Pozdravljeni,
doma imamo 4 letnika, ki je po tem, ko je že osvojil lulanje, začel podnevi lulati v hlače. Ponoči nesreč ni. Prebrali smo vaše pretekle odgovore in delali po nasvetih… In zdelo se je, da je težav konec.
Nekaj časa je bilo spet vse v najlepšem redu, potem pa znova. Iz pogovorov s sinom smo prišli do problema – fant iz vrtca. Vsak dan ga omenja, da fant v vrtcu špuka, kaže jezik… Da noče v vrtec zato, da bi še k babici… Na to smo opozorili vzgojiteljice. Da se bodo pogovarjali, je bil odgovor… Da je fant res problematičen. A problem ostaja.
Ker so trenutno počitnice, sin pa zato 2 meseca doma, po 10 dneh doma še vedno vsak dan večkrat in posebej zvečer pred spanjem omenja fanta. Veliko ga napeljujem na njegove občutke, a se mi zdi, da ni napredka. Sin je sicer miren, nenasilen, ves čas ga učimo, da se z nasiljem nič ne doseže, da se da po mirni poti vse dogovoriti. Ker je komunikativen, tudi neznane otroke veliko ogovarja, jih vabi v igro. Opažam, da kakor hitro je v družbi glasnejših – agresivnejših otrok, obnemi, se umakne ali pa “jih dobi”.
Ker je moja narava dela takšna, da sem zdaj lahko res veliko z njim, se veliko pogovarjava. Nesreče se zdaj še dogajajo, a redkeje. Smo na pravi poti?
Razmišljam, da bi pred vstopom v novo šolsko leto tega fantka z mamico povabili na sprehod, igranje… Je to smiselno?
Zdi se mi, kod da smo obstali na eni točki, da ni napredka. Ali je to le moja negotovost?
Hvala za vaše delo, nam je v veliko pomoč.
Pozdrav
UrsaSr

Pozdravljeni!

Vaš sin ne potrebuje več razumevanje (tega mu nudite dovolj), ampak »akcijo« … da ga konkretno opremite s strategijami, kaj in kako naj, da mu pomagate videti tega fanta kot »manj strašnega«, da mu pomagate v igri postaviti se zase, predelati občutke do tega fanta, da mu pomagate do izkušnje, da zmore postaviti se zase. To kar vašemu fantu manjka je občutek moči, da zmore, da lahko, … sedaj ga je samo strah in ta strah je tako močan, da sin odreagira tudi z lulanjem.

Če poznate družino je ideja s srečanjem super, pred tem odkrito govorite s starši, pa bo ok. Če se bosta obe strani trudili, bo sin zagotovo dobil boljšo izkušnjo. Predvsem potrebuje izkušnjo, da se lahko in zna postaviti zase, kar lahko naredite tudi vi v njegovem imenu, če sinko ne bo zmogel.

Sicer pa sem vesela, ko vidim in berem, kako starši resno jemljete svoje otroke, kako jih znate razumeti in še bolj, ker jim znate dati to, kar potrebujejo. Pravijo, da smo v času sprememb, v odnosih prav gotovo in moja izkušnja je, da boste starši prvi, ki boste začeli vzgajati drugače … šele nato bodo sledili strokovnjaki in institucije.

Srečno
Alenka O.

Pozdravljeni,
hvala za odgovor in vse kar počnete, tudi zaradi vas smo takšni 🙂
U

Pozdravljeni, ponovno se obračamo na vas.
Preživeli smo dolge počitnice in se vsakodnevno veliko pogovarjali. Na koncu počitnic smo se srečali s fantom in skupaj (ob naši prisotnosti) sta se fino igrala. Od takrat naprej ta fant ni več “bav bav”.Sin pa kot da išče vedno nove in nove izgovore. Zdaj ni več ta otrok, videli smo, da si izmišljuje nove otroke. In ker smo bili v situaciji skupaj z njim, vidim, da si to izmišljuje.
In lulanje je še vedno prisotno. Nekaj dni je bilo v redu, pa se je spet ponovilo. In zdaj se stopnjuje. Prebrala sem vaše odgovore o lulanju, grizenju… V odnosu do sina je nastal kratek stik. Temeljito sem pogledala sama vase, včasih od utrujenosti in stresa pri delu, to nehote prenašam na sina. Spomladi smo v družini vsi imeli stresno obdobje, ko smo skoraj izgubili dedka. Zdravstveno stanje se mu je zdaj izboljšalo.
Vem da ni prav, a na trenutke izgubljam potrpljenje, ko je v presledku nekaj minut večkrat moker. Vidim, da četudi tega ne pokažem na glas, to občuti. Če se doma dosledno držimo, da ga pustimo, ko se polula sam reče, da bi se rad preoblekel. Damo mu suha oblačila in to je to.
Babica ga kar naprej opominja, včasih kar odnese na stranišče.
Naj vztrajamo in bo res samo minilo? Je v meni prevelik dvom? Zdi se mi, kod da sem v slepi ulici.
Lp
U

Pozdravljeni!

Morda vam bo pa v pomoč moja lastna izkušnja z mojimi otroki:

Lulanje so solze, ki jim nismo pustili, da se izjokajo oz. strah, ki mu nismo dovolili, da se izrazi in predela. Pred kratkim smo poleti zvečer sedli na kavč in gledali neko oddajo o živalih. In te oddaje znajo biti kar kruto realistične … in tako je bila tudi ta. Prikazali so, kako je ena večja žival pojedla pingvinčka in kako je potem umrl še mladiček, ker ni imel mamice. Šestletnica in osemletnik sta razumela mojo razlago o tem, da je to tako pri živalih, štiriletnika pa je pretreslo malo bolj. Nisem si vzela dovolj časa, da bi to stisko dal ven iz sebe in sem ga bolj tako na hitro potolažila in zjutraj je bila poplava v postelji … pa se je to našemu malemu res malokrat naredilo. In takoj sem vedela zakaj. Tako sem si tisti dan vzela zvečer čas zanj in spregovorila še enkrat z njim o tej oddaji, da je lahko izrazil svoj strah in potem je bilo ok.

Včasih potrebujemo le na glas spregovoriti o strahu. Omenili ste dedka in morda je to povezano. Vsekakor pa začnite zavestno dajati prostor pogovorom o strahu o bolečih neprijetnih stvareh, malo po malo … ne nekih hudih pogovorov (še manj razlag, zakaj tako), le dovolite, da se otrok tako počuti, da ga je strah, da sliši iz vaših ust, da je tudi to del življenja, da smo se vsi bali za dedka… moja izkušnja je, da potem lulanje izgine.

Alenka O.

Pozdravljeni,
hvala za odgovor. Minil je skoraj mesec dni in bom poročala… Začela sem tapkati 🙂 sebe in se res zavestno umirjati. Vsem okoli smo povedali o problemu lulanja in prepovedali vse “hude” reakcije (najprej pa seveda sebi in se oba s partnerjem kontrolirava in tudi drug drugega).. Z otrokom v prostem času res veliko “norimo, kotalimo, skačemo, tekamo” po igrišču, travniku, bazenu, doma… Nove vzgojiteljice v vrtcu so tudi pristopile in se s fantom veliko pogovarjamo. Ja, v njem se je nabral en velik strah, da ga je bilo celo pri kosilu strah prositi še za hrano.
Rezultat: suh pride iz vrtca, doma se še zgodi kakšna nesreča, a vemo, da smo na pravi poti.
Lep dan
U