Najdi forum

jok in navezanost

Pozdravljeni!
Imamo punčko, ki bo julija dopolnila 2 leti. Že od rojstva je izjemno navezana name (mamo), saj sva vedno skupaj, nima stricev, tet, ki bi jo lahko kdaj popazili. Na voljo so samo moji starši in očetovi. Če smo šli na obisk k starim staršem po očetu se je vedno jokala, če me ni videla. Zato je tudi nikoli nisem pustila same. Sedaj ostane tam za kakšno uro in ni problema. Zadnji mesec pa se stvar stopnjuje… živimo v mansardi hiše mojih staršev in tudi če gre za kakšno uro k njima (do sedaj brez problemov) se hitro spomni name in se neutolažljivo joče in me kliče. Če gremo na kavo in moram na wc, bo jokala dokler ne pridem nazaj. Takoj ko me ne vidi se joče, joče, joče. Moj partner (oče otroka) je veliko v službi in se vidita povprečno uro in pol na dan, včasih se sploh ne vidita. Zato je skoraj nemogoče, da bi jaz kam šla, saj je samo mama mama mama… Ne vem več kaj naj storim, ali naj postopoma uvedem, da me pač ni… ali naj enostavno presekam in grem, potem pa počakam, da jo bo oče lahko sam umiril. Če smo vsi doma in grem jaz skozi vrata in nesem smeti, bo takoj začela jokati in me klicati. Vedno ji lepo povem, da mami vedno pride nazaj, vedno ji povem kam grem in da bom prišla nazaj ko… itd. Septembra gre v vrtec in me je resnično strah. Ima tudi afektne napade, ampak ji zaradi tega nič ne popuščamo. Prosim, če lahko pomagate s kakšnim nasvetom, ker si resnično želim, da bi u miru in brez skrbi lahko šla vsaj v trgovino in nebi imeli jokanja in bi oče lahko sam preživel z njo par uric.
Hvala vnaprej in lep pozdrav

Pozdravljeni!

Težave, ki jih omenjate ne bost rešili tako, da boste presekali in šli večkrat stran, ampak tako, da boste spremenili odnos do tega in do hčere.

Kaj se vam je namreč zgodilo? Otrok, ki se oklepa mame ni otrok, ki je preveč navezan na mamo, ampak otrok, ki ima premalo čustvene varnosti. Če ima otrok dovolj čustvene varnosti, dovolj »čustveno polne baterije«, bo povsem mirno prenesel, da skočite vmes odnesti smeti ven in da greste na wc v restavraciji. Otrok, ki se pri tem oklepa mame, pa ima nečesa premalo in ne nečesa preveč.

Najprej dobra novica: to ne pomeni, da morate biti zdaj non stop z njo, le spremenite odnos do nje. Pravite, da se to stopnjuje zadnji mesec: Kaj se je zgodilo pred mesecem dni? Kaj je drugače? Otrokovo oklepanje je lahko tudi znak, da se z vami nekaj dogaja, da ste vi mogoče v nečem pod večjim stresom. Otrok to zelo dobro čuti in odslikava vaša počutje.

Lahko pa je njeno oklepanje odsev vašega odnosa do nje, do njenih stisk (ki jim vi pravite afektni napadi). Če jo pri tem disciplinirate, kaznujete ali ignorirate, ji povzročate samo še večjo stisko in oklepanje je lahko posledica tega.

Kaj od teh dveh možnosti je razlog v vašem primeru verjetno veste sami. Prilagodite temu primerno svoj odnos: torej če ste vi pod stresom, čim bolj skušajte poskrbeti zase, da ste sami bolj mirni in dobre volje … če pa je vaš odnos do njenih izbruhov neprimeren, pa pobrskajte po forumu in preberite, kakšen je boljši odziv na izbruhe naših malčkov.

Ne glede na vzrok pa poskrbite za vsakodnevno dozo bližine (pristna skupna igra, z veliko fizičnega kontakta), dozo skupnega smeha in dozo možnosti, da »da ven« če se je kaj nabralo (tudi o tem v starih odgovorih). To vam ne vzame veliko vsakodnevnega časa, lahko pa vidno zmanjšalo ali povsem odpravi dekličino potrebo po oklepanju.

Alenka O.

