Trma ali napaka staršev

Pozdravljeni.

Imam 22 mesecev starega otroka. Zavedam se, da je prišel v obdobje podrejanja zunanjega sveta in oblikovanja svoje osebnosti, ampak… Zadnji mesec se z možem srečujeva s sledečim: bom umil zobke, ne bom umil zob, se bom oblekel, ne bom se oblekel, gremo vem, ne gremo ven. Verjamem, da nisva edina, ampak včasih gre tako daleč, da bi mu najraje na silo umila zobe. Tega ne naredim, nekako nam potem rata, ampak po borbi sem tako izčrpana! Sprašujem se, kje sva naredila napako. Poleg zgoraj omenjenega se dogaja še to, da si npr pri oblačenju zmišljuje kdo naj ga obleče. Zavedam se, da se sin ravna po svojih malčkovih željah in na to ne gleda kot na izmišljevanje, ampak ta način dolgoročno ne bo funkcioniral. Včeraj sem mu rekla, da ga hočem jaz oblečt in je jokal in jokal… Klical je očka, a mu nisem pustila zraven. S tem sem dosegla samo to, da je bil otrok pod stresom. Sem mu kratko ponovila, da ga hoče mamica oblečt, ker ima očka delo. In to se dogaja tudi, ko partnerja ni doma. Mislim, da je sinovo obnašanje tudi posledica tega, da sem v zadnjem meseco konstantno pod stresom in to zelo verjetno čuti. Prej tem obdobjem sva več ali manj skozi igro počela stvari. Zdaj se mi pa včasih zazdi, da bi pa ja lahko že razumel, da to ne gre vedno tako. Neumno, kajne? No, tega se ne morem znebit.
Se to dogaja tudi drugim staršem? A je tole zmišljevanje tudi del ‘trmastega obdobja’ ali sva naredila napako, ko smo vse počeli skozi igro. Sej npr, ko mu kaj resno in odločno povem, me razume. Ali pa se mi to samo zdi oz, je tole res samo zato, ker sem v stresnem obdobju??
Lahko prosim za kak komentar oz nasvet Alenke..?
Drugače pa lepo sodelujemo, kar se tiče igranja, pospravljanja igrač, zelo zelo rad se vključuje v pripravljanje kosila, hodi v vrtec (tam je vse bp)… Aja, pa zdaj je prišel v obdobje, ko hoče vse sam. Kako naj mu jasno dopovem, da je za nekatere stvari še premajhen..? Včasih je kar naporno.. Aja, pa sploh si ne pusti noska spihat-tudi to hoče sam. Mu dam robček in potem piha v robček, a ko mu rečem, da bom pa zdaj še jaz bibe pregnala iz noska se spet začne gonja.. Dans zjutraj sem se šla kar spihat v sosednjo sobo-mudilo se nama je v vrtec, službo..
Skratka, vem, da nisem edina, me pa zeloooo zanima, kako se ostali starši lotevajo tega.

Za odgovore hvala že vnaprej!

No moj odgovor res ne bo strokoven, lahko pa povem kako se soocamo z otrokovo trmo ki v milejsi obliki traja ze od prvega leta v hujsi pa od zadnjega meseca. Poleti bo stara tri leta. No malo jo najbrz stiska ker je na poti dojencek. Trmo ima po meni in nekako tudi v sebi iscem odgovore kako z njo ravnati – v vecini primerov uspem,me pa tudi spravi ob zivce.

Kakor koli, kar se tice umivanja zob in drzanja za roke na sprehodu ob cesti ne popuscam niti za milimeter ker je nujno in je slo samo dvakrat na silo potem je videla da drugace ne gre. Kar se tice oblacenja, pihanje noska, obuvanja, postiljanja postelje in podobnih lahkih opravil, ki jih hoce sama narediti ji pustim s tem da ji nevsiljivo pomagam. Pri dveh letih je bilo potrebno veliko pomoci zdaj le se malenkost. Obuje se sama samo povem ji se na katero nogo gre cevelj, zavezem jaz, ce pa je na jezke pa sama zapne. Pri oblacenju ji podajam oblacila in jih tudi tako obrnem, da jih prav oblece, posteljo popravim ko je ni v sobi… vse te zadeve pa vzamejo cas, zato se zacnemo pred odhodom pripravljati eno uro prej – tako je dovolj casa za vse, ona se napravi in obuje pa tudi pocese lase, jaz in njen ocka pa imava cas da vse urediva in se se kaj spomniva da je treba urediti ali vzeti s sabo, pa nismo nic podstresom. Glede noska pa tudi nasa ni pustila da bi ji obrisala jaz ali kdo drug. Smo ji dali robcek iz blaga (sicer bi ga strgala) in dovolili da si sama obrise nos, vendar potem tudi zahtevali da ima robcek v rokah in si pogosteje brise nos ker si ga v prvo ni ddovolj obrisala… vcasih sem se rekla tukaj in tukaj si popravi ce je kaksna svecka visela ob strani pa je to tudi naredila. Vedno ko je sama kaj naredila je dobila tudi pohvalo in bila vidno ponosna nase.

