Med.Over.Net

Vzgoja otrok in družine

Odgovarjajo: prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije

Potrebe otrok in staršev. O privzgajanju navad, kvalitetni igri, socialnih odnosih, temperamentih in še kaj.

prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije

Zavod Pogled

Andreja V. Brenčič je specialistka zakonske in družinske terapije, ima 20 let izkušenj pedagoškega dela v šoli, več kot 20 let vodenja skupin za vadbo joge, sproščanja in meditacijo tako za odrasle kot tudi otroke in od leta 2010 izvaja terapije v Družinskem in terapevtskem centru Pogled. Vodi različne terapevtske skupine, delavnice, predava po šolah in ustanovah. Je urednica in sourednica knjig: Celostni razvoj otroških možganov: 12 revolucionarnih metod, s katerimi spodbujamo razvoj otroških možganov, Vihar v glavi: moč najstniških možganov: [vodnik po mladostnikovi duševnosti od 12. do 24. leta] in Vzgoja brez drame: celostni razvoj otroških možganov: umirimo kaos in spodbudimo duševni razvoj otroka.

uspavanje in spanje otrok

Default avatar

AlenkaO.

Še odgovor Majk!

Na dobri poti ste, ko se boste vi in otrok počutili dobro. In po vašem opisu je to že sedaj. To ne pomeni, da ni težav, ampak da se znate s težavami soočati tako, da je vsem vpletenim v rast in ne v dodatne čustvene rane. Glede na to, kar ste napisali vam gre super. Vesela sem, da ste napisali svojo izkušnjo in jo delili z drugimi.

Kar pa se praskanja tiče pa ravnate povsem ok: ne dovolite, da je agresiven niti do vas niti do sebe. To je pač moja filozofija: agresijo vedno ustavite, ampak to pomeni v primeru dojenčka, da samo primete rokico, da ne more praskati in to je to. Postrizite nohtke mogoče malo bolj pogosto, da ne bo prevelikih ranic, kadar se zgodi da se uspe praskati. Vsako vedenje mine sčasoma, ko minejo vzroki ali ko otrok odloži, kar nosi nabrano v sebi. Včasih pa je to sprotno »čiščenje« tega, kar se je nabralo čez dan. Ne sekirajte se preveč kaj je, pomembno je, da dozirate tako, da je ok. In tukaj sem vesela, ker imate dober občutek. Sama še vedno mislim, da tako intenzivno jokanje, kljub temu da vedno pravim: počakajte da mine samo, ne bi smelo trajati dolgo. No vsaj jaz vem, da nisem nikoli zdržala dolgo. In ko sem sama postala nemirna in jezna, sem ga vedno prekinila.

Še mogoče nekaj mojih misli. To ni jeza, to je strah. Jeza pride kasneje, ko začnejo možgani kategorizirati, presojati in soditi kaj je dobro in kaj slabo. Dojenček je zadovoljen, vesel ali pa prestrašen. Ko tuli tako da je ves rdeč, je to strah. Zato tudi nekatere teorije pravijo, da je mnogo kolik v resnici nerazumljeno predelovanje stiske, odlaganje napetosti, ki se je nabrala. Jaz se z njimi strinjam.… In če smo natančni, pod vsako jezo se vedno skriva strah: strah, da me nimajo radi, strah, da nisem dovolj dober, strah da mi ne bo uspelo, strah, da drugi zmorejo, jaz pa ne … Če zreducirate vsa čustva na dva osnovna, sta to strah in ljubezen.

