bakterijski meningitis novorojenček
nin inni konec naših težav
pri 3 t je eden od dvojčkov zbolel za b. in v. menngitisom povzročitelja enterovirus in hemofilus influence tip b
izvidi
osnovna kri vedno b. p.
bris nosu: hemofilus influence in st. avreus
likvor:
enterovirus
antigen 1
proteini 1,02
eritrociti 3
levkociti 117
na gojišču ni bila izolirana bakterija hemofilus influence, našli so samo antigen
torej moje vprašanje
kakšne trajne okvare lahko pri otroku pričakujemo
in kakšni so stranski učinki zdravljenja z CEFALOTAXIM 170 MG na 6 ur- velike doze kajne za takega malčka..
hvala za pomoč!!
Spoštovana,
zelo malo verjetno je, da bi pri dojenčku meningitis povzročala hkrati virus in bakterija – s takšno kombinacijo se redko srečamo celo v sosledju (npr. najprej virusna okužba, ob moteni funkciji obrambnega sistema še superinfekcija z bakterijami). To, da je bil v likvorju s testom ugotovljen antigen, je (vsaj po mojem mnenju) premalo za potrditev diagnoze.
A v vsakem primeru že sum na bakterijski meningitis zahteva zdravljenje z visokimi odmerki antibiotikov – in cefotaksim sodi v skupino najbolj učinkovitih, hkrati pa nestrupenih antibiotikov. Torej vas zaradi tega ni treba skrbeti. Največjo težavo pri zdravljenju z antibiotiki v visokem odmerku predstavlja razrast kvasovk, ki delajo obloge v ustih in izpuščaj po ritki in spolovilu – tu dajemo v usta Daktarin gel, na ritko kremo (ali kakšno drugo antimikotično zdravilo).
Izvidi likvorja (koncentracija beljakovin, nizko število levkocitov) in sam potek bolezni kažejo na virusno vnetje – enterovirozo, ki pri nezrelih dojenčkih rada povzroča bruhanje, neješčnost, zaspanost, tudi dihalne premore. Če ni zapletov, je izid (tako otrokova rast kot razvoj) ugoden in ne pride do trajnih posledic.
Srečno in čim manj novih neugodnih presenečenj vam želim,
Pozdravljeni,
Tudi nam se je v teh dneh podrl svet,nas 5t star nedonosencek,rojen v 36t, preboleva bakterijski meningitis. V bistvu mi ne vedo povedati ali je bakterijski ali virusni. Zal nimam podatkov krvi in likvorja,vem samo da je CRP v krvi normalen,urin bp,likvor pa je bil na zalost moten in vsebuje kar precejsnje st.levkocitov. Otrok ni imel vrocine,ni bruhal,zacel je odklanjati hrano in postal je kar malo apaticen. Zdravniki pravijo da iscejo bakterijo in dobiva dva razlicna ab in se virolex,ce sem si prav zapomnila. Likvor je bil poslan na gojisce,da se odkrije mozna bakterija.Obcasno ima premore dihanja,rentgen pljuck je bil ok. Uz glave prav tako.
Od vceraj,ko je bil sprejet,pravijo da ni sprememb,danes so mu predpisali tudi hranjenje 8x po 10ml mleka. Ko sem videla,kako je fantek poziral mleko in sesal dudo so se mi ulile solze. Vceraj namrec sploh ni hotel sesati…tudi rokice in nogice premika,brca,joka,gleda me v oci. To so zame znaki izboljsanja,zdravniki pa pravijo da rabi predvsem spanje in pocitek.
Vem,da mi nihce ne more povedati kaj se bo zgodilo. Ampak ne vem,naj bom pripravljena na vse? Lahko umre? Vegetira? Prestajam najhujse trenutke v zivljenju,nihce mi nic dolocenega ne pove. Hvalezne vam bom za kaksno vzpodbudno besedo,iskreno mnenje in mogoce kaksno izkusnjo?
Hvala!
