Pozdravljeni, sin je že od malega vseskozi ljubosumen na zdaj 4-letno sestrico. Kljub temu, da mu nikoli ni manjkalo pozornosti, ljubezni, oba starša se ukvarjava z otrokoma, vključevala sva ga tudi, ko je bila dojenček. Problem je predvsem nenehno spravljanje na sestrico – poleg običajnih sporov glede igrač, ki pripeljejo do ščipanja ali premočnega stiskanja – me skrbi predvsem to, da se spravi nanjo, kadar ona meni nagaja. Torej, če mala vrešči ali se mi upira, prekine svojo dejavnost, priteče k njej in ji nekaj naredi. Kot da bi hotel reševati zadeve namesto mene. Pa z grdimi besedami jo obklada. Ko sta kje drugje, je ponavadi ljubeč do nje in zašščitniški. Druga stvar so izbruhi jeze, povezani predvsem z mano, pri atiju si ne upa, poskuša, a ga ati disciplinira. Tudi ta težava se vleče že dolgo, kljub temu, da se o tem vseskozi pogovarjamo, skušamo poiskati rešitve, hodiva tudi v posvetovalnico za otroke. Ko je slabe volje, mu kaj ne paše, ni po njegovem, če so hlače preširoke, če noče zjutraj vstati, se začne trmati. Danes to zgleda tako, da mi jezika nazaj, je nesramen, mi govori, da nisem dobra mamica, zadnjič me je po dolgem času (dveh letih nekje) klofnil, ko je norel. Zaradi banalnosti – njemu pa verjetno pomembne stvari – ker mu nisem pustila, da gre nekam z mamo, saj je bilo prepozno in je bilo treba spat. Zjutraj sta namreč otroka kljub 9,5-10 urnem spancu velikokrat sitna, težko ali nemogoče ju je zbuditi ne da bi prišlo do incidenta. S sinom se skoz pogovarjava, da razčistimo sproti nasilne izbruhe, seveda mu je hudo po tem, ko se zgodi. Skušam mu pomagati, da se pomiri, ko se začne, a je težko, ker takrat niče telesnega stika. Redko ga uspem pomiriti, da ga zgolj stisnem k sebi. Zavedam se, da je otrok odraz staršev, če so starši nervozni in obremenjeni pa je še težje. Poleg tega se mi zdi, da otroke vedno priganjamo, ker se nam mudi. Zjutraj v šolo oz. vrtec, popoldne k nalogi, zvečer v posteljo. Ni čudno, da so tudi otroci zafrustrirani in eksplodirajo. Eni pač lažje upravljajo svoja čustva. V posvetovalnici mi res prijetna sogovornica pravi, da smo na dobri poti, da imamo zlatega fanta, ki se zaveda svojih mankov, zato se veliko pogovarjata, kaj je prav in kaj ni v odnosu do sestrice in staršev. Otrok je zelo inteligenten, psihologinja pravi, da gre za t. i. dvojno nadarjenega otroka, ki je hkrati zelo subtilen, ima zelo razvit čut za druge, za njihova občutenja. Vedno me prebere, če sem čudne volje. In takšni otroci tudi hitreje neprimerno odreagirajo. V šoli je med boljšimi, v začetku je bilo nekaj vedenjskih težav, predvsem prilagoditev na šolo, ampak zdaj razredničarka pravi, da je precej bolje in je zadovoljna. Nima pripomb, pri pouku pa itak sledi in je v vrhu povsod, na likovnem področju pa talent, pravi. Seveda me veseli, da v šoli ni težav, ampak treba je rešiti zadeve doma. Napisala sem obširneje, da mi boste lahko lažje svetovali. Če bo treba, bom pripisala pa še kak primer. Hvala za mnenje.