Hvala vam za odgovor, otroci očitno res čutijo…
Trenutno sem res pod stresom in nezadovoljna. Bom poskrbela zase, da se bo tudi ona počutila bolje.
Pri afektnem napadu je ne discipliniramo, nikakor. Hotela sem napisati, da jo do afektnega napada pripelje razburjenje, če ji kaj ne dovolimo, popuščamo pa ne pri tem, kaj sme in kaj ne… (ne glede ali bo to pripeljalo do napada ali ne, tako je svetoval tudi doktor pri posvetu).
Bom upoštevala vaša priporočila, imava še 3 mesece časa, da bo prehod v vrtec lepo stekel, in da se bo dobro počutila sama v družbi koga drugega…

Hvala in lepo pozdravljeni!

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni.

Tudi moj fantek bo čez mesec dni dopolnil dve leti. Pri njegovih 21 mesecih sem zanosila in zaradi slabosti sem bila večino časa v bolnici, v postelji – skratka resnično odsotna. Med tem časom ( mesec in pol ) je večino časa preživel pri babici in od takrat dalje je to pri nas zelo mučen podvig. Vsakič, ko ga tja pripeljemo se poslovi z solzami – kar je kmalu preraslo tudi v histerično kričanje,cepetanje, butanje in tepež vsega kar mu je blizu (mene,očeta,babice,ata,igrač).
(Pred tem je bil vsaj dvakrat do trikrat na teden med mojim/partnerjevim delovnim časom ( 8 – 9 ur) v varstvu pri babici in to zanj nikoli ni predstavljalo nobenega problema.)

.. Nasplošno ni ravno poslušen fant, ima močen in izrazit karakter ,katerega do slabega leta in pol skoraj, da nismo zatirali. Premalo sva se zavedala kako s tem škodujeva otroku in ko smo prišli do vrha kjer je bilo že nevzdržno ,sva v dveh mesecih smo z vztrajnostjo dosegla veliko – je postal bolj poslušen, se zaveda česa ne sme in kaj lahko, razume odločen NE..(vse smo dosegli izključno z vztrajnostjo, čeprav smo imeli vmes tudi eno-urne napade trme,joka)..Lahko rečem,da se je zavedal vsega naštetega a me je imel vedno na preizkušnji… nikoli stvari,ki mu je bila “ukazana” ni naredil v prvem poizkusu – včasih je sploh ni in spet smo bili na začetku… imam pa občutek,da se je med tem, kar sem opisala zgoraj vse še poslabšalo in smo naredili ogromen korak nazaj.

Danes imamo doma otroka,ki se ob vsaki stvari,ki mu ne odgovarja z glavo močno tolče ob tla, steno, vrata ( in to zelo močno, tudi po 6x naenkrat ) ,vsakič, ko mu kaj vzamemo iz rok – brca,tepe.Vsak NE presliši, obisk/varstvo pri babici je mučno. Ko ga pripeljem je tako,kot sem opisala čisto na vrhu ampak,ko vidi,da je mamica šla se počasi pomiri in do konca varstva uživa, je dobre volje , tudi domov pride zadovoljen…

Ravnokar smo ga iz male postelje “preselili” v veliko. Nasplošno je užival,ko se je valjal po velikih posteljah, brez problema bi tam tudi zaspal – zato sem bila prepričana,da s tem ne bomo imeli težav. Dvomim,da tudi res je težava v postelji, ampak vsak večer je pri nas enaka pesem. Ko gre mamica iz njegove sobice, leti do vrat – z glavo tolče v vrata,steno tako,da ima že čisto plavo, zatečeno čelo. Ko vidi,da ne bom več prišla nazaj leti do postelje in sam normalno zaspi. Ne vem več ali naj vztrajam in ga pustim v veliki postelji ali naj zaradi njegove varnosti spet naredim korak nazaj in ga dam v malo.
Ne vem več, kako naj odreagiram na njegove treske z glavo.. Od začetka je vedno zaspal sam in se bojim,da bi ga s tem,da bi ostala ob njem dokler ne zaspi ( ker on očitno to hoče) razvadila , po drugi strani se bojim,da bi se zaradi mojega ignoriranja lahko poškodoval.

Ne vem več na kakšen način bi bilo najbolje,da se, ko ga pripeljem v varstvo poslovim – naj mu povem,da mamica gre in da pride očka ponj -ga poljubim in kljub trmi/napadu grem , naj počakam,da ga mine in na skrivaj odidem.. ali naj se enostavno obrnem in brez besed grem.

V zadnjih parih mesecih se nam je toliko nabralo,da enostavno več ne vem kako oz. na kakšen način naj vzgajam otroka. Spet se zavedam,da sem naredila veliko napako,saj sem se med tem velikokrat znesla nad njim ( dvignila glas nad njim,ga “zlasala” – ne tako močno kot se mogoče sliši , a enostavno sem se počutila nemočno in prestrašeno kaj bo z njegovo skoraj,da razbito glavo ).

