pozdravljeni,

prosila bi vas za nasvet, ker enostavno nisem vedela kako naj pravilno odreagiram. Potem ko sem šla po otroka v vrtec in je bilo vse v redu, dobro razpoložen je po uri lepega igranja doma začel jokcati. Najprej sem mislila, da je problem, ker pač žoga ni letela tja kamor je želel, vendar je kar jokal, tulil, se jezil. Po nekaj časa tuljenja sem ga peljala na klopco in ga vprašala kaj ga je razjezilo oz. kaj je narobe. Nakar je jokal in jokal in vmes med jokom povedal, da se je v vrtce cel dan igral sam, da so prijatelji rekli, da se z njimi ne sme igrat in naj gre stran. Uf, šok, nisem vedela pravzaprav kaj naj mu rečem, sem ga bolj poslušala in crkljala, on pa ihtel in jokal, da sem ga komaj razumela kaj govori. Potem je pač povedal, da ga je hotel en prijatelj z tovornjakom po glavi in da se je ustrašil. in kasneje tudi, da ni vedel kaj naj naredi. Ko se je malo pomiril in zjokal na meni, sem mu rekla, da pač niso vsi prijazni in da se bo že igral s kakim prijateljem. Povedala sem mu tudi, da se mora postaviti zase, če ga kdo hoče poškodovat, udarit in jasno povedat da tega ne dovoli in naj neha takoj. On sicer pravi, da bi ga kar udaril, vendar sem mu rekla naj raje le strogo in jasno pove, naj neha in da tko se do njega ne bo obnašal.
Torej, ko mi je povedal, da se ni smel igrati z njimi sem skoraj zajokala, tako mi je bilo hudo. Vednar sem se umirila takoj, vendar moje vprašanje kako odreagirati v takem primeru? Kaj mu reči, če mu ne pustijo igrati se z njimi? Če je sam in žalosten? Naj povem vzgojiteljicam? Nimam pojma, zdi se mi, da sem mu pač pomagala se umirit in ga razumet, kaj pametnega pa mu nisem znala povedat. Je sicer zgovoren, miren fant, dokaj občutljiv, vesel, včasih zna ‘težit’ v smislu, da maha z rokami – ne udari, z rokami proti drugemu, kot neko žgečkanje, včasih ne potreplja recimo, vendar malo porine. Sem pomislila, da so ga zaradi tega odrinili. Kaj naj mu svetujem, oz. pomagam v takih primerih?
najlepša hvala že vnaprej.

Pozdravljeni!

Odreagirali ste povsem ok in zelo dobro. Upam, da se tudi zavedate, da imate zelo dober stik z otrokom, nekateri tega ne bi zmogli povedati svojim staršem in bi bili samo “sitni”. Naredili ste točno to, kar potrebuje otrok: pomoč, da se zjoka in “da ven”. Potem pa še zaupanje, da je to le ena življenjska izkušnja, jutri bo že drugače. Če vi ne delate drame, je ne bo delal niti otrok.” Jutri” bodo že prijatelji.

S takim odnosom učite otroka tudi nekaj zelo pomembnega: ljudje menjajo razpoloženja, če me danes noče videti, to še ne pomeni, da bo tako celo življenje, jutri je nov dan. Ni razloga za paniko. In taki ljudje, ki jih to ne vznemirja preveč, dolgoročno najbolj privlačijo prijatelje.

Le tako naprej, dobro vam gre.
Alenka O.