Zato takrat, ko joka tako močno, da bi se praskal, če bi mu dovolili, ravnajte z njim temu primerno: torej pomirjajte: mami tukaj, v redu je, vse je ok …

Poizkusite lahko tudi z nežnim masiranjem akupunkturnih točk, ki se uporabljajo pri tapkanju. To minute joka skrajša na sekunde. Tako boste tudi zagotovo vedeli, ali je to nabrana čustvena bolečina. Če je, potem tapkanje prime »v sekundi«, če pa se otrok še bolj razburi, pa zna biti, da je vzrok joku nekje drugje.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

anjaaa

Zelo zanimivo...

se lahko vključim v tale pogovor? Kdaj pa se pri otroku začne pojavljat jeza? Kdaj začnejo sodit kaj je prav in kaj narobe? ... sklepam torej... čim manj sodimo, tem manj jezni smo. :)

Najbrž se ni mogoče izogniti podajanju teh vrednostnih sodb pri otroku... ampak če bi nam teoretično v neki popolni civilizaciji to uspelo - potem otrok in kasneje odrasli ne bi vedel kaj je jeza?

So živali jezne? potemtakem niso... renčijo ko so prestrašene.

Mene ljudje vedno popravljajo, ko kak pes zarenči na mojo tamalo, pa ji rečem da ga je strah... oni pa da je jezen... tako mimogrede :)

ps: super ste!
Default avatar

Marusaaa

Pozdravljeni

Mene pa zanima o tapkanju akupunkturnih točk pri 18 mesečnemu otroku. Zanima me kje so in Kako se to izvaja. Prebrala sem si priročnik o EFT. Poskusila sem pri svojemu otroku, pa mi sploh ni pustil tapkat.

Situacija je taka, da hoče zaspat samo tako, da se nosi ter poje. To lahko traja tudi od pol ure do ene ure. Poskusila sem, da se uleževa skupaj, pa je samo jok ali pa enostavno gre s postelje. Naj priznam, da mi ni čisto jasno, kako naj bi uspavanje sploh potekalo.

Zato sem mislila, da bi nam tapkanje pomagalo, pa mi tudi to ne gre od rok.

Gospa Alenka, prosim vas za nasvet in, če se lahko tako izrazim, neke konkretne napotke, ki bi mi pomagali.

Hvala in lepo vas pozdravljam
Default avatar

AlenkaO.

Pozdravljeni!

Dojenčke in malčke tapkamo tako, da jih nežno masiramo po točkah. Za bolj nazorno ponazoritev še video, kje so točke: http://www.youtube.com/watch?v=yVlixlKz ... g&index=11

Ko dojenček ali malček joka, ne rabite nič govoriti, samo masirate ali tapkate. Pri dojenčkih izpustite točko na vrhu glave (zaradi nezaraščenih mečav!).

Če otrok odklanja tapkanje, odriva roko, potem tapkanje ni to, kar potrebuje. Potem tapkajte sebe, da umirite svoje občutke ob tem, kar se dogaja.

Če otrok sprejme le tak način uspavanja, da ga nosite in mu pojete, to ne pomeni, da to potrebuje, ampak to pomeni, da se je navadil, da mu nošenje in petje utiša nemir, ki se pojavi, ko smo utrujeni in poizkušamo zaspati. Stiske ne morete izbrisati, lahko jo samo potlačite z različnimi navadami ali pa ji dovolite, da gre ven.

Nošenje in petje je navada, ki jo lahko spremenite, če želite. Pri tem pa morate vedeti, da je otrokova potreba, da to kar je nabrano odloži (to je mehanizem samozdravljenja) zato se ta nemir vedno znova vrača in vrača dokler ne boste enkrat legli z njim na posteljo in dovolili, da da ven, kar se je nabralo. Torej, da se pošteno zjoka. Ampak to ne bo ok, če boste vi ob tem negotovi in nemirni. Sledite pri tem tudi sebi in svojim občutkom.