Nasplošno me skrbi,da ima otrok obdobje v katerem ima hudo stisko saj tudi govori še ne ( niti mama,ata), ne pove kako dela kuža,muca (nasplošno vse živali) , kadarkoli pridem k njemu,da bi se z njim igrala/učila se obrne proč in ne sodeluje. Z nama se rad igra,ampak izključno stvari,ki zanimajo njega – sestavljanje kock, podajanje žoge. Želje po učenju,listanju knjigic nima. Ko je bil manjši smo ga brez problema naučili pa-pa, bravo , kako je on velik , kako dela veter, kako dela “rita” – No, to še vedno obvlada , a želja po novem znanju otroku očitno manjka.

Zelo bi Vam bila hvaležna za vsak nasvet.
Lp

Pozdravljena!

Naj se sliši še tako nemogoče, pri starosti dve leti lahko zelo hitro dosežete velike spremembe, le lotiti se jih morate na pravi način, oz. na način, ki gradi in ne ruši in ustvarja nove probleme.

To da ste šli vi v bolnico in je otrok bil mesec in pol pri babici je za otroka zelo hud stres. Pa to nima veze z babico, ki je lahko še tako ljubeča. Izgubil je vas in otroku je to (pri tej starosti!) tako, kot bi vam vzeli službo, hišo in odpeljali vso družino. Njegovo vedenje je povsem pričakovana reakcija na tako hudo travmo.

Dobra novica pa je, da otrok lahko preživi (sprejme in predela) vse, tudi še tako hudo travmo, toda le če dobi od vas (potem ko se življenje vrne nazaj v običajne tire) oporo in pomoč, ki ju potrebuje. Tega od vas ni dobil. Dobil pa je »trening vedenja«, ki prizadetega otroka še dodatno travmatizira. Vaš otrok je tako postal samodestruktiven: začel se je butati z glavo. V tej starosti je to enako huda stvar kot bi odrasli delali samomor ali rezali žile. Zato ga tudi učenje ne zanima in zato tudi nima volje, da bi govoril … najprej potrebuje nekaj drugega in potem se bo vrnilo tudi veselje do življenja in z njim želja po učenju.

Ne želim vas strašiti, želim pa, da razumete, kaj se dogaja. To ni čas za napake in teh res več ne smete delati. Toda otroku lahko pomagate le, če najprej pomagate sebi, da vse to sprejmete, razumete in zaupate, da bo vse skupaj izzvenelo, toda le, če boste vi zaupali in v naslednjih nekaj dneh ob otroku, ki se mu trga zmogli ostati najprej VI mirni in se vam ne bo utrgalo, pa če je še tako hudo. Če vi začnete kričati ali postanete agresivni, namreč utrjujete vzorec, ki ga otrok sedaj ima in to je: Življenje tako kot je sedaj ni prav dosti vredno življenja in jaz sem prav tako eno figo vreden.

Kaj torej lahko naredite. Vedno, ko otroka preplavijo močni občutki, ga pomirjajte tako dolgo, da se pomiri. Vzemite ga v naročje, stisnite ga k sebi, ne dovolite, da sebi dela škodo ali vam … toda ostanite v miru in otroka pomirjajte … to ni čas za diskusijo kaj mora in kaj se ne sme … otroka pomirjate tako, da mu mirno prigovarjate: V redu je, mami tukaj, že dobro, … ja vem da si jezen, prestrašen … vem … mami tukaj, pomiri se … vse je ok …

In šele ko se otrok pomiri, se z njim dogovorite kaj želite vi in kaj on. Če hočete, da umije zobe, pospravi igrače, poje kosilo …. Pa ne sodeluje, ga v to ne morete prisiliti. Otrok ne sabotira iz trme, ampak zato, ker je med njim in vami ovira, ki je otrok sam ne more in ne zna odstraniti. Otroka zvabite v sodelovanje: ponudite pomoč, obrnete v igro, daste izbiro … Dolgoročno pa težav ne rešujete takrat, ko otrok noče sodelovati: takrat izbirate strategije preživetja, da izpeljete večer, dan s čim manj posledicami (tudi če kdaj odstopite od kakšnega svojega pravila) … težave te vrste rešujete tako, da razumete, kaj otrok potrebuje.

