Ponovno lulanje in kakanje v hlače

Tudi jaz imam težave s svojo hčerkico, ki je stara 2. leti in 4 mesece. Od decembra ko je bila stara 2. leti je brez pleničk. Trajalo je en teden in se je navadila, da je povedala kdaj ji je lulat in včasih tudi kdaj ji je kakat( včasih se je pokakala v hlače). Januarja pa je začela spet lulat in kakat v hlačke ( ni več povedala kdaj ji je lulat in ne kakat). Od takrat sem jo začela večkrat dnevno opominjat in spraševat, če ji je lulat in da bi že bil čas da bi šla lulat, da ji ne bo ušlo v hlačke. Nikdar je nisem kregala, ji pa res vedno ko se polula rečem, da tega ne sme delat da vsi tudi sestrica ( stara je 10 let ) hodi na WC in da se v hlačke ne lula in kaka. Ve, da se v hlačke ne lula, ker včasih pride k meni in mi reče: žalostna boš mamica? nebom lulala v hlačke. Ko pa se polula v hlačke pa včasih reče: polulala sem se, nebom več mamica. Ko mi to govori se mi ravno zasmili, saj ve da je naredila napako, pa ne vem kako ji naj pomagam.Kaka pa zadnje čase redno v hlačke prav skrije se da je ne vidim, če pa jo vidim, da se skriva pa jo vprašam, če ji je kakat pa reče ja ko se že pokaka.Vedno ji obljubim da bo dobila kašno nagrado, če bo lepo šla na WC ali kahlico. Sedaj smo pri otroških štampiljkah, ko gre lepo lulat ( več ali majn na mojo spodbudo sama redkokdaj pove) dobi štampiljko na seznam, ki smo ga naredili. A vseeno se še dvakrat dnevno polula včasih tudi trikrat ( ponoči je suha že od januarja je brez pleničke IN vsega skup se je polulala samo 3x ko je spala 12 ur skup). Prejšnje dni ko je bilo zunaj toplo pa je zunaj na travico kar lepo šla lulat večkrat čisto sama brez da bi povedala in tudi kakat je šla sama da je imela mir ima namreč bolj trdo blato (za opravljanje si je našla svoj prostor zadaj za vrtno hišico). Naj povem še da je že skoraj eno leto doma in ne hodi v vrtec, ker sem sama ostala brez službe in smo jo izpisali in je doma pri meni.Včasih sem v skrbeh, če ji mogoče posvečam premalo pozornosti ( sem več ali majn za vsa hišna opravila v hiši in zunaj sama ker mož dela od jutra do večera) si pa vzamen čas da se vsedema in preberema kakšno knjigico, ker zelo rada posluša, grema na sprehode, ko kaj delam jo vključujem, da mi pomaga in se zraven pogovarjama ipd. Ne vem kaj bi lahko bil vzrok, mogoče jo preveč napadam z mojimi besedami o lulanju in kakanju. Vem, da bom dobila koristne nasvete od vas ga. Alenka zato jih z veseljem pričakujem.

Lep pozdrav!

Pozdravljeni ga. Alenka Orešnik!

Še enkrat se oglašam, ker ne dobim odgovora in me zanima če sem mogoče naredila napako, ker sem odprla novo temo? Sem sicer napisala že nekaj podobnega na temo kakanje v hlačke, pa tudi nisem dobila odgovora. Vas popolnoma razumem, da nimate časa sproti odgovarjati na vsa naša vprašanja. Vseeno pa vas prosim, če bi mi lahko odgovorili, ker sem že popolnoma obupana in ne vem kaj naj še naredim da bo moja pikica lepo povedala kdaj ji je lulat ali kakat.
V naprej se vam zahvaljujem za vaš čas, ki si ga boste vzeli in za vaše odgovore, za katere vem , da bodo popolni in spodbudni.

Lep pozdrav!

Pozdravljena!

Pri odgovarjanju sledim načelu »po vrsti« in skušam ne pozabiti tudi nase in svoje potrebe in potrebe svoje družine, tako včasih (posebej) zadnje čase malo dlje traja, da odgovorim (več kot teden dni). Ampak zdaj ste vi na vrsti.

»Govoriti« otroku, naj ne lula in kaka v hlačke je tako, kot bi jaz vam govorila, da vas ne sme boleti glava (kadar vas boli). Še bolj vas bo bolela. To je simptom! Resničen problem pa je drugje. Od danes naprej imejte ti dve dejstvi prosim pred očmi, ko se deklica naslednjič polula ali pokaka. Kaj to pomeni?

