z besedami: »Na, vzemi piškot, de bom lahko reku, de si jh ti pojedla.«
»Kva s ti nasramn, sej si mi sam enga dal,« sem se mu uprla.
»Ja sej je prou, sej mami tega ne bo vedla,« mi je odvrnil.
Kako se mi je tisti trenutek zameril, no pa ne za dolgo, mimogrede sva bila prijatelja in sva skupaj kaj ušpičila.

Končalo se je tudi moje osnovno šolanje, ki smo ga s super sošolci dobro »prežurirali«. S temi sošolci se še danes redno sestajamo, saj smo bili dobri prijatelji med seboj. Dekleta so v skupnosti lahko zelo problematična, v našem razredu nismo bila taka, med nami ni bilo razprtij in raznih podtikanj, nasploh smo bili dobro uigran team. V sedmem razredu nas je močno zagrabila puberteta, tedaj smo imeli občutek, da je ves svet samo naš. Sami sebi smo se zdeli »ta glavni«. Nič koliko ur smo »prešpricali« in si nato razredniku izmišljali neverjetne izgovore. Danes ko sem sama učiteljica vem, kako popustljiv in razumevajoč je bil naš razrednik Lojze Kogovšek. Tudi ostalim učiteljem lahko le čestitam, saj so bili res pravi, to so dokazali z velikim razumevanjem, pri mojem vstopu v reprezentanco. V začetku osmega razreda sem obiskala vse učitelje in jim razložila, da bom zelo veliko odsotna ter jih prosila, če bodo razumevajoči. Vsi od prvega do zadnjega so mi pomagali, me razumeli in vzpodbujali, ter mi pustili dovolj časa, da sem se pripravila. Vzpostavili so mi nekakšen status športnika, čeprav se tedaj o tem sploh še ni govorilo, sama sem ga doživljala s pomočjo odličnih učiteljev. Zaradi takega razumevanja učiteljev OŠ Franceta Prešerna iz Kranja, sem dosegla zadovoljajoč uspeh, za vstop v športno gimnazijo, ki bi ga sicer težko uspela usvojiti.

Smučanje v državni reprezentanci
»Jodl, a me jutr pospremš u Lublano, k mamo ta pru trening z reprezentanco.«
»Ja, kdaj pa maš zbor?«
»Ob 7h zutrej, u Tivoliju, pol gremo pa s kombijam u Kaprun.«
Naslednji dan sva z Jodlom že ob 6.00 stala na postaji v Kranju, opremljena z vso mojo smučarsko in ostalo opremo za celotedenski trening v Avstriji. Kaprun je danes zelo znana vasica, znana predvsem po grozoviti nesreči, kjer je v vlaku, ki je vozil na 3200 m visoko smučišče, zgorelo okrog 100 ljudi. Tedaj še niti pomislili nismo na kaj tako groznega, saj so zatrdili, da je to zelo varen vlak.
Pred Tivolijem je stalo že kar nekaj deklet s starši, večino sem poznala, nekaj strejših pa ne. Malo smo se pogovarjali med seboj in vsi nestrpno čakali trenerja. Spraševali smo se, kdo bo naš trener, namreč do tedaj ni še nihče omenil njegovega imena, po glavah so nam rojila imena poznanih trenerjev. Naša skupina je bila na tak način zasnovana prvič. Do tega leta so bile reprezentance nekako združene, to leto pa so jih razformirali in nas razdelili po supinah. Nastale so A članska moška in ženska, ter B članska moška in ženska reprezentanca. Poleg teh skupin so bile še pionirske selekcije.
No torej, vsi smo nestrpno čakali trenerja. Ne znam opisati presenečenja, ko se je k nam približal neznan mlad moški. Vsi smo ga začudeno gledali, saj ga nihče ni poznal.
Predstavil se je kot naš bodoči trener. Mislim, da smo bila dekleta kar malo razočarana, saj smo pričakovala eno izmed blestečih trenerskih imen, ne pa popolnoma neznanega moškega. Nekaj časa sem mislila, da le nekoga nadomešča, toda kmalu nam je razložil, da je on res naš trener.

Po prvem presenečenju smo se vseeno organizirali in takoj pričeli zlagati opremo v kombi. Poslovile smo se od domačih, se posedle in odpeljali smo se novim dogodivščinam naproti. Dekleta smo bila polna pričakovanj, predvsem pa polna elana, saj so nas bivši smučarski uspehi navdihovali.
Preden smo šli proti Kaprunu, smo v Grazu obiskali tovarno Dynafit, kjer smo že dobili prve kose smučarske opreme, to so bili pancarji, narejeni točno po naših merah, saj so nam notranje čevlje »napumpali« po naših nogah. Tedaj se še nisem zavedala, da mi bodo ti in naslednji pancarji prinesli toliko trpljenja. Na vsakem treningu, torej vsak dan zime, se mi je v noge »zanohtalo«, zato sem obvezno poiskala stavbo ob smučišču, sezula pancarje, da je kri prodrla nazaj do prstov, kar pa grozno boli, se nazaj obula in se vrnila trenirat. Torej nič čudnega ni bilo, da sem po končani kareieri najprej prodala pancarje.
Jodlu sem tedaj v tovarni priskrbela nove pancarje, dobila sem jih zastonj, vendar sem kasneje ugotovila, da sem jih bolj vesela kot on.

Povem naj, da smo člani reprezentance vsako leto dobili po pet parov smuči z okovjem, nekaj parov palic, pancarje in vsa oblačila, tudi bunde, pulije, majice, trenerke, itd. Po koncu sezone sem vsako leto vso opremo prodala in si tako že zelo zgodaj sama zaslužila za oblačila ter vse ostale priboljške. To so bila zlata leta alpskega smučanja, ki sem jih sama s pridom izkoristila, če je bilo možno. Prvo leto sem dobila vso opremo, naslednja leta, ko sem bila veliko poškodovana pa naenkrat nisem dobivala vseh oblačil. Dogajalo se je, da sem oddala svoje mere zastopnikom dobaviteljev, opreme pa nisem dobila. Kmalu sem ugotovila, kdo si je opomogel z mojo opremo, vendar tega trenerju nisem nikoli upala oponesti. No ja, res vse se ti lahko zgodi, če za vsako malenkostjo ne stojijo starši.