In če vam je tapkanje blizu, najprej stapkajte vse svoje stiske, strah in negotovost v zvezi s tem … boste videli, potem bo vse mnogo lažje. Včasih je to celo dovolj. Včasih otroka vznemirja samo mamin nemir.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

Nnn

Pozdravljeni,

tudi mene je zanimala ista stvar, kot predhodnico in sem bila zelo vesela vašega odgovora. Naši tapkanje ni pasalo, me pa vseeno zanima - a je to zadeva, ki jo enkrat probaš in si rečeš: ni za nas, ali bi morala večkrat vztrajati(nekaj dni zapored). Sem ugotovila, da sem precej neučakana in pričakujem rezultate takoj. In še pohvala: Forum spremljam že par mesecev in zdaj lahko rečem, da so se mi vaši nasveti super obnesli in sem zelo zadovoljna s stanjem v naši družini. Je pa res, kolikor vložiš v vzgojo, toliko se ti bo povrnilo. In spremembe ne pridejo čez noč. Zdaj vem.

Ena zadevica me še mori. Prakticiramo družinsko posteljo, začeli smo zaradi konstantnega nočnega dojenja. Nočno dojenje smo zdaj ukinili, šlo je kar lepo čez, sem mislila, da je večji odvisnik. :) Mi je šlo tudi malo na roko, da je res bolj kot ne suša in ponavadi tudi sama po par potegih z rokicami kaže da ni (in ni nobene tragedije, rečem: jah ni, bova zjutraj pogledale, če je kaj in je povsem zadovoljna). V zameno ji sama ponudim zjutraj in je vedno ful vesela. No, spanje se pa ni bistveno izboljšalo, še vedno se pogosto zbuja, vleče me za lase, pleza po meni, se premetava, me išče... pa niti ne joka, če pa že, ji pa rečem, da je mamica tu, da je vse ok, da je noč še in spimo in se stisne k meni in pomiri. Enako postopa mož, s tem da občasno nujno rabi mamico. Se pa tudi z očkom krasno razume. In zdaj zadeva, ki me je najbolj šokirala, ugotovili smo, da spi bolje, če mene ni zraven. Če spi sama z očkom, spi mirno, če sem pa jaz ob njej je pa eno samo premetavanje, cukanje... Do zdaj so mi vsi govorili, da ji mleko diši... Se mi je zdelo smiselno... Kaj pa zdaj, ko se ne dojiva več ponoči? Vem, da je po vašem mnenju prezgodaj za svojo sobo/posteljo. Seveda se mi ne zdi pametno, da se navadimo, da eden od naju spi na kavču. Prosim za vaše mnenje, kaj bi vi storili?
Aja, pozabila sem povedati - stara je 17 mesecev, je zadovoljna, navihana, brihtna, je v vrtcu in pri babici (oboje ji je lepo in gre rada), kar smo skupaj se imamo lepo, veliko 'norimo', plešemo, se premetavamo, smejimo, objemamo,lupčkamo, res skrbimo, da je dovolj stika in več ali manj se vse lahko prav lepo zmenimo.

Hvala vnaprej!

Lp,
Nastja
Default avatar

AlenkaO.

Pozdravljeni še Anjaaa!

Pomotoma sem obrnila vrstni red odgovarjanja  … nisem pozabila na vaše vprašanje, prav nasprotno, sem se kar veliko ukvarjala z vprašanjem o čustvih. Vidim namreč, da se na tem področju še učim in se lahko še marsikaj naučim.

Ugotovila sem, da sem bila površna pri prejšnjem odgovoru. Res je jeza se pojavi kasneje (jaz bi rekla takole na pamet nekje med 8-18mes, ali po domače, ko se pojavi trma). To kar pa se pojavi s kategoriziranjem in obsojanjem pa je agresija, ne jeza.

Jeza je naravno čustvo, ki ga imamo vsi, nimajo pa vse kulture agresije. Agresija pride s sistemom razmišljanja. Agresivna jeza je produkt mišljenja. Pozitivna jeza pa je strokovno poimenovana asertivnost ... karkoli že to je ....