To je zgodba o dveh baterijah. Vsi ju imamo. Pozitivna in negativna baterija. Kadar je pozitivna baterija polna, ljudje zmoremo prenesti kar precejšnjo količino stresa, slabega, neprijetnega … Če ima otrok polne baterije, vas uboga, ko kaj hočete od njega in sprejme tudi kaj manj prijetnega brez večjih vedenjskih izgredov. Kadar je pozitivna baterija prazna, je dovolj, da mu samo rečete: zdaj pa zobke umit, pa se mu utrga in začne noreti po stanovanju, razmetavati in dela vse prej kot to, kar hočete od njega. Vidite: rešitev ni, da ga v uboganje prisilite, vzgojite … Rešitev je v tem, da tisti hip preživite najbolje kot veste in znate, s čim manj posledicami … Potem pa čim prej poskrbite, da bo imel otrok spet polne baterije in naslednjič vas bo ubogal.

Kaj otrokom polni baterije: bom kar pripela link z moje spletne strani: http://www.druzinskasreca.si/partnerstvo/srecen-zakon/ Tabela »5 ur na teden« z nekaj popravki drži namreč tudi za otroka. Pomembni so poslovilni trenutki, ko se srečamo, preden gremo spat, nekaj minut čez dan in vsake toliko nekaj kar počnemo skupaj, tudi z otrokom.

Poleg dobrega, ki napolnjuje pozitivno baterijo, pa je tu stres in stresni dogodki, ki polni negativno baterijo. Če je ta baterija bolj polna kot pozitivna, otrok ne more sodelovati. Najprej mora izprazniti negativno baterijo. Pri vas je negativna baterija vašega otroka tako polna, da ta hip ni realno, da bi od njega pričakovali sodelovanje kot ga pričakujete vi.

Tudi v takem stanju kot je, vaš otrok ne zmore biti v svoji sobi in zaspati sam. To ne zmore noben dvoletnik, travmiran pa sploh ne. Uležite se torej v njegovo posteljo poleg njega, tesno ga objemite, božajte ga nežno po hrbtu, glavi in bodite z njim dokler ne zaspi. To so eni najbolj pomembnih trenutkov v življenju otroka, ki otrokom močno polnijo pozitivno baterijo. Če boste začeli delati samo to, boste zelo kmalu opazili razliko v otrokovem vedenju. Postal bo veliko bolj miren in manj problematičen.

To kar sedaj vaš otrok potrebuje od vas je torej pomoč, da mu pomagate pomiriti občutke, ki ga preplavijo in da mu pomagate zopet najti v življenju radost in veselje do življenje, da postane življenje zopet vredno življenja. Velik zalogaj, toda ne ustrašite se ga, lotite se ga korak po koraku, pa boste zelo kmalu opazili občutne spremembe.

Bistvo dobre vzgoje ni, da otroke naučimo, kako se mora pravilno obnašati … bistvo dobre vzgoje je, da poskrbimo, da se počuti dobro … in otrok se bo lepo vedel.

Lepo vedenje je posledica dobre vzgoje in ne cilj dobre vzgoje.

Alenka O.

Hvala za odgovor.

V tem času,ko smo čakali na odgovor sem žal popustila in ga “preselila” nazaj v njegovo malo
posteljo… s tem nimamo več težav tako,da vrjetno je bolje,da ga ne zmedem in ga še nekaj časa
pustim tako. Ko bo prerodil to krizo,ki jo ima pa se bomo lotili še velike postelje. Zaenkrat mi to ni na prvem mestu in mi je vseeno v kateri postelji spi, tako,da bo najbrž tudi za otroka OK,da ga s tem ne obremenjujem. Ni mi odveč crklanje, božanje – počnem to bolj pogosto čez dan in preden gre spat.

Smiselna rešitev za naše težave, ampak ,če prav razumem – ni čas za vzgojo, ko ima izpad.. ali nasplošno? .. Sicer nimam neke špartanske vzgoje.. gre se zgolj za osnovo. Vrjetno mu v primeru,da
nečesa ne sme še vedno “lahko” rečem NE in pri tem vztrajam – razumem pa,da z mirnim pristopom.

V parih dneh se je otrok res umiril tako,da se pozna to,da mirna ostanem tudi jaz. Z glavo se ne buta več,
vse kar počne je še,da po glavi tepe sebe – je precej bolje,ker prej je poleg tega še butal ob tla,steno.. in
pa velikokrat pride brez posebnega razloga tudi k meni in me udari , ob gledanju risanke udari sebe itd.
Ne razumem kaj s tem želi …

Pozdravljeni!