Torej na prvi in vseh naslednjih treningih so vse ostale sotrpinke B članske državne reprezentance pospremili starši, pripeljali so jih z avtomobili. Pri nas mami ni več vozila avtomobila, oči pa tako ni živel pri nas, torej mi je prvič in zadnjič pri odpravljanju na trening pomagal brat. Na vse kasnejše treninge sem vso opremo nosila sama, torej po dva para smuči na ramenih, nahrbtnik in torbo, ter palice.

V letih treniranja za reprezentanco smo nič koliko ur preživeli v kombijih na poteh proti smučiščem in iz njih.
Na eni izmed takih poti je trener kupil gromozansko lubenico, ki smo jo varno spravili v kombi in vozli s seboj nadalnjih šest ur. Ko smo prispeli v Hintertux, kjer se je tedaj odvijal naš trening. Velel mi je, naj lubenico odnesem v njegovo sobo. Z mano v sobo je odšla tudi prijateljica Tjaša. Ne vem, kaj naju je tedaj zagrabilo, ampak lubenico sva si pričeli podajati čez celo sobo. Podajali sva si jo že kar nekaj časa, ko sem zagledala trenerja, ki je vstopil v sobo, prestrašila sem se ga tako, da sem pozabila zagrabiti lubenico. Le ta se je sredi sobe razletela, ker pa je bila zelo sočna, jo je razgonilo po vsej sobi. Raje se ne bi spominjala, kaj vse nama je tedaj vpil trener. Seveda sva vso svinjarijo pospravili in se prav potiho odpravili iz sobe.

Tako so minevali meseci treningov in tudi tekme so se približevale. Meni pa so se poškodbe pričenjale tik pred tekmami, tako, da sem bila udeležena na zelo malo tekmah zunaj Jugoslavije. Nisem in nisem imela sreče, vezi na nogah mi niso zdržale vseh zahtevnih naporov.

ISKANJE RESNICE NEKE NESREČE

Trka po vratih, zbudim se, pogledam prijateljico in ugotovim, da je bil to trener. Pogledam skozi okno in zagledam prekrasen sončen dan. Smo v Hintertuxu na smučarskih pripravah – enih izmed mnogih, saj smo tu že skoraj doma. Bivamo v enem izmed hotelov te smučarske vasice, ki leži
1800 m visoko in smučamo na smučiščih z nadmorsko višino 3400 m do
3800 m.
Skočim iz postelje, zbudim prijateljico, ki jo trkanje še ni prebudilo, ter se pričnem umivati in oblačiti za ta dan. Vse poteka po ustaljenem vrstnem redu najprej zajtrk, odhod na smučišče, vožnja z gondolo, ogrevanje, treniranje. Treniramo veleslalom, trening poteka normalno, odpelješ progo, odsmučaš do žičnice ter ponavljaš postopek 4 do 5 ur. Trening se približuje koncu, pomočnik pospravlja kole, trener pa nas pokliče k sebi in nam pravi: »Danes boste odpeljale še smuk čez veliko prelomnico! Bodite pozorne na prelomnici, skrčite se, ker sicer lahko padete.« V mojih možganih nastane vihar, takoj se mu pritožim, da smo vendar utrujene, a mojih pritožb ne upošteva.
Takoj ko se trener oddalji eksplodiram: »Ali je zmešan? Po vsem treningu še to, saj smo vendar utrujene.« Kolegice mi prikimavajo, vendar niso tako agresivne kot jaz. Opazujem dekleta ki štartajo pred menoj in še enkrat ponorim: »Če se polomim mi bo plačal!« Peljem zadnja, spuščam se proti prelomnici, hitrost je vedno večja, sledi prelomnica in TEMA. Ni me, kasneje izvem, da sem bila v nezavesti kar nekaj ur in da sem ležala kot mrtva na snegu, da so me reševalci z ratrakom odpeljali do gondole, za vse ostalo pa še danes ne vem. Zbudim se v sobi hotela, kjer smo nastanjeni, šele proti večeru me trener odpelje v bolnico, vendar tam stvar vzamejo bolj resno kot on. Ostanem na opazovanju, vsakih 15 minut mi pregledajo oči, saj bi šlo lahko za krvavitve v možganih, če se zenice ne bi širile. Po dveh dneh me trener na lastno pest vzame iz bolnice, saj odhajamo domov. Doma pove, da sem padla in naj ležim. Kasneje so mi zdravniki potrdili, kako narobe je bilo, da nisem bila v bolniški oskrbi tudi naprej, ker sem imela resnično hud pretres možganov.
Tisti večer, torej na večer mojega povratka iz tujine, je mamico obiskala teta, s katero sta dolgo v noč premlevali svoje težave. Mami je prestajala zelo težke mesece po ločitvi, nikakor se ni mogla sprijazniti, da očeta ne bo več domov.

Velikokrat pomislim, da trpeti tako kot je ona ni vredno življenja in res je njeno trpljenje prekinila še hujša usoda. Nikakor pri tem ne obsojam očeta, razumem, da je imel svoje vzroke za odhod, saj njuno razmerje že dolgo ni bilo kot bi moralo biti, živela sta vsak svoje življenje, v katerem ni bilo ujemanja. V to kdo je bil kriv se ne bom poglabljala, niti nimam pravice, sploh pa to ugotavljati danes, ko je mami že osem let mrtva ni smiselno. Vseeno pa je ta razdor mamico uničil. Bila je predana in zvesta žena, zanjo je njena družina pomenila bistvo njenega obstoja. Za nas bi storila popolnoma vse. Ko je ugotovila, da oče ne bo ostal doma se ji je sesul svet, ni bila več kot bi morala biti. Nič koliko večerov je presedela s cigareto v rokah in le premišljevala, zmanjkovalo ji je energije in je večkrat odreagirala agresivno. Čutila sem njeno trpljenje, vendar otrok s toliko obveznostmi, le nisem vsega dojela. Najbolj se mi v misli vriva nek večer, menda je oči obljubil, da bo prišel na obisk in ga ni bilo. Bila sem v svoji sobi v prvem nadstropju in sem zaslišala čudne krike, pohitela sem v pritličje ter na tleh zagledala mamico kako z glavo tolče ob tla. Tedaj sem se v polni meri zavedala njenega trpljenja, nikakor ni sprejela njegovega odhoda. Nekaj se je moralo zgoditi, da je presekalo to nevzdržno stanje in se tudi je.

