Najdi forum

sramežljiv otrok

Pozdravljeni!

Hčerka stara 4 leta in pol je zelo sramežljiva in zelo nesamozavestna. V vrtec hodi od svojega tretjega leta in se še vedno ni vključila v družbo. Z vrstniki se ne pogovarja, jih bolj ali manj opazuje, pri raznih aktivnostih v vrtcu, ne sodeluje, pri telovadbi sedi na klopi, z vzgojiteljico se ne pogovarja, pri kosilu ne upa reči, da bi še jedla. Drugače je zadovoljna v vrtcu in nasmejana, vednar se aktivno ne vključi v igro. Zelo ji je nerodno in se ne sprosti. Do sedaj je bil samo en dan, ko se je sprostila in razgovorila, tudi vzgojiteljici povedala marsikaj, že naslednji dan pa zopet neka blokada. Obiskuje tudi logopeda, saj pravilno ne izgovarja šumnikov in sičnikov ter r. Tudi pri logopedu ne sodeluje (do sedaj bila 2krat). Logopedinja je rekla, da je zelo nesamozavestna. Doma je precej živahna le v družbi ji je težko. Rada bi ji pomagala, da bi pridobila na samozavesti, saj samozavest ključnega pomena v življenju. Svetujete kakšen obisk pri kakšnem specialistu oz. kakšno knjigo na to temo. Najlepša vam hvala za nasvet!

Pozdravljeni!

Glejte pri starosti 4 leta ga ni strokovnjaka, ki bi lahko naredil kaj tako dobrega, kot lahko naredite edinole vi, starši, če ima otrok čustvene težave. Vsaj tako je moje strokovno mnenje.

Če se otrok zapre v »školjko« je zelo pomembno, da veste, da je edina »prava« pot iz tega, da zaupate in čakate. Nikakor je ne morete prisiliti, niti natrenirati, da se bo odprla. Zelo veliko je odvisno od vašega odnosa, vaše komunikacije, vašega pristopa v vsakdanjih drobnih stvareh in odnosu do nje. Preveč, da bi stlačili v tale odgovor. Zato le nekaj namigov.

Prvi in najpomembnejši: začnite živeti, kot da je vse v najlepšem redu. To je najtežji del. Otrok namreč globoko čuti, da je v vaših očeh z njo nekaj narobe, da ni taka kot vi mislite, da bi morala biti. In to je pravzaprav največji problem.

Ločite sebe in njo. Kadar vas kaj zmoti, vam ni ok, preverite najprej, kako je njej s tem. Mogoče pa njo sploh ne moti, da ne govori. In če jo ne, potem se morate nehati vi ukvarjati s tem. Ne vem če se bom znala sedaj dovolj razumljivo izraziti … Glejte to je tako kot hranjenje: Če otroku govorite, da mora jesti, bo hrano odklanjal, pa četudi je lačen. Otrok se upira, če ga silite. Če pa hrano ponudite, je pa on sam toliko kot hoče in to kar hoče (vi seveda določite nabor!), pa bo otrok jedel toliko kot potrebuje.

Otroci začnejo reševati svoje težave šele ko jasno začutijo, da jim zaupamo in vemo, da so to NJIHOVE reči. Seveda to ne pomeni, da vam je vseeno. Ampak glejte vi ustvarjate razmere za življenje, svoje življenje pa živi otrok sam. Če nje ne moti, da je v vrtcu tako kot je, morate pustiti otroka in ne siliti vanjo in šele potem bo mogoče začelo njo motiti, šele potem ji lahko pomagate. Dokler pa vas tako zelo moti, otrok ne bo nikoli rešil teh težav, ki v resnici niso vaše, ampak njene. Vidite razliko?

Ne morete jo prisiliti, da je to, kar vi mislite da bi bilo dobro, da bi bila. Potem bo otrok točno to, kar se najbolj bojite da bo. Lahko edinole zaupate, ustvarjate razmere in otrok bo rasel v to, kar je.

Kaj to pomeni v praksi?

Pridete po otroka v vrtec in razmišljajte o tem, kako jo imate radi, kako ste jo veseli, da jo vidite in ji pokažite, kako jo imate radi in potem se pogovarjajte kaj je kaj bilo čez dan, ne silite da kaj pove, potem raje vi povejte kaj kar ste vi počeli. In potem kaj delajte skupaj, nekaj v čemer bosta obe uživali … Skratka spremenite fokus življenja iz: Kaj je bilo danes, kako to, da spet nisi nič govorila, pa veš bi bilo dobro da bi …. In otrok sliši samo to: Nisem ok. Z mano je nekaj narobe. … in otrok postane točno to.

Spremenite fokus in bodite z njo taka kot je, poiščite to kar je dobro in uživajte skupaj. In otrok se bo začel veseliti življenja. … in mogoče bo en dan rekla: mami z mano se noben ne igra … potem pa lahko izdelata strategijo, kaj lahko naredi. Ampak šele sedaj, ko je sama za to motivirana. In do te točke bo prišlo, brez skrbi, samo morate pa res nehati skrbeti in začeti zaupati.

