Pozdravljeni!

Par dni nazaj sem vas “odkrila” in sem navdušena nad vašimi predlogi saj so zelo blizu moji “vzgoji”.
imam sina starega 3,5 let in punčko staro 1 mesec.

Najbolj me zanima kako doseči pri otroku-tudi v kasnejših letih da ti bo zaupal tudi ko bo kaj naredil narobe..
do sedaj mislim da mi uspeva, še vedno pa se mi pojavi ta želja..

naj opišem “stanje” pri nas.
sin že od začetka ve kaj sm in kaj ne..zelo uboga, se da z njem vse zmenit, nikoli ni bilo trme, nikoli metanja ob tla..
ves ta čas uporabljam “zadnje opozorilo”-se pravi opomnem, če ne uboga ima zadnje opozorilo in potem stvar vzamem/fizično prekinem, imamo tudi štetje in moram reči da sin uboga..je pa res da se od začetka držim kar rečem 150% in ne popustim..
se včasih nardim da kakšno stvar ne opazim takoj ali pa gdaj res popustim ampak ne toliko krat da bi sin to izrabljal..
se pogovarjava veliko in nebi si želela da mi ne bi zaupal..

ko je prišla pred kratkim sestrica pa je večinoma nehal zvečer ubogati..”problem” je večinoma odhod v posteljo saj hoče mojo pozornost tako da bi on še pil, šel lulat, mi nekaj povedal-kar tega ni bilo..
se tudi čez dan kdaj zgodi da jo preštejem do tri da me kar gleda in ne naredi nič..
vem da je to povezano s sestrico ki jo je res lepo sprejel ampak v določenih stvareh ne vem kako reagirat-sploh ko vem razlog..
ali vztrajat pri svojem, čeprav se mi smili, do sedaj je bil sam..
ali pa popustit in nekako porušit kar smo do sedaj zgradili
se stanje že izboljšuje ampak se bojim ker je zelo občutljiv da sem včasih prestroga-ko recimo ne želim že tretjič k njemu in mu dati za pit, pa vem da ni žejen, in da bom spregledala kakšno njegovo stisko..

hodi v vrtec, tam pravjo da so pričakovali spremembo s prihodom sestrice ampak da je super in da je isti kot je bil..se sprašujem ali je res to tako dobro sprejel ali pa se mu notraj nekaj dogaja, čeprav nčesar ne opazim..ali pa morda vsemu temu preveč posvečam pozornosti in naj se prepustim uživanju z dvema zlatima otrokoma

aja še tole..
zelo slabo je..to se sicer vleče že nekaj časa..ratal je zelo zbirčen in ga nikakor ne preprčaš da bi jedel kakšno zelenjavo/sadje..je rajši lačen oz nič ne je..
pa skupaj kuhava, pripravljava ampak enostavno nič ne pomaga, kakšna ideja mogoče

Pozdravljeni!

To je zelo pogosta slika v ljubečih in dobrih družinah: vse ok, v vrtcu ok, zvečer pa … Kaj manjka?

Otroku pri 3h letih ni več dovolj, da ga pocrkljate, stisnete k sebi. Rabi več kot to. Rabi, da mu pomagate razumeti, kaj čuti, da mu pomagate to izraziti in to predelati. Rabi da se začnete z njim o stiskah tudi pogovarjati. To ni tak strašni bav bav, samo poizkusiti morate in boste videli, veliko staršev mi pove, da je samo to manjkalo in da že malo pogovora o občutkih dela čudeže.

Kako to narediti? Najprej zaznajte signale, klic na pomoč. Če se otrok neprimerno vede, je to klic na pomoč. In vedenje vašega sina zvečer pred spanjem je točno to: klic na pomoč. Če bi imel vaš sin za sabo 10 let študija psihoterapije bi vam rekel: Mami, malo sem vznemirjen, ne morem zaspat, pridi da se malo pogovoriva. Sej ne rabim nič posebnega, samo to, da mi pomagaš razumeti, kaj mi je in da mi pomagaš to povedati na glas in da mi daš občutek, da je vse to ok in da me imaš kljub vsem tem občutkom rada.

