rak prostate
Oče (star je 66 let) ima že nekaj let težave s povečano prostato. Redno je hodil na preglede in letos so mu odkrili bulico na prostati. Podrobnejša preiskava je pokazala, da gre za rakasto tvorbo. Zdaj čaka na operacijo na urologiji. Ne vem, če so zdravniki tako skopi z informacijami do njega ali jih oče ne posreduje nam. Povedal nam je, da naj bi mu naredili “veliko” operacijo, ki jo delajo le nekje do 70 leta in po tej operaciji naj bi bilo potem vse v redu. Če pa bi mu naredili “malo” operacijo, potem bi moral vsake toliko časa na čiščenje in redno bi moral jemati zdravila. Jaz bi pa bi se rada podrobneje seznanila s potekom operacije, kaj mu bodo delali in če se da napovedati, kaj ga še čaka. Odgovore sem že iskala na tej spletni strani in po forumih, vendar nisem našla ničesar zadovoljivega. Lepo prosim za kakšno pojasnilo. Hvala lepa za odgovor!
Draga Darja!
Kot bom pojasnila kasneje, se “velika” operacija splača pri mlajših, vitalnih moških, pri katerih bi morebitna rast raka prostate pomenila tveganje za njihovo zdravje. Kasneje, po 70. letu je rak prostate zelo pogost, bolnikom pa največkrat ne predstavlja nekega dodatnega tveganja, saj je redko vzrok smrti.
Težko ugibam, kaj so imeli v mislih z “malo” operacijo. Morda je to krioterapija, kasneje pa hormonsko zdravljenje (omenjate zdravila). Ali pa bi bil to eden izmed lažjih postopkov, ki jh lahko izvedemo kar preko sečnice, in se uporablja tudi pri benigni hiperplaziji (povečanju) prostate, dopolnilno hormonsko zdravljenje pa bi še dodatno pripomoglo h skrčenju raka prostate.
Za vas in ostale obiskovalce tega foruma sem pripravila splošen pregled zdravljenja začetnega stadija raka prostate (tega odkrijemo največ zaradi preventivnih pregledov).
Pot do diagnoze raka prostate običajno vključuje fizični pregled tipanja prostate skozi danko in določanje količine prostatično specifičnega antigena (ali PSA) v krvi. Nivo PSA, višji od 4 ng na mL, je sumljiv. Če obstaja sum na raka prostate, bo zdravnik naročil biopsijo, pri kateri bodo odvzeli majhen košček tkiva prostate. Tkivo pregleda patolog in ugotovi, ali gre za raka prostate.
Danes ima večina bolnikov z na novo postavljeno diagnozo raka prostate klinično omejeno bolezen. Še pred desetimi leti pa so imeli bolniki ob prvi diagnozi bolj napredovalo bolezen. Posledica tega pozitivnega premika je večje zavedanje zdravnikov in bolnikov o bolezni, uporaba tumorskega označevalca prostatno specifičnega antigena (PSA) in uporaba transrektalnega ultrazvoka pri usmerjanju odvzema vzorca za biopsijo. Odstotki popolnoma ozdravljenih rastejo. Petletno preživetje po postavitvi diagnoze je bilo leta 1976 v ZDA 67 odstotkov, leta 1994 pa kar 93 odstotkov
Izbor možnosti zdravljenja pri raku prostate
Mnenja strokovnjakov, kaj bi bilo najboljše zdravljenje klinično potrjenega raka prostate pri povprečnem 65-let starem moškem, niso enotna, in o tem se veliko razpravlja. Zaenkrat ni ťpravegaŤ ali ťnapačnegaŤ odgovora na vprašanje, kako zdraviti raka prostate v začetnem stadiju. Urolog bo zato npr. priporočil kirurški poseg, radiolog pa obsevanje.
Na splošno tumorjev, ki so že zrasli preko meja prostate, ne moremo zdraviti niti z obsevanjem ali kirurškim izrezanjem. Lahko jih zdravimo s hormoni, ki upočasnijo tumorsko rast. Za tumorje, ki so še omejeni na prostato, sta najpogostejši zdravljenji bodisi obsevanje ali kirurški postopek, imenovan radikalna prostatektomija. Lahko se odločimo tudi samo za ťpozorno spremljanjeŤ. Tukaj ne zdravimo ničesar, dokler tumor nekoliko ne zrase. Takšno spremljanje izvajamo predvsem pri starejših moških, ki imajo kakšno drugo težko ali smrtonosno bolezen.
