Najdi forum

dobra mama?

Lepo pozdravljeni!

Sem 33 letna mama dvo-mesecnemu sincku. Je najin tezko pricakovani otrok. Po sedmih letih truda je koncno z nama.

Nosecnost je bila zelo lepa in polna pozitivnih emocij. Porod je bil tudi zelo lep. Najin fantek je zelo umirjen in zelo priden. V nosecnosti sem veliko poslusala CD-je Raimonda Lapa in tudi nas malcek jih obozuje. Verjetno se sprasujete zakaj vam to pisem?

Pisete,da vsak otrok potrebuje blizino mame. Tu me postane strah. Grozna se zdim sama sebi,ker ga zvecer po masazi podojim,odnesem v posteljico in mu prizgem CD z zvoki narave.Ko se vrnem nazaj v sobo,on ze spokojno spi. Tudi cez dan,ko je buden se igrava na tleh. Sploh ga ne nosim po rokah. Vse mame pravijo,da imam sreco,da je tako. Jaz pa imam zelo slabo vest in danes je tasca spet mocno potrkala na njo.Meni,da otrok potrebuje cez dan samo mamino narocje.

Ko je buden se z njim veliko pogovarjam. Pred spanjem imava vedno enak ritual crkljanje,masaza,dojenje,posteljica.

Upam,da vam je uspelo razbrati kaj sploh zelim od vas.

Hvala za vas trud in cas,ki si ga vzamete, za nas mame.

Draga Zoja 2, verjemi, da otroček ne bi zaspal, če ne bi bil miren. Miren pa je, ker se počuti varnega. Torej: delaj tako, kot se ti zdi in čutiš, da je prav… srečno

Tudi sama imam doma dojenčico.Mislim, da otrok definitivno potrebuje tudi mamino naročje, ne pa samo maminega naročja. Da 2-mesečnega dojenčka ne bi imela nič v naročju, si ne predstavljam, mislim, da tako majhen otrok še ful potrebuje bližino mamice … svojo hčerko sem prve 3 mesece kar precej nosila, tudi sama sem pač potrebovala njeno bližino, Sedaj je stara 10 mesecev in seveda jo nosim veliko manj.

To, da ga po podoju položite v posteljico, se mi ne zdi nič narobe. Vseeno pa bi ga na vašem mestu vseeno čez dan nosila tudi v naročju. Za pogovarjanje bosta imela še celo življenje časa:) Pozdravček

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljena.

Moja hčerka je tudi bila zelo miren dojenček ki je prve 3 mesece jedla in spala. Ni bila veliko na rokah, včasih je zaspala na mojih rokah in sma se cartale ampak da bi jo nosila samo zato ker se meni zdi da to rabi pa se mi ni zdelo smotrno. Mirna je bila ker se je počutila varno in ljubljeno. Tam nekje po tretjem mesecu pa se je začela zelo rada nosit, ker jo je seveda okolica vedno bolj zanimala in sem si kupila sleepywrap in jo ogromno prenosila. Ko se pa je začela plazit pa tudi nosilka ni bila več tako zanimiva. Ne pusti da ti nekdo dela slabo vest saj imaš ti najboljši občutek kaj tvoj otrok potrebuje, tega ne ve noben tako dobro kot ti. Boš videla ko bo ugotovil da je s tvojega naročja najlepši razgled in da se tam počuti najbolj varnega in ljubljenega pa se bo hotel samo nosit 🙂

Naša je stara 11 mesecev. Dojila sem jo kratek čas, zato je tudi ta del crkljanja odpadel. Nikoli ni hotela biti v naročju. Kako zelo sem pogrešala ta občutek, ta stik. Ko sem jo položila v posteljico, je takoj zaspala. Zdaj pa se zadeve spreminjajo. Ker jo zanima svet (in ta se najlepše vidi in sliši iz naročja), so se stvari spremenile. Crkljanje, objemanje, lubčkanje je zanjo postalo zakon. Brez siljenja, spontano.
Vse bo tako kot je prav!!!!! Otroci so med seboj tako različni in njihove potrebe tudi. Potrebno jih je poslušati.