Ko sem razmišljala o tej temi sem šla ponovno gledat posnetke Marshalla Rosenberga. Vsi, ki znate angleško, tole je vredno ogleda: lahko spremeni vaš pogled na vse odnose: http://www.youtube.com/watch?feature=en ... bOXU0&NR=1

V naši zahodni kulturi je jeza tako prepletena z nasiljem, da je zelo težko ločiti oboje. Najprej se morate odučiti nasilja, nasilnega komuniciranja, da ste lahko zdravo jezni. Zdrava jeza ni nasilna, torej ni verbalno ali fizično agresivna do drugega. Si predstavljate? … jaz si ne vedno, ker je jeza res tako globoko povezana z agresijo v naši kulturi.

So živali jezne? Pes, ki renči, vas opozarja, da ste prestopili njegovo mejo in ga ogrožate … To bi bila jeza … ampak zakaj se pa počuti ogroženega, to bi bil pa strah, anksioznost …. Ampak to pa res ni moje področje, zato težko rečem kaj več.

Sem se pa pri tem spomnila na Kitajsko medicino in teorijo petih elementov, ki me zadnje čase zelo navdušuje. In ta pravi, da preveč strahu rodi jezo. Pod jezo je vedno strah in pod strahom bolečina. Zelo jezni ljudje nosijo v sebi veliko bolečine.

Torej pet osnovnih elementov Kitajci povezujejo tudi s petimi osnovnimi čustvi. To kar je zame zanimivo, pa je, da ima vsako čustvo svojo negativni in pozitivni vidik in da preveč enega čustva rodi drugo in da ima vsako čustvo svojo protiutež, ki ga pomirja. Velikokrat se zatečem k tej tabeli in mi je zelo v pomoč pri mojem delu.

Vas zanima? http://georgemonkhouse.com/balancing-our-emotions/

In ker Kitajci pet elementov povezujejo tudi z meridiani je tako vsako čustvo povezano z določenimi organi in organskimi sistemi … to pa tudi nam ni več tako tuje: Mi gre na jetra, polulal se je od strahu, izdihnila je od žalosti, počilo mu je srce od sreče ….

Še tule link: http://www.sensa.si/zdrave-odlocitve/sk ... in-organi/
Tudi pri »za zdravje« so imeli zelo dober članek, pa ga sedaj žal ne najdem.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

majk

Hvala za odgovor!

Zadnjič sem pisala, kako dobro je uspelo uspavanje našega 7mesečnika brez dojenja, in ko se je joku v naročju (15min, bilo je bolj jokcanje) je mirno zaspal. Par dni je kar super uspeval ta način uspavanja, potem pa ne več.

Spet je začel iskat joško in tako nujno jo je potreboval, da je joku več kot pol ure, prov močno. Tako sem mu jo ponudila in šele potem se je umiril. Na kratko: sedaj ga spet uspavam z dojenjem in zaspi po 10-15 minutah, ker zgleda res potrebuje tak način umirjanja (glede na jok do konca, tut po pol ure). Očka ga še vedno uspava z guncanjem na žogi in zaspi po 15 min oz. tudi prej.

Vi zagovarjate mnenje, da je tudi uspavanje z dojenjem kot z dudo. Res se včasih tako počutim, sploh ponoči, ko se zbuja na eno uro. Če spi pri nama (pri meni) je bolj nemiren in se obrača (kot je napisala moja predhodnica), kot če spi v svoji posteljici, zraven moje. Zadnje dni ga odlagam v posteljico in se vseeno zbuja tako pogosto.

Včasih po naporni noči, ko imam občutek, da sem samo duda,in razmišljam o alternativi, poskušanju umiritve v naročju, čeprav bi to pomenilo jokanje pol ure, morda več, se mi tudi tukaj porava vprašanje: Ali ni to podobno (definitivno ne isto!) kot če ga samega pustiš jokat? Otrok dobi sporočilo "Mami me drži, jokam, ker hočem joško in me ne razume, ne usliši."

A je raziskano, "dokazano", da uspavanje z dojenjem sčasoma postane odvisnost, "razvada" kot, duda?