KAJ DELA ŠKODO OTROKU:
– da ji poveste, da tega ne sme delati (tega ne zmore zavestno kontrolirati!)
– da jo sprašujete ali jo lulat, kakat (Lahko pa tu pa tam mirno in odločno rečete, zdaj greva na wc, ponavadi je to po obrokih, nikar pa ne silite, če noče. Tudi kakanje se da malo predvideti, kdaj »se pripravlja« in potem poizkusite (mirno a vztrajno, ne pa silit, če noče) doseči, da gre na wc.)
– če ji obljubljate nagrado (tega ne zmore zavestno kontrolirati)
– če ji dovolite, samo zato, da bo mir, da kaka kam drugam kot na wc, kahlico (tistega za vrtno hišico nisem dobro razumela, kam tam deklica kaka)

Bistvenega pomena je torej, da razumete, da to ne dela zavestno, torej tudi ne more zavetno kontrolirati. To je kot glavobol … saj veste, da je glavobol zato, ker vas skrbi kako bo xyz … ampak glavobol s tem ne morete ustaviti.

Kaj je torej pravi vzrok lulanju in kakanju. To boste morali ugotoviti sami. Vedno pa je to nepredelan strah. Kaj se je zgodilo januarja? Se je česa močno ustrašila? Kako ste reagirali na to? In nič bat, tudi če ne veste … lahko pomagate.

Najprej pa, kakšne so dobre reakcije, ko se nesreče zgodijo:

DOBRA REAKCIJA NA NESREČE:
– o nesreča, pridi se bova preoblekle, umile

In to je vse, kar se nesreč tiče!!! To je bistvenega pomena. Kajti šele, ko se boste nehali ukvarjati s tem, da bi začela kontrolirati lulanje in kakanje, šele omogočite otroku, da lahko začne reševati prave probleme. S spodbujanjem, da gre na wc (kot opisano zgoraj) lahko težave le malo omilite, ne morete jih pa rešiti.

In zdaj ko vas bo začudena pogledala na vašo novo reakcijo: A nisi nič žalostna? Ji pošteno povejte: Veš sem vprašala eno tetico, ki se spozna na otročke kako je s tem, pa mi je rekla, da to ti ne delaš zanalašč in da ne moreš preprečiti in zato te ne bom več kregala. Vem, da ti je hudo in vem, da nisi zanalašč.

In če bo potem obljubljal, saj bom naslednjič pazila, mirno odgovorite: že dobro. Brez drame in gremo dalje… preusmerite pozornost drugam.

Ampak to je šele pol poti, zdaj težav še niste začeli reševati. Rešite jih tako, da se začnete s hčerko zavestno pogovarjati o čustvih, predvsem o strahu. Najdite danes med knjigami kakšno na to temo in zavestno napeljite pogovor na strah: Si se ti tut kdaj ustrašila? Kaj te je pa najbolj skrbelo?

Jaz sem moji hčerki (ki je imela nekaj težav s tem) tudi odkrito povedala: veš otročki imajo s tem težave, kadar se česa zelo ustrašijo, pa ne znajo tega povedati. A se ti česa zelo bojiš?

In zdaj bistveno: ne zanikajte čustev! … Mogoče bi bilo bolje, da se na ta pogovor še malce prej pripravite, da prej pobrskate po kakšni dobri knjigi … princip pa je v osnovi preprost: dovolite, da se otrok počuti kot se počuti, in to samo odslikavajte (brez iskanja rešitev in brez občutka, da je treba kaj popravit in brez zanikanja). Npr.:

Si se ti tudi kaj ustrašila?
Ja kuža (na primer).
A kužka si se ustrašila, kaj si se najbolj bala?
Da me bo ugriznil.
Je bil velik in si se ga bala.

In zdaj je pomembno, da ji daste boljšo sliko realnosti, bolj obvladljivo: Glej Katka, kuža je bil velik in strašen, ampak je bil privezan in ti ne bi nič naredil, tudi če je lajal, ga je stric imel trdno na vrvici. (npr.)

V končni fazi ji lahko vedno rečete: če te bo strah, vedno pridi k meni, pa te bom obvarovala.

Torej jasen pogovor o čustvih in bolj varen pogled na realnost. Pri dveh letih je pač življenje res veliko bolj strašljivo kot pri 5 ali 10 … to imejte v mislih. Nikakor pa ji ne recite: sej ni bilo nič nevarno, sej ni blo nič!

Če je otroka strah, potem ga je strah, tudi če se vam zdi smešno … Otrok potrebuje, da spoštujete njegove občutke, potrebuje pa tudi, da mu pomagate narediti življenje bolj obvladljivo in manj strašljivo.

Če pa vam ne bo takoj prišlo na misel, česa bi se bala, pa nekaj namigov: otroke je najbolj groza, kadar se starši prepirajo, ali odrasli kregajo. Na drugem mestu pa so situacije, kjer otrok zgubi kontrolo.

