škiljenje pri 7 mesečni deklici
Lepo pozdravljeni,
zelo sem v skrbeh za svojo 7 mesečno hčerkico.
V petek sva bili na pregledu pri okulistu (napotila nas je pediatrinja, ker sem večkrat opazila, da hči “pogleda navzkriž”).
Navajam izvid, ki sva ga dobili:
Očesni status:
Deklica se ne odziva na stimulacijo po levi strani. Ko se končno odzove, poskuša obrniti glavico v levo in z levim očesom ni zmožna preiti k abdukciji čez mediano linijo.
Špranjka DLO: levo konvergentni strabizem, zrklo bledo, zenici enaki, okrogli, reakcije primerno izzivne, optični mediji prozorni.
Svetujem stimulacijo pogleda v levo. Mamica je dobila navodila za atropinsko skiaskopijo.
Na kontrolni pregled se vrnejo 06.12.2012.
H50.0 Strabismus convergens o-sin, Paresis nervus abducens lat.sin i.o.
…
Vaje, ki smo jih izvajali doma, za spodbudit deklico, da pogleda z levim očesom v levo (torej v smeri proč od noska, v smer proti ušesku, navzeven torej) niso obrodili nobenih sadov, nasprotno, opazili smo, kako leve učke sploh ne more obrnit v levo. Oko se pomakne do sredine (kot če bi gledala naravnost) in ne more it do konca v levo – zablokira. Drugo desno oko pa lahko, torej z desnim očesom sledi predmetu do skrajne točke, istočasno pa levo oko nikakor ne uspe pomaknit.
Sicer na ta levo učko vidi, ker smo ji poskusili pokrit desno oko in se je vseeno odzivala na vidne dražljaje, se igrala s predmeti, jih prijemala v rokico, tudi v desno stran sledi predmetov s to učko, edino v levo stran pa ne more niti pod razno obrnit pogleda.
Skrbi me to, kar je napisano v izvidu: paresis nervus abducens…ali je to enako kot paralitični strabizem…to sem našla na netu na to temo: http://www.optike.si/novice-iz-oftalmologije/otroci-in-strabizem….in sem se precej ustrašila, predvsem tam, kjer so opisani vzroki (npr. tumorji)…
Ali vaje lahko popravijo stanje???
Ali je nujna operacija in kdaj (pri kateri starosti)?
Ali je potrebno opraviti še druge preiskave za izključit, da so težave z učkami posledica česa hujšega npr. tumorja?
Občutek imam, da se stanje slabša in me tudi skrbi, ali je v redu, da smo naročeni na naslednji pregled komaj čez en mesec (takrat naj bi preverjali vid in očesno ozadje, zato moram hčerki 3 dni pred pregledom dajati kapljice v oči)?
Meni se zdi vsak dan pomemben in bi želela čimprej pomagati hčerkici oz. razčistiti, zakaj te leve učke ne more pomaknit čez sredino, tako da se mi en mesec zdi ogromno dolgo.
Najlepše se vam že vnaprej zahvaljujem za odgovor,
lep pozdrav od zelo zaskrbljene mamice….
Spoštovana,
pri vseh diagnozah, ki so napisane, sta dodani dve črki: i.o. – kar po latinsko pomeni “in observatione”, v opazovanju. Po domače povedano – vaša deklica je še premlada za kakršno koli dokončno diagnozo in s tem tudi za specifično ukrepanje.
Seveda je možno, da gre pri njej bodisi za prirojeno napako mišice, ki zrklo obrne navzven (da je npr. krajša, se nepravilno pripenja) ali pa za (prehodno ali dokončno) okvaro 6. možganskega živca (abducensa), ki tak gib “odreja”. A še zdaleč ni zanesljivo. Da bi šlo za kakšno nevarnejšo nepravilnost ali celo tumor, je malo verjetno – tumorji se praviloma pojavljajo kasneje, škiljenje (oziroma omejitev pogleda) je le eden (od manj pomembnih in značilnih) poznih znakov, v ospredju so znaki povečanega znotrajlobanjskega pritiska.