Ga dojenje dejansko lahko tako sprosti, ima učinek kanala kako sprostiti napetost? Tako kot jok? Ta način pozna od rojstva in mu daje občutek varnosti. Bo po ukinitivi dojenja za uspavanje jokal tri dni potem pa obupal? Jok v naročju najbrž prav tako sprošča kortizol (te hormone stresa). Je pa res, da se skozi solze izloča.

Je res to nočno zbujanje samo obdobje, ki mine ko je starejši (kot pišejo nekatere mamice)? Ne razumem res zakaj se je pa dva dni takrat zbudil samo 2x ponoči, potem pa spet jovo na novo 6x, 7x? Mogoče, ker sem bila jaz prepričana v metodo ali čisto slučajno.

Vem, da bom enkrat prišla do točke, ko ne bo šlo več tako naprej in se bom lotila drugega načina. In sedaj, ko sem tole napisala ugotavljam tudi, da sama rabim malo sprostitve :) Verjamem in vem, da so otroci odraz staršev. Midva se oba zadnje čase veliko ubadava s tem kolikokrat se zbudi.

Poskusila bom tudi tapkanje, najprej sebe :) Še naprej bom brala in raziskovala in se manj obremenjevala. Drugače je tamali res tak sonček, taprava faca in zadovoljen, nasmejan dojenček, ki trenutno odkriva razsežnosti plazenja, in to res veliko šteje. Še naprej se bomo smejali, dotikali, "ravsali" in ga poslušali in objeli, ko bo jokal. Ponoči se bomo pa pustili presenetit. Miljon vprašanj v moji glavi, kaj je najboljše narediti, bom pa malo omejila na svoje zmožnosti.

Lep pozdrav!
Default avatar

AlenkaO.

Pozdravljeni!

Najprej odgovor Nnn.

Od vseh tem, ste našli mojo šibko točko  … Tudi pri nas smo tam nekje pri starosti 1 leto ugotovili, da naš najmlajši spi super celo noč, če spi sam z očetom, če pa sem jaz zraven, pa se je vsako noč zbujal in premetaval. Midva sva ugotovila, da je to zaradi mojega smrčanja. In jaz vem, da se pri meni smrčanje (že celo življenje) pojavlja, ko se uspem prepričati, da sem ok, da je vse ok, v resnici pa ni in nisem ok.

Pri nas nisva razmišljala in smo začeli spati ločeno. Priznam v začetku me je to zelo prizadelo, sploh ker sem svetovalka za vzgojo in mama in goreča zagovornica skupnega spanja. Ampak pri sebi sem si rekla: spanje nas vseh je bolj pomembno in bistveno je, da otrok spi vsaj z enim od naju.

In povedati vam moram, da je vez, ki jo ima mož z najmlajšim nekaj posebnega in prepričana sem, da je to zaradi skupnega spanja. Hkrati pa to ni zrahljalo moje vezi z otrokom (ali možem!). Ponavadi sem malčka uspavala jaz.

Moje smrčanje pa je še vedno barometer mojega stresa. Šele odkar tapkam (dobro leto dni) mislim da je sedaj vedno več dni, ko tudi jaz bolj mirno spim in lahko spim skupaj z našim najmlajšim, ni pa še ok za mojega moža in pri nas ne kompliciramo: bistveno je, da se vsi naspimo.

V bistvu je to vprašanje prioritet, kaj je v tej zgodbi najpomembnejše … in dobrih rešitev. Mogoče pa vi najdete kakšno svojo. Predvsem ugotovite, ali je v vašem spanju kaj, kar hčerkico zmoti. Sicer pa je lahko otrokov nemir tudi samo zrcalo energije, ki jo oddajate. Mogoče bo pa dovolj, če začnete intenzivno delati na tem, da sebe spravite v boljše energije: mogoče z glasbo, meditacijo, relaksacijo, telovadbo in s pozitivnimi afirmacijami … in pa seveda tapkanjem na vse, kar »boli in tišči«.


