Najdi forum

naša noče v vrtec

Pozdravljeni,
naša 3-letnica je letos septembra šla prvič v javni vrtec, v mešano skupino od 3-6 let. Na začetku je zelo rada šla v vrtec in tudi zelo hitro smo jo tam pustili, saj se je zelo dobro počutila in celo sama predlagala, da bo naslednjič (4. obisk) že spala v vrtcu.
Po začetnem spoznavanju tako z ene kot z druge strani (po cca. 2 mesecih) in ko sem jo enkrat imela cel teden doma, ker je močno kašljala, ni hotela več v vrtec.
Začela je govoriti, da ji nagajajo ipd. Ko sem jo vprašala, kako pa ji nagajajo. Mi je rekla, da ji pravijjo gospa.
Po pogovoru z vzgojiteljema sem ugotovila, da – ne mara, da jo obravnavajo kot dojenčka (je najmanjša v skupini in punčke se grebejo, katera jo bo oblekla, obula ipd.
– ni ji všeč, da se otroci prerivajo (ko se gredo umivat pred kosilom)
– ne mara, da jo kličejo gospa, moja bučka ipd.

Sprva sem si odahnila, da le ni kaj hujšega, se pogovarjala z njo, da to pa le ni tako hudo, ker lahko bi jo tudi tepli. Vendar učinka nobenega. Še vedno zjutraj noče v vrtec, zanimivo pa je, da popoldne pa iz vrtca domov noče.
Zdaj zjutraj uspemo le tako, da bodisi ostane sama doma oz. gremo v kino, v živalski vrt, mimogrede pa se ustavimo še v vrtcu na zajtrku. Ko je enkrat v vrtcu, se ponavadi hitro pomiri. Včasih pa še pred vrtcem ali v vrtcu tuli, da ne gre v vrtec.
Kaj svetujete, kako naj se še pogovorim z njo?

Pozdravljeni!

Neizogibno je, da tudi naše otroke doleti, da bodo ljudje kdaj tudi nesramni. Od tega jih ne rabimo ščititi (razen kadar gre za hudo nasilje, seveda!), pač pa opremljati, kako se lahko s tem čim bolje spopadejo. Vi imate pravzaprav dve težavi: kako pomagati otroku spopasti se z nesramnostjo vrstnikov in kako ravnati, če noče v vrtec (popoldne pa ne iz vrtca).

Kar se prve teme tiče: nikar otroku ne govorite, da ni hudo (s tem ji dajete močan občutek, da je ne razumete in ne jemljete resno). Seveda nasilje ni take narave, da bi bilo potrebno, da greste vi v vrtec in urgirate, potrebuje pa sočuten odziv vaš otrok. Čustva so, ne vrednotite jih ali so upravičena ali jih »smemo« čutiti, kako globoko smemo biti prizadeti. Hči je prizadeta. Potrebuje, da to sprejmete: samo odslikavajte in ne vrednotite: Ne maraš, da te tako kličejo, ti je težko, ker si najmlajša …in to je pravzaprav bistvo. Zelo verjetno je to vse, kar bo potrebovala: razumevanje, objem in včasih kakšen pošten jok in že bo vesela razigrana deklica tako kot je treba. Če pa to ne bo dovolj, potem pa jo še opogumite, da se zna postaviti zase: da pove, kaj si želi in kaj ne, kaj bi se igrala in kaj ne.

In še druga tema: če otrok noče v vrtec (in iz njega). Najslabše kar lahko naredite je to, kar delate sedaj: da jo »vržete na finto«, to otroku dobesedno izmakne tla pod nogami. Nikoli ne ve, kaj se bo v resnici zgodilo, otrok pa najbolj od vsega potrebuje ravno varnost, ki jo dobi s predvidljivostjo. Skoraj bi si upala reči, da se bodo stvari precej popravile samo če prenehate delati to. Namesto tega ji jasno povejte kdaj gre v vrtec, kako dolgo bo tam in kdo pride ponjo. Predvidljivost daje otroku varnost in varnost daje notranji mir in s tem lepo vedenje.