Naj vam povem svoj lastni primer. Moja drugorojenka je šla dati kri, ko je imela pregled pri 3 letih … in potem ko jo je že špiknila (to sva še vadili) pa kri ni hotela teči in je tista teta v laboratoriju kar stiskala in stiskala … in jaz, ker nisem hotela cirkusov, sem sodelovala in hčerko na silo toliko časa držala, da smo opravili, je pa hčerka pri tem močno vlekla roko stran in jokala. In potem sem na to pozabila. Prejšnji teden pa je šel sin dat kri (ob vstopu v šolo) in hčerka se je zjutraj polulala v pidžamico (to se ji je zgodilo res mogoče 3x v življenju). In jaz sem se spomnila tega dogodka pred letom dni in ji rekla odkrito: Se spomniš, ko si ti šla dati kri, ko sem te držala na silo… te je bilo takrat strah. In potem je imela še večkrat potrebo govoriti o tem, spraševati, kdaj bo ona morala dati kri … In pri tem nisem nič zanikala, da bo drugo leto ona na vrsti, in nisem delala drame … Ampak vem, da je bil v njej nepredelan strah pred jemanjem krvi. In lulanje se ni več ponovilo.

Obstaja še ena vrsta staršev, katerih otroci lulajo in kakajo v hlače: kadar se otroka preveč kontrolira, kadar je ves čas: Ne smeš to, joj pazi to, da ne boš to … In starši, ki se sami ne znajo spopasti z lastnimi strahovi, ki jih tudi pri sebi zanikajo, torej jih zanikajo tudi pri svojih otrocih: že dobro, saj ni nič! Ne jokat!… In potem dudica, bombonček ali pa nova igra. O čustvih pa kot da jih ni. … In potem najdejo drugo pot, da se izrazijo. Kadar solze niso dovoljene, joka mehur. … Spregovorite o strahu, pa bodo težave izginile.

Alenka O.

Pozdravljeni!

Najlepše se vam zahvaljujem za vaš odgovor. Je res obširen in je vse lepo razloženo. Sem zelo zadovoljna in sem vedela, da bom od vas dobila odgovore in nasvete, ki me bodo vzpodbudili, da pomagam moji pikici. Res najlepše hvala, za vaš čas.

P.S. Se opravičujem ker sem gnjavila z mojim vprašanjem. Vem, da tudi vi morate poskrbeti najprej za svojo družino potem pa ostalo. Vas popolnoma razumem, saj imam tudi sama družino in zato se vam opravičujem. Ko bom naslednjič rabila pomoč bom počakala na vrsto.

Hvala še enkrat!

Pozdravljeni ga. Alenka!

Oglašam se ponovno, ker sem cel dan brskala po spominu in ugotavljala, kaj bi jo lahko bilo strah oz, če se je ustrašila. Drugega vzroka ne najdem kot to, da sva se z starejšo hčerko (10 let) skregale in je bila prisotna. To je pač tisto kreganje med mamicami in hčerkami in jaz sem res bila malo bolj glasna. ( ne vem na katero temo lahko za njo vprašam imama namreč zadnje čase kar nekaj prepirov, ker je zelo svojeglava). Tak, da zdaj moram rešit težave z obema. Ne vem pa kako naj ta malo to vprašam, če jo je tega strah ko se z setrico skregama. In kako naj ji razložim to situacijo. Moram povedat, da se imata zelo radi in, da sta zelo navezani ena na drugo. Ta mala se prav jezi na mene in mi pravi ne kregaj moje Maše. Tako da vas prosim če mi svetujete kako naj ji razložim, da se ne rabi tega bat. Za ta večjo pa se oglasim na drugo temo, ker res se nočem kregat in hočem da imava prijateljski odnos.

Hvala že v naprej in lep pozdrav!

Pozdravljena!

Bova preskočili vrsto 🙂

Hčerke ne rabite prepričati, da se ne sme bati. Vidite v tem grmu tiči zajec! Spadate v tisto zadnjo kategorijo staršev, ki hočejo čustva zanikati. Nič bat, to je zelo pogost pojav, žal nas čustvene inteligence niso nikjer naučili in se je moramo naučiti sami.

Torej zgodi se vam prepir s starejši in mlajša je zraven in jo ta prizor prestraši. Najprej namig: vzemite resno sporočilo mlajše hčerke: mami, tole ni najboljši način, da se pogovarjaš z mojo Mašo, obstajajo boljše poti. In res najslabše kar lahko naredite je, da na otrokovo jezo odgovorite z jezo. Jezen otrok potrebuje mirno a odločno mamo … ne pa tudi jezno. Pa o tem kdaj drugič. Bi vas pa spodbudila, da vzamete v roko kakšno knjigo (je zgoraj pripet seznam).