Tako je: ko je izbruh, ni čas da otroka učite, kaj je prav in kaj ne. To je čas, da otroka pomirite. Kasneje zvečer ali drugi dan, ko je ok in miren in ko je pravi čas, pa mu lahko poveste, kaj si želite in kaj pričakujete …

Seveda vztrajajte pri svojem Ne … predvsem se starši nikoli ne bi smeli premisliti zato, ker je otrok padel ven. … Morda kasneje, ko se pomiri, kot odgovor na izpad pa nikoli. To je čas, da naredite pauzo in pomagate otroku, da se pomiri.

Z agresijo se otrok izraža. Za vsako neprimerno vedenje ponudite boljšo alternativo: če vas udari, pokažite, da vam to ni ok in ustavite, če lahko … Potem pa ga učite boljše alternative: če bi mi kaj rad povedal, mi povej, ne dovolim, da me tepeš … in če ti kaj ni prav, pridi da se pocrkljava … Ne tolerirajte agresije samo zato, ker je otrok pod stresom.

Predvsem pa sledite svojemu občutku in le pogumno naprej.

Alenka O.

Živjo!

Pri našem fantu to očitno res deluje. Sicer se je šele do danes nekako vnesel, ampak važen je napredek.

Še vedno smo “za” vrstniki glede govora ( trenutno reče samo ati) , nasplošno poznavanja živali in oponašanja živali itd. Skratka naš fant še vedno ne razume,da bomo čez 3 mesece dobili dojenčka…
Otroku,ki se zaveda res samo osnovnih stvari, je nekako težko vbiti v glavo nekaj, kar mu dejansko ne moraš pokazati.
Do “danes” je bilo v prvi vrsti počutje otroka, da je videl,da je spet vse po starem in da je mamica še vedno z njim. Počasi pa bi bilo super,da bi ga vsaj malo pripravili na prihod dojenčka oz. mogoče bolj ponovni “odhod” mamice…

Ubistvu bi rada videla, če mi lahko svetujete kako naj se tega lotimo,da otroka nebi spet prizadeli –
glede na to,da bom z novorojenčkom v porodnišnici in me spet tri dni ne bo.. Nebi rada videla,da bi
se spet začel butat z glavo oz. da bi bil to zanj prevelik šok. V času poroda bo v varstvu kasneje bo vse tri dni z njim ati ( z atijem mu hvala bogu ni nikoli nič manjkalo ) .. Med pogovorom se nama je pojavilo vprašanje ali bi bilo bolje,da me otrok sploh nebi videl tri dni ( glede na to,da me je v času slabosti videl ampak so ga vedno nosili proč od mene,ker sem bila res slabotna) , ali naj z atijem prideta na obisk in ga potem odpelje ( četudi mogoče v joku ) .. Vrjetno otroku “škoduje” tako eno kot drugo.. ampak kaj je bolje?

Hvala!
Lp

Pozdravljeni!

Otroci so bitja sedanjosti. Ne morete ga sedaj pripraviti na svojo odsotnost tako, da ne bo imel težav. V njem se bo zbudil spomin na travmatično izkušnjo. To lahko ozdravi le nova dobra izkušnja. Lahko se na to pripravite vi in predvsem vaš mož, da bo otroku s svojim odzivom premagal predelati preteklo travmatično izkušnjo.

To pomeni, da otroku nekaj dni prej začnete govoriti kaj se bo zgodilo, da mu dovolite, da je ok tudi če bo jezen, žalosten, ga bo strah … da se z njim igrate, kako vas ni … in občutki, strahovi bodo privreli na plan. To kar otrok potrebuje je, da mu ne postrežete z razumno razlago, ampak da mu predvsem dovolite čutiti in mu pomagate, da se pomiri.

Kaj je bolj za otroka, da pride na obisk ali ne, je odvisno od njegove reakcije in predvsem od vaše in očetove reakcije, kako se boste znali z otrokovo reakcijo spopasti.

Vsekakor pa bodite zelo pozorni, da dobi sin jasne informacije kaj se dogaja, kje ste in kdaj vas bo videl .. in predvsem obilico mirnega razumevanja, objemov in tolažbe.

Bolečo izkušnjo pozdravimo z novo prijetno izkušnjo … tako kot ljubezen, kajne.

Alenka O.