Spoštovana,
meningitis sodi med težje okužbe ne le pri dojenčku, ampak tudi kasneje. V vašem primeru res še ni jasno, kaj je povzročitelj – bakterija ali virus. Večje število levkocitov (še zlasti nevtrofilnih granulocitov) in nižji sladkor v likvorju so kazalci na bakterijo, vendar je praviloma ob pomembnejšem vnetju vedno zvečana tudi vrednost CRP – in to bistveno bolj kot pri virusih. Prognoza je odvisna od vrste povzročitelja (bakterija – virus, katera bakterija in kateri virus), hitrosti zdravljenja (pri vas je bilo očitno bolezen prepoznana zelo hitro in uvedena širokospektralna antibiotična terapija – ki krije razne vrste bakterij in zdravilo, ki preprečuje razmnoževanje herpes virusa) in samega poteka (če je dojenček začel piti, je to dober znak).
Izolacija povzročitelja iz likvorja po navadi traja največ 2-3 dni (včasih bakterija niti ne zraste in iščemo posredno prisotnost s tim. preiskavo na eubakterijsko DNA, ki jo delajo samo na Mikrobiološkem inštitutu – ampak to pediatri, ki zdravijo vašega fantka itak vedo…). Ko bo povzročitelj identificiran (glede na čas izbruha bi šlo lahko za kasno okužbo s streptokokom agalactiae, SGB), bo terapija zamenjana – na tim. ciljano, usmerjeno prav na povzročitelja. Najverjetneje bo zdravljenje (in to v žilo) trajalo vsaj 3 tedne.
Po zapisanem sodeč menim, da vaš fantek ni v življenjski nevarnosti. In zelo verjetno je tudi, da ne bo imel nobenih posledic. Za boljšo napovedno zanesljivost pa morate vprašati zdravnike, ki ga zdravijo. In najverjetneje vam bodo z večjo zanesljivostjo odgovorili šele takrat, ko boste odhajali domov.
Srečno,
Spostovana zdravnica,
najprej hvala za hiter odgovor in vzpodbudne besede!
Pri nasem fantku se vedno niso nasli povzrocitelja…do sedaj so bili vsi testi negativni,na enteroviruse,herpes,saj se sploh ne spomnim vec,ker na zalost 5min po pogovoru z zdravnikom pozabim imena bakterij in vsega. Ne vem ali je to dobra stvar ali je zelo slabo,da ne najdejo bakterije? Je mozno,da je vzrok se nepoznana bakterija? Ali lahko cez cas spet izbruhne kje drugje? Meni kot laiku ni nic jasno…kako je imel mali tako hudicevo sreco,da je dobil bakterijo in zbolel za meningitisom? Jaz naivnica pa sem do zdaj verjela,da so dojeni otroci zasciteni pred vsem,no skoraj vsem…
Stanje je malo boljse,je stabilen,brez kisika,satunacija je ok,otrok je postal zelo jesc in poje okoli 100ml na obrok. Tudi zdravnik pravi,da se mu zdi boljsi in da mu zaenkrat ne bodo delali Eeg ( sem si prav zapomnila ?)ker se mu zdi NEVROLOSKO OK. Po drugi strani pa ni bil ravno prepricljiv,ko sem ga vprasala ce je mozno,da bo otrok prebolel to BREZ POSLEDIC. Seveda razumem,da mi nihce ne more zagotoviti tega,se pri zdravem otroku ne ves kako bo potekal razvoj,kaj sele po meningitisu. A vseeno…moj najvecji strah je,da smo bili prepozni in so mozgani poskodovani. Bo to po vsej tej nocni mori kaj bolj znano? Na primer,da se zgodi najlepsi scenarij: gospa,izvidi so ok,zdravila so pomagala,greste domov… Mi bodo povedali na kaj moram biti pozorna? Kdaj se zacne kazati zaostalost? Sele ob redni sistematiki?
Poleg tega je po obrazu postal ves flekast,pikast in kar malo zabuhel okoli oci. Menda to lahko povzrocajo virusi,ampak ce so vsi testi za viruse negativni potem to ni to?
Se opravicujem dolgemu pisanju,vem da imate prevec dela ze tako in tako,ampak saj ste sami tudi mama in veste kaksne skrbi in strahove imamo 🙁 . Veliko mi pomeni vsak napisan stavek. Ob tem naj se dodam,da zaupam dr.Nosanu,ki zdravi nasega malcka,zdi se mi zelo topel,dostopen in strokoven. Karkoli sem ga vprasala mi je na lep nacin odgovoril. Seveda pa mu ne morem in tudi nocem ” teziti” vsakic,ko se v svojem tuhtanju spomnim cesa novega.
