kakanje v pleničko

Lep pozdrav!

Imamo problem s punčko, staro skoraj 4 leta. Ko sem prebrala par vaših odgovorov, me je kar zaskrbelo zanjo.

No, naš problem je nekoliko drugačen od tistih, ki sem jih prebrala. Naša punca je čista približno pol leta, ponoči pa še ima plenico, ki je zjutraj vedno polna. Zelo trdno spi, zato ji je niti še nisem skušala odvzet. Zadnjih nekaj dni me jezi, ker ima očitno rada udobje pleničke in se vanjo tudi pokaka. To se zgodi zjutraj, preden ji jo snamemo, pa tudi zvečer pred spanjem (včeraj recimo sta se s sestrico zelo lepo in živahni igrali, nakar se ji je zgodilo…). Pokaka se izključno, če ima pleničko, medtem ko gre na kahlico, če ima hlačke. Menite, da gre za “lenobo” ali kakšno globjo težavo? Rekla mi je, da ritka ni hotela počakat… Sva se pogovorili o tem, mogoče malo preveč, saj vidim, da vi priporočate, da okoli tega ne delamo galame. To se dogaja kak teden, prej tega ni bilo. Edina sprememba, ki se je zgodila v tem času, je ta, da je zdaj zaradi počitnic v drugem vrtcu. Tega vrtca se je zelo veselila, rada hodi, poleg starih že ima nove prijatelje, pa tudi vzgojitelji so mi rekli, da obe tam zelo uživata.

Pa še to… Mi je hudo, ampak priznam, da sem jo okregala, da se to ne dela, da je velika… Sem naredila veliko škode? Naj še povem, da smo imeli z njo kar težave pri odvajanju od pleničk in da sem kdaj tudi izgubila živce. Vem, velika napaka, ki pa je žal ne morem popraviti.

Pa še nekaj. Ob prebiranju vaših odgovorov sem se zelo zasekirala, namreč občutek imam, da vse delam narobe. Moji punci sta sicer veseli, radoživi deklici, večinoma neproblematični, se pa bojim, da sem mogoče bila kdaj preveč ostra, sploh v primeru izbruhov in dretja. Tega res nisem tolerirala in sem ustavila na način, da sem dokaj jezno in odločno zahtevala, da utihne, poleg tega je v tem primeru sledil “time out”. Deklici sta se navadno umirili, nato pa smo se normalno igrali dalje oziroma počeli, kar smo pač počeli prej, brez pridig, vprašanj… Če sem prav razumela vaše odgovore, izbruhov ni dobro miriti v smislu, da zahtevaš, naj odneha, ker na tak način zatiraš-tlačiš čustva? Je možno, da je kakanje v pleničko posledica tega? Res mi je hudo, ko pomilim, da sem kdaj izgubila živce in odreagirala preveč na grobo (ne v fizičnem smilu) in ranila njuni dušici. Sta namreč res zlati deklici, ki ju imamo radi najbolj na svetu.

Zamislila sem se tudi, ko sem videla, da se me starejša hči kar malo boji, ko kaj ušpiči. Včasih kar pobegne in se mi skrije, pravi, da zato, da je ne bi kregala.

Aha, spomnila sem se še, da če ji kakšna kapljica uide, preden uspe priti do kahlice, kar brez besed gre v kopalnico in se preobleče. Verjetno se boji povedati, kaj se ji je zgodilo. Kako naj odreagiram? Če jo vidim, grem k njej, jo vprašam, kaj počne in ko mi v smehu in zadegi pove, ji rečem, da vredu in da naj drugič gre prej lulat. Če jo vprašam, zakaj mi ni povedala, odgovori, da zato, da je ne bi kregala… Sem otroka čisto zafrustrirala?

Nič me prosim ne šparajte, kar povejte, kar mi gre.

Hvala,
I.

Pozdravljena!

Nič vas ne bom šparala: draga mamica: PRAV NIČ NI NAROBE, res nič. Samo navada je, morda lahko rečete tudi razvada. Plenica je navada. Dokler imate vi udobje tega ali onega pred nosom (ali na ritki), boste to uporabljali, šele ko boste brez tega, bo prišla na vrsto druga možnost. To kar je pri vas »narobe« je le to, da čakate, da se otrok odloči, oz. po vašem neha kakati in lulati v plenice in potem se boste dokončno poslovili od plenic. Pa tako to ne gre, vsaj večinoma ne. Otroka lula in kaka v plenico dokler ima plenico na riti, šele ko je nima, bo začel zadrževati.

Tudi sama imam to izkušnjo mojega prvorojenca. Čez dan je bil brez plenice in ponoči s plenico dokler nisem en dan po naključju ugotovila, da se polula v plenico že zvečer praktično ko mu jo dam gor. In kot strela z jasnega mi je bilo takoj jasno, da čakam nekaj, kar se ne bo zgodilo. Naslednji dan smo se poslovili od plenic tudi ponoči.

Otroci ne lulajo in kakajo v sanjah ampak v fazi plitkega spanja tik pred ali po zbujanju. Če malo pazite, da zvečer preveč ne popije, bo zagotovo vse ok do jutra in ko se otrok zbudi gre na WC (brez prisile). Ko ni več pleničke se to zgodi hkrati s tem ko je otrok suh podnevi (le nekaj dni zamika).

Še besedica o vaši jezi: dokler zmorete prevzeti odgovornost in za svoja čustva ne krivite otroka, … je vse ok. S tem pa otroka učite vzorca obnašanja. Če ste s tem ok, potem je vse ok. Če opazite, da se vas otrok boji, spregovorite o tem z njo in se pogovorite … morda skleneta skupaj kakšen dogovor. Če boste vi videli otroka in ga jemali resno, bo tudi on videl vas.

Ni narobe, da od otroka pričakujete in zahtevate, da preneha (kričati, tuliti, noreti itd.), a hkrati dovolite, da vam mirno v naročju izrazi svoje občutke. Ne rabite dovoliti norenja in tuljenja, da bi otroku dovolili, da se izrazi. Izražanje čustev ni norenje in agresija, ampak jok in besede o tem kako nam je.

Na splošno pa res, draga mamica, nič ni narobe z vami, prav dobro vam gre, le tako naprej. Ne bojte se delati napak, napake so zato, da se iz njih učimo in ob otrokih rastemo najprej mi sami.

Srečno.
Alenka O.