Pozdravljeni,
oživljam temo z našo družinsko težavo. Najina 21-mesečnica zadnje čase (dober mesec dni) dobesedno visi na meni in se me oklepa. Vse, kar ji naredim jaz, je Ok, kar naredi njen očka, je narobe.
Že vse od hčerkinega rojstva oba skrbiva zanjo – previje, obleče, skopa itd. jo tisti, ki ima v danem trenutku več časa/energije/volje. Prav tako se oba (skupaj ali vsak zase) igrava z malo, ji pojeva, bereva, hodiva na sprehode… A v zadnjem času očeta kar odrine in reče, da jo bom npr. jaz previla, ne on.
Kadar sta zaradi mojega delovnika sama doma, se odlično razumeta, vse uredita in se imata lepo, težave nastopijo, ko pridem zraven jaz. Podoben vzorec sem začela opažati tudi pri babici, ki jo ima mala sicer izredno rada.
Zadnje čase ne morem brez nje niti na stranišče ali skuhati kosila oz. pač grem/kuham in malčica tuli v očetovem naročju. To me psihično in fizično izčrpava, ker visi na meni ves čas, ko sem doma.
V vrtec hodi od enega leta, gre rada in tam ni težav. Tudi sicer je dobrovoljen in zelo prijazen otrok. Kakšnih večjih sprememb v zadnjem času ni bilo razen konca dojenja pred dvema tedna (zmanjkalo mi je mleka).
Prosim svetujte mi, kaj naj storim, da prekinem to pretirano navezanost name.
Maja

Spoštovani,

To je lahko pretirana navezanost ali pa postavljanje meja.
Ne vidim razloga, da ji v situacijah ki jih opisujete razložite, da bo zdaj to naredil z njo očka in pri tem vztrajate.
V vaši zgodbi vidim, veliko zgodb, ki se lahko razvijejo v zelo naporne in konfliktne situacije.
Če presodite, da hčerki tam, kjer jo želite pustiti ali da z njo nek obred namesto vas opravi mož, je prav, da to tudi dosežete, kljub temu, da dvoletna hči zahteva, hoče, želi…. drugače.
Počasi se bo navadila, da ji je pri vas varno in da vi postavljata meje, ne ona.

Morda se vam zdi odgovor krut, vendar vam glede na izkušnje v praksi lahko povem da je postavljanje meja eden najpomembnejših temeljev pri tem, kako varno se bo počutil vaš otrok. Kako se bo naučil spoštovati pravila- tako doma, kot v vrtcu in kasneje v šoli in zunanjem svetu.

Leonida Mrgole soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo http://najstniki.weebly.com/ http://videolectures.net/pozitivnapsihologija_mrgole_izstekani_najstniki/ Umetnost kreacije odnosov The art of relationship www.vezal.si https://www.facebook.com/izstekani.najstniki https://www.facebook.com/vezal.si www.vezal.si/vezi/ www.vezal.si/hobit/ +386 41811999

mamaja predlagam,da si preberete odgovore od.ga.Alenke,je podala odgovore na podobna vprasanja.

Meje so zelo pomembne,predvsem meje,ki jih ima stars ponotranjene. In v vasem primeru postaviti mejo pomeni poskrbeti zase. Ker je vas otrok star 21 mesecev, je se vedno popolnoma odvisen od vas. Uskladiti njegove potrebe in vase je vcasih res naporno in tezavno. Nam starsem pa povzroca stisko,saj ne zelimo otroka prezreti,samo ce ne poskrbimo zase kot zenska,ne bomo tudi kot mame delovale ok. kdaj ste nazadnje odsli (brez obcutka,da se krivite)na kavico s prijateljicam,ali kaj podobnega,kjer ste se sprostili? Otrok zahteva veliko,zato je tudi pomembno,da poskrbite za “polnjenje baterij”. Ne govorim o tem,da otroka zanemarite,govorim o tem,da obcasno poskrbite zase:)

Omenjate navezanost,pretirane navezanosti ni,sta samo varna in ne-varna navezanost,znotraj slednje locimo se;ambivalentno,izogibajoco in dezorganizirano. Vec si preberite na netu.

Za vaso hcerko je bila prekinitev dojenja velika prelomnica in se je lahko nanjo tako odzvala,da potrebuje se vec telesnega stika. Pogresa nekaj,kar ste vi nadomescali z dojenjem-ena od moznosti. naredite samorefleksijo. Kdaj se je zacelo to vedenje,kje jaz kot mama in kot zenska nisem pomirjena,cesa me je strah,kaj mi manjka ali primankuje itd.?Ce imate obcutek,da je tezko z puncko,da vas obremenjuje (da ne bo pomote,ti obcutki so popolnoma NORMALNI v starsevstvu) in ob tem dozivljate se krivdo,si obvezno vzemite cas zase,refleksija,kaksna knjiga o vzgoji ali pa rabite samo cas zase Itd. Ne vem kaj je zadaj. Vem samo to,da imate zdravega otroka,ki vam nekaj sporoca. Vprasajte svoje starse,ce se je pri vas dogajalo kaj posebnega,ko ste vi bili toliko stari!?vse odgovore imate v sebi,samo cas si vzamite in razmisljate v sebi,pogovorite se s partnerjem,prijateljico itd.