Pa sem se spet malo izpovedala 🙂 Drzimo pesti za nasega borca, vam pa iskrena hvala za vas cas.
Lep pozdrav!
Se to sem pozabila vprasati…eubakterijska preiskava DNA vedno pokaze povzrocitelja? Muci me,kje smo to staknili! Pri porodu sem prejela AB,ker sem poz.na strept.B. Mi je pa res odtekla voda preden sem ga prejela. Skratka milijon vprasanj mi roji po glavi,sploh ne vem,ce bom znala normalno funkcionirati z otrokom,namrec,ce nam je dano,da to premagamo,bom od zdaj naprej totalen panican glede razkuzevanja,bakterij,virusov,obiskov,sploh pred majhnimi otroci.
Po drugi strani pa VEM da ga ne moremo sterilizirati in obvarovati pred vsem in mi je prav hudo pri srcu.
Spoštovana,
zlasti pri dojenčkih se pogosto zgodi, da kljub jasnim znakom za okužbo ne uspemo izolirati povzročitelja. Razlogov je več, najpomembnejši pa je manjša koncentracija povzročiteljev v krvi in ostalih tkivih v primerjavi z večjimi otroki in odraslimi. Obenem pa je dejstvo, da ostanejo kužnine negativne, v prid izidu – več ko je bakterij/virusov, bolj verjetna je pozitivna osamitev iz kužnin, a tudi težji potek bolezni. Nikakor pa ne skrbite, da bi ga “napadla doslej neznana, eksotična bakterija” – to se dogaja le v ameriških srhljivkah, ne pa v resničnem življenju, še zlasti ne v Sloveniji.
Dojenje res večinoma deluje zaščitno, a nikakor ni 100%-na zaščita – v redkih primerih je materino mleko celo vir okužbe dojenčka…
V resničnem življenju so bakterije naše spremljevalke od rojstva do smrti – z njimi živimo v sožitju, naseljujejo našo kožo, zgornja dihala in oči, prebavila (bolj ko se črevo bliža koncu, več jih je – in sodelujejo v prebavi hrane), spolovilo… Z antibiotiki jih le razredčimo, vseh nikoli ne ubijemo – torej ne postanemo “sterilni” (zato antibiotik, ki ste ga prejeli med porodom, ne uniči povsem streptokokov, pač pa zmanjša njihovo število, kar otroku omogoči, da “sam opravi z njimi”). Praviloma nas z ničemer ne ogrožajo – izjema so stanja z zmanjšano odpornostjo (tudi novorojenček zaradi nezrelosti vseh obrambnih sistemov sodi v to kategorijo). Tako bakterije niso več “kolonizatorji”, ampak postanejo invazivne – dokler se zadržujejo na vstopnem mestu, delajo “lokalne” težave (npr. gnojno vnetje kože pri zlatem stafilokoku), ko pa pridejo kri, se lahko raznesejo po vsem telesu. Tudi v bližino možganov, kjer je prekrvljenost tkiva manjša – in zato tudi koncentracija obrambnih celic iz krvi (levkocitov) in imunoglobulinov nižja.
Veseli me, da je malček “nevrološko bp = ok” – če to pravi dr. Nosan, ste lahko povsem pomirjeni. Očitno je tako dober, da se niso odločili za snemanje EEG (elektroencefalograma=snemanja možganskih električnih potencialov), ki so metoda za prepoznavanje žarišč, morebitnih krčev in motnje možganske aktivnosti.
Star pregovor pravi: “Kogar piči kača, se boji zvite vrvi” – kar v vašem primeru pomeni, da boste v strahu, da je bolezen pustila kakšne posledice in da je kakšna sprememba v fantkovem obnašanju posledica teh, kljub zagotovilom zdravnikov, medicinskih sester in fizioterapevtov ostali kar nekaj časa, vsaj nekaj mesecev. Tako so tudi “flekci ipd.” na obrazu zelo pogosta “lepotna” motnja dojenčkovih obrazov, tudi pri povsem zdravih, še zlasti, ko je malo bolj vroče. “Zabuhle” oči pa so pogost spremljevalec infuzij, še zlasti, če so te nastavljene v kakšno žilico na glavi.