Zgodaj zjutraj po svojem prihodu iz Hintertuxa, sem se zbudila in slišala neko čudno stokanje. Rekla sem si, da si to le domišljam, vendar mi je vseeno nekaj reklo naj pogledam.
Vstanem, počasi odidem iz sobe, stojim na hodniku in prisluškujem. Nikjer nič ali pa le, tamle pri mamici, le kaj bi lahko bilo? Stopim do njene sobe, prižgem luč in obnemim. »Mami, o moja mami, ja kaj ti pa je?«
Mami je ležala na tleh, iz njenih ust so prihajali čudni glasovi in popolnoma nič se ni premikala.
»Jodl,« pokličem brata, za katerega se mi zdi, da celo večnost ne vstane. Ko končno le pride iz svoje sobe, poklekne poleg mene k mamici, jo opazuje in reče zastrašujoče besede: »Mamico je možganska kap, ravno prejšnji teden smo se o tem učili na faksu.« Obiskoval je specialno pedagogiko na Pedagoški akademiji.
Nato se je vse odvijalo kot v filmu. Takoj je poklical reševalce, ki so kmalu prišli, potrdili njegovo ugotovitev, jo položili na nosila in odšli.
Kar odšli. Kaj pa sedaj, saj je ne morejo kar odpeljati? Pri 14 letih, sem naenkrat ostala brez mamice in očija.
Po telefonu sem poklicala staro mamo, ki je dopoldne prišla k meni, saj sem komaj vstala iz postelje, poškodovana kot sem bila. V glavi mi je razbijalo in vse se mi je vrtelo od poškodbe in ponovne nesreče, ki je prizadela ostanek naše družine.

V teh dneh, že tako polnih bolečine, me pokliče reprezentančna kolegica in mi pove, da je eno izmed deklet ponovilo trenerju moje grožnje. Postane me strah, zaboli me želodec in misli mi prebode vprašanje: »Zakaj sem tako agresivno reagirala na trenerjevo odločitev? Ali bi ostala nepoškodovana, če bi nalogo sprejela hladnokrvno?«
Najbolj žgoča misel pa je, kaj bo rekel trener. Ali bom v njegovih očeh še tisto dekle kot prej? Me bo mogoče ignoriral, me nadrl in mi povedal, da sem nesramna, ker sem ostala dekleta ščuvala k uporu. Ob vseh teh vprašanjih mi glavo napolnijo tudi obrambne misli. Zazdi se mi, da sem v sodni dvorani, kjer me tožilec obtožuje, odvetnik pa brani. Moj miselni odvetnik mi pravi, da trener ni imel prav, ker nam je po toliko urah treninga zastavil tako težko nalogo, tožilec mu odgovarja, da bi tako trenirano dekle lahko izpeljalo spust, če se ne bi uprlo, saj so to zmogla tudi ostala dekleta. Še danes je najbolj žgoče vprašanje, če sem padla zaradi upornosti ali preutrujenosti. Vseeno pa se mi po mislih podi vprašanje, zakaj je bil trener tako nepopustljiv. Kasneje sem se še dvakrat hudo poškodovala ko sem ga prosila, da bi prenehala s treningom za tisti dan, ker sem preutrujena, pa mi tega ni dopustil.
Torej podobna situacija se je zgodila pri treningu slaloma na Peci. Trenirale smo že kar nekaj ur, čutila sem hudo utrujenost, zato sem trenerja prosila, če lahko preneham.
»Odpeljala boš še tale slalom, pa če se prekolješ,« mi je dejal.
Postavila sem se na štart, štartala, peljala, se približala kolu ob trenerju, tedaj pa. »Groza«, poletela sem po zraku, trdo pristala na tleh in obležala. Rama, joj rama, zopet sem jo izpahnila, že drugič. Sledil je odhod v bolnico, zopet sem bila v gipsu od vratu do pasu in to za tri tedne.
Tretja taka situacija se je zgodila pri treningu slaloma z dvema vzporednima progama. Po prvi je peljala Tjaša, moja tedaj najboljša, nekaj let starejša prijateljica. Prevrnila se je pri petem kolu in obležala. Mene je to tako pretreslo, da sem takoj želela odpeljati do nje. Trener pa je bil popolnoma nepopustljiv.
»Majda, ustavi se, postavi k drugi progi in štartaj!«
»Jaz ne morem a ne vidiš, da Tjaša leži. Jaz grem do nje.«
»Rekel sem, PELJIII,« se je zadrl name.
Štartala sem, peljala, vijugala, pa ne dolgo. Padla sem pri petem kolu proge ob Tjašini in močno me je zabolelo v desnem gležnju.
Rezultat tega je bil pri obema zvin desnega gležnja. Zopet sem dobila mavčni ovoj in trening je bil moten.
Kdo je torej kriv? Jaz in moj uporni duh ali trener in njegova nepopustljivost pri zastavljenih nalogah? Še danes se sprašujem, če je bil tudi on tako obremenjen s krivdo kot jaz ali je bil zanj to le upor, ki ga je doletela pravična kazen.

Pol leta pred to nesrečo smo kot B članska državna reprezentanca pričeli skupno pot, mlad neizkušen trener in dekleta stara od 14 do 17 let. Vsi smo bili polni želje po uspehu, videli smo cilj v nastopih na tekmah za svetovni pokal. Ta cilj je bil teoretično dosegljiv, saj smo bila dekleta z dobrimi preddispozicijami, marljiva, željna uspeha, kar smo dokazale z uspehi do vstopa v državno reprezentanco. Naš cilj – svetovni pokal – bi potrdil trenerske sposobnosti trenerja, me pa bi dokazale, da smo bile pravilno izbrane kot predstavnice mlade generacije smučark. Vendar pot do želenega uspeha ni potekala tako kot smo si želeli. Kasneje smo ugotovili, da je bila nedosegljiva za vse. V želji po uspehu, je trener v določenem trenutku nezaupanja v svoje sposobnosti, napravil napako in se iz demokratične osebnosti, torej bolj dostopne osebnosti, spremenil v trenerja z avtoritarno osebnostjo. Pričel se je obnašati dominantno, ni dopuščal protiargumentov in individualne svobode.
Ta sprememba je nastala po prvem letu treniranja in tekem, ko ni bilo izrazitih uspehov. Mogoče je tako pot poiskal, ker je svoj neuspeh pripisoval prveč demokratičnemu vodenju ženske ekipe, saj je znano dejstvo, da so ženske v športu težko vodljive. V takih ekipah, velikokrat prihaja do konfliktnih situacij, klima je drugačna kot v moških ekipah, kajti oni so bolj povezani med seboj v skupnem cilju, dekleta pa polna protislovij, namigovanj in spletk. Njegov sklep o zamenjavi taktike je prišel prepozno, saj smo ga bile vajene drugačnega. Na vsak način, je želel uspeh in dokaz svojih trenerskih sposobnosti. Pojavljati se je pričelo prikrito nasprotovanje deklet. Ženske so v takih situacijah sposobne napraviti ogromno škode, predvsem s svojimi izjavami. Sama sem bila gotovo ena od teh, zelo pogumna v odsotnosti trenerja, nergaška v njegovi prisotnosti, vendar vseeno ubogljiva. V trenutku, ko sem spoznala, da pozna moje grožnje in izjave ( ki jih vseeno nisem nikoli uresničila, niti jih nisem nameravala, kot vem danes ), se je moj srd spremenil v strah. Strah zato, ker sem bila petnajstletno dekle, samo doma, prepuščeno sebi in tem ki so bili z menoj v ekipi. Trener je bil v bistvu edina odrasla oseba s katero sem imela vsakodnevne stike, obenem je bil tudi orodje za dosego mojih športnih dosežkov, čeprav so se že kazale posledice nepravilnega treniranja, ki je temeljilo na kvantiteti in ne kvaliteti.
Njegova želja po uspehu je bila popolnoma razumljiva, vendar se uspeha, kot se je izkazalo kasneje, ne da izsiliti, sploh pa ne na način, kot ga je zavzel trener, torej s predolgimi in pretežkimi treningi.