In kaj lahko naredite, če ne želi (v vrtec ali domov): razumite, ne delajte drame in preusmerite pozornost na izbiro: Ja bi raje ostala doma, ampak zdaj greva v vrtec, boš oblekla roza bundico ali belo? … boš danes nesla v vrtec zajčka ali mucko …te danes pelje oči ali mami? … Brez drame. … In če to ne deluje, šele nato se z njo pogovorite, kaj je narobe. Pa še to se ni dobro pogovarjati, ko se vam že mudi v vrtec. In potem jo opremite s strategijami, kako se lahko spoprime s težavami. Npr: Nočem v vrtec! Uveee … Daj Katka, čas je da greva, ali boš xyz ali zyx? … Ne greeem! … Katka kaj pa je narobe? … Miha mi nagaja! Pravi, da sem dojenček! … In tebi ni fajn, da si vedno »ta mala«, tut ti bi bila rada toliko stara kot vsi, pa si najmlajša. … Kaj pa bi se ti rada igrala? …Z barbikami!…. Kaj pa če danes koga povabiš, da se s tabo igra? … itd.

Alenka O.

Pozdravljeni,

tudi sama bi potrebovala nasvet. Otrok je užival v vrtcu, z veseljem je zjutraj odšel v vrtec… Star je 2,5 let, pred dobrim tednom je bil slab teden doma z mami in mlajšim bratcem, ki še ne hodi v vrtec zaradi viroze. Že prvi dan po virozi je bila kriza, cel dopoldne je v vrtcu jokal mami, mami, mami… Drugi in tretji dan je bilo OK… Pride nov teden, ko izvem, da moj otrok že nekaj časa noče iti ven iz sobe (npr.ko gredo v telovadnico,…)… Včeraj se je zgodilo, da so ga vzgojiteljice na silo odvlekle ven iz sobe (kot mi je vzgojiteljca razložila je bilo kar hudo, cvilil, se drl, zavračal dudo, klical mami…) in danes zjutraj ko ga oblačim za vrtec omenim gremo v vrtec in doživim šok… otrok je postal od joka, da ne gre v vrtec ves moker in rdeč. Ker sem na porodniški zaradi mlajšega otroka je imel možnost ostati doma, ne vem pa ali naj ga na silo odvlečem v vrtec, oz. sem zmedena šokirana, ker ne vem kaj bi bil razlog za takšno drastično spremembo…

LP

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni!

Koliko pa je star vaš dojenček? Kako ste postopali s starejšim, ko ste prišli domov z dojenčkom, je bil takrat kaj doma z vami?

Moje stališče vas bo mogoče šokiralo: če ste vi doma z dojenčkom, potem je edino pošteno, da je z vami tudi starejši. Otroci ne potrebujejo vrtca, ampak vrtec potrebujemo starši, da lahko hodimo v službo. Velika verjetnost je, da se vaš otrok čuti odrinjenega in to sporoča s svojim vedenjem.

Vendar to ne pomeni, da ga morate izpisati iz vrtca. Za začetek predvsem, če tega niste naredili takoj po rojstvu, mu dovolite, da se pošteno naužije vaše bližine in novega člana družine. Po nekaj tednih ponavadi gredo radi nazaj v vrtec. Potem pa lahko skrajšate čas ko je v vrtcu, ga kakšen dan načrtno obdržite doma. … Čas, ko bo treba nazaj v službo pa tako ali tako hitro pride.

Alenka O.

Pozdravljeni,

Moj fantek ima skoraj 4 leta….do septembra je hodil v vrtec brez problemov in celo rad…
Septembra je dobil novo pomocnico in v novi del so se preselili… 2-3 tedne je bilo vse ok…po tem pa vsako jutro jok in trganje iz rok….tudi doma je bilo skozi” a jutri gremo v vrtec?”….
Torej po vecmesecnem pregovarjanju in prosnjam se vedno vsak dan jok….
Ko se umiri se otrok lepo igra v vrtcu in ni videti da bi imel kaksno stisko…. Prejsnji teden smo spet probali z kaznijo…nic….pol smo risali zvezdice in nagrada bi sledila, pa je bilo 3 x ok….pol je zbolel en teden…sedaj pa spet ne prime noben prijem….
Ali me izsiljuje, je razvajen, ima stisko????
Kaj mi svetujete?

Hvala
Masha

Pozdravljena!

Najprej prenehajte s kaznimi in nagradami. To samo odvrača pozornost od pravih problemov in vam dela nove probleme.

Potem pa se večer pred vrtec z otrokom pogovorite. Vprašajte ga: Miha, odkar ste v tej novi stavbi in imaš novo vzgojiteljico, zjutraj jokaš preden greš. Kaj je narobe? A ti je bila prejšnja tako fina, da je nisi hotel zamenjati? …itd. Skušajte se pogovorom o tem, kaj mu je všeč in kaj ne in priti do tega, kaj pa je v resnici problem.