Kaj je radikalna prostatektomija? Kakšna so tveganja in koristi?
Radikalna prostatektomija je kirurška odstranitev celotne žleze prostate in bližnjih bezgavk. Ko odstranimo prostato, se skozi sečnico vstavi kateter (ozka gumijasta cevčica) v mehur, da se po njem odvaja urin, dokler se področje ne zaceli.
Ob siceršnji dobri telesni kondiciji in zdravju bolnika so kratkotrajna tveganja tega postopka majhna. V bolnišnici ostane bolnik običajno dva ali tri dni, kateter pa nosi še dva tedna. Če je zaposlen, se na delo lahko vrne približno po enem mesecu. Po operaciji običajno ni hujših bolečin. Nadzor nad mehurjem doseže večina moških nekaj tednov do nekaj mesecev po operaciji, vendar lahko to traja tudi eno leto, nekaterim pa se ta nadzor ne povrne več popolnoma. Povrnitev spolne funkcije lahko terja tudi do leto dni, obstaja pa tudi možnost trajne funkcionalne impotence.
Glavna prednost kirurškega postopka je, da je to najbolj zanesljivo zdravljenje. To pomeni, da je bolnik po popolni odstranitvi raka ozdravljen. Prav tako kirurški postopek omogoča pridobivanje informacij o tem, kako napredoval je bil rak, saj se skupaj s tumorjem odvzamejo tudi bezgavke. Kirurški postopek nosi s seboj seveda določena tveganja in možnost zapletov, predvsem lahko bolnik izgubi veliko krvi, zato lahko bolnik za vsak primer pred operacijo shrani nekaj svoje krvi za avtotransfuzijo. Glavni slabosti kirurškega postopka sta morebitna nezaželjena stranska učinka: inkontinenca (nesposobnost nadzorovanja praznjenja mehurja) in impotenca (izguba erekcij). Na srečo je tistih, ki imajo po radikalni prostatektomiji hudo inkontinenco, manj kot odstotek.
Okoli 20 odstotkov moških ima po operaciji majhne nezgode z uhajanjem urina predvsem ob dvigovanju težjih bremen, kašljanju in smehu. Ob sposobnem kirurgu, ki lahko operacijo izvede, ne da bi poškodoval živce, se možnost impotence zmanjša. Vendar je včasih živce nemogoče ohraniti, če je tumor velik ali pa je na tako neugodnem mestu, da bi brez prerezanja živcev obstajala možnost, da tumor ni v celoti odstranjen.
Pred operacijo se je zato potrebno pogovoriti o spolni funkciji in bolnikovih željah. Statistični podatki pa kažejo, da je veliko možnosti ponovne vzpostavitve spolne funkcije pri bolnikih, mlajših od 50 let, pri starejših od 70 pa je verjetneje, da se spolna funkcija ne bo več povrnila. Četudi pa so živci prerezani, je ohranjen občutek v udu ter sposobnost doživljanja orgazma. Izgubljena je samo sposobnost erekcije, ki bi zadostovala za spolni odnos. Obstajajo pa tudi zdravila in naprave, ki so v pomoč pri vzpostavljanju zadostne erekcije.
Kaj je krioterapija?
To je postopek, ki uporablja zelo tanka vodila, ki zmrzujejo tkivo. V prostato se vstavi približno 14 vodil, ki jih nadzoruje naprava, ki zamrzuje konice do 165 stopinj celzija. Telo nato reagira z vnetjem, po določenem času pa se odmrlo tkivo pretvori v brazgotinasto tkivo. Krioterapija je ustrezna predvsem za bolnike, ki imajo večje tumorje, ki imajo več agresivnih ali hitreje rastočih tumorjev, bolnike, ki imajo zelo visok izmerjen nivo PSA. Ta postopek je torej primeren za bolnike, ki se ne odzivajo dobro na standardno zdravljenje, vključno z obsevanjem in brahiterapijo. Stranskih učinkov je kar nekaj, vključno z možnostjo impotence.