Draga Zoja!

Najprej čestitke za dolgo pričakovano materinstvo. Tudi jaz poznam te občutke in mi je vedno znova prijetno, ko slišim za kakšno mamico, ki ji »uspe«. Če vas prav razumem sprašujete, koliko telesnega stika potrebuje dojenček.

Najprej si postavimo vprašanje, kaj dojenček sploh potrebuje za zdrav razvoj in rast. Pustimo hranjenje in nego, o tem vemo dovolj. Kakšne so otrokove čustvene potrebe?

Dolgo so mislili, da dojenček potrebuje ugodje, zadovoljstvo, da je to osnovno gibalo njegovega čustvenega in osebnostnega razvoja. Vse to je »zakuhal« Freud s svojo teorijo o psihoseksualnem razvoju. Na kratko: gospod se je zmotil …. In zakuhal veliko škode. V nekakšen mračni srednji vek je pahnil tako psihologijo kot psihoterapijo, pa še vzgojo po vrhu vsega. Njegovo teorijo so celo stoletje poskušali ovreči številni drugi avtorji, pa mislim da še danes učijo po šolah Freudovo teorijo.

Za zdrav čustven in osebnostni razvoj in rast dojenček ne potrebuje ugodja, ampak ODNOS, stik z vsaj eno odraslo osebo, na katero se naveže. Današnji moderni starši pa prvenstveno skrbimo za ugodje in zabavo dojenčka in nemalokrat pozabimo z njim graditi dober odnos.

Otrok gradi odnos preko treh stvari: fizičen kontakt – dotik, glas – da se z njim pogovarjamo in pogled – da nam lahko zre v oči, nas spremlja s pogledom. In da ne bo pomote, otrok ne potrebuje, da ga cel dan masiramo, gledamo in se z njim pogovarjamo. Tudi z možem tega ne počnemo, pa imamo lahko dober odnos. Torej več ni nujno boljše. In zopet vprašanje, kaj pa je premalo?

Brez dvoma vi svojemu sinku nudite dovolj zadnjih dveh komponent, vas pa skrbi, če dobi dovolj prvega. In zdaj dobra novica. Otroci so zelo prilagodljiva bitja in prepričana sem, da vašemu sinku nič ne manjka. Všeč so mi komentarji mamic, ki vam pravijo, da se bo tako ali tako kmalu vse spremenilo. Pri 3-4 mes dojenčki postanejo radovedni in takrat vam bo brez dvoma signaliziral, da hoče več. Več česa?

Več dražljajev ali več stika? Rada bi vam natrosila še nekaj znanstvenih dognanj, da se boste lažje odločali kako in kaj.

Delali so raziskave in sestavili dve skupini mamic. Prvim so dali nosilke in navodilo, naj otroka nosijo vsak dan vsaj 3 ure, drugim pa so dali plastične ležalničke. Že po treh mesecih je bila razlika očitna. Mame nošenih otrok so se veliko bolj odzivale na potrebe otroka, pri starosti 13 mesecev pa so ugotovili, da je stopnja varno navezanih kar za polovico večja pri nošenih otrocih kot pri nenošenih.

Kaj je to varna navezanost. Otrok v prvem letu z vami vzpostavi odnos in glede na to, kakšen je vaš odnos do njega, otrok razvije vzorec navezanosti. To je vzorec, ki je temelj praktično vsega: to je temelj otrokove osebnosti, otrokovega odnosa do sveta, do drugih ljudi, to je temelj za kasnejše vzpostavljanje intimnih odnosov …Kogar zanima, vzorci navezanosti so najbolj poljudno opisani v knjigo H. Hendrix: Zdrav otrok in ljubezen staršev … zelo strokovno pa o tem piše Katarina Kompar Erzar v svojih knjigah.