Glejte, ne imejte občutkov krivde. Vsi starši ga kdaj »biksamo«, to pomeni da smo človeški. Prevzemite odgovornost, začnite iskati boljše poti … kar pa se tiče mlajše, pa potrebuje v takih trenutkih vašo oporo, pomoč, predvsem pa najprej razumevanje in sprejemanje. To ne pomeni, da jo prepričate, da je vse ok, ampak da sprejmete, da se tako počuti in ji pomagate, da se tudi sama bolje sooči s tem. Nič se ni pokvarilo, nič ne rabite popravljat, prepričevat … potrebujete sprejeti, da je bilo hčerko pač strah, tako pač je, zdaj tega ne morete več popraviti, še slabše če to opravičujete … zdaj hči rabi pomoč, da to predela in »da ven«, da se ne bo rabilo izraziti v obliki simptoma. To kar potrebuje, je da ji pomagate ubesediti občutke. In to je vse. Da ji pomagate, da bo razumela kaj se je zgodilo, da bo strah dobil »ime«.

Torej zgodi se prepir in opazite, da je to mlajšo vznemirilo. In ko se pomirite in pomenite z večjo … pojdite tudi k mlajši in preprosto recite: Katka, si se ustrašila, ko se je mami tako drla na Mašo? Bila sem huda nanjo … zdaj sva se pomenili in je Maša ok. …In potem pač sledite temu, kar vam bo odgovorila nazaj. Vaša naloga je zgolj odslikavati in poimenovati čustva. S tem jo učite prepoznavati strah in sprejeti, da lahko to obvlada in jo ne preplavi tako, da potem lula in kaka v hlače.

Če bo stekla stran, nikar silit vanjo, potem ima dovolj in to je povsem ok. Predvsem pa ne delajte nobene drame: Joj si se ustrašla, mami ni mislila tako hudo … bla bla bla … s takšno reakcijo lahko namreč vse skupaj samo še poslabšate.

Bo šlo?

Alenka O.

Pozdravljeni ga. Alenka!

Najlepša hvala za hiter odgovor. Zelo lepo ste mi vse razložili, zato se bom potrudila in vaše odgovore upoštevala. verjamem, da bodo pomagali. Vam sporočim kako smo rešile. Upam, da mi bo uspelo ( ne samo meni tudi hčerki ), da bomo rešili težave. Potrudila se bom tudi, glede starejše hčerke ( mirno in odločno kot ste rekl ).

P.S. Na katero temo se vam lahko oglasim glede starejše hčerke!

Zahvaljujem se Vam in Vas lepo pozdravljam!

Pozdravljeni še enkrat ga. Alenka!

Moram Vam povedati, da so mi vaši nasveti zelo pomagali. Moja pupa je nehala lulat v hlačke odkar se z njo pogovarjam o strahu. Ko se česa ustraši se lepo pogovoriva. In zdaj lepo spet hodi na kahlico ali celo na WC in to čisto sama. Pokliče me ko že opravi svoje. Ne dajemo nobenih nagrad, povem ji samo pridna punčka in to je vse. Se zgodi mogoče, da se polula na dva do tri dni enkrat. Ampak glede na to, da sva rešili težave v enem tednu verjamem, da še malo pa tudi tega več ne bo. Edino kakanje še nama malo dela težave, ker ima bolj slabo prebavo in včasih ravno pravi, da jo boli ko gre kakat. Pa tudi to se bo rešilo.Res sem vesela, da tako pomagate z vašimi nasveti.

Hvala še enkrat in lepo pozdravljeni!

Pozdravljeni!
Tudi jaz se na vas obračam z vprašanjem glede kakanja v hlače.
Tri leta stara punčka je že cca pol leta suha. Z odvajanjem vode nima nobenih težav, problem pa se pojavi pri kakanju. Že od samega začetka kaka v hlače. Skrije se na določeno mesto in se pokaka, nato pa pride povedat, da je opravila svoje. Če jo slučajno ujamemo vmes nadaljuje na školjki, dvakrat se ji je uspelo tudi pokakat na kahlico ( očitno smo ujeli pravi trenutek).
Prosim za nasvet, kako preprečiti to dogajanje, ker roko na srce imam že polno glavo tega. Poskusili smo z nagrajevanjem, s tem, da je morala sama počistiti, ni da ni, ampak učinka ni nobenega. Omenila bi, da hčerka zadnje mesece tudi precej sanja in ponoči joče. To bi lahko soupadalo z odvajanjem od plenic. Pravi, da vidi pajke in me sprašuje, če jo bom cuvala. Poskusili smo z božanjem dokler ne zaspi in zadeva se je rahlo izboljšala.
Starejša hčerka je imela pri odvajanju od plenic težave z zaprtostjo. Tudi v vrtcu vidim, da ima vsaj tretjina otrok težave s tem.
Prosim za nasvet,
Lep pozdrav, Lucija