Postopoma so med trenerjem in tekmovalkami nastale vrzeli. Sama sem postala nasprotnica njegovemu načinu treniranja, ugotavljam, da ne samo po svoji krivdi, kajti že po prvem letu treniranja v reprezentanci sem imela za seboj lepo število poškodb. Postala sem agresivna proti njegovim odločitvam, predvsem zaradi strahu pred ponovnimi poškodbami. Mojim željam po uspehu, je naenkrat botrovalo nezaupanje, izgubljala sem vero v svoje sposobnosti. Nasproti sta si stopili trenerjeva avtoritarnost in moja agresivnost. Stopnja moje motiviranosti je pričela popuščati, pred mojimi očmi niso bili več le športni dosežki, ampak tudi očitno nezadovoljstvo z načinom treninga.
V treh letih so se podrle upravičene želje po doseganju dobrih rezultatov večini deklet iz naše skupine. Sama sem po treh letih samih poškodb in operacij ( 5-krat gips na nogi, 1-krat na roki, 4-krat izpah rame in gips od vratu do pasu, nato operacija rame in pet tednov takega gipsa, ter pretres možganov) prenehala z vrhunskim smučanjem, kajti v treh letih so se mi sesule sanje, da nastopim na tekmah za svetovni pokal.
Veliko upanja je šlo v nič. Pri vsem ostaja le občutek, da bi lahko, ČE….

Majda, dobra si! In ful dobro pišeš…. doživeto!

Želim ti uspešno nadaljevnaje in eno fejst knjigico!

Pozdravček!

Kristina Modic Ne-Hodgkinov limfom 2004/2005 http://monoblog.over.net/kristina/ http://krstina_modic.tuditi.delo.si/

Joj Kristina hvala, sem že mislila, da nihče ne bere, vendar sem kar vztrajala. Rekla sem si: “Če si sklenila, da boš objavila, sedaj ne boš odnehala, pa pika.” Zgodba se nadaljuje.
Srečno Majda

O, seveda beremo! In spremljamo tvojo težko življenjsko pot … Le tako naprej!
Srečno, Ajda

Majda, seveda beremo:))) in čakamo nadaljevanje.
lp, petra

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Beremo, beremo. Zelo dobro pripovedujes!

MajdaK, mislim, da je veliko takšnih, ki ta forum prebiramo – se pa redko oglasimo. Naj se ti zahvalim, ker deliš svojo življenja polno zgodbo z nami tako, kot znaš: vztrajno in z optimizmom.

Vse lepo ti želim,

ŽANA

V ČEM JE SREČA

Popoldan je in stojim na postaji. Zagledam kako se mi približuje avtobus, ki me bo odpeljal v Ljubljano k mamici. Med vožnjo ves čas premišljujem o njej: »Ali me bo spoznala, kako se počuti, bo mogoče že lahko povedala kako besedo?« Premišljujem, kako lepo je bilo, ko smo bili še cela družina in zakaj je prišlo do ločitve med starši. Misli mi spreletava mamičino trpljenje vseh mesecev po ločitvi, saj se nikakor ni želela sprijazniti z dejstvom, da je očka odšel.
Pogledam skozi okno in ugotovim, da smo že v Medvodah, joj kako hitro beži čas, če premišljujem. Sprašujem se, če bom našla pot do Kliničnega centra, vedno me je strah novih preizkušenj. Nikomur ne želim povedati, da je tudi mene večkrat strah, vsi me imajo za tako neustrašno, le kaj bi rekli vsi prijatelji, če bi vedeli, da se nečesa bojim. Bojim se novih preizkusov vendar strah skrivam za svojo razigrano naravo.
Približujemo se Ljubljani, opazujem stavbe, ko se peljemo skozi Šiško, mimo Tivolija in zavijamo proti avtobusni postaji. Izstopim, se razgledam okoli sebe in se odpravim v v smeri kjer se mi zdi, da je Klinični center. Prvič sem sama v Ljubljani. Hodim in premišljujem o mamici: »Kaj pa če ni več živa, kaj če ostaneva z Jodlom sama, on je le osem let starejši, njemu bo lažje?« Strah, da mami ni več živa je z vsakim korakom večji, v glavi mi kar bobni: »Kako boš pa živela, če je ni več, kdo bo skrbel zate?« Vedela sem, da je stara mama le začasno pri meni, da ne more ona vedno skrbeti zame. Strah, strah, strah,… Končno pridem do Kliničnega centra in se na informacijah pozanimam, kje je nevrološki oddelek in v kateri sobi leži mami.
Zelo počasi se približujem sobi, saj ne vem kaj me bo čakalo. Previdno odprem vrata in se razgledam po posteljah v sobi, iščem jo z očmi. In glej, res je tam, ni umrla, leži na tretji postelji, ob oknu, vendar me ne vidi. Pomikam se proti njej, v glavi pa mi odzvanja: »Poglej me, poglej me, če me pogledaš, bo še vse v redu!« Tedaj pa njene oči obstanejo na meni, za trenutek me ne prepozna, nato pa se ji v očeh utrne solza. Z očmi mi pokaže kako me je vesela, gleda me, solze pa ji teko po licih. »Mamica moja, samo da si živa, joj kako me je bilo strah,« ji rečem, se sklonim k njej, jo objamem in poljubim. Nič ne govori, le čudni glasovi ji prihajajo skozi usta. Vem, da ne more govoriti, zato ji pripovedujem jaz. Povem ji kako je bilo na treningu, kako z mamo vsak večer moliva rožni venec zanjo in o vsem kar se dogaja, ona pa me gleda. Glej, glej neki trenutek se mi zazdi, da se mi je nasmehnila in tedaj sem vedela kaj je sreča. Tisti trenutek sem vedela, da se bo mami borila za življenje, pa tudi zato, da bo spet doma. Od tega trenutka dalje sem bila vesela, saj sem vedela, da tudi če bom dolgo čakala na njen povratek bo sigurno prišla. Res sem bila stara šele 14 let, nikakor pripravljena na samostojno življenje v katerega me je pahnila usoda. Ob vsem skupaj pa sem neizmerno hvaležna stari mami, ki je kar nekaj mesecev preživela pri meni in mi pomagala.

