Spoštovana ga.Alenka O.,

že dolgo časa vas berem, blizu so mi vaše misli in odgovori, pa vendar sama več ne najdem izhoda iz situacije, ki je pri nas doma.
Moje skrbi so okoli naše 8 letnice in njenega nemogočega obnašanja.
Imam dve deklici stari 5 let in 8 let. 8 let se vse vrti okoli starejše hčere.Je “kronično” ljubosumna na svojo sestro od njenega rojstva.Nikakor ne najde skupnega jezika z njo. Nonstop jo psihično zatira, nagaja, govori neprimerne stvari( ti si grda, butasta, nisi lepo narisala risbico, ne znaš tega , onega, ……).Ne mara, da mlajšo objamem, dam poljubček,pohvalim, …
Večkrat govori, da je zelo nesrečna zaradi nje.Da želi, da je ne bi nikoli bilo.
Mlajša vse to sliši, ji je hudo.Ne spušča se na raven starejše, ampak se umakne.Hudo mi je zaradi nje.Včasih reče; mami pusti me, saj veš kakšno bo starejša delala.To me boli in mi je hudo.Sploh nimam časa za mlajšo, je samorastnik in zaenkrat odrašča v zelo srčno prijazno deklico.
Vso pozornost nam krade ta velika.Z njo se več ukvarjamo, pogovarjamo. Kar “grabi” nas vedno.
Zadnje leto je postala mala upornica.Odgovarja nam, največ meni.Mislim, da me ne spoštuje in sovražim sebe, da sem pustila, da je zdaj tako.
Zdi se mi, da se DOMA oz. ko smo vsi skupaj se samo kregamo, deremo na njo naj pusti mlajšo pri miru.Včasih ji že zjutraj na vse zgodaj kaj ne paše ( seveda na sestrici, ki ji ni naredila nič) in nam vsem pokvari cel dan.In to ji tudi zadnje čase na žalost tudi povem.Ker ne morem več.Psihično me bo uničila.Skoz imam slabo vest zaradi nje.Zaradi mojega konstantnega teženja in kreganja( mislim, da upravičeno) se velikokrat joče, zapira v sobo, ne upošteva me……Tako rada bi, da bi se vsi skupaj imeli fino, igrali in pogovarjali.
Ko pa je v okolju brez sestrice je takole:
super punca, zvedava, radovedna, željna učenja.Obožuje živali, ljudi.Z njo se lahko vse pogovarjaš.Izjemno športen tip.V šoli brez posebnosti.Bila predsednica razreda.Rada je hodila v vrtec, zdaj v šolo.
Zdaj med počitnicami je pri babicah.Ne morejo jo prehvaliti.Vse v superlativih.Meni se pa od 15h naprej doma meša.Ne moremo enega popoldneva normalno imeti. Že, ko se pripeljemo domov se začne.Se mi zdi, da smo že vsi nastrojeni.Vse mora biti po njenem.Če ni, je nevzdržna.
Jaz se zelo trudim, da bi obema posvečala enako pozornosti. Trudim se preživeti enako časa z obema posebej in skupaj. Ne vem kako naj rešim, da bi se sestrici lepo razumeli oz., da bi starejša končno sprejela mlajšo in ne mislila, da je njena konkurenca.

Verjetno ste opazila, da v teh stavkih nikjer ni omenjen oče.No, naš ati je vseeno tu.Na žalost zaradi službe prihaja domov bolj pozno.Je zelo strog.Za njega je pri puncah vse ne, večinoma samo graja, malo, skoraj nič hvali.Še na mojo večjo žalost zelo neaktiven in pasiven do obeh, najbolj do starejše. Ko imava večkrat pogovore o tej naši situaciji in, da sem skoraj samohranilka, mi pravi, da ga odvrneta od vsega že, ko pride domov v kreganje in slabo voljo starejše. Potrpljenja nima nobenega.On bi rad, da bi obe razumele vse kot 20 letnice. One ga ne upoštevajo nič.Tisti trenutek morata, za njegovih hrbtom pa totalni ignore.
Jaz pa sama ne zmorem več. Sprašujem se koga naj pošljem psihologu.Sebe, starejšo ali atija.
Jaz za vse največ krivim njega in njegov NEodnos do njih in seveda sebe.

Joj, zdaj ko se berem vidim, da je vse brez repa in glave. Ampak drugače ne morem opisati.Lahko bi še sto stvari dodala.Upam, da ste saj malo razbrala moj problem oz. kako rada bi imela veselo, nasmejano družino.

Tisočkrat hvala za vaš odgovor.Mogoče kak nasvet za kakšno knjigo za naju oba.

Lep pozdrav,

mamica

Pozdravljena!

Otrokovo vedenje je vedno simptom, nikoli težava sama po sebi. Ravno te dni sem govorila z mamico, ki ima malce drugačen a v principu podoben problem. Vse kar je narobe, je vedenje otroka in če bi se le to spremenilo, bi bilo vse ok. Pa ne gre tako. Z otrokom ni nič narobe, on ne rabi pomoči, to kar potrebuje je drugačen odnos.

Težava je v tem, da otrokovo vedenje vedno zelo dobro kaže, kje so težave. Težje je to sprejeti, prevzeti odgovornost in se spremeniti. Kadar ljudje doživljamo nespoštljiv odnos od sebi močnejšega, vedno svojo »bolečino« stresemo na sebi šibkejšega. Saj poznate: v službi je šef siten do vas, potem ste doma vi do otrok in otrok do mlajšega ali do psa. Tako to gre. Odnos otroka do mlajšega sorojenca je zelo dobra slika odnosa, ki ga imamo starši do tega starejšega otroka. Ko tega spremenite, se bo spremenil tudi otrokov odnos do sorojenca … žal nikoli obratno. Otroci potrebujejo, da se najprej spremenimo sami, šele nato se lahko tudi oni.

To kar vaša osemletnica potrebuje ni enako količino časa, ampak spoštljiv odnos in razumevanje. Tudi mož ni glavni vir težav, dovolj je namreč, da otrok dobi vsaj od enega potrebno dozo spoštovanja in ljubezni, to zadostuje.

Kako od tu naprej … mnogo idej kaj lahko naredite boste našli v starejših odgovorih s podobno tematiko, knjige v branje pa so navedene v seznamu, ki je pripet zgoraj.

Srečno.
Alenka O.