Pri starosti 4 leta se lahko z otrokom o tem povsem normalno pogovarjate in vam bo povedal, če boste zares poslušali in skušali razumeti, kaj je narobe. Če bo to samo zasliševanje, vam mogoče ne bo povedal nič takoj s prve. Ok, ne silite vanj. Ampak sedaj zjutraj, ko začne jokati dosledno vzemite otroka v naročje: kaj bi sedaj najraje … in boste mogoče odkrili vzrok.

Počasi toda le s pogovorom. Če se vam mudi pa mirno a odločno recite: Miha sedaj morava iti, karkoli je, se bova pomenila ko te pridem iskat, zdaj pa morava iti.

Mogoče je bila otrokova reakcija v začetku res reakcija na spremembo, ki pa je ostala, ker ste svoje ravnanje naravnali na otrokovo vedenje in ne na to, kaj ga mogoče muči. Potem zna biti, da bo samo sprememba vaše naravnanosti dovolj in vedenje bo izzvenelo.

Torej če hočete, da otrok preneha s tem vedenjem, se posvetite njegovim občutkom in temu, kako se počuti in vedenje ponavadi izzveni samo od sebe, brez nagrad in kazni.

Alenka O.

Pozdravljeni,
tudi mi imamo težave z vrtcem. Sin je star 3,5 let, v vrtec je začel hodit pri dveh letih. Po zelo napornem uvajalnem obdobju (jok, govoril, da ne gre v vrtec, ni hotel v igralnico,…) se je po nekaj mesecih le navadil in brez težav šel v igralnico. Odkar smo se pred dvema tednoma vrnili z dopusta (2 tedna ni bil v vrtcu) pa ima spet težave. Že zvečer govori, da ne bi šel v vrtec, zjutraj ko vstane so prve besede, da ne gre v vrtec, celo pot do vtca govori da ne gre, da bi ostal z mano, da bo šel z mano v službo, da ni treba da grem jaz v službo, pa spet da ne gre v vrtec… V vrtcu se začne jok, noče se preobut, ne dovoli da bi ga jaz preobula, v igralnico ga moram dobesedno zvlečt, on pa joka in tuli in vpije… Poskušam mu razložit (popoldne, ko smo skupaj in ko je miren), da morava z možem it v službo, da on in sestrica pač gresta v vrtec in da tako stvari pač so. Ampak nič ne pomaga, zjutraj spet isto. Sploh ne vem kaj naj naredim. Za povrh so se danes še preselili v drugo igralnico, dobili 7 novih otrok in drugo vzgojiteljico, tako da je zjutraj še jokal, ker ni bilo njegove prejšnje vzgojiteljice, na katero je bil precej navezan. V glavnem, ne vem več, kaj naj mu rečem, kaj naj naredim, da mu bo lažje… Je to pač obdobje ki ga mora preživet? 🙁

Pozdravljeni,
Obstajajo otroci (tako, kot odrasli), ki se težko prilagajajo spremembam, ki težko preklopijo iz ugodja v vsakodnevni ritem in ki imajo večje težave s separacijo od oseb na katere so navezani.
Pomembno je, da sina pospremite v vrtec ne-zaskrbljena, da bo ČUTIL, da gre na varno in pomembno je, da ga pridete iskat vesela, ker ga spet vidite. Tako se bo navadil, da je to vsakodnevni ritual, ki se mu ne more izogniti in da se mu v tem času dogajajo tudi prijetne stvari. Vprašanja: Kaj se ti je danes zanimivega zgodilo? Kaj je bilo najbolj zabavno? Katera igra ti je bila najbolj všeč? Bodo v njem prebujala prijetne spomine. Če ga vprašate kako si se imel, je veliko možnosti, da se bo najprej spomnil na jutro in rekel: NIČ. V kolikor mu rečete kaj je bilo narobe, bo razmišljala samo kaj je bilo narobe.Lahko mu tudi vi poveste, kaj se je dogajalo vam, da bo vedel, da v času, ko nista skupaj tudi vam ni težko.

Sicer pa se močno strinjam z vami, da je to nekaj na kar se bo moral navaditi, pri tem pa mu lahko malo pomagamo.