Mami je bila v bolnici štiri mesece in nato celo leto v zavodu za rehabilitacijo invalidov, na Soči. Počasi so jo pričeli učiti hoditi, govoriti in ji razgibavali roko. Njeni bratje ter mož njene sestre, so jo vozili domov za vikende in jo v ponedeljek zjutraj zopet odpeljali na Sočo. Tedaj sem spoznala, kaj pomeni povezanost med brati in sestrami, saj so vsi zanjo dobro poskrbeli.

Po tistem
V misli se mi vriva njen prvi obisk doma, nekako osem mesecev po možganski kapi, tudi sama tedaj nisem bila na treningu ali tekmi, zato sem jo pričakala, ko jo je stric Franci pripeljal domov. V dnevni sobi sva ji z mamo postlali posteljo, saj je v njeno sobo v prvem nadstropju nebi mogli odnesti. Prva njena obiskovalka je bila njena svakinja. Vsedla se je v fotelj poleg postelje, iz žepa potegnila cigareto in pričela: »Majda, pojdi v njeno sobo po jopico!« Takoj sem odšla, saj sem ponavadi ubogala ukaze odraslih, vendar takoj ko sem se vrnila je sledil nov ukaz: »Sedaj pa prinesi….!« Ko me je poslala še na nekaj koncev, se je v meni vse uprlo in sem eksplodirala: »Teta, če ne znate, oziroma ne morete pomagati, vam tudi ukazovati ni potrebno!« Joj, kakšna jeza jo je pograbila, bila je zelo dominantna oseba, navajena ukazovanja. Vstala je in se brez pozdrava odpravila od nas. Kar nekaj časa sva se izogibali ena druge, po nekaj mesecih, pa sva spet spregovorili, vendar je tako med nama prišlo do še nekaj podobnih zapletov.

Ko se je mamica po letu in pol za stalno vrnila domov, smo se zopet navajali na skupno življenje. Poleg nas so imele hišo tudi upokojene nune in ena izmed njih je bila sestra Mavrina. Mavrina, je bila upokojena medicinska sestra. Pričela je mamico vsak dan razmigavati in z njo telovaditi. Dolga leta, je tako, vsak dan, obiskovala mamico, da sta telovadili.
Pri tej mamičini bolezni sem pričela spoznavati, kdo so res tisti PRAVI LJUDJE, ki so bili pripravljeni pomagati. Tudi oči je bil med njimi, saj nas je kar pogosto obiskoval, tako, da sta se z mamico dobro razumela. Kot sem že napisala, je ta kruta usoda mamico nekako rešila, saj naenkrat ni bila več v ospredju njena ločitev od očeta, ampak borba za obstanek. Res je bila prava borka, saj je kljub popolni ohromelosti desne strani telesa, delala vse mogoče. Med drugim se j naučila pisati z levo roko, urejevala ja vrt, kuhala, pekla pecivo, pospravljala. Če pomislim, da določeno delo težko naredim z obema rokama, ji priznam vse herojstvo, saj je ona vse opravljala le z levo roko. Zaradi njene mladosti, stara je bila 46 let, so ji operativno vstavili vzpodbujevalec za nogo, da je lažje hodila. Roka pa ji ni delala nikoli več.

Na življenje je pričela gledati z drugimi očmi. Postala je res prava borka, trudila se je za vsako stvar in vlagala v svoj psihofizični napredek vso energijo. Nič več ni posedala s cigareto, kajti kajenje je popolnoma opustila, raje je kaj naredila, pogledala televizor ali se drugače zamotila.

V tem času, sem sama morala prestati prvo izmed mnogih operacij. Rama je bila zaradi štirih, zelo hudih izpahov prizadeta, saj se mi je izpahnila že ponoči v postelji. Operirali so mi jo na travmatološki kliniki v Ljubljani. Opercija je trajala tri ure, v nej so mi po Bankrtovi metodi, zašili vezi, ki so bile potrgane in natrgane, ter vstavili vijak, ga utrdili z matico in podložko, nazadnje pa me vso ovili v mavec. Tako sem pet tednov noslila gips, ki je bil kar moja obleka, saj je potekal od vratu do pasu, desna roka pa je bila spravljena pod njim. Joj, kako vroče je bilo, z iglo za pletenje sem se praskala pod njim, vendar nikoli ni prav dolgo pomagalo.

Opravila sem prvi letnik, hi, hi, prvi letnik športne-smučarske gimnazije. To smo bili pa športniki, joj, kakšne traparije so nam šle po glavah.
»Nemc, kva če b ti men z indigo pisou kontrolko?,« sem zelo modro spraševala svojega sošolca Nemc Iztoka.
»Kva boš pa Logondru rekla, kuko de si lahko pisala?«, me je vprašal, saj sem bila vendar cela v gipsu, zaradi operacije.
»Nč, rekla bom, de sm pisala z levo.«
»Ja, jest ti lahko pišem, ampak boš sama kriva, če bo kej narobe.«
Kontrolna pri likovni zgodovini se je pričela. Vsi so pisali, le jaz sem gledala v zrak, pa malo okoli sebe in se tako dogočasila do konca ure. Ob zvonenju pa sem oddala svoj list, ki se mu je točno videlo, da je pisan z indigo papirjem. Profesor me je pogledal, pogledal v list in še enkrat mene. Ni mogel verjeti svojim očem. Tedaj je eksplodiral, mislila sem, da ga bo razneslo, vpil je tako, da so me bolela ušesa. Meni pa je počasi postajalo žal, da sem oddala ta list. Seveda dogodek ni ostal neopažen, profesor je namreč sprožil postopek za ukor učiteljskega zbora. No, ukor sem dobila, tedaj ga je podpisal oči, saj mami še ni mogla, meni pa je bila to dobra šola, naj umirim svoje neizmerne fantazije.