Z veseljem vam odgovorim na vaša vprašanja, tudi če jih je veliko. A je najbolj varno, da kar “težite” dr. Nosanu, ki natančno ve, kaj se dogaja pri vašem sinu, kaj namerava, kaj pričakuje. Jaz ugibam in upam, da se ne motim 🙂
Srečno še naprej, upam, da boste kmalu doma,
Hvala za hiter odgovor. Zanima me se to..materino mleko kot vir okuzbe…je to misljeno kot nezadostna higiena pri dojenju? Npr.neumita dojka,nesterilizirani nastavki za dojenje itd. Ali je to misljeno kot,da je prav v mleku bakterija? Na primer imela sem zamasen mlecni vod…pac nic posebnega zame,ali je mozno da je bil tu vir okuzbe? No,saj bom vprasala zdravnika tudi o tej moznosti. Hvala za vse!
S spostovanjem,
Milena
Spotovana Milena,
žal higiena nima prav velikega vpliva na prisotnost bakterij v materinem mleku. Po izkušnjah lahko celo zapišem, da imajo največ težav s prekomerno količino bakterij ali z nevarnimi bakterijami v mleku (mednje sodi tudi S. aureus) prav tiste mame, ki pretiravajo z umivanjem in razkuževanjem. S tem porušijo normalno ravnovesje med bakterijami in favorizirajo rast bolj odpornih bakterij.
Zamašen mlečni vod – in v njem zastajajoče mleko – je seveda idealno gojišče za bakterije – in če je teh res veliko in je odpornost dojenčka motena (kar je možno pri prezgodaj rojenih otrocih, še zlasti v prvih tednih), lahko privedejo do bolezni pri otroku.
Pri zelo nezrelih nedonošenčkih je materino mleko tudi vir virusov – zlasti citomegalnega virusa (CMV), s katerim (nas) je prekuženih vsaj 80% prebivalcev Slovenije (večinoma se okužimo v času otroštva, bolezen pa poteka tako lahko, da je ne opazimo) in ki ga izločamo bolj ali manj vse življenje (predvsem v urinu, tudi z mlekom v času dojenja), pa s tem nimamo težav.
Pozdrav,
Pozdravljeni,
če se lahko priklopim temi, ker sem prebrala strah uporabnice Mfr in se popolnoma zavedam, kaj daje “čez”. 🙂
Torej, naš fantek je tudi prebolel bakterijski meningitis, takoj po rojstvu. Nekaj sem že pisala na ta forum in tudi dr. Cerarjeva ste me krasno pomirili. Čutim se nekako “dolžna”, da pomagam, če se bo le dalo, vsaj z besedami mamicam, ki jim življenje piše podobno zgodbo.
Skratka, pri nas tudi ni bilo znanega povzročitelja. Sigurno ti takrat šviga miljon vprašanj: kdaj, kje, kako, sem sama kriva, je krivo to, so zvezde, je luna… jasnega odgovora pa ni. 🙂 Najbolj pomaga to, da zaupaš in da se pogovarjaš z zdravniki, ki zdravijo dojenčka (tudi dr. Nosana sem imela čast spoznati, prav tako ostali zdravniki na tem oddelku, prekrasni. 🙂
Dejstvo je, da tudi ko prideš domov, si kar nekaj mesecev paničen, čeprav mogoče ni tako dobra beseda, ampak ja, prežiš na skrite napadalce in samo gledaš, kje bo kdo prijel kaj kako kam in kje se takrat nahaja dojenček. 🙂 (da niso kake tuje roke preblizu ne njega, ampak celo vozička. Smešne smo mamice, kajne? 🙂
Ampak to mine, sčasoma zadihaš precej bolj lahko in tudi ta vseskozi prisotna napetost mine, če ne prej, ko se začne mali plaziti naokoli in jesti vse živo. 🙂
Tudi kasneje, ko boste doma, je otrok pod drobnogledom, če tako rečem in sicer pri zdravnikih. Naša zlata pediatrinja se je super zavzela, vedno še kaj dodatno vpraša, bili pa smo napoteni tudi k razvojni pediatrinji, ki se je še bolj poglobila v primer. Kasneje smo obiskovali nevrofizioterapijo zaradi ekstenzijskega vzorca in mali je krasno napredoval, čisto lepo po “mejnikih”.