Poskusite vzeti vec casa za oblacenje in podobne zadeve cetudi to pomeni da zjutraj prej vstajate-pojdite pa zvecer prej v posteljo da boste spociti. Mogoce bi tudi besedo hocem zamnejali z moram. Sama sem ugotovila da pri stvareh ki morajo biti urejene ne debatiram zakaj in kako, pri ostalih ki pa niso nujne pa pustim da sodeluje in lepse in hitreje prideva obe do rezultata, ki sem ga zelela.

Enako kot komentatorka zgoraj, tudi mi načeloma dovolimo, da večino stvari otrok dela sam, vendar vztrajamo, dokler niso narejene. Ko pa se za kaj odločimo, je pa potrebno to tudi narediti, pa če se cel svet na glavo obrne. Parkrat je bil problem s privezovanjem v otroški sedež, smo vztrajali in je otrok jokal kot da ga režemo, zdaj če se pojavi enak problem, samo rečem ali se bo vsedla sama, lahko jo po jaz posedem, samo bo takrat verjetno spet jokala – brez problema se sama vsede…

Ne zavedaš se na prav način ;), zato se ti upira, ker ga ne obravnavaš kot samostojno osebo ampak mu “vsiljuješ stvari” čemur se on upira.
Namesto da ga siliš umivat zobe, “ker morajo bit čisti” kar mimogrede zanj ni nikakršen argument, ga raje tako vmes med igro opomni kako ima umazane zobke, kako ima umazan nos..itd in ko bosta opazila, da se ogleduje ali pa skriva mu ponudita rešitev oz pomoč. -Naj najprej sam potem mu rečeš, da “je tam še malo umazan” če mu lahko vidva (ti ali partner) pomagata če ne naj še sam drgne in potem spet “še ni dobro” in potem mu “pomagaš” (umiješ do konca).
Ko želi da ga nekdo drug nap. obleče in začne trmarit mu recita ” a ne vidiš, da ima to in to delo, kaj si siten?”, hkrati naj drugi potrdi te besede.
Če se ne želi obleč se oblecita sama in ga potem vprašajta ” a ti pa ne greš z nama?” (ven gredo samo tisti, ki so oblečeni 😉

Ps Upam da bom prišel čez cenzuro :)))
itd.itd

Pozdravljeni,

mi imamo 19-mesečno hči in se srečujemo s podobnimi problemi. Punčka ima od rojstva zelo trden karakter, zelo je vztrajna in odločna, da uveljavi svojo voljo. Ko bi marsikateri otrok že obupal, ona še vztraja in vztraja, tudi po tleh se že meče, ko ni po njeno in kriči, kot bi z nje vlekli kožo. Seveda to ni pogosto, le ko pač ni po njeno in ko kaj ne more dobiti. Berem vaše nasvete in nasvete gospe Alenke in včasih enostavno ne razumem, kako vam nekaterim uspeva (če vam sploh)? Včasih ni problema, če si doma in če ima cela družin čas se pregovarjati, ampak kaj pa takrat, ko časa enostavno ni, ker se nekam mudi??? Zvečer se imamo čas igrati okoli umivanja zobkov in oblačenja v pižamo, zjutraj pa to včasih ni izvedljivo. Ker če se mlada gospodična odloči, da ne bo imela plenice in da se ne bo oblekla, bi lahko trajalo celo večnost, da bi jo zamotila in pregovorila v sodelovanje. To pa včasih žal ne gre in potem – priznam – naredimo kakšno stvar na silo. Še posebej oblačenje in obuvanje. V vrtcu poslušamo, da ni fajn, da zamujamo zajtrk, seveda tudi v službo ne moremo zamujati, po drugi strani pa otroka naj ne bi zbujal, če je zaspan, bi mu moral dati čas, lepo počasi, mu povedati, ga pregovoriti lepo, da ni kravala.. Včasih naju spravi tako daleč, da ujame kakšno po ritki in takrat se čudežno umiri, lahko ji daš pleničko gor in jo oblečeš. Seveda mi je potem grozno žal, da sem jo kresnila (itak da ne fejst, pač ravno toliko, da je čutila in da je vedla, da se ne hecam), ampak po drugi strani pa se zavedam, da ni šlo drugače, ker je bil tak cirkus, da to ni za nikamor!