In kaj sedaj. Najprej tako vedenje ustavite. Ne gre za še pil, še lulal … to pač dela, ker ne zna povedati tega, kar sem vam napisala. Otroci s svojim vedenjem sporočajo, kako se počutijo. Vi morate pa to dešifrirati. Seveda naj gre lulat, pit … do neke razumne mere morate temu slediti, ampak ko je to že drugič, tretjič in vidite, da je to samo klic na pomoč, raje recite: Sinko te nekaj muči, pridi k meni. In ga vzemite v naročje ali se ulezite k njemu in potem pač sledite svoji intuiciji: bistvo je, da mu pomagate ubesediti kako se počuti. Pri 3 letnem otroku je to zelo preprosto: opisujete to kar je in slutite, da nosi nek čustven naboj. Npr. Zdaj mami nima toliko čas zate, ker mora skrbeti še za Laro … prej je bilo to, zdaj je pa to … je to, pa ti ni fino … se je zgodilo to in to, pa ti ni fino …

Boste videli, ko boste zadeli boleče mesto, bo otrok reagiral, rekel bo JA. In potem najpomembnejše: ne razlagajte, ne racionalizirajte zakaj tako mora biti, pa da saj imaš vendarle rad svojo sestrico … bla bla bla … če to govorite, otrok sliši: NI ok, da se tako počutiš in to otroka prizadane.… recite samo: pridi da te objamem. Dovolite da tako je, brez občutka da je z vsemi temi občutki kaj narobe.

Glejte to so samo občutki, ne rabite takoj skočiti in kaj spremeniti, da bo otroku spet ok niti ne rabite to zanikati, najprej rabite samo sprejeti in dopustiti, da to je. In to je bistvo dobre vzgoje. Če boste vi mirno brez drame lahko sprejeli vse, kar bo otrok skozi otroštvo doživljal se bo zgodilo nekaj »čudežnega«: Nič ne bo več grozno, karkoli se bo zgodilo, vse se bo dalo sprejeti, predelati, se iz tega kaj naučiti. In to je notranja trdnost, ki je za življenje neprecenljiva.

Vrhunska vzgoja je, da ustavljate neprimerno vedenje, čustva pa sprejmete in pomagate otroku, da jih predela. Če bi recimo rekel vaš sin: Nočem da greš k njej (in sestrica joka) … temu ne smete slediti, toda sin hkrati rabi, da slišite njegove občutke in najbolje je, da primete sina, ga stisnete k sebi in greste k hčerki.

Šele ko se otrok pomiri, pa se lahko pogovarjate o stretegijah, spremembah, kaj bi rad in kaj boste in kaj ne boste naredili. Glejte ena izmed ključnih vprašanj, ko pride nov dojenček je: ali starejši hodi v času porodniške v vrtec. Otrok ne rabi vrtca, vrtec potrebujemo starši zato, da lahko hodimo v službo. Če ste vi doma z otročkom, je lahko z vama tudi starejši. In to otroci potrebujejo prva leta življenja: tesen stik z nami starši. Nič otrok ne potrebuje bolj kot vašo bližino in tesen stik s svojimi starši in sestrico. Če ob tem starši razmišljajo: to pa ne, jaz rabim malo se spočiti. Potem otroku sporočate: ti si mi v breme. … In nič ni bolj bolečega za otroka kot občutek, da je staršem v breme.

Naslednje vprašanje je vprašanje spanja: kje kdo spi, kjer je sin spal prej in kje spi sedaj dojenček. … Karkoli boste naredili imejte v mislih, kako se sin počuti. Otroci potrebujejo občutek, da so del celote in najbolj jih prizadane, če postanete vi+dojenček nova celota on pa je iz tega izključen. Moj predlog je, da čim prej začnete otroka uspavati skupaj. Možnosti tu je veliko in vi boste našli svojo, ki bo najbolj odgovarjala vam in vaši družini.

Alenka O.

Pozdravljeni,

Tudi pri nas se je pojavil problem s skoraj štiriletnim fantkom. Sin obiskuje vrtec in je bil zmeraj zelo družaben, nasmejan in vesel, zdaj pa je že nekaj časa kar precej jezen in svojo jezo kaže skozi grobost (bodisi fizično, bodisi verbalno). Ne vem, ali je tovrstno obnašanje posledica rojstva sestrice, ali česa drugega. Z možem imava sicer lep odnos, brez takšnih izbruhov jeze ali agresije.

V vrtcu so me opozorili, da boksa, potiska, močno prijema, tudi zgrabi za vrat, če ga kdo kaj (nehote) razjezi. Tudi doma smo že opazili, da želi v primeru, ko ni uveljavljena njegova volja, nasprotnika udariti, ampak ga v takšnih primerih odpeljemo v sobo, da se umiri in mu potem razložimo, kaj je bilo narobe in pojasnimo, da ne odobravamo tovrstnega vedenja.

Prav tako ne razumem njegovega odnosa do babice, ki je prav zlata. Takoj, ko jo vidi, jo okrega, tako da ga ne sme gledati, ne sme ga nič vprašati, je ne pozdravi…skratka obup. Smo poskusli že z ignoriranjem, s kreganjem, mogoče, bi se še morali enkrat skupaj pogovoriti, zakaj je takšen. Res ne razumem.

Kaj lahko po vašem mnenju in izkušnjah naredimo v dobro nas vseh?

Pozdrav