Vsekakor ti noben ne more zagotoviti, da nikoli ne bo narobe nič, ker se tega preprosto ne da vedet. Vzameš tako: zaenkrat ni posledic in se preprosto NE obremenjuješ z nečim, kar mogoče bo/ne bo v prihodnosti. Živiš za tisti trenutek z otrokom in izkoristiš vsak lep dan. 🙂 Meni je bilo rečeno tudi tako, da karkoli težkega bi se lahko zgodilo, bi se moglo že pokazat v par mesecih. Sem verjela in to pospravila. :
Dejstvo je, da sigurno gre vsaka mamica bezljat na splet in iskat odgovora, s tem se odpira miljon novih poglavij in morebitnih “če”- jev, ugibanj, ipd. Sama sem bila še tako trmasta, da sem si izposodila tadebelo “Imunologijo” (ker je potem bil pri našem sum na Prirojeno imunsko pomanjkljivost) in jo preštudirala, čeprav nisem bila pametnejša niti za odtenek; kako le bi, s par strani predelanih, manjka mi pa celotna perspektiva delovanja organizma in povezav, ipd. 🙂
Hočem povedati, da četudi iščeš odgovore, naj te raznorazna “odkritja” na spletu ne predstrašijo; nam laikom je težko sešteti vse prebrano, strokovnjakom je pa to velikokrat preprost račun 1+1. 🙂
Tako, sem se pa razpisala.
Deček bo sedaj skoraj eno leto. Vse to je za nami in sedaj ko se ozrem, lahko rečem le, da čas pomaga pri vsemu, tudi tisti trenutki sekiranja minejo in lahko si vesel, da je bilo zdravljenje izredno hitro in pomoč takoj pri roki.
Fant je krepak korenjak, normalno razvit, visok in težek. Živahen ko živo srebro, zvedav, včasih siten, včasih nasmejan. Kot vsak drug otrok v tej starosti.
In tudi tvoj otrok, draga Milena, bo tak, samo še par mesecev in se boš spraševala, ali je že spet zataval do wc školjke in se igra z metlico. 🙂
Lepe pozdrave, pogumno in srečno na tvoji poti. 🙂
Hvala, hvala – v mojem imenu in imenu vseh mam, ki so – in bodo še doživljale stiske, ko bo njihov dojenček zbolel z meningitisom.
Srečno vsem, čim več “stresov” ob igrah zdravega malčka z domačo WC metlico vam želim,
Rada bi vam samo povedala par besed na temo panike in pretirane skrbi za otroka po taki izkušnji. In rada bi vam položila na srce, da ne izgubljajte energije z iskanjem odgovorov na vprašanja, ki nimajo odgovora. Ne sprašujte se zakaj in kako je prišlo do tega, ker to nima smisla. Vem, da je lažje reči, kot to storiti. Pišem vam iz lastnih izkušenj, ki so izredno podobne vašim. Sama sem porabila veliko časa, da sem postopoma nehala iskati razloge in krivce za to, kar se nam je zgodilo.
Uporabite to energijo raje za to, da ostajate kljub težkim trenutkom v formi in da boste imeli dovolj moči, ko bo fantek prišel domov. Ker jo boste potrebovali, otrok zahteva veliko in še več!
Skušajte se osredotočiti na pozitivne stvari na napredek pri otroku, na vse kar kaže na to, da gre na bolje, nikoli ne izgubite zaupanja v svojega otroka, borci so, resnično so pravi borci. Pravico ima, da mu gre kak dan slabše in potem spet bolje. Zdravniki vam nikoli ne bodo nekaj z gotovostjo povedali, vedno bo zraven nekaj dvoma…za vedno sem si zapomnila besede: V medicini ni nič 100%. Pa vendar vedno upamo na najboljše.
Seveda vam bo ta dogodek ostal kar nekaj časa v spominu, podoživljali ga boste še dolgo po tem, ko bo že vse za vami. Pa vendar, če se ne boste prepustili strahu, da vas popolnoma prevzame, potem bo vaše življenje povsem običajno. Sama sem pri otrocih res veliko bolj gledala na to, kje se zadržujemo (pozimi ne v zaprtih prostorih), sprejemala v otrokovo bližino le zdrave ljudi, nisem dovolila prijemanja otroka za rokice, doma smo imeli tudi razkužilo…ki smo ga na začetku redno uporabljali, potem pa čedalje manj. Seveda sem bila za nekatere čudna. Nisem dovolila obiskov v zimskem času, vsi so si morali ob prihodi v stanovanje umiti roke, nismo hodili po trgovinah…samo če tako pogledamo, bi bilo to dobro za vse primere, ne le za take, ki smo doživeli take situacije.