Kako to, da je nošenje tako pomembno. Dotik je jezik ljubezni, ki ga dojenček razume. Bitje srca, gibanje, človeška toplota in vonj so mu poznane in domače stvari. Če ga odložite na neživo podlago je zanj tako kot bi vas izstrelili v vesolje. In ker nima ne občutka za čas niti za prostor, večinoma postanejo dojenčki vznemirjeni, če jim to naredite. In kaj potem naredimo mi? Damo jim dudo v usta, prižgemo glasbeno igračko, jih zibamo, damo v voziček in peljemo na sprehod … Otroci nam signalizirajo, da potrebujejo bližino, mi pa jim damo vse te (slabe) nadomestke bližine. Tako otroke navezujemo na stvari in jih od sebe odtujujemo, namesto da bi jih nase navezovali.

Še nekaj je, kar mamice ponavadi ne vedo. Dojenček za zdrav razvoj potrebuje gibanje. Če se giba (v našem naročju), se stimulira njegov vestibularni sistem … ali po domače: nošeni otroci se bolje tudi fizično razvijajo, hitreje razvijejo gibalne spretnosti, sedenje, plazenje, hojo. Imajo boljšo koordinacijo … Poleg tega se z gibanjem razvijajo tudi možgani. Osebnostni in mentalni razvoj je v tesni povezavi z gibanjem. Zato je tudi toliko učnih težav dan danes – premalo gibanja v zgodnjem otroštvu. V prvem letu tudi tu postavljamo temelje. Gibanje in svež zrak je hrana za možgane. Gibanje vozička je za otroka nenaravno in povzroča tresljaje, ki otroka utrujajo, zato tudi voziček uspava. Gibanje človeka pa je naravno. Dojenčki, ki imajo premalo gibanja so slej ko prej sitni in krilijo in brcajo z nogami in rokami. Tega ne potrebujejo potrebujejo pa gibanje. Če jih vzamete v naročje, se umirijo.

In še zadnja prednost nošenja: nošenje v naročju otroku ponuja razgled. Dojenčki v vozičku so velikokrat deležni, da jim še dodatno zastiramo pogled. V naročju so dojenčki blizu obrazom ljudi, lahko jih opazujejo in s tem se hitreje učijo govoriti. Poleg tega pa je to najbolj naravna zbirka dražljajev, da se otrok uči o svetu in pridobiva informacije. Če pred njih postavite živobarvne gibajoče plastične igračke, to ni realno življenje. Realno življenje je pogled na drevesa, hiše, ljudi, oblake …

Kaj torej dojenček potrebuje kar se fizičnega kontakta tiče: gibanje v vašem naročju. In zopet dobra novica, dojenčki so prilagodljiva bitja. Ne rabite postati kot domorodke, ki otroka privežejo v culo in cel dan nosijo naokoli. Tega me zahodnjakinje niti ne zmoremo in dojenčki za zdrav razvoj zmorejo tudi z veliko manj. Kljub temu, uvedite v vajin vsakdan tudi ritual nošenja. Namesto igre na blazini, ga raje vzemite v naročje in se sprehodite okoli hiše. In potem skrbite tudi zase. Če vas bo začel boleti hrbet, si omislite kakšno dobro nosilko. In ko boste imeli dovolj, ga odložite v ležalniček ali voziček. Ampak zdaj veste, če se bo pritoževal, pomislite tudi na to, da potrebuje bližino in vaše gibanje.

Pa še besedica o uspavanju. Uspavanje je v mojih očeh najpomembnejši trenutek dneva. Takrat vam otrok »pove«, če v sebi skriva nepredelane stiske. Če vas ni ob njem, se bo naučil, da mora to »predelati sam«. Seveda ne rabite nič spreminjati, če je otrok zadovoljen, če pa se bo začel pritoževati, pa raje kot o dudi razmišljajte o uspavanju s svojo bližino. To seveda ne pomeni, da ga morate zdaj nositi po rokah, nikar! Lahko pa se uležete poleg njega, tako da čuti vašo bližino in potem prestavite v njegovo posteljico, če spi v svoji posteljico. Ali pa nanj položite roko… in naj zaspi brez glasbe, le tako da čuti vašo bližino. Tudi mi si ne vrtimo CD-jev da zaspimo.

