Pozdravljeni ga. Alenka!

Prebiram vase odgovore in misli, in priznam, da mi je vse to zelo blizu. Vseeno pa se v praksi pogosto zgodi, da ne deluje. Ko skoraj 4 letna hci pade v jok in norenje zaradi ze ene malenkosti in se ji skusam priblizati, da bi jo pomirila z razumevanjem, me odriva in bezi stran od mene. Ni sanse, da bi jo imela v narocju, niti videti me noce takrat. Brcanje, kricanje, rencanje je takoj na sporedu. Moz se bolj nagiba k vidiku, da pac potrebuje cas zase in da se bo ze sama pomirila. Tako jo pustiva samo, meni se srce sicer para, ampak blizu me pa ne spusti. Tudi ce se odlocim, da bom zraven nje, zbezi ponavadi k ocetu in se tam umiri v sekundi.
Tezko mi je, ko vidim, da se me hci dejansko izogiba in sem le redko tista prava oseba, h kateri bi se zatekla po pomoc.
Pa se nekaj. Kar naprej se hoce nosit. Tudi doma. Le redko jo nekaj tako navdusi, da bo sama hodila. Predvidevam, da ji nekaj manjka, pa ne znam ugotovit kaj oz. kaj delam narobe.
Hvala za pomoc.

Pozdravljeni!

Kaj ne deluje?

Če nas otrok odriva stran in ne sprejme naše bližine, ko se razburja, je to jasen znak, da odnos potrebuje popravila. Tako kot bi se vam želel približati mož, pa bi ga odrinili stran, to ne pomeni, da je z vami nekaj narobe (ali z njim), ampak z odnosom. Enako je pri otrocih, le da smo za ta odnos 100% odgovorni odrasli, otrok ne more popraviti tega odnosa, nima te moči, to lahko naredimo le odrasli. Če vas odriva stran, pomeni, da rabite zgraditi nazaj porušeno zaupanje. Tisti hip jo pustite pri miru, pa se približate kasneje, ko je otrok bolj odprt, dovzeten in bodite pozorni, da takrat ne začnete »pridigati o tem kaj je prav in kaj ne«, to ne gradi zaupanja … Zaupanje gradi razumevanje, spoštovanje in zavedanje starševske odgovornosti. … Pa proč z občutki krivde, nič ni narobe z vami, vse to so le lekcije, ki nam jih življenje ponuja, da se jih naučimo. Z njimi bo življenje lepše.

Če se otrok hoče nositi bolj kot je to letom primerno, je to prav tako lahko znak pomanjkanja zaupanja … zaupanje gradi več dobrega kot slabega in dovolj sproščenih mirnih in ljubečih trenutkov bližine. Včasih je za otrokovo porušeno zaupanje krivo tudi počutje staršev – mi pod stresom, otroci pod stresom, drugače ne gre. Včasih pa ni s tem nič narobe, le krasen način, da otrok poskrbi za več fizične bližini in s tem ni nič narobe.

LP
Alenka O.