Pozdravljeni!

Mene pa zanima kdaj otrok preraste uspavanje z dojenjem, zibanjem v naročju, vozičkanjem, vožnja z avtom. Namreč… moj 11 mesečnik še vedno ne zna zaspat sam. Pa ja “kriva” sem sama, ker ga nisem naučila. Še vedno se ponoči pogosto zbujamo. In kadar je treba zaspat (čez dan in zvečer) mu pomagamo. Me to sicer ne moti. Sem se navadila. Me pa vseeno zanima, kdaj zna otrok sam zaspat nazaj, če se npr, zbudi sredi noči. V nobenem primeru pa ne pride v poštev učenje v smislu pustiti ga jokati.

Pozdravljeni!

Otrok ne potrebuje zibanja, vožnje z avtom, vozičkanja, dude … potrebuje pa vašo bližino, da lahko zaspi. Če te nima, pograbi prvo, česar se lahko oklene, da mu pomaga, da se lahko pomiri in zaspi: dojenje, zibanje, avto, voziček … vse to so slabi nadomestki bližine. Najbolje je, če vse to čim prej opustite in začnete otroka uspavati tako, da se z njim skupaj uležete v posteljo. Do kdaj pa otrok potrebuje vašo bližino, da zaspi oz. kdaj se otrok nauči zaspati sam? Vse življenje, le oblike se spreminjajo …. tudi mi odrasli spimo skupaj v isti postelji in neredko hodimo spati skupaj ob isti uri … Otrok potrebuje bližino in če mu te ne odrekate, le izbirate različne oblike, ne bo iskal različnih nadomestkov bližine … Prvih nekaj let bo to fizična bližina, da lahko zaspi, s šolarjem se lahko le še pocrkljate, pogovorite in ga pustite samega v sobi … in če boste tako vzgajali otroka, mu boste dali nekaj neprecenljivega: ne bo iskal svoje “polovice”, ko bo velik … ampak še eno odrasli zrelo osebo. To pa je danes že prava redkost :))

LP
Alenka O.

Pozdravljeni,

Mi imamo pa težavo z dnevnim spanjem našega 2 in pol-mesečnika.

Občutek imam, kot da ga je strah zaspati zato, da ne bi zamudil dogaja okrog sebe? Večkrat se zgodi, da že trdno zaspi, nato pa se po 10 ali 15 minutah zbudi in na veliko gleda (mine kar precej časa, preden se začne oglašati, jokati lahko začne tudi šele po pol ure, sicer pa je nemiren in ne zaspi sam nazaj). Če ga vzamem iz posteljice se pomiri in ponovno zaspi (to počneva tudi do 5x).
Največkrat sva sama doma, tako da ni kakega džumbusa, ki bi mu motil spanje. Uspavava se z dojenjem in “podaljšanim” podiranjem kupčka (nosim ga prek ramen). Postane pa “tečen” (nemiren) če je buden več kot 4 ure. Sicer ponoči lepo spi 6-8 ur brez prestanka, nato pa še 2 do 3krat po 2 uri (vmes se podojiva). Čez dan je sicer zelo miren in je lahko tudi sam v prostoru, tako da mislim da ga ni strah samote.

Zanima me, ali obstaja te vrste strah? Ali pač najin malček ne rabi toliko spanja? (čez dan ga poskušam dati spat 2krat in običajno spi 2 uri).

Pozdravljeni!

Znotraj nas so še vedno starodavni geni, ki pravijo bližina mamice je preživetje in samota je nevarna. Dojenček je opremljen z mnogimi strategijami (nezavednimi, nagonskimi), da si zagotovi nenehni bližino mamice. Samota zanje je enako, kot bi vas izstrelili v vesolje in vam nič povedali zakaj in kako in če bo kdo kdaj prišel po vas. Če boste to pokazali ali ne, vas bo strah.

Vam povem še mojo lastno izkušnjo. Ko se je rodil moj tretji otrok sredi noči, je kmalu po rojstvu mož šel domov (doma sta spala 2 in 3 leta stara starejša otroka in rabil je biti naspan), jaz pa sem ostala z novorojenčkov v porodni sobi in prišla je babca, otroka uredila in potem ga je pustila kar na mizi pod lučko in rekla: ga bom kar tu pustila, saj zgleda prav zadovoljen. … Še preden sem osupla lahko kaj rekla, je že ni bilo več. In otroček je bil res čisto miren, toda ne miren od zadovoljstva, ampak strahu. In ko je čez dolgih nekaj minut prišla babca k meni in mi dala otroka v naročje je nekaj minut neutolažljivo jokal.

Vsi starši poznamo pojav, ko se otrok udari na igrišču, pogleda okoli in če ne vidi mamice, se pobere in gre dalje … če pa vidi mamico, pa zajoka in pride po objem in tolažbo. Zakaj prvič ne zajoka? Ker ga ni strah? Ne. … Ali zakaj v drugem primeru zajoka? Ker izsiljuje in je razvajen? … Ne.

Otrok se prestraši, toda strah z jokom pokaže šele v ljubečem naročju starša, ko se lahko oddahne. Ste se kdaj česa zelo ustrašili. Takoj ste »zmrznili« … ko pa je bilo za vami, pa ste začeli jokati, še posebej, če ste lahko to komu povedali. Z jokom in bližino ljudje sproščamo čustvene usedline. Jok je zdravilen.

Zato poskrbite, da vaš otrok ne bo sam, ko se zbudi. Samota pri 2 mesecih je zagotovo nekaj zelo zastrašujočega. Otroka ni strah, da bo kaj zamudil, strah pa ga je zagotovo, če ostane v prostoru sam.

Srečno
Alenka O.