Na vsak način so ji trenutno v največjo korist “vaje”, ki so vam jih pokazali. In pregled v začetku decembra. Takrat pa okulista (na Očesni kliniki v Ljubljani je pri takih težavah zelo izkušena dr. Dragica Kosec) le natančno izprašajte o vsem, kar vas muči, tudi o morebitnih dodatnih preiskavah in potrebi po opartivnem ali kakšnem drugem agresivnejšem zdravljenju). Svetujem, da vprašanja kar prinesete zapisana, v stiski (kar takšen pregled zanesljivo je, tudi zato, ker vaša hči verjetno ne bo najbolj navdušena nad preiskovanjem in bo svoje neodobravanje zelo glasno in solzno pokazala) nam odraslim možgani radi zablokirajo…
Pozdrav,
Pozdravljeni,
najprej najlepša hvala za vaš odgovor…
Pregled imamo žal pri okulistu v našem kraju…Imamo pa ta petek pregled v razvojini ambulanti…Ali lahko razvojno pediatrinjo zaprosim za novo napotnico za Očesno kliniko za zdravnico, ki ste jo omenili?
Ne vem, kako gredo te stvari, ali smo lahko istočasno v obravnavi v našem kraju in hkrati tudi na Očesni kliniki?
Katera od dveh možnih napak je “hujša”, napaka mišice ali okvara možganskega živca?
Ali gre v obeh primerih za prirojeno napako?
Ali pri obeh napakah pomagajo vaje?
Ali je pri teh dveh napakah pomembno, da se kaj hitro ukrene, da se hitro opravijo še ostale preiskave ali lahko čakamo en mesec ali več do novih preiskav?
Te dni sva z možem pregledala stare fotografije naše deklice in sva našla nekaj fotografij prvih štirih mesecev, na katerih je levo oko pravilno obrnjeno čisto v levo stan (prilagam fotografije), česar zdaj med vajami niti približno ne zmore storiti. Oko se ustavi na polovici ali pa še to ne. Ali lahko to nakazuje za katero od omenjenih napak gre?
Glede vaj bi še vprašala, koliko krat na dan in kako dolgo je priporočljivo izvajat vaje…tega nam ni natančno povedal okulist….Mi delamo vaje 3 x na dan, po 20 minut, vendar v teh 20 minutah ji ne neprekinjeno kažem predmeta v skrajno levo, ker začne jokat, tako da ji ga pokažem za nekaj sekund, pa ji ga dam, da se nekaj sekund igra, pa spet pokažem za par sekund itd…..Ali bi morali pogosteje delati vaje?
Fotografije so iz časa, ko je imela hči 1,5 meseca, 2 meseca, 4 mesece.
Trenutno stanje pa je tako, da je oko že pri pogledu naravnost obrnjeno manj kot do polovice…pri maksimalni stimulaciji ga obrne komaj komaj s težavo do polovice.
Skratka od 5. meseca dalje je očitno opazno poslabšanje.
Vem, da je težko ugotovit kaj natančnega tako na daljavo, ampak vseeno je mučno tole čakanje, tako da vam bom hvaležna za kakršnokoli dodatno pojasnilo.
Predvsem me skrbi, da hčerki ne bi še dodatno “ušlo” oko navznoter, torej čisto do noska, že zdaj ji sega nekje manj kot do polovice.
Ali je pri kateri od omenjenih možnih napak značilno tako hitro slabšanje stanja?
Še enkrat se vam zelo zahvaljujem za kakršnokoli pojasnilo,
Lep pozdrav, S.
Spoštovana,
kar se tiče “hkratne” obravnave pri dveh specialistih zaradi iste težave, seveda ni upravičena, čeprav se nekaj podobnega pogosto dogaja … Prepričana pa sem, da vas bo okulist/ka v vašem kraju v trenutku, ko bo sodil/a, da ni kos težavam vaše deklice, preusmeril/a v Ljubljano.