Super mama ste,ker vam ni vseeno. Ta tezka obcitja so v starsevstvu vec kot normalna in se z njimi soocamo vsi starsi.Tudi zato so otroci tako cudoviti,saj se skupaj z njimi ucimo in skupaj rastemo:)

Pozdravljeni,

imam 25 mesečno hčerko, ki je zelo navezana name. Partner ima službo takšno da je praktično cel dan odsoten. Do dveh let sem bila doma. Sedaj delam 5 mesecev in hčerka se ne
more navaditi varstva pri babici in dedku. Oklepa se me. Tudi doma za vse veljam samo jaz, partner nič. Ko sta sama je vredu. Ko jo peljemo v varstvo ji lepo razložim da pridem po njo. In sama reče bom jokala in da noče k babici in dedku. Ko je treba v službo pa joče na vso grlo in rabi kar nekaj časa da se umiri. Tudi zvečer jo moram samo jaz dati spat, tako da tudi ne moreva nikamor s partnerjem. Kaj bi lahko storilinda bi bili odhodi v službo znosnejši. Psihočno me te stvari zelo obremenjujejo. Tudi sama jo imam zelo rada in mi je grozno to gledati. Hvala

Spoštovani,

Očitno sta se hčerko zelo navezali, oz. ona na vas in ima kar precejšnje težave z ločitvijo.
Pravzaprav težko naredite, kaj kar bo deklici po godu. Ona vas pač hoče ob sebi. Jaz bi morda poskusila s krajšimi odsotnostmi popoldan. Da najdete varuško za pol ure, greste na kavo s prijateljico za pol ure ali eno uro in se vrnete. Morda bo mala dobila ta občutek, da se vedno vrnete. Vsekakor bi tudi več vključila očeta. Otrok, ki ima občutek, da ima samo enega od staršev, se zanj še bolj boji in ko gresta ve dve narazen, deklica nima občutka za čas. Pri otroku se mimogrede pojavi občutek, da je to zavedno. Tako, da si razlagam, da bi jo večkratne krajše odsotnosti s časom pomirile.

Morda dobite kakšen možen namig iz zgodb dobrega upanja drugih staršev,
srečno!

Leonida Mrgole soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo http://najstniki.weebly.com/ http://videolectures.net/pozitivnapsihologija_mrgole_izstekani_najstniki/ Umetnost kreacije odnosov The art of relationship www.vezal.si https://www.facebook.com/izstekani.najstniki https://www.facebook.com/vezal.si www.vezal.si/vezi/ www.vezal.si/hobit/ +386 41811999

Pozdravljen
Midva z ženo pa imava podobne težave.
Naj in sin je star 9mesecev. Jaz sem zaradi dela odsoten od 6:30 zjutraj in velikokrat do 17ih.
Mama je še na porodniški. Mali je skoraj ves čas z njo. Mora ga pestovati drugače neutrudno joka, mami se pozna tako da hitro izgubi po trpljenje. Imamo tudi težave z odhodom v posteljo. Ne zaspi drugače kot v naročju pa še to zadnje čase samo pri mami. Kadar sem jaz z njim sam se imava super se igrava hodiva na sprehode itd. Ko pa zagleda mamo pa največkrat pade v jok. Aja pa začeli so rasti zobki zunaj so 3je, je pa tudi zelo radoveden in se pri raziskovanju večkrat udari tako da potem joka začel se je tudi postavljati na npge in ob opori tudi že hodi.Imata kakšen nasvet kako bi lažje prebrodili tole našo krizo?
Lep pozdrav
Luka

Spoštovani,

ne vem kako vam bo nasvet sprejemljiv, vendar predlagam, da čim bolj poskusite razbremeniti ženo. To pomeni, da vsak dan nekaj časa preživite vsi trije skupaj in ste vi takrat aktivnejši in seveda tudi čas, ko ste vi z otrokom sami.
Kaj je razlog, da otrok toliko joka? Otrok nikoli ne joka kar tako in verjetno mu kaj manjka, najprej pomislimo na fizične stvari: lakota, spanje, žejen, pokakan…. Drugi del so čustvena stanja: občutek varnosti, bližine…
Iz moje izkušnje vem, da sem bila včasih preutrujena in nisem zmogla več tiste iskrene materinske topline, sita sem bila vsega skupaj in otrok to hitro začuti. Takrat se ustraši, ne počuti se več varno in če je občutek, da ima samo mene, je to še huje. Izraža seveda s sitnobo in jokom.
Zato je pomembno, da se navadi, da se lahko zanese na oba starša.