Kaj je obsevanje? Kakšna so tveganja in koristi?
Obstajata dva tipa radiacijske ali obsevalne terapije. Pri enem oddaja sevanje aparat, podoben navadnemu rtg aparatu. Pri drugi pa se v prostato injicirajo drobna radioaktivna zrna (brahiterapija, ki je vedno bolj popularna kot možnost izbire zdravljenja). Oba načina delujeta približno enako pri zdravljenju raka prostate.
Zdravljenje z aparatom terja običajno več kot šest tednov, kar se morda zdi časovno potratno, vendar ni potrebna anestezija. Stranski učinki so blažji kot morebitni stranski učinki terapije z zrnci. Vendar se slednja lahko izvede samo z enim obiskom v bolnišnici. Potrebna je nekaj minut trajajoča anestezija, vendar lahko takoj po zdravljenju bolnik odide domov. Pri terapiji z zrnci se lahko višje doze sevanja namestijo natanko na mesto tumorja. Po tem zdravljenju ima bolnik lahko občutek nelagodja.
Zdravljenje z obsevanjem ima približno enako stopnjo uspešnosti kot zdravljenje s kirurško odstranitvijo, vendar nima tveganj, ki jih prinaša kirurški poseg. Ni tveganja za krvavitev. Ni ležalne dobe v bolnišnici. Bolnik si hitreje opomore. Običajno lahko nadaljuje z vsakodnevnimi aktivnostmi. Inkontinenca je zelo redka. Impotentnih pa je približno polovica bolnikov. Mnogi moški se počutijo zelo utrujene ob koncu zdravljenja. Okoli 30 odstotkov ima pekoče bolečine v sečnici in ob uriniranju, krvavijo iz sečnice, morajo pogosto urinirati, krvavijo iz danke, imajo nelagoden občutek v danki ali drisko med zdravljenjem. Resnejši zapleti so redki.
Vendar prinaša zdravljenje z obsevanjem določeno negotovost. Ker žleza in bezgavke niso odstranjene, ne moremo določiti točne velikosti tumorja. Obstaja verjetnost ponovitve bolezni čez nekaj let po obsevanju. Desetletno preživetje je približno enako pri obsevalni in kirurški terapiji. Vendar lahko operacija nudi več možnosti za dolgoročno ozdravitev.
Kakšen je namen hormonske terapije?
Namen hormonske terapije je doseči, da v telesu ni več moškega spolnega hormona testosterona, saj ta pripomore k rasti tumorja prostate. Bolnik dobiva bodisi mesečne injekcije ali mu testise odstranijo kirurško. Po tem postopku se rak prostate običajno zmanjša. Hormonsko zdravljenje se najpogosteje uporablja pri bolnikih z rakom, ki se je že razširil izven prostate.
Rak prostate se običajno odzove na eno ali dve leti hormonske terapije, po določenem času pa večina tumorjev začne znova rasti. Ko se to zgodi, je cilj zdravljenja nadzor simptomov. Ko hormonska terapija ne pomaga več, za zdravljenje raka prostate nimamo več zdravila.
ťPozorno spremljanjeŤ
Mnogi tumorji prostate so majhni in rastejo počasi. Ker imajo moški s počasi rastočim rakom enako pričakovano življenjsko dobo kot moški, ki sploh nimajo raka prostate, zdravljenje zelo majhnih in počasi rastočih tumorjev prostate morda sploh ni potrebno. Pri ťpozornem spremljanjuŤ bolnik ni deležen zdravljenja, vendar ga zdravnik pogosto pregleduje. Če ni znakov, da rak raste, zdravljenje ni potrebno. Če rak začne rasti, lahko začnemo s hormonsko terapijo.
Težko je reči, ali bo majhen tumor začel rasti počasi ali hitro. Zdravnik bo dobil namige z določevanjem tumorskega označevalca PSA, s tkivom, pridobljenim z biopsijo, ter rektalnim pregledom.