In vse težave bodo izginile ena za drugo. Glejte vse to, kar opisujete je posledica težav in ne težava sama po sebi. Otrok ki ni samozavesten, ne verjame vase, to pa je privzgojeno. Začnite najprej spet vi verjeti vanjo in bo začela tudi sama verjeti vase.

Kaj več o tem, kako govoriti z otrokom pa v knjigah, ki jih priporočam. Pa mogoče še preberite stare odgovore na temo samozavesti, mislim da jih je že ene par.

Logopeda pa opustite za leto dni, če otrok ne sodeluje. Nič ne boste zamudili, če začnete nekaj mesecev pred šolo in ponavadi vse te govorne nepravilnosti izginejo do starosti 6 let same od sebe. Če pa ne, je pa tik pred šolo par obiskov dovolj, pa je stvar rešena.

Nehajte jo siliti v to, da dozoreva. Vaša naloga je, da ustvarjate dobre pogoje, dobre razmere in otrok se bo razcvetel sam od sebe, to ima vsak otrok v genih. Če pa jih silite v to, kar ima itak samo se za zgoditi, pa zablokirajo. Tak je zakon življenja.

Dobra vzgoja ni, da jo učite … dobra vzgoja je, da imate z otrokom dober odnos. To pa je zaupanje, spoštovanje in sprejemanje.

Alenka O.

Kaj pa če je tak otrok že v soli? Sicer ima prijateljice in z njimi komunicira. Ko pa jo uciteljice sprasujejo, pa molči. V vrtcu smo jo pustili pri miru, sedaj v šoli pa imajo bralno znacko, govorne nastope pred celim razredom… Treba je tudi kaj sodelovati. Sicer nima ucnih problemov, tekoce bere male tiskane in dobro racuna,komunikacije pa ni. Kaj storiti? Že res, da ima otrok sele 6 let, ampak sola je le sola, ce bo zaradi nesodelovanja slabo ocenjena, bo samozavest še nižja…Kako naj takega otroka spodbudimo, kako naj ravnamo?

nova
Uredništvo priporoča

Spoštovani,

Sramežljivost in vsi ostali občutki, ki se pojavijo v šoli se lahko rešijo ob sodelovanju vseh. To pomeni, da je tukaj velik delež učiteljice, saj vas takrat ni zraven. Svetujem vam, da tesno sodelujete z učiteljico, da ona spodbuja stik z vašim otrokom in da ji vi pri tem pomagate. To pomeni, da jo učiteljica čimbolj vključuje v neformalne situacije, ki ne zahtevajo nujno, da da deklica ‘kaj od sebe’.
Prepričana sem, da se bo ob takem ravnanju deklica počasi sprostila. Ali je enako sramežljiva tudi s svojimi sošolci ali samo takrat ko se od nje nekaj zahteva? Morda pa jo ni sram, ampak jo obvladuje strah pred tem, da bo kaj narobe rekla, naredila?
Raziskujte, kaj se ji dogaja, preverite vse vaše misli o njej, tako boste spoznali dinamiko, ki se dogaja. In ne nalagajte krivde nase, ker vam bo sicer težko poslušati. Otroški občutki, velikokrat niso logični in v skladu z našim ravnanjem. Zato je res pomembno, da jih temeljito raziščemo, kar pa pomeni, da se moramo znati tudi malo čustveno distancirati (ne jemati osebno). To je za nas starše seveda najtežje.

Upam, da vam bo odgovor v pomoč,

Leonida Mrgole soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo http://najstniki.weebly.com/ http://videolectures.net/pozitivnapsihologija_mrgole_izstekani_najstniki/ Umetnost kreacije odnosov The art of relationship www.vezal.si https://www.facebook.com/izstekani.najstniki https://www.facebook.com/vezal.si www.vezal.si/vezi/ www.vezal.si/hobit/ +386 41811999

Hvala za odgovor, lansko leto je bilo na koncu že boljše, hci je zmogla pred razredom povedati cel govorni nastop. Sicer malo tišje, ampak tekoče od začetka do konca. V šoli letos še vedno odgovori samo ko dvigne roko, drugače pa je tiho-po moje zato, ker ni 100%da ve pravilen odgovor. Druzi se samo z določenimi sosolkami, ko so jo med počitnicami nekatere iz razreda pozdravile na igrišču, se je delala, kot da jih ni. Ni hotela ne odzdaviti ne igrati se z njimi. Sedaj pa pišem predvsem zato, ker je zadnje case neznosno trmasta, neubogljiva, kricava, nagajiva do starejšega brata, vsaka stvar je ne…Z mozem včasih ne veva vec, kako jo pomiriti. Mislite, da je to stres ob začetku šolskega leta, ali bi bilo dobro otroka peljati k kaksnemu strokovnjaku? Ne predstavljam si, da bi sploh hotela karkoli reci, sodelovati… Kako sploh poteka to, kolikokrat, v kaksnih intervalih… Hvala vnaprej.

New Report

Close