Srečno,

Leonida Mrgole soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo http://najstniki.weebly.com/ http://videolectures.net/pozitivnapsihologija_mrgole_izstekani_najstniki/ Umetnost kreacije odnosov The art of relationship www.vezal.si https://www.facebook.com/izstekani.najstniki https://www.facebook.com/vezal.si www.vezal.si/vezi/ www.vezal.si/hobit/ +386 41811999

lep pozdrav.
..
Vcasih ko berem vse tele probleme ugotavljam …da problema ni ampak ga ustvarjate sami… zakaj gre za pretiravanje…ki pa se nikoli ni bilo dobro… vsaka nosecnost in vsak otrok so drugacni…in ne ravnajte se po drugih ampak po vasem…. vem kaj govorim rodila …nic sivana …rodila ko keks …se sama peljala rodit 70 km …preckala mejo prisla odprta 8 cm… rodila zdravo dete…med nosecnostjo kadila-to ne priporocam…ampak zapomnite si nekaj vse je v glavi…clovek treba samo sebe umirit in si ga dat na izi…ne pretiravat…ker delateeee sami sebi skodo… pa se vsem okoli vas… nosecnost ni bolezen kot jo nekatere jemljejo… treba se sprostit in to je zopet od posameznika odvisno kako in kaj ga sprosca… isto je ko postanete starsi…kako naj bo vase dete mirno in zadovoljno ce pa ste vi celi zivcni??? zakaj jokate da in iscete pomoc po knjigah itd… v tem casu se raje posvetite vasemu otroku… bosta oba imela vec od tega… OTrok navezano ali prevec razvajeno… lepo vas prosim …eno ptrok rabi vec paznje drugo manj… zakaj bi otroka odrival ce pa si zeli vase blizine…se prehitro odrastejo… treba je zdrav razum in je tudi otrok zdravo… dojenje ali ne…seveda dojenje,ce pa resnicno to ni bilo mogoce se pa ne sekirajte ,ker s tem skodite sebi in neposredno otroku… otrok bo zrastlo in bo zdravo ce boste zanj poskrbeli kot bi zeleli da negdo skrbi za vas…. ne ppslusjte vse kar recejo,ker boste ob tem pozabili poslusat sebe in svojega otroka… veliko se smejte in nikoli ne zabredite v skrajnosti… jp tudi vase dete bo imelo krcke ampak tudi to bo minlo.. bo dobilo zobe ..eni prej drugi kasneje… ce se ne boste potrudili in otroku posvetli ne pricakujte da bo samo od sebe nehalo kakat in lulat v planice- samo cas in potrpezljivost ter volja se tu steje… tudi govorit ne bo zacelo ce se z njim nikoli ne boste pogovarjali mu peli in ga ucili… skratka treba se je opustit… glede navezanosti pa dajte otroku svobode… bo ze dobil krila ko bo cas da mu samozavest zraste za polet…med tem casom pa uzivajte vse mumente …ker zivljenje je prekratko…

Pozdravljeni, malo obujam temo. Moja hči je stara 8 let in se ta navezanost name ni niti malo izboljšala. Nikamor noče brez mene, v šoli vsaj enkrat na mesec zaigra, da jo kaj boli in me kličejo. Sedaj so že ugotovili, da igra. Z njenim očetom sva ločena in k njemu sploh noče, pravi, da si želi biti z mamico, da me pogreša, da stalno misli samo name, da je vedno tako kjer koli že je. Nikoli ne želi biti pri nikomur v varstvu. Problem je, da je poleti med počitnicami ne morem nikamor dat v varstvo, ker to je jok, dretje, trese se.. grozno je jaz pa moram v službo. Ne dovoli, da me kdo drug objame, na cesti me vedno drži za roko. Kjer koli smo, ona vedno sedi zraven mene. Ponoči stalno hodi k meni. Ne odrivam je stran, ker vem, da rabi varnost, vedno jo objamem nazaj, ji povem, da jo imam rada. Ampak to je naporno, ona trpi, jaz pa tudi. V šoli vse spise piše o meni, za materinski dan me zasuje z darili, prav tako za dan žena, valentinovo ali pa kar tako. Če ji samo omenim, da bom kam šla brez nje se kar trese od groze. Ne vem kako naj ji dopovem, da je sedaj že tako velika, da mora biti malo bolj samostojna. Ne vem kaj naj sploh naredim? Naj počakam, da mine? Sploh bo minilo? Je to sploh še lahko normalno pri njenih letih?

New Report

Close