Do prvega letnika sem bila že ničkolikokrat zaljubljena, čustvena duša kot sem. Gotovo bi tisti, ki me poznajo, trdili nasprotno, vendar drži kar sem napisala. Med prvimi sem sanjala o Tomiju, ja Tomiju, mojem sošolcu. To je bilo še v vrtcu, kamor sva hodila skupaj, no skupaj sva obiskovala tudi osnovno in srednjo šolo, ker sva bila oba smučarja. Vmes je bilo nekaj imen, ki so mi izpuhtela iz glave, nato pa je nekje v šestem prišel na vrsto Orhan. Spoznala sem ga pri teningu karateja, no tudi v vode tega športa sem se podala, fanta nežne postave, temnih las in prijetnega vedenja. Kar nekaj časa sva se lepo gledala in tudi kakšen poljub je prišel vmes. O karateju le toliko, da mi je od vsega ostalo kako se šteje: »ič, ni, san, ši, go, rok, ič, hač, kju, džu«, to je pisano kot se govori, ker napisati se tega nisem naučila.
Naslednji odmevnejši je bil Davo. Davo je v množici zdajšnjih svojih ljubezni name gotovo pozabil, saj je bilo vse zelo nedolžno. Sama pa se najinega dopisovanja in randijev dobro spominjam. Vendar tak kot je, mi jo je že zelo kmalu zakuhal. Sestrična Mirjam mi je povedala, kako je v »koči« letal okoli ljubljanske smučarke. Sama sem izredno ponosna in tega nikakor nisem sprejela, zato sem mu takoj sporočila, da je najinega ljubezenskega spogledovanja nepreklicno konec. Pisal mi je še kar nekaj mesecev, gotovo ga je ta mali poraz potrl, no potem je pa nehal.
V prvem letniku je prišel na vrsto sošolec, smučarski skakalec Dušan. Zelo sva bila zaljubljena, potovala sva med Žirmi, kjer je stanoval, do Kranja, in tudi v šoli sva se videla vsak dan. Dušan mi je veliko pomenil, sploh v tem času, ko mamice ni bilo doma, potrebovala sem nekoga. Po nekaj mesecih sva se hitro razšla, sama sem naenkrat dobila občutek, da bo moral še močno odraščati, mogoče zato, ker sem sama imela že toliko vsega v življenju. Po tistem, se je zelo razživel, žuriral in veseljačil, meni pa te stvari niso šle, šele danes se znam sprostiti in tudi zabavati.
Po tem, nekaj mesecev nisem bila zaljubljena, občutek sem imela, da nisem »luštna«, gotovo pa ima v teh letih tak občutek večina. Šele sedaj sem izvedela, kako so bili določeni fantje zaljubljeni vame, vendar so se me bali. Mogoče sem res dajala odbijajoč občutek, vendar sama v sebi nisem bila takšna, želela sem si pozornosti, ker pa mi je bilo nerodno, sem gotovo gledala strogo, fantje pa so se me prestrašili. Ja, ja, to je začaran krog, dekleta sanjajo o fantih, fantje o dekletih, eden drugemu pa tega ne upajo povedati, kako je to hudo. Vsaj tedaj ko sem sama odraščala je bilo tako.
Dokler ni prišel popolnoma neustrašni fant.

Pozdravljeni

Majda lepo te pozdravljam.

Ostalim, ki prebirajo Majdine prispevke moram povedat, da sva skupaj ležali po operaciji v Kliničnem centru. Moram povedati , da je to čudovita ženska. Čeprav sem starejša od nje 10 let, sva se ujeli v vseh pogledih. Ko sem zvedela njeno življensko zgodbo (se pravi trnovo pot) sem dobila veliko poguma in volje pri okrevanju, namreć tudi jaz sem bila operirana za raka na dojki.

Lepo pozdravljam Majdo
in ostale

Ojla Damjana!
Lepo, da si se pridružila naši skupini. Hvala za pozdrave.
Srečno Majda

BOJAN
»Ej vidve, a mislita da je tole hladilnik,« so naju z Danico, očijevo partnerko, predramile besede dveh fantov.
»Ja, kva pa midve veva, mugoče so pa šporgeti,« sva se pohecali. Tudi Danica je dodala nekaj smešnih opazk tema fantoma, nato pa smo se razšli.
To se je dogajalo v kampu Fontana, na morju, kjer sem prvič po ločitvi staršev, dopustovala z očijem, Danico in mojo polsestrico Tino. Mami mi je dovolila, da grem z njimi na morje, saj sicer sploh ne bi mogla dopustovati, ker je bila mami še zelo šibka.
Kmalu po pogovoru s tema fantoma, se je eden od njiju zopet prikazal, ko sem pred prikolico brala knjigo. Mimogrede je navezal pogovor in se nikakor ni pustil odgnati. Ni bil ravno velik, vendar sem takoj opazila izrazito mišičasto telo in seveda tudi na brke ne smem pozabiti, saj so bili nekaj posebnega. Zdeli so se mi fluorescentno beli, zanimivi. Torej med tem ko sva se pogovarjala sem si ga podrobno ogledala in moram povedati, da se mi je zdel zanimiv. Občutek sem imela, da je nekaj starejši, vendar sem kasneje ugotovila, da le štiri leta in pol. Zdelo se mi je, da pozna zakone, zato sem ga vprašala, če študira pravo, no in tedaj sem izvedela, da je miličnik, nam tako nepriljubljeni miličniki, danes policisti.
»Ti a treniraš dvigovanje uteži?« me je močno zanimalo, saj je imel res lepo razvito telo.
»Ne, zakaj?« se je delal nevednega.
»Ja zato, k si tolk mišičast,« sem priznala svoja opazovanja.
»Treniram karate,« mi je zaupal.
»Ooo, jest sem ga tud mal trenirala, no sam nekaj mesecev,« sem se pohvalila.
»Zakaj pa si prenehala?«
»Zato, k nimam časa, veš sem v B članski smučarski reprezentanci,« sem se hitro pohvalila.
»Ja kaj pa je to?« me je začudeno gledal.
Sama pa sem ga še bolj začudeno pogledala, da ne ve kaj to pomeni. Zdelo se mi je, da bi moral cel svet vedeti, kaj to je, sploh v zlatih letih smučanja pri nas: »Ha, ha, hahaha, kako da ne veš? Smučam v Jugoslovanski reprezentanci, tam kot Bojan Križaj, Anja Zavadlav, Nuša Tome,..«
»No, seveda vem za njih, vendar nisem vedel, da obstaja tudi neka B članska ekipa.« mi je odgovoril, kar nekako užaljeno.
»Seveda, mi smo mlajša skupina, ki se še pripravljamo za svetovni pokal in tekmujemo na tekmah za evropski pokal. No, ampak sama nimam ravno sreče, ker sem ves čas nekaj polomljena. Sedaj sem ravno po operaciji rame. Veš sem bla pet tednov v gipsu, pa še vijak imam v rami.« sem mu morala takoj razložiti vso situacijo, saj nikakor nisem znala ničesar zadržati zase, no sicer je pa še danes tako.
»Ali sedaj že lahko treniraš?« ga je zanimalo
»Ja spet začenjam,« mu povem nasmejana, ker sem se spomnila, kako sva prejšnji dan tekli z Danico, kateri sem obljubljala, da sem brez kondicije in gre lahko z mano na tek, nazadnje pa je sopihala in me ni dohajala.
»Zakaj pa se smeješ?« me začudeno vpraša.
Razložila sem mu, kaj mi je šinilo skozi možgane, vendar se ni smejal toliko kot jaz, le dejal mi je: »Potem morava pa midva enkrat skupaj na tek.«
»Ni problema,« sem bila prepričana v svoje zmogljivosti.