Pri enem izmed mojih otrok so ugotovili tudi prirojen imunski deficit. Eden pa se je rodil 2 meseca prezgodaj. Seveda smo se po taki izkušnji še bolj bali, da ne bi kaj staknili…sploh, ko prebereš vse možne variante…pa vendar mi je najbolj pomagalo, da sem pri sebi razčistila, da zaradi nas vseh MORAMO živeti kot normalna družina, le da smo nekoliko bolj previdni in zadržani kar se tiče bližnjih stikov in obiskovanja množičnih dogodkov.
Tudi sicer smo se sčasoma umirili, nismo planili na urgenco ob prvem znaku prehlada, lahko bi rekla, da sem razvila celo bolj kritičen odnos do bolezni in bolje presojam, kdaj je nujno in kdaj ne. Hitreje se odločim za zdravljenje z zdravili, ne odklanjam antibiotikov, če so nujni, ker še predobro poznam občutek kako je, ko bi otroku rad pomagal, pa ne obstaja zdravilo, ki bi ga ozdravilo.
Potreben je čas, vendar k sreči smo ljudje narejeni tako, da potlačimo neprijetne dogodke nekam daleč zadaj in da nas kmalu spet prevzame vsakdan. In predvsem je nujno, da si zgradimo samozavest, da poslušamo sebe in da verjamemo, da kot mame poznamo svoje otroke in vemo, kdaj je potrebno ukrepati ne glede na to, kaj si bodo mislili drugi.
Želim vam vse dobro!
Pozdravljeni!
Tudi jaz sem zelela napisati nek zakljucek nasi prestali kalvariji,malo kot povratno informacijo zdravnici Cerarjevi,najvec pa tako kot je napisala Kravdija,ce bo se kaksna prestrasena mamica iskala informacije,jo bodo tile stavki vsaj malo pomirili!
MI SMO ZE DOMA!!!! 🙂 vceraj sva bila odpuscena,ker je mali super reagiral na zdravljenje in je bil likvor ze tretji dan bp ( levkociti so padli iz 230 na 3). Torej je dobival oba AB 10 dni in smo sli domov. Se vedno ne dojamem 🙂 cez 14 dni imava kontrolo na pediatricni in se en uz glave. Dr. Nosan meni,da je zaenkrat otrok v redu,se lepo odziva itd. Presrecna sem!
Kravdija res si povsem zadela moj strah in misli. Se zavedam,da bom se nekaj casa pozorna na vsako malenkost…npr.spet ima neke izpuscaje po obrazu! Je ze prej tako grozno poskilil z ocmi? Je normalno,da vcasih zatrese s spodnjo ustnico? Zakaj se ne obrne,ce ga poklicem..je mogoce gluh? Pac vse sorta misli…da ne govorim o tem,da imamo na vsakem vogalu razkuzilo. Obiskov do nadaljnega ne sprejemamo. Saj se bom pocasi sprostila in krc v trebuhu bo popustil 🙂
Lp Milena
Spoštovana,
glede na priponko i.o. (kar pomeni: v opazovanju, torej ne gre za dokončno diagnozo) in glede na izvid likvorja dvomim, da je šlo za meningitis, pač pa za sistemsko okužbo z E. coli, ki pa ni prešla v osrednje živčevje in je bila pravilno zdravljena. Zato dvomim, da so pričakovane kakšne težave ali zaostanki v razvoju.
Seveda pa je tisti, ki bi ga morali to vprašati, zdravnik, ki je zdravil vašega novorojenčka po rojstvu in ga verjetno še vedno tudi naroča na kontrolne preglede.
Zelo pomemben je tudi izvid UZ pregleda glavice, s katerim je treba izključiti vnetje osrednjega živčevja, ki lahko pri prezgodaj rojenih z diagnozo prirojene bakterijske okužbe nastane še v maternici – in se po rojstvu kaže s povečanimi odboji možganovine ali celo s cisticami v možganovini ob stranskih prekatih, kar obsega diagnoza periventrikularna levkomalacija. Če tega opisa ali diagnoze ni bilo v odpustnici, pa ste lahko glede razvoja bistveno bolj mirni in prepričani, da bo vse normalno.
Srečno,
Spoštovani!
