Najdi forum

otrok me zavraca

Spoštovani,

Sem mama dveh sinov, starejši je star 10 let, mlajši pa 4. Otroci mi veliko pomenijo, mlajšega sem si dolgo želela in v pričakovanje rojstva je bilo vpeto veliko čustev. Prvo leto je bilo vse v najlepšem redu. Nase sem prevzela večji del obremenitev z otrokom, saj je mož potreboval kar nekaj časa, da je otroka sprejel. On si namrež novega člana družine ni želel. Sprva se je pravilno posvečal starejšemu sinu, ker sem bila sama preveč zaposlena z malim. Ko pa je mali dopolnil 3 leta, so se naši odnosi čudno spremenili.
Mož je kar naekrat prepoznal veliko svojih karakternih potez v malem in prisluhnil njegovi trmi na povsem drugač način kot jaz. Trmo malega prepozna kot svojo, češ da je mali zelo podoben njemu samemu. Sedaj sem postala jaz tista, ki je pogosto nestrpna in ki ne prenesem, da me otrok tepe ali ne posluša, če mu rečem naj že preneha skakati po postelji. On pa to počne vse pogosteje. Kot bi vedel kako me bo prizadel, me sedaj pogosto zavrne. Želi v posteljo k očiju, želi da ga on pride iskat v vrtec, želi da se on igra z njim…. Jaz ostajam le za tolažbo. Ko se z očijem spreta, pride k meni. Še vedno se najbolj umiri le pri meni. Ampak poišče me le tedaj, ko je v stiski. Pogosto me popravlja, moj štiriletni otrok mi pove, da ne znam popraviti igrače in sem zato “majhna”.
Zavedam se, da je vpet med odnos, ki je med mano in možem in da je ta odnos slab, poln nerazčiščenih misli in dejanj. Mož me namreč zanemarja, želi vedno imeti prav. Občutek imam, da je vzel malega za to, da ima orožje s katerim se bori proti meni. Seveda ga ima rad in to z veseljem dojemam, vendar mi je hudo, ker sem dobila stransko vlogo. Včasih se mi zdi, da tekmujeva kateri bo več časa z njim, čeprav sva oba zelo obremenjena z delom.
Z možem se o tem ne morem pogovarjati, ker ne razume mojih čustev. Postala sem bolj aktivna, več časa se igram z malim, ampak še vedno je oči tisti, ki ga uboga na besedo oz je tisti, ki ga išče za igro. Počutim se odrinjeno. Kot bi me mali otrok ne začutil kot svoje mame. S starejšim sinom pa imam zelo lep in dober odnos.
Vem, da gre za zmešnjavo čustev in ne vem, kje naj začnem klobčič odmotavati.

Hvala za vaš odgovor.

Pozdravljeni!

Klobčič začnite odmotavati pri tem, da najprej stvari postavite na svoje mesto, da začnete gledati na odnose malo drugače.

»Kot bi vedel kako me bo prizadel, me sedaj pogosto zavrne. Želi v posteljo k očiju, želi da ga on pride iskat v vrtec, želi da se on igra z njim…. Jaz ostajam le za tolažbo.«

Ne jemljite tega osebno, res ne. Kot bi vi želeli nekaj od šefa, pa pride mimo sodelavka in nekaj hoče od vas, pa ji vi rečete: Ne zdaj … In ona bi bila užaljena. Vidite. Nima veze z njo, to je vaša stvar, vi sedaj potrebujete šefa. … Tako kot vaš sin v tem obdobju potrebuje očeta. Vse je ok. Uživajte v tem, da sta se takole povezala glede na vse, kar je bilo na začetku … Nekaj morata nadoknaditi. Vse je v najlepšem redu.

»Pogosto me popravlja, moj štiriletni otrok mi pove, da ne znam popraviti igrače in sem zato “majhna”.«

…Na takole odgovorite: Hej, ne bodi žaljiv … Ne znam popraviti, to ni nič takega … Bo pa popravil oči, on pa to zna. Jaz pa znam kaj drugega. Zopet ne jemljite tega osebno in nikar ne dovolite (sebi, ne otroku), da pristanete na neki slabši poziciji. Samo drugačni ste, ne slabši ali manjši.

Moja izkušnja je, da so takele pozicije pogosto ogledalo naše lastne podobe o sebi. Ko se sami vidimo kot ok, nas otroci ne »dajejo v nič«, le kadar so kaj jezni na nas … načeloma so take pripombe prej odraz vaše energije, ki jo oddajate, ko se sami tako počutite, da ste nekaj »manj«.

Še bolj nevarno pa je, da svojo vrednost merite po tem, koliko pozornosti vam nakloni otrok. To je zelo nevarna igra. Bodite pozorni, da tega ne boste več počeli. Vaša vrednost ne more biti odvisna od otrokovega ravnanja, otrok ni tisti, ki bo rekel: mami, ti si ok. Vaša notranja vrednost mora in lahko pride edinole od znotraj, od vas samih.

Tega vam ne more dati niti vaš mož. Jaz pa mislim, da vajin odnos ni tako slab, le preveč pričakovanj je napoto vmes med vama. Mož vas ne zanemarja … pravzaprav zanemarjate vi sami sebe. Če kaj želite od njega, si to dajte sami. Dober odnos je med dvema srečnima posameznikoma in ne med dvema nepopolnima posameznikoma, ki potrebujeta drug drugega, da sta lahko srečna. To ustvarja konflikte. Vaš mož vas ne more osrečiti … niti onesrečiti … to si lahko naredite edinole sami.