Lahko je pametovati in vzbujati staršem slabo vest, me pa prav zanima, kako bi vsi vi, ki pametujete, kako je treba lepo, po ovinkih itd., ravnali v določenih situacijah, ko jaz recimo izgubim potrpljenje in živce. Pa ne samo jaz, v istih primerih tudi moj mož, čeprav je zelo strpen in umirjen tip človeka. Enostavno včasih otrok prestopi mejo in kdor trdi, da nima meje potrpljenja, jaz pač trdim, da laže.

Zgoraj berem zadnji post (On_), kjer pravite, da je treba otroka lepo pregovoriti, da se mora obleči in obuti, če želi ven. Midva to njej vse razlagava, oba že oblečena in obuta stojiva v predsobi, ji govoriva, da moramo obuti čeveljčke, če želimo “papa”, da smo vsi obuti, samo ona ne… celo tako sem že naredila, da sem jo pregovarjala in ker ni pustila, sem stopila na hodnik ter zaprla vrata, kot da sem šla ter jo pustila doma. Čez nekaj sekund pridem noter in spet pravi, da mora obuti čevlje in da ji bom pomagala, na vse možne načine, lahko sama, lahko skupaj, kakorkoli lahko obujemo, samo da obujemo in gremo papa… Pa vem, da hoče iti, ker sili pri vratih ven in to kar bosa, je ne gane! Tudi naga in bosa bi šla, pa se ji ne bi zdelo nič narobe. Tako da pri nas ta “finta” žal ne deluje, če ji rečemo, da bo ostala doma. In kak v tem primeru narediti, da bo prav in da ne bo na silo???

Pozdravljeni!

Dve vrsti vzgoje sta: ali vzgajate z močjo ali pa z odnosom. Če vzgajate z močjo, zgubite odnos (tako kot vaš šef zgubi vaše zaupanje, če vas v kaj prisili), če imate odnos, vam otrok sledi, ko v določeni situaciji to od njega potrebujete.

Če pride do težav kot jih opisujete: kljubovanje, trma …je to znak, da odnos potrebuje nekoliko popravila in ne otrok. … Ko se popravi odnos, izginejo simptomi.

Zdaj pa del, ki ga večina staršev ne razume: Težav ne rešujete takrat ko se pojavijo. Težav ne boste rešili, ko se otrok upira, kljubuje, takrat mirite situacijo in izberete linijo najmanjše škode. Težave v odnosu rešujete PREJ in POTEM …

Torej ni težava v tem, kaj tisti hip naredite (no tudi, če vedno odreagirate s silo), odnos popravljate v »mirodobnem času«. Ali otroku primanjkuje bližine ali pa samostojnosti in zaupanja. Če popravite eno ali drugo (kar je pač problem), bo trma in kljubovanje izginilo tako kot je prišlo.

Če vztrajate pri teoriji, da je to »faza, ki bo minila«, bo res minila, toda odnos bo ostal skrhan in težava bo le dobila drugo obliko …

LP
Alenka O.

Pozdravljeni,

prebrala sem vaš odgovor še tukaj in moram reči, da mi je končno jasno, o čem govorite. Ne bom iskala opravičila zase, ker vem, da je vse res, prebrala sem si tudi vaš prevod članka o grizenju in ja, vse je res. Malčki so po eni strani zelo občutljiva bitja, po drugi strani pa zelo pametni in predvsem bi vse radi počeli enako kot mi, odrasli. Problem je v temu, da se odrasli premalo vživimo v kožo malčka. Že tako je težko popolnoma razumeti, kaj se plete po njegovi glavi, ampak vseeno se premalo zavedamo, kako zelo nas otroček potrebuje. Po enem letu ga damo v vrtec in premalo se zavedamo, kakšen stres je to za malčka, čeprav joka in stoka, ko ga zapuščamo. Še manj se zavedamo, da ni normalno, da smo po 9-10 ur zdoma zaradi službe in potem pričakujemo, da bo otrok samo zelo vesel, da nas vidi. Čudno se nas zdi, da plane v jok, ko pridemo ponj v vrtec, v resnici pa je končno našel varen objem mamice/očka, kjer se lahko “spiha” oziroma po malčkovo zaupa vse, kar se mu je čez dan pripetilo.

Pred porodom sva hodila v Šolo za starše, fajn predavanja, ampak glede na to, da je vzgoja veliko bolj zapletena zadeva, bi bilo bolj smiselno, če bi kdo nudil še kakšna predavanja na to temo.