O “teži” napake je tudi težko soditi “na daleč” – večinoma pa velja, da je mišice precej lažje popraviti kot živčevje.
Nekaj podobnega velja za mnenje o tem, ali gre za prirojeno ali za pridobljeno okvaro. Pri prvi so težave večinoma že kmalu po rojstvu (pa jih ne opazimo vedno), pri drugi sprva ni nikakršnih težav, pojavijo se kasneje.
Vaje so pa v obeh primerih koristne – a tako pri prirojeni kot pri pridobljeni okvari je mogoče, da niso dokončen ukrep, ampak je potrebno še kakšno dodatno (npr. tudi operativno) zdravljenje. Zanesljivo pa nikoli ne škodijo. Njihovo trajanje je omejeno na čas, ko dojenček ne protestira, morajo biti kot del igre, ne prisila. Ali je to nekajkrat po 15 minut ali cele ure, je bolj odvisno od vas kot od dojenčice. Seveda pa tako kot pri drugih “treningih” velja, da je težko “preveč”.
In en mesec (ali več) “opazovanja” / “čakanja” ne pomeni nobene usodne zamude pri ukrepanju – prej obratno: en mesec časa je ravno pravi čas, da zdravnik lažje presodi, “v katero smer” gredo težave – se izboljšujejo in obstaja verjetnost popolnega izboljšanja brez dodatnih ukrepov (ki včasih niso ravno v korist otroku), ali so razmere stabilne (in je smiselno “čakanje” podaljšati), ali pa se stanje res slabša in so potrebne dodatne preiskave.
Ko si ogledujem fotografije vaše dojenčice, se moram pa pošteno potruditi, da opazim škiljenje. Zato mi je še toliko bolj jasno, zakaj okulist v vašem kraju “čaka”. Ker se težave stopnjujejo, mi je stanje vseeno bolj “sumljivo” za težave z mišico kot z živcem.
Srečno – z veliko potrpežljivosti v naslednjih tednih,
Hvala iz srca za prijazen odgovor in vaše spodbudne besede…
Se trudimo delat vaje tako, da so deklici prijazne…z igro in domišljijo, kako ji pritegnit pogled v levo stan…tudi ven v naravo greva večkrat na dan na tak kratek sprehod in skupaj opazujeva od blizu kakšne cvetlice, listke na vejah, tako da ima zdravo oko pokrito in tako da ji vse kažem na njeni levi strani.
Tata je danes žongliral z lego duplo kockami in ko so mu kocke padale na tla je to sprožilo takšen krohot in vriskanje naše deklice kot ga nismo še slišali. Vsega tega ne bi odkrili, če ne bi imeli težav z učko, tako da res prav v vsaki stvari se najde tudi nekaj lepega in dobrega.
Napredka sicer na žalost ni opaziti…no, mogoče pa smo vsaj oko zadržali, da ji ne uide bolj proti notranjosti, kar tudi veliko šteje.
Saj najhuje je to, ko tavamo v nejasnostih in ne vemo, kako in kaj, zato se mi zdi, da so naše skrbi toliko večje, ker se bojimo, da bi bilo lahko kaj huje narobe oz. ne vemo točno, kako pomagat (razen vaj).
Razvojna pediatrinja nas je napotila na MRI za videt, kaj se dogaja z možganskimi živci, tako da upam, da nam bo to pomagalo razjasnit dvome…
Naslednji pregled pri okulistu pa se tudi počasi bliža, tako da bomo tudi tam dobili še malo vpogleda, kaj in kako naprej.
Res je tako, da se to škiljenje na prvi pogled komaj opazi, tudi mi smo bili čisto šokirani, kako nismo opazili prej, da ne more očesa sploh pomakniti na levo stran. Je bilo pač tako, da je hči obračala celo glavico za pogledat v levo in tako skompenzirala pomanjkljico obračanje očesa…Komaj ko smo začeli z vajami in prekrivanjem zdravega očesa, smo opazili, da učka ne gre in ne gre čez sredino.