No, kasneje sem ugotovila, da sem se prehitro pohvalila, kajti Bojan je bil boljši v vsem, razen v smučanju. Uf, kako žal mi je bilo, da sem se tako hvalila. Še danes je Bojan vedno boljši od mene, sama lahko dneve in dneve treniram, vendar ko se mi pridruži, je hitrejši. To ni fer. Vendar danes to vem, tedaj pa se mi je zdelo kar za malo in bi se najraje zgrizla od jeze, pa ni nič pomagalo.
Druga taka stvar, ki me je jezila je bilo to, da sem vedno trdila, da bom svojega moža »nagonila«. Joj kako sem se uštela. Včasih ko sva se v hecu »ravsala« me je popadla taka jeza zaradi svoje nemoči proti njemu, da sem kar tulila. Najraje bi praskala vse okoli sebe, ko sem ugotovila, da nisem močnejša.

Seveda se mi tedaj o vsem tem še ni sanjalo, saj sva šele navezovala stike.
Spraševala sem se, kako da je tako prijazen, če je policist. Kar nekaj naju je vleklo skupaj, da sva se srečevala na vsakem koraku, tudi na plažo sva šla skupaj.
Proti večeru drugega dne, me je povabil s seboj na ribolov, ki ga je izvajal kar iz pomola v kampu. Z zanimanjem sem opazovala njegovo ribarjenje, saj do tedaj še nisem poznala nobenega ribiča. Zdelo se mi je, da popolnoma vse zna, dokler: »Auuu, ja kaj pa je to? Kaj je s to ribo, pičila me je! Pi…«
»Ja, kako te je lahko pičila riba, saj ne pikajo?«, sem ga razburjeno spraševala.
»Ne vem, glej tudi tegale nemca je, ki mi je želel pomagati,« mi je odgovarjal s trpečim, vendar pogumnim glasom.
»Das ist nicht gut,« je stokal nemec, Bojan pa mu je prikimaval.
No, ribolov se je za tisti dan, klavrno zaključil.
Odtavala sva proti prikolicam in Bojan se ni mogel zadržati stokanja.
Ne dolgo za tem, me je poiskal in vprašal, če ga spremim v bolnico, ker je imel nevzdržne bolečine. Danici sem povedala, kam grem in tedaj nisem vedela, kaj sem s tem povzročila.
V bolnici je dobil »konjske injekcije« po katerih je moral pol ure počivati. Povedali so mu, da je riba, ki ga je pičila zelo strupena in se imenuje Pauk(po slovensko Pajk). Na trupu ima bodice in ker jo je Bojan zagrabil na tem delu, ga je pičila. Zatrdili so mu, da je modro ravnal, ker je prišel, saj bi sicer noč preživel v groznih bolečinah. Nemec je ni tako dobro odnesel, ker ni šel k zdravniku. Naslednji dan je tarnajoče dejal: »Ich nicht slafhen.« Bojan ga je napotil k zdravniku in mu zatrdil, da je njemu injekcija pomagala.
Kasneje sva odšla še na sladoled v Poreč, nato pa nazaj v kamp.
»Kje si pa ti hodila? Kaj se pa to sedaj pravi? Kdo ti je dovolil, da samo Danici poveš kam greš?« me je pričakal rafal, očijevih razjarjenih vprašanj.
»Oči, samo prjatla sem spremla, k je mogu v bolnco. Pičla ga je riba.« sem mu začudeno in prestrašeno razložila, saj nisem bila vajena takega.
»Veš kaj, a sedaj se boš pa še norca delala. Kakšna riba pičila, od kdaj pa ribe pikajo! Stara si 16 let, ti pa kar greš z nekim fantom. No sedaj bodo pa rekli, da sem jaz vsega kriv, prvič po ločitvi sem te vzel s sabo, ti pa takole. Jutri gremo domov.« mi je zabrusil s sarkastičnim pogledom.
Užaljeno sem ga pogledala, tudi Danico poleg njega, ki mi je vrnila razumevajoč pogled in sem odšla spat.
Očitno sta se do naslednjega dne pogovorila, saj smo dopustovali do konca predvidenih dni. Vendar je dejal, da bo režim od tedaj naprej strožji. Mislil, je, da me je Bojan zvabil in izkoristil. Bila sem močno užaljena, ker me oči ni toliko poznal, da bi vedel, da nisem neko lahko dekle, ki bi se kar prepustilo fantu. Bolelo me je, ker mi ni zaupal. Komaj sem čakala konec dopusta, da sem se doma lahko potožila mamici. Danes ga bolje razumem kot tisti trenutek, no pa tudi tedaj sem hitro pozabila na ta zaplet. Oči naju je nekaj časa čudno gledal in spraševal kako kaj ribe, potem pa nehal. Dolga leta pa ni verjel, da riba lahko piči. Po vseh letih sta z Bojanom postala zelo dobra prijatelja. Oči se danes ob omembi dogodka le nasmehne in pravi: »Ja, kako naj bi pa vedel.«