Leonida Mrgole soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo http://najstniki.weebly.com/ http://videolectures.net/pozitivnapsihologija_mrgole_izstekani_najstniki/ Umetnost kreacije odnosov The art of relationship www.vezal.si https://www.facebook.com/izstekani.najstniki https://www.facebook.com/vezal.si www.vezal.si/vezi/ www.vezal.si/hobit/ +386 41811999

Pozdravljeni,
tudi mi imamo težave z zavračanjem vrtca. Sin je star skoraj tri leta, vrtec je začel obiskovati lani. Uvajanje je potekalo gladko, tudi na začetku brez joka. V vrtec je hodil zelo rad. Vzgojiteljica (ki je v juniju odšla) je izpostavila le nekaj težav z “egoizmom” – na začetku ni želel deliti igrač, vedno je želel biti prvi in glavni, a je že kmalu rekla, da se je prilagodil. Tudi sicer ima precej “močno voljo” – kot se je izrazil njegov pediater – a se mi v tem pogledu ne zdi bistveno drugačen od starejše sestrice.
Težava se je pojavila z novim šolskim letom. Skupina je ostala ista, pridružila se ji je le peščica novih otrok, z njimi je ostala vzgojiteljica, ki se jim je pridružila pred poletjem, zamenjali sta se pomočnica vzgojiteljice in igralnica. Že kmalu po začetku novega šolskega leta je začel doma prositi, da ne bi šel v vrtec, v vrtcu pa ne želi iti v igralnico (lansko leto je vsako jutro sam stekel v igralnico). V vrtcu je baje nemogoč – na vse se odziva z ne – ne sodeluje pri aktivnostih, prereka se z otroci, danes zjutraj mi je vzgojiteljica omenila tudi, da zavrača hrano. Poleg tega se je v zadnjih parih dneh nekajkrat polulal/pokakal v hlače, čeprav je že kar nekaj časa suh. Baje je čedalje hujše. Tudi doma je pogosto težaven.
Čeprav zelo dobro govori, nama s pogovorom ni uspelo odkriti težave. Vzgojiteljica pravi, da ne vidi vzroka za njegovo obnašanje, smo pa dogovorjeni za govorilne ure, da se bomo bolj natančno pogovorili.
Vesela bi bila kakršnegakoli nasveta, kako se lotiti težave!

Pozdravljeni,

pri nas podoben problem. V vrtec je začela hoditi pri 1 letu, brez posebnosti, super se je vklopila, potem zadnja 2 meseca pa kar naenkrat zjutraj jok na polno. Potem smo zamenjali vrtec in če se nebi to dogajalo že v prvem, bi mislila, da je z vrtcem kaj narobe, dobesedno celo lankso leto je bil zjutraj problem, sam ne tako grozno, se je pa ko sem zaprla vrata takoj pomirila, uživala v vrtcu. Letos se je začelo obetujoče, sicer z nekoliko prigovarjanja je sama odšla v igralnico, po 2 tednih pa mislim, da ko je videla eno punčko jokat, se je spet začelo, s tem da je vsako jutro huje, danes se je začelo že doma, da sem jo morala zvleči že v avto 🙁
Pravi da so otroci v vrtcu poredni, da noče v vrtec, ko jo pa prdiem iskat pa v avtu reče naj jo peljem nazaj v vrtec. Ko jo vprašam zakaj je zjutraj jokala, reče, da se je ustrašla (to ima zadnje par mesecev, da se kao ustraši drugih ljudi), da se nima fino, še minuto pred tem pa je bilo, da naj jo peljem nazaj ker se je imela fino???? Nič ne pomaga, nisem več pametna, res je da zadnje pol leta se je njeno obnašanje močno poslabšalo, ker je dobila sestrico, ampak res se trudimo da dobi ogromno pozornosti in da se ima lepo. Stara je 3 leta.

Hvala

Spoštovani!

Otroci, ki se vedejo na način, da jih doživljamo kot da so težavni imajo pogostokrat težave z občutkom varnosti.
Pomagamo jim tako, da jim jasno postavljamo meje in smo dosledni, da jim povemo v naprej kaj se bo zgodilo. Zdaj pojemo kosilo, potem se gremo igrat, Zdaj se bomo igrali, potem gremo na sprehod…. Da otrok ve kaj sledi. Potem se lažje prilagaja. Zelo dobro je, da jih učimo izbirati situacije, da jih ob tem učimo odgovornosti. Ti si izbral in ti si odgovoren za posledico. Malim otrokom ponudimo lažje izbire. To je učenje, svojega lastnega deleža. Nekaj primerov najdete v najini knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo na strani 367. Mimogrede, ta knjiga ni napisana za starše ki že imajo najstnike, ampak za starše nasploh. V njej veliko piše tudi o postavljanju meja in zakaj otroci to potrebujejo.
Naj vam še tukaj ponudim en primer izbire za mlajše otroke:
Imaš na izbiro, da:
A: Se takoj oblečeš v pižamo in bomo skupaj pogledali risanko , nato dobiš še pravljico in potem greš spat.
B: Zavlačuješ in se upriaš, da bi se oblekel v pižamo, ne dobiš risanke, dobiš pravljico in greš spat.