Zahvaljujem se vam še enkrat za vse in vas lepo pozdravljam…
Lp, S.
Pozdravljena Maja!
Slučajno sem zdaj brala to svoje staro sporočilo in našla vaš post.
Moja hčerkica ima zdaj tudi že 2,5, no skoraj 3 leta.
Diagnozo imamo zdaj že kar potrjeno: pareza 6. očesnega živca.
Imamo samo kontrole vsake pol leta pri oftalmologu v našem kraju.
V bistvu sem zdaj razmišljala, da bi se obrnila na alternativno medicino (npr. homeopatijo), zato sem iskala, če je že bilo kaj napisanega o parezi očesnega živca.
Trenutno pa se ukvarjam z razrešitvijo vpašanja, če je možno, da je prišlo do pareze živca zaradi cepiva di-te-per, ker je časovno ravno sovpadalo.
Pri vaši hčerki se je nenadoma pojavilo ali ima že od rojstva to motnjo?
Lp, S.
Spoštovana “dopisovalka”,
čeprav tale forum ni ravno namenjen dajanju alternativnih nasvetov “iz lastnih izkušenj”, sem vaše sporočilo vseeno pustila za branje – kot prvo zato, ker je pareza 6. možganskega živca (n. abducens, zadolžen za mišico, ki pomika zrklo navzven) prirojena razvojna motnja, ki je pogosto pridružena še kakšni drugi nevrološki težavi. In je pri njej škiljenje stalno, vedno enako, samo v eni smeri in se večinoma ne izboljšuje. Kar je velika razlika od prehodnega škiljenja dojenčkov, ki še ne “znajo” v možganski vidni skorji sestaviti sliko iz dveh očes v eno, kar se praviloma uredi do 1. leta starosti. In o tem je bilo govora v tej temi.
Drži, da se pareze večinoma ne ugotovi ob prvih pregledih – delno zato, ker novorojenčki še ne gledajo prav živahno z odprtimi očmi, kot drugo zato, ker se težava bolj opazi ob opazovanju, kako dojenček spremlja preglede. Kar se pojavi po 6. tednu starosti in je naloga pediatra, da to preveri ob pregledu ob 3. mesecu starosti.
Zadnje čase je pač moderno, da se vsako otrokovo (ali odraslo) težavo poveže s cepljenji – pa čeprav dolgoročne raziskave niso dokazale nobene povezave med cepljenji in večino “inkriminiranih” bolezni, nekateri v medijih lajnajo kar naprej (tipičen primer je avtizem). Sama sodim med zelo liberalne in permisivne pediatre, pa bi se takoj zavzela, da mora tisti, ki kakšno takšno trditev brez potrjenih dokazov izusti ali napiše v javnosti, zanjo tudi odgovarjati – tako moralno kot kazensko. Govorice so vedno nevarne – in še kako drži rek, da je laž vedno pred resnico, ki caplja za njo…
Homeopatija – zakaj ne, še zlasti, če ni povezana z opuščanjem preverjenih načinov zdravljenja in s kakšnimi stroški, ki jih zaračuna veliki zdravilec.
Srečno vsem,
Spoštovani!
Jaz pa bi kar tukaj nadaljevala temo. Sicer ni nič vezano na zadnji post, je pa na škiljenje. Najina punča je stara dobrih 6 mesecev. S partnerjem zadnje mesece opažava, da nobeno oko ne pomakne na zunanji del očesa, eno niti do sredine ne. Ko gleda “naravnost” gleda z enim očesom čisto v notranjost, z drugim pa malo manj v notranjost, naravnost vsekakor ne.