V 35. tednu nosečnosti sem dobila klopa. Ker je od pika minilo zgolj 5 dni se niso pokazali še nobeni znaki bolezni, inkubacijska doba pa je tako dolga, da lahko prej rodim. Tudi testiranje je relevantno šele po 4 tednih.
Kaj bi torej pomenilo, če sem se dejansko okužila in rodim ne da bi bila pred tem zdravljena. Kaj to pomeni za novorojenčka?
Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.
Verjetnost, da je bil klop okužen z virusom KME, je majhna. Še manj verjeten je prenos virusa preko posteljice in bolezen novorojenčka (kolikor mi je znano, se zaenkrat v Sloveniji sploh še nismo srečali z novorojenčkom, ki bi bil okužen s tem virusom).
Ker pa virus sodi med viruse, ki lahko povzročajo bolezen kadar koli, seveda obstoja tudi možnost zgodnje okužbe. Ampak predvsem zaradi okuženega klopa, ki se naseli na novorojenčku, ki spi pod grmom na vrtu…
Srečno in čim manj črnih misli o najbolj redkih in skoraj neomogočih zapletih,
Pozdravljeni,
Sin je v starosti 7dni zal zbolel za enterovirosnim meningitisom. Prvi simtomi so bili vrocina in zaspanost. Takoj smo reagirali in se isti dan je bil hospitaliziran na neonatalnem oddelku. Zaradi visokega CRP (ob obisku pediatra prvi dan dopoldne 8, zvecer 40, najvisji je bil tretji dan 140, nato je zacel padati), so se bali pozne sepse oziroma bakterijskega meningitisa. Takoj je prejel antibiotik, ki ga je dobival 7 dni. Ob punkciji je bil likvor cist, v likvorju niti v krvi niso nasli bakterije. Ko so iz nosno-zrelnega brisa izolirali enterovirusno okuzbo, so tudi likvor naknadno analizirali, v likvorju je bila dokazana prisotnost enterovirusa.
Potek bolezni po besedah zdravnikov ni bil tezak, 8 dan sva bila odpuscena. V tem casu so opazali blago abnormalno nevrolosko simptomatiko (razdrazljivost, abnormalne gibe zrkel – izrazito skiljenje enega ali obeh zrkel zelo navznoter – kar sem najprej opazila sama in jim pokazala posnetek), crevesne tezave – imel je zelo napet trebuscek, imel je tudi nekaj dihalnih premorov in slabso saturacijo, zato je dva dni dobival kisik. Ves cas se je lepo dojil. V casu hospitalizacije je bilo opravljenih vec UZ glavice (vsi bp), EEG, UZ in rentgen pljuc, CMCRF, test sluha, pogledal ga je tudi okulist (ocesno ozadje). Nobena od preiskav ni pokazala posebnosti.
Cez 3 dni sva se vrnila na neonatalni oddelek zaradi razsirjene desne zenice. Naredili so se 2 UZ glave in EEG, vse je bilo bp. Zenica se je do jutra zmanjsala in zakljucili so, da je verjetno od kapljic za sirjenje zenic, ki jih je dobil 3 dni prej. Za MR se niso odlocili.
Cez 10 dni sva imela kontrolo, UZ glavice je bil bp, tudi neonatologinja na pregledu ni opazila nic posebnega.
Skrbi pa me, ker ze ves cas (od odpusta je sedaj 1 mesec, sin ima 7 tednov) opazam za moje pojme nenavadne gibe ocesnih zrkel. Ko lezi so zrkla vedno obrnjena zelo navzdol, tako da se zgoraj vidi malo belocnice. Tudi ko ga nosim v narocju in gleda naokrog, se mi zdi da gredo zrkla pogosto iz idealne lege, kot da jih malo zategne. Tudi ko pogleda zelo vstran, gre zrklo zelo navznoter, tako da kar malo izgine v koticku ocesa. Skiljenje opazam nekajkrat na dan (tako da obe zrkli pogledata proti nosu) in ni povezano s tem, da bi se fokusiral na predmet. Prav tako kdaj obcasno, ko ga nosim v narocju, opazim REM gibe (veke se zapirajo in odpirajo, zrkla se premikajo, zraven se nasmiha, vendar se to zgodi kdaj tudi v budnem stanju). Zelo me je skrbelo, da je to kako epilepticno dogajanje, pediatrinji sem poslala video in pravi, da po videu sodec to niso krci.