Najdba raka prostate v patološkem vzorcu prostate pri starejših moških je zelo pogosta, celo pri tistih, ki niso imeli nobenih kliničnih znakov. Pojavnost naj bi bila po nekaterih poročilih celo 80 odstotna pri moških, starejših od 80 let. S široko uporabo testa PSA, skupaj z izboljšavami pri ultrazvočni diagnostiki in tehnikami biopsije, veliko raka prostate odkrijemo naključno in ne bo vplival na preživetje moških, niti na kvaliteto njihovega življenja. Veliko število teh moških bo umrlo z rakom, ne pa zaradi njega. Ravno zato so vpeljali možnost ťpozornega spremljanjaŤ kot alternativo pri nekaterih moških z diagnozo zgodnjega raka prostate.
Podrobnejše informacije o raku prostate, ki bi se nanašale na vaš primer, vam lahko dajo družinski zdravnik, onkolog, radioterapevt in urolog.
Priporočam vam, da za informacije o raku prostate in o tumorskih označevalcih pokukate še na:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=26&i=170&t=167
Lepo vas pozdravljam!
Irena
Tudi moj oče ima diagnosticiran karcinom na prostati gleason 7, čaka še slikanje kosti.
Brskam po netu za informacijami pa ne najdem določenih odgovorov in me zanimače kdo ve naslednje
1. Zdravilo ABIRATERONE je v 3 fazi preizkušanja a v nobeni slovenski kliniki, ali kdo ve če je možno kot slovenec sodelovati v preikušanju zdravila na tujih klnikah avstrija nemčija?
2. Ali obstajajo kakšna biološka zdravila za zdravljenje raka prostate?
3. Ali ima veste zakoga, ki ima pozitivne izkušnje z kakšno od alternativnih oblik zdravljenja tega raka (po možnosti konkreten podatek)
4. Ali ima kdo dolgoročno dobre izkušnje pri zdravljenju pri g. Khleru v salzburgu na začetku so bili hvalospevi potem so ga pa oblatili, kaj je res in kaj ne?
5. Ima kdo kakšne izkušnje z krioterapijo (uspešnost in stranski učink) ter brahiterapijo.
Hvala za kako informacijo.
Pozdravljeni.
Uganjujem, vendar kaže, da še pred končanim postopkom ugotavljanja stanja bolezni in pred strokovnim predlogom postopka zdravljenja iščete alternativne poti. Povsem razumem vaše poiskuse prehitevanja, ker sem jih v začetku diagnosticiranja iste bolezni doživljal tudi sam pa sem se kljub letom “skuliral” in začel hiteti počasi in samo komplementarno ter še prav nič alternativno.
Štiri leta po diagnozi in uradnem zdravljenju še vedno veselo rogovilim naokrog žal z gostujočim rakom prostate, ki pa mu z veliko gibanja in spremenjeno prehrano stalno izražam negostoljubje. Če bi odgovarjal na vaša vprašanja, bi bil pravzaprav na vsa moj odgovor “ne” pa vam namesto tega predlagam, da počakate na strokovne odgovore in predloge zdravljenja. O vem, zelo težko je čakati v negotovosti, dvomih in strahovih pa vendar je tudi to treba vzeti v zakup in zaupati strokovnosti naših urologov, onkologov in drugih specialistov.
Srečno, Grjanc
Pozdravljeni!
Imel sem radikalno prostatektomijo v SL.GR. s pozitivnimi robovi. Pred petimi leti.
Iz OI sem dobil obvestilo, da ni potrebno nobeno dodatno zdravljenje, zgolj spremljanje PSA.
Psa se mi je vseskozi malo povečeval. Od 0.05 do zdajšnjih 0.229. – 5 let
Moj urolog je rekel, če se bo povečevanje nadaljevalo, da bo potrebna neka terapija.
Nikjer nisem zasledil, koliko mora biti PSA po operaciji, saj prostate ni več. Drugače je normalno do 4
Morda kdo kaj ve o tem?
Lp Ladislav!
http://www.pisateljstvo.com
Zadnjič sem naletel na tale intervju z urologom Kordičem (sem bil enkrat pri njemu, hvalabogu ni bilo nič hujšega, ampak sem bil pa zelo zadovoljen z doktorjem) – posredujem, če bo še komu uporabno: http://zzzdravje.si/si/vse-o-zdravju/rak-prostate-intervju-z-urologom