Pediatrinja pri pregledu pri 3 mesecih ni nič posebnega omenila, sama pa takrat še tudi nisva polagala toliko pozornosti. Ker pa se stanje nič ne popravlja, naju že kar skrbi. Naslednji pregled imamo šele v sredini januarja in zaradi skrbi se mi zdi to še zelo daleč. Prosila bi vas za vaše mnenje v kolikor lahko glede na opisano kaj poveste. Ali bi bilo tudi smiselnočim prej obiskati oftalmologa ali kakšen je postopek? Na specialistični pregled sva pripravljena iti tudi brezplačno.
Prosim za odgovor in vse lepo v naslednjem letu vam želim!
Spoštovana,
če to, kar opažate, ostaja nespremenjeno, se naročite na pregled pri pediatrinji prej kot v sredini januarja. Ne zato, da bi vas takoj napotila k okulistu, ker bi z odlašanjem lahko prišlo do poslabšanja škiljenja, ampak samo zato, ker bosta vas skrb in tesnoba predolgo “glodali”.
Pediater je namreč tista prva objektivna ocena, ali gre za običajno, “nezrelostno” škiljenje ali za kakšno prirojeno – pridobljeno težavo v mišicah, ki obračajo zrklo ali celo v njihovem oživčenju. Pediater tudi izda napotnico za pregled pri okulistu, ki ima dodatna znanja in izkušnje s področja pediatrične oftalmologije.
In se prav nič ne mudi – za morebitno zdravljenje je ogromno časa (praviloma se ukrepa šele po 1., 2. letu), prav tako za diagnostiko, če bi res šlo za kakšno pomembno škiljenje.
Do pregleda pri pediatru pa poskrbite za čim boljši “trening” očesnih mišic – dojenčici približno 20-30 cm pred očmi premikajte kakšno živo-barvno igračko ali kakšen predmet, ki jo zanima, da ga bo sledila z očmi do skrajnih leg – in s tem boste naredili največ, tudi v primeru, ko bi šlo za kakšno motnjo v mišicah (prikrajšava) ali oživčenju.
Lepe in mirne praznike želim tudi vam,
Spoštovana LiliKc, bi se kar tu pridružila temi. Pravite, da je “pareza 6. možganskega živca (n. abducens, zadolžen za mišico, ki pomika zrklo navzven) prirojena razvojna motnja, ki je pogosto pridružena še kakšni drugi nevrološki težavi”. O kakšnih nevroloških težavah je tu govora, se lahko kje pozanimam? Veste za kakšno statistiko?
Drugo vprašanje je, ali je takšna paraliza dedna? V moji družini ima to težavo dedek potem pa tri njegove vnukinje (potomke treh otrok, dveh hčerk in sina). Številni vnuki so brez težav. Je to zgolj naključje?
Najlepša hvala za vaš čas in odgovor!
Pri “prirojenih” parezah je okvara 6. možganskega živca praviloma le eden od znakov okvare določenih predelov možganov. Izolirana pareza je večinoma pridobljena in o dednih razlogih zanjo še nisem slišala (povezave nisem našla niti ob brkljanju po internetu pred odgovorom na vaše sporočilo). Nevrološke težave so ob “prirojenih” oblikah večinoma izrazite (od motenj gibanja, razvoja, govora, sluha…), zato je pareza pogleda navzven še najmanjša.
Če opažate enako parezo pri večih družinskih članih, je seveda možno, da gre za kakšno dedno nepravilnost – a bi ob tem lahko sodili le specialisti – genetiki, ki preverijo “identičnost” težav ter glede na družinsko drevo postavijo diagnozo ali vsaj sum na genetski razlog.
Glede na podatek, da ima podobno težavo dedek, ki ga očitno v življenju pareza očitno ni kaj veliko ovirala, je malo verjetno, da se v družini “vleče” genetska motnja, ki bi vas morala zelo skrbeti.
Če pa vas možnost dednosti spravlja v nelagodje, prosite pediatra, da vas napoti še k genetikom. Pred tem pa ponovno sami preverite, ali so težave pri dedku in 3 vnukinjah povsem enake.
Pozdrav,