V kolikor bo (in verjetno na začetku bo) izbral možnost B, se ne rabite razburjati. Rečete mu: Poglej imel si možnost A in B. Izbral si B, posledica je, da si izbral možnost brez risanke. To je res slabše, ampak jutri boš imel zopet novo priložnost da izbereš. Lahko izbereš boljšo zate. Tako se otroci učijo da so oni odgovorni za svoja vedenja.
Naš odziv je za njih zelo pomemben in jim ustvarja veliko mero varnsoti, v kolikor uspemo ostajati v odrasli vlogi.
Priporočam delavnico: Uspešno postavljanje meja in varen odziv, ki bo 25.11. 2015, od 17h do 21h.

Srečno!

Leonida Mrgole soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo http://najstniki.weebly.com/ http://videolectures.net/pozitivnapsihologija_mrgole_izstekani_najstniki/ Umetnost kreacije odnosov The art of relationship www.vezal.si https://www.facebook.com/izstekani.najstniki https://www.facebook.com/vezal.si www.vezal.si/vezi/ www.vezal.si/hobit/ +386 41811999

Pozdravljeni.

Na vas se obračam zaradi moje 2,5 letnice, ki od novega leta ne želi v vrtec. Po novem letu sem ostala doma, ne hodim več v službo. In seveda je to hčerka hitro ugotovila. Pred tem jo je v vrtec vozil ati že ob 6.30. Odkar sem doma ji pustim spati dlje in jo peljem malo pred osmo. Iskat jo grem takoj, ko se zbudi iz počitka in poje malico, torej malo čez drugo. Med tem časom opravljam neko delo od doma, zato mi odgovarja, da je hčerka v vrtcu. V začetku maja pričakujemo novorojenčka. Hčerko poskušava vzgajati na sočuten način, je ne kaznujemo, veliko se pogovarjamo in želim, da se ji pusti izražat čustva. Popoldan po vrtcu ji namenimo ogromno pozornosti, veliko se ji prilagajamo, seveda pa imamo tudi določena pravila in meje, pri katerih ne popuščam. Je pa punčka zelo čuten otrok. Zvečer hodim z njo spat, spi v svoji postelji, ki je tik ob moji. Dojenčka se zelo veseli, že zdaj jo vključujem v vse priprave, pogovarjava se o prihodu dojenčka, kako mi bo pomagala pri negi, itd. Ve tudi, da bomo po prihodu dojenčka vsi skupaj nekaj časa doma, da ji ne bo treba v vrtec.
Problemi nastanejo, ker ona že zdaj ne bi hodila v vrtec, čeprav se ima tam fino. Sama mi pove, da je v vrtcu dobro, samo, da ona hoče mami in bi bila raje doma.
V vrtcu je v zadnjih 14-ih dneh, (prej je bila en teden doma zaradi bolezni), postala zelo občutljiva in jokava. Tako mi razlagata vzgojiteljici. Da joka, če mora za kakšno stvar počakat, potem če že vsi pojejo juho ona pa še ne, če ji rečeta, da naj gre lulat, itd. Zjutraj in čez dan ji vsi (vzgojiteljici, stari starši) non stop govorijo naj ne joka, kar mene grozno zmoti.
Zato se zjutraj, ko jo oddajam trudi, da ne bi jokala in na koncu ima na obrazu tak izraz trpljenja in vseeno vstopi z jokom.
Ne vem kako naj ji še drugače pomagam…ali naj jo spet začne vozit partner, bolj zgodaj, ali naj jo mogoče jaz obdržim doma npr. vsak petek in imava dan za naju? Čeprav je partner mnenja, da bo še slabše, če jo bom večkrat imela doma.
Danes bom govorila še z vzgjiteljicama, če se lahko dogovorimo, da v tem obdobju potrebuje malo več razumevanja, ne zatiranja joka, kakšno crklanje več, zjutraj bolj topel sprejem???
Kaj predlagate? Že vnaprej hvala za vaše mnenje in odgovor.

Lep pozdrav.

Objava čaka odobritev

New Report

Close