Glede na to, da je to vaš dolgo pričakovani otrok, ni dvoma, da ste zanj pripravljeni narediti marsikaj. Zato naj bo za konec najpomembnejše: ko skrbite zanj in za njegove potrebe NIKAR ne pozabite tudi nase. Samo bližina še ne zagotavlja dobrega odnosa. Univerzalna formula za dober odnos je: ko so moje in tvoje potrebe zadovoljene. Če sem vas recimo zdaj prepričala, da bi bilo dobro otroka tudi nositi, naredite to tako in toliko, da bo tudi vam ok. Otroci so prilagodljiva bitja. Opazujte, skrbite tudi zase in zaupajte ter ne pozabite ob tem predvsem tudi uživati. V odnosih ni pravih receptov, najboljši je ta, ki si ga boste napisali sami.

Alenka O.

Jaz sem mama treh otrok 9,5 let in 1,5 meseca.Zanima me, kaj naj se z dojenčkom pogovarjam ko sva sama.Prva dva sta zelo živa in neposlušna in me je že zdaj strah,da ne bo še tu tako.

Pozdravljena plm!

Pogovarjanje z dojenčkom nima nikakršne veze s kasnejšo ubogljivostjo. Pogovarjanje preprosto povezuje. To ne pomeni, da na dolgo in široko klepetate ure in ure, to le pomeni, da niste dobesedno tiho ves čas ko ste sami z dojenčkom. Saj to naredimo spontano: dojenčka previjamo, pa ga ogovarjamo, pa ga nesemo ven, pa zagledamo nekaj pa komentiramo: glej kakšna … pa se spomnimo, da moramo še nekaj narediti, pa rečemo: zdaj bova pa … To samo pomeni, da sliši vaš glas, tudi če vam pogovora ne more vračati.

Ubogljivost pa je posledica dobrega odnosa in ne tega, kaj dojenčku pripovedujete. Če imate občutek, da vas starejša dva ne ubogata, potem takoj poiščite informacije, kaj manjka in uvedite spremembe.

Dobra vzgoja se začne z občutkom, da zmoremo in da imamo vzgojo v svojih rokah.

Alenka O.

Spoštovani starši!Moje ime je Karin Kovačič, sem študentka Pedagoške fakultete Koper in pripravljam članek na oddelku predšolska vzgoja, pri predmetu Gibalni razvoj otroka. V članku želim raziskati pomen gibanja pri predšolskem otroku.Na Vas se obračam z namenom, da si vzamete nekaj časa in odgovorite na zastavljena vprašanja.Podatki, ki bodo pridobljeni s to raziskavo, bodo služili izključno v raziskovalne namene in je zanje zagotovljena popolna anonimnost. Za vašo sodelovanje se Vam prijazno zahvaljujem.
https://www.1ka.si/a/77589

Dragi starši,

pomagajte nam izboljšati psihološke storitve za otroke, mladostnike in starše v Sloveniji. Z oddajo svojega mnenja pomagajte sooblikovati optimalne storitve psihološke obravnave in pomoči, zasnovane za širok krog slovenskih otrok in družin. Vaša prima pomoč

LINK DO ANKETE: https://goo.gl/forms/Oxx2nZj5y9mFw7tp1

OZADJE: Psihološke težave mladih so v strmem porastu, prav tako pa potrebe otrok in staršev po zgodnji obravnavi, podpori in svetovanju. Med glavne dejavnike za naraščajoč trend sodijo spreminjanje družinske strukture, življenjskega sloga in načina vzgoje, spremembe v pojmovanju koncepta otroka in otroštva in akademsko tekmovalnost. Strokovnjaki smo zaskrbljeni, starši pa v stiski in nemočni pri obvladovanju čustveno-vedenjskih težav otrok in mladostnikov. Potrebovali bi hitro obravnavo, dolge čakalne dobe v zdravstvu pa otežujejo ali onemogočajo preventivno pomoč. Zaradi prepoznega ukrepanja pogosto ne moremo preprečiti, da bi se težave poslabšale in zahtevale klinično obravnavo. Vizija, ki jo imamo je, da družinam omogočimo lahko dostopno, cenovno ugodno in strokovno pomoč, ki bo tako hitra, da bo preprečevala poslabšanje duševnih težav, temeljila pa bi na opolnomočenju

New Report

Close