To so bili najini začetki, ker sva še danes skupaj pomeni, da sva gotovo prebrodila tudi nekaj zapletov. Zavedam se, da ni para, ki ne bi imel težjih obdobij v svojem razmerju in tudi midva jim nisva ušla. Vendar sva ostala povezana, ob zadnji bolezni pa se je najina ljubezen le še poglobila. Povezujejo naju tudi podobni interesi, med katerimi je glavni šport, ki nama poleg obilice svežega zraka, nudi tudi sprostitev in zadovoljstvo.
Če pomislim, da bi hči Meta že pri šestnajstih letih pripeljala sostanovalca, me kar zvije. No, Bojan pa je prišel in to mesec do dva po najinem srečanju. Najprej je prespal enkrat, pa še enkrat, pa… Res je, stara sem bila 16 let, vendar sem za seboj imela drugačno življenje. Mamica ni bila več tako odločna kot včasih in je Bojanu pustila, da se je naselil pri meni. Ko sem bila na pripravah, je bival v Ljubljani, sicer pa pri nas doma.

Kasneje
To je bilo tudi moje zadnje leto vključenosti v državno reprezentanco. Moja želja po uspehu je močno usihala, saj sem bila več v gipsu kot na smučeh, pa zvita noga, pa natrgana mišica, pa zvito zapestje, pa vnetje jajčnikov, pa, pa…
Vedela sem, da naslednje leto ne bom več članica reprezentance, odmaknili so roke od tako neuporabnega materiala, ves čas polomljenega.
Nekje spomladi, pri sedemnajstih letih, sem še upala na ponovni preboj proti vrhu, z dobrim treningom v klubu, tedaj pa: »Bojan, a veš da nimam menstruacije.«
»Ooooo, kaj pa sedaj?« ga je zanimalo.
»Najprej bom opravila test.«
»Veš Majda, ti se moraš odločiti, jaz sem za otroka če si tudi ti, če nisi potem te tudi v tem podpiram.« me je potolažil.
Seveda sem bila noseča, to sem zvedela točno na 21. junija, natanko eno leto po najinem prvem srečanju. Joj kako vesela sem bila, kaj smučanje, kaj mladost, kaj vse ostalo, najin dojenček je bil pomemben. Niti trenutek nisem oklevala, želela sem si ga. Vedela sem, da bom zmogla vse, če bom le hotela. Z Bojanom sva se veselila in tudi mami nama ni zapletala situacije. Tedaj je bila proti koncu nosečnosti tudi moja leto dni mlajša sestrična, ki mi je dala le vzpodbudo k moji odločitvi.
Julija sva se namenila oditi na morje, v Savudrijo. Lepo sva dopustovala in že kupila prvega pajacka za najinega dojenčka. Vendar zakaj bi nama šlo vse po maslu, če to ni potrebno.
»Majda, ali greva v mesto, kjer imajo zabaviščni park?«
»Jaaa, super seveda greva,« sem se veselila njegovega predloga.
Veselo sva hodila po zabavišču, kupila sladkorno peno zame, pogledala levo in desno in glej:« Bojan, glej tamle imajo avtomobilčke. A se greva vozit?«
»Če hočeš, se pa greva.«
In že sva se veselo vozila po prostoru za električne avtomobile, ki pa se lahko tudi zadanejo v drug avtomobilček. Tedaj pa. Bum. Bum. Še enkrat bum.
»Kaj se ti zaletavaš v naju?« je nahrulil Bojan fanta, ki se je zaletaval v naju.
»Joj Bojan, meni se je v trebuhu nekaj pretrgalo.«
»Hitro pojdiva ven,« mi je dejal in zapeljal avto k robu.
Nato me je bolelo in mi bilo zelo neprijetno. Odšla sva do zdravnika, ki mi je svetoval počitek. V kampu sem odšla takoj počivat in ugledala kapljico krvi. Strah me je bilo, res me je bilo strah. Le zakaj sem se šla vozit z avti, saj bi morala vedeti, da lahko pride do trka. Joj, mladost norost, kje je tedaj realno razmišljanje?
Ponoči se je pričelo. Izgubila sem najino čisto malo bitjece, tri mesece sem bila noseča. Kako hudo je bilo. Poleg bolečin je prišel občutek popolne izgube. No mogoče pa ga nisem še izgubila, sem se tolažila in tudi Bojana prepričala v svojo teorijo. Zato je naslednji dan pospravil vse najino imetje in me odpeljal v ginekološko kliniko Kranj. Razložila sem jim, da sem malo krvavela. Obdržali so me v bolnici in zato ker ni bilo znakov nosečnosti, opravili laparoskopsko operacijo, ki je potrdila, da v sebi nimam več novega bitjeca. Šele tedaj sem si popolnoma priznala, da sem na morju grozno krvavela, da sem dejansko imela spontani splav in sem v bistvu zdravnike zavedla s svojo trditvijo o čisto malo krvi. Operacija je bila nepotrebna, opravljena zato, ker si nisem želela priznati izgube.
Kdor ne doživi spontanega splava, si ne more predstavljati, kako je to hudo. Ni bila pomembna moja starost, res je, bila sem čisto mlada, vendar me je izguba ravno tako bolela. Kadarkoli sem pogledala že kupljenega pajacka, sem se zjokala. Ob srečanju z dojenčki so me oblile solze, sicer pa sem jokala skoraj ves čas. Želela sem si dojenčka, čutila sem se dovolj odraslo zanj. Zakaj sem ga morala izgubiti? Dva meseca je trajalo tako trpljenje, dokler:
»Bojan, a veš da nisem dobila menstruacije.«
»Super, to pomeni, da si zopet noseča.«
»Joj, potem je bil pa najin dojenček že na Triglavu.« sem se veselila.
Kajti nekaj dni prej smo s prijateljema osvojili Triglav. Ta nosečnost je od začetka do konca, potekala dobro. Nekje v sredini nosečnosti sva se ob gledanju filma »Cvetje v jeseni« odločila, da bo deklici ime META, no če bi bil fantek pa Aljaž.
Proti koncu tretjega letnika športne gimnazije, sem pri vseh predmetih predčasno opravila izpite. Pred junijem sem imela že vse predmete zaključene in sem doma čakala na porod.

New Report

Close