In še odgovor majk:

Če otrok tako odreagira, kot opisujete vi, je velika verjetnost, da še ni zrel za nočno odstavljanje in v resnici potrebuje še dojenje.

Moja izkušnja je namreč, da se zrelost za odstavljanje od nočnega dojenja zgodi tam nekje od 8-12 mes. Moja teorija je, da je to povezano tudi malo s tem, koliko otrok poje goste hrane. Jaz sem moja prva dva odstavila od nočnega dojenja, ko sta bila stara 8.mes in dva tedna in sta čez dan jedla že 3 obroke goste hrane. Tretjega pa kakšen mesec dni kasneje, ker ni tako hitro prešel na gosto hrano. Pri vseh treh je šlo gladko brez problema in je bil objem namesto dojenja povsem dovolj.

Mogoče še to: preden začnete z uvajanjem goste hrane, se začne otrok veliko pogosteje dojiti tudi ponoči. Torej brez panike in čeprav ni to, kar si želite da bi bilo, pa je ravno to, da se upiramo temu kar je, ponavadi največji problem. Ko zmoremo sprejeti, da to sedaj tako pač je in da bo minilo (ker bo res kmalu mesec ali dva naokoli), stvari stečejo same od sebe tako kot morajo biti.

V takem primeru kot je vaš, je najbolje zopet začeti dojiti in poskrbeti, da vam je vsem ponoči čim bolj udobno in se čim bolj vsi naspite in ste vi čim bolj spočiti … torej da imate čez dan nekaj čas zase, da si lahko nafilate baterije.

Ko pa boste poizkusili znova, pa začnite postopoma. Jaz sem si vedno rekla: več kot eno uri se ne bom nikoli mučila ponoči. …. Sedaj če bi imela dojenčka, bi ta čas bil verjetno še vsaj pol krajši. Sedaj bi si verjetno sama sebi rekla: če ga v 15 minutah ne pomirim, se bova dojila. Poleg tega sem si rekla: do polnoči ni dojenja in ga poizkušam pomiriti drugače. Po polnoči pa ga takoj podojim, ker nujno rabim spanec … Postavite si sami sebi nekaj pravil, preko katerih ne boste šli. Tako zagotovite, da nočno odstavljanje res steče gladko in ne postane drama za vse vpletene.

Ker nekaj vem zagotovo: če je otrok zrel in pripravljen in je dojenje samo navada … potem gre to res čez noč. Če ne gre, potem to ni to in je vmes še nekaj drugega.


Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

Nnn

Zanimivo... Moj mož pa pravi, da mala prav zato dobro spi ob njem, ker smrči in jo te vibracije uspavajo. :) Ne vem, kaj jo ponoči matra, ne vem, če ima kaj veze z mojim spanjem, ker jaz ponavadi sploh še ne zaspim, ko ona že začne novo rundo premetavanja in vlečenja za lase. Bomo še malo vztrajali takole... Veste, saj na koncu pa še vedno bolje spim v spalnici z njima, kot pa na kavču sama.
Hvala!
Default avatar

Lušna

Mislim, da mati narava ni želela, da bi se toliko kompliciralo okoli dojenja. Meni se zdi dojenje za uspavanje krasna stvar!

Majk, če začneš dojenje omejevati pri 7-mesečniku, se lahko zgodi, da se bo predčasno popolnoma odstavil. Tako majhen otrok še dolgo ne uživa takšnih količin hrane, da bi z njo dobil dovolj hranilnih snovi. Če bi se odstavil zaradi omejevanja dojenja, bi bila to zanj velika škoda.

Jaz ne kompliciram ... dojim 3-letnika ... zdaj samo še parkrat dnevno ... tudi za uspavanje. Pa je otrok krasen, zgovoren, okreten ... Še osebe, ki so moji družini najbližje, ne bi nikoli ugotovile, da se še doji :D
Default avatar