Ne zanemarja vas, le drugače vam izraža ljubezen. Poznate knjigo 5 jezikov ljubezni. Vsak izraža ljubezen na svoj način. Moj mož meni v vseh 8 letih ni enkrat rekel, da me ima rad, res ne … kar nekaj let sem mislila, da me zanemarja in me nima rad … dokler nisem začela najprej imeti rada sama sebe … in potem sem odkrila, da me ima rad na svoj način. Odkar imam bolj rada samo sebe, mnogo bolj čutim ljubezen tudi z njegove strani in precej manj je konfliktov med nama in predvsem manj občutkov »nima me rad«. … Nekoč je en psihoterapevt rekel: Pričakovanja so strup za odnose, uničujejo jih. Takoj ko nekaj od nekoga pričakujete, zahtevate, hočete, potrebujete … to ni ljubezen, ampak odvisnost. Ljubezen ne zahteva, ne pričakuje … kako že gredo tiste besede v svetem pismu.

Prenehajte se ukvarjati z možem in tem, kaj bi on moral, pa ne … in začnite razmišljati, kaj lahko vi naredite sami zase, da boste jutri, pojutrišnjem bolj srečni. Imejte radi najprej samo sebe. Uživajte v tem in bodite ljubeči najprej sami do sebe.

Srečno!

Alenka O.

Lepo se zahvaljujem. Mislim, da ste kar zadeli. Verjetno res jemljem stvari preveč osebno. Tudi v službi se mi dogaja, da stisnem glavo med noge, če sem v kočljivi situaciji.
V prvem trenutku enostavno ne znam reagirati mirno in razsodno. Da bi mirno povedala svoje mnenje, brez tresenja glasu ali nabiranja solz ali pa povzdignjenega glasu.
Tudi možu želim marsikaj povedati, mu izraziti svoje mnenje, pa raje obmolčim, ker se bojim konflikta. Npr. sin je dobil za rojstni dan darilo tj majico s sliko, ki mu je malo prevelika (sega do kolen), vendar jo je želel kljub temu obleči naslednji dan. Mož se s tem ni strinjal, češ, da takšen pa že ne bo šel v vrtec. Meni pa se je zdel zelo ljubek in me ni prav nič motilo, da ima majico, ki mu je malo prevelika.
Kot velikokrat je mož prevladal. Jaz pa sem bila tiho, čeprav sem imela povsem drugo mnenje. Zakaj odvzeti radost otroku, saj sploh ni važno, kaj ima oblečeno v vrtcu. Otrok si je pač zaželel nositi novo majico….jo pokazati prijateljem.
Na živce mi gre ta perfekcionizem pri možu. Stran vrže hlače otroka, če so le malo strgane (1 cm) na kolenu. Kupi 10 novih hlačk za malega, ker imajo stare oguljene slikce na blagu… Pa kaj, glavno, da so čiste… Saj je lepo, da je sam zelo urejen, vendar že malo pretirava. Če se zlomi igrača, mu takoj kupi novo. Predvsem me moti, da ga je sram, če ima otrok nekaj umazanega na sebi. Sama pa pred seboj vidim otroka, ki ga imam zelo rada in ki je lep, ne glede na to kako je oblečen ali umazan…. Mož je bil kot otrok na slikah vedno zelo urejen. Še v mladosti je nekako izstopal z zlikanimi hlačami in srajcami, ko so vsi nosili jeans in majice. Vpliv njegove mame?, ki prav tako pretirava s čistočo.
Ampak kako naj mu povem, da si želim, da vidi tudi kako jaz gledam na stvari in jih kdaj tudi upošteva…

nova
Uredništvo priporoča

… Še vedno se ukvarjate samo z njim. kaj bi on moral pa ne, zakaj ne in kako bi bilo bolje … Prenehajte. … preusmerite pozornost nase in se vprašajte: Kaj si sedaj želim jaz in kaj lahko naredim jaz, da bom malce bolj pomirjena, srečna … (ne kaj bi moral narediti on, da bom jaz srečna) ….

Alenka O.

Spoštovani,

Zanima me naslednje imam punčko staro leto in pol . Že nekaj časa se tako grdo obnaša do mene, me sploh ne upošteva, me odriva, če jo hočem prijet se joče, spat jo sploh ne morem dati, dostikrat me udari. Drugače je nežna in čustvena ne vem zakaj se to dogaja. Res je,da dosti delam in me bolj malo vidi sedaj sem če cel mesec popoldne in tudi drugače delam dosti popoldne. Če sva z mojo mami skupaj mene kot, da me ni, če sva pa s partnerjem s hčerko je prav tako. Srce se mi para ko to gledam. Ne vem res kaj naj naredim.

Hvala za odgovor

Spoštovani,
verjetno imata težave s tikom, če ste malo z njo, se ona bolj navezuje na ljudi, ki si zanjo vzamejo več časa. In res je težko, če imate službo od katere ste odvisni in vam onemogoča več časa s hčerko. Na vašem mestu, mi si vzela vsak možen trenutek, da bi bila zavestni in popolnoma z njo. Brez mobitela, brez motenj. Počnite stvari, ki jih ima rada, pojdita na sprehod, igrajta se, ko vam bo dovolila telesni stik, jo čohajte, božajte, crkljajte. Pri toliko starem otroku je bližina pomembna. Ob tem pa seveda pazite, da vseeno vzdržujete meje in da ne popuščate pri pravilih zaradi občutkov krivde in žalosti.

Leonida Mrgole soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo http://najstniki.weebly.com/ http://videolectures.net/pozitivnapsihologija_mrgole_izstekani_najstniki/ Umetnost kreacije odnosov The art of relationship www.vezal.si https://www.facebook.com/izstekani.najstniki https://www.facebook.com/vezal.si www.vezal.si/vezi/ www.vezal.si/hobit/ +386 41811999

New Report

Close