Je rak na dojki lahko posledica odrekanja žene v korist možu in družini?
Pred nekaj leti sem se odselila iz svojega rojstnega kraja. Zaradi službe, ki sem jo opravljala, sem poznala v bistvu vse, tako družine kot posameznike v njih.
Pretresena sem ugotovila, da ima najmanj šest žensk iz skupine, ki se mi je že tedaj zdela kritična glede odnosov s svojim možem in družino, diagnozo raka na dojki.
Ker imam namen se boriti proti takim odnosom in s tem k čim večjemu osveščanju žensk,
…POZIVAM vse, ki domnevate, da bi vaš rak na dojki lahko bil posledica nerazčiščenih odnosov doma, da o tem javno spregovorite ali o tem vsaj kaj napišete. Skupaj bomo našli pot!
Rak ni neozdravljiv! Treba pa je začeti doma, pri sebi, možu, družini…
Javite se Ksenije, Nade, Cvetke, Nataše, Irene, Vesne…
Našli bomo pot.
Obljubim.
Pozdravljena!
Priznam, da ne razumem popolnoma, kaj misliš s tem POZIVOM. Ali kriviti okolico za svojo bolezen? Ali obsojati druge za to? Vsak ima svoj zakaj!
Jaz se danes več ne sprašujem zakaj, ampak, kako se pozdraviti in izboljšati počutje.
V končni fazi je vsak odgovoren zase sam in zboli tudi SAMO zaradi sebe, nikoli zaradi moža, družine…
Nek modrec pravi:”spremeni sebe in spremenil boš cel svet!”
Vsem želim lep, ne prevroč vikend!
jera
Pozdravljena,
kako si lahko to predstavljate? Mar če je eden v zakonu nezadovoljen je kriv drugi? Po mojem še zdaleč ne saj je vsak človek samostojen in če mu kaj ne odgovarja naj pač spremeni, seveda pa se lahko tudi prilagajamo drug drugemu saj z nekom živimo predvsem zaradi ljubezi, razumevanja in medsebojnega spoštovanja. Ko pa pride bolezen se bodrimo, podpiramo in včasih tudi skupaj jočemo, se jezimo na usodo. Mislim, da morate spremeniti razmišljanje, sicer pa od vas je odvisno ali okoli vas živijo prijazni, ljubljeni ali sovražni ljudje.
Želim vam vse dobro in lepši pogled v bodočnost. Mila
Jaz pa popolnoma razumem, kaj je bilo misljeno. Bolezni so (lahko) posledica (tudi) nerazresenih konflikotv, ki jih ljudje nosimo v sebi. Bolezen je (lahko) fizicni odraz dusevnega notranjega nemira in neresenih vprasanj, ki jih ljudje premlevamo oz. se huje, nekateri zatiramo v sebi.
S tem ni bilo misljeno, da je za naso bolezen direktno kriv nas bliznji, ampak nas odnos do situacij, ljudi, tezav in vsega s cimer se v zivljenju srecamo, nas pogled nanje, nase dojemanje in nase reagiranje.
Tole pa je v bistvo v kratkem odgovor na zastavljeno vprasanje – ni pa tako enostavno izvedljiv pri vseh ljudeh (nekateri tega sploh ne zmorejo – zakaj to je ze drugo siroko in kompleksno vprasanje):
>Po mojem še zdaleč ne saj je vsak človek samostojen in če mu kaj ne
>odgovarja naj pač spremeni, seveda pa se lahko tudi prilagajamo drug >drugemu saj z nekom živimo predvsem zaradi ljubezi, razumevanja in >medsebojnega spoštovanja. Ko pa pride bolezen se bodrimo, podpiramo
>in včasih tudi skupaj jočemo, se jezimo na usodo. Mislim, da morate >spremeniti razmišljanje, sicer pa od vas je odvisno ali okoli vas živijo >prijazni, ljubljeni ali sovražni ljudje.
Seveda pa spet ne moremo kar posploseno zakljuciti, da je bolan clovek poln nerzresenih vprasanj – vsak clovek je kompleksen individuum zase in vse statisticne teorije lahko pri vsakem posamezniku padejo v vodo.
Manja
Pozdravljena!
Jaz pa vem, kaj misliš! Da zbolimo za rakom ljudje, ki nam na energijskih ravneh primanjkuje zdrave sebičnosti. Da za druge storijo vse, zase pa ne. Pa ne da bi bili za to zavestno odgovorni. Saj tega se ne zavedajo. Partner in otroci pač vzamejo, kar je na voljo. Tudi bolnik bi, če bi bil tako vzgojen! Pri meni to izgleda takole: Kadar jaz kaj delam, pa recimo mož bere časopis, vse lepo in prav. Če pa je obratno, torej da on dela in jaz berem, imam slabo vest. Leta je bilo tako in se tega enostavno nisem zavedala. Tako sem bila vzgojena, domnevam. Saj ne, da bi bil zdaj partner kriv za bolezen ali situacijo, ali pa jaz odgovorna, ker to dopuščam. Saj se sploh ne zavedamo.
Zelo fajn, da si se oglasila, še kaj napiši! Res bi bilo super, da združimo moči, prekinemo začarani krog in lažje zadihamo. Tudi to je dobro, da je en zunanji objektivni opazovalec. Kako naj te kličem?
Mi se ne damo! ŽIVA
Prav je, da se notranji konflikti razčistijo, ni pa prav, kadar se na to področje spuščajo laiki. O sprožilnih faktorjih raka smo vse, ki se s tem že nekaj časa borimo, prav dobro obveščene. Zato imamo skupine za samopomoč, ki jih vodijo krajevni psihiatri ali onkologi, zato se organizirajo delavnice po Simontonovi metodi in to pod strokovnim vodstvom psihiatrov, ki so se tudi za vodenje takih pogovorov dodatno usposobili.
Ker teh dejstev mollflanders očitno ne pozna, sklepam da je laik, ki je o vsem nekaj slišala, zdaj pa bi rada vodila terapije. A to je vsaj enako nevarno kot alternativna medicina, če ne bolj. Ne more in nima pravice vsak laik brskati po naši preteklosti.
Zato, punce, pamet v roke! Če mislite, da morate kaj iz preteklosti razčistiti, storite to kot je treba: najprej v skupino za samopomoč, tam pa vam bodo povedali, kdaj in kje bo delala skupina po Simontonovi metodi. Za začetek pa si lahko nabavite knjigo, ki je teoretična osnova za delo: dr. O Carl Simonton, Stephanie Matthews – Simonton in James Creighton: Ozdraveti
Rak je ozdravljiv! Pojdi na mamografijo, pa boš takoj vedela pri čem si. Mene je enkrat odneslo tja in drugi dan me kličejo, naj pridem še enkrat. potem operacija, kar je še najmanj. Sledi precej dolgo sranje, ko ne veš, če ne bi raje umrl, ampak, če nisi predolgo odlašal, se pozdraviš! Jaz sem zdrava.
Bolezen velikokrat izbruhne na dan v fazi “sproscanja”, ki sledi ureditvi razmer oziroma konfliktov, ki so povzrocali dolgotrajni psiho-fizicni sok. Pravijo, da se mnogokrat manifestira v 6-18 mesecih po zacetku sproscanja, ko telo ni vec ves cas nabito z adrenalinom in pripravljeno na “beg-ali-boj”, v casu, ko je “nevarnost” mimo in ko se tega “mimo” zacnemo zavedati in smo olajsani.
Tadeja