Drugace je zelo zivahen, na trebuscku glavico lepo dvigne, se nasmeje, edino glasov se ne spusca. Tudi igracko lepo pogleda in ji sledi, vzpostavi ocesni kontakt. Prav tako se lepo doji in pridobiva na tezi.
Pogledala ga je tudi njegova pediatrinja pri 1m in razvojna pediatrinja v razvojni ambulanti in nobena ni opazila nic posebnega. Nekaj posnetkov sem pokazala pediatrinji in je bila mnenja, da za tako majhnega otroka gibi zrkel ne izgledajo patoloski.
Mene pa vseeno zelo skrbi, da gre za posledice poskodbe mozganov, ki je niso odkrili oziroma da je prisotna patologija ocesnih zivcev / misic. Vsi me tolazijo, da je se zelo majhen in da je vse to normalno, vendar tega pri prvem otroku nisem opazala in me res skrbi, da je kaj narobe.
Kaj je vase mnenje na podlagi opisanega? Ali prevec panicarim? Naj prosim za napotnico za nevrologa / oftalmologa?
Najlepsa hvala in lep pozdrav!
Letos potekajo v Evropi enterovirusne okužbe novorojenčkov (zlasti serotipa 11) skoraj v obliki epidemije – pred kratkim so imeli izbruh tudi na Hrvaškem, ki so ga mediji prenapihnili, kot dokaz slabih higienskih razmer v bolnišnici Sv. Duh v Zagrebu. Vir okužbe novorojenčka so večinoma sicer mame, ki nekaj dni pred porodom prebolijo okužbo v lažji obliki (kakšen dan ali dva slabšega počutja z ali brez vročine, z ali brez izcedka iz nosu, z ali brez glavobola) in virus pride do otroka že preko posteljice. Možen je tudi prenos po rojstvu – praviloma preko rok, prenos pa je možen tudi od drugih otrok (sorojencev doma ali pa od “sosedov” v porodnišnici, kar se je zgodilo v Zagrebu).
Okužba novorojenčka lahko tudi poteka atipično, komaj opazno. Lahko pa alarmantno, pod sliko sepse ali meningitisa, pri katerem pa kljub visoki vrednosti CRP kot kazalca vnetja ne najdemo bakterij v nobeni od kužnin. Prognostično je seveda virusna okužba veliko manj nevarna kot bakterijska. Toliko za splošni “uvod”.
Vse kar sedaj opazujete pri vašem fantu, je gledano z zelo “strogimi” očmi mame, ki išče in je pozorna na najmanjše odstopanje od tega, kar se njej zdi normalno. In to velja za “rolanje” zrkel (večina jih v dremežu, med dojenjem, tudi med spanjem “gleda z belim”, škiljenje je pa nasploh izrazito vsaj prve mesece), kot za razne trzljaje ob padanju v spanec, tiščanje pesti in iztezanje nogic ob togoti (no, o tem niste še niti razmišljali, zato pišem “za vsak slučaj”). In se povsem strinjam z mnenjem vseh ostalih specialistov, ki so vas (zaenkrat ne ravno uspešno) prepričevali, da je fant zdrav in da ta okužba ni pustila nobenih posledic.
A če vam skrbi ne bodo dale spati, le prosite izbrano pediatrinjo za napotnico za okulista – da po pregledu dobite pač še eno pomirjujoče mnenje.
Pri napotitivi k nevrologu sem bolj zadržana – kot prvo imate normalne izvide vseh preiskav z neonatalnega oddelka. Imate “pozitivno” mnenje izbrane in razvojne pediatrinje. Poleg tega so njihove ambulante na Pediatrični kliniki že itak preobremenjene. Ne nazadnje pa izkušnje kažejo, da zna biti vaš fant v ambulanti “sonček” (in bo vse bp), lahko pa bo tečka (zaradi čakanja, lakote, ker mu bo prevroče, ker bo mama napeta in živčna) – in bodo pisali o zvečanem mišičnem tonusu in razdražljivosti, ali pa bo zadovoljno, globoko spal in bo pisano o generalizirani hipotoniji. Pa boste spet googlali, snemali videe, ga strogo opazovali in ocenjevali … in si res zagrenili materinstvo po nepotrebnem.
Srečno, čas je za uživanje in miren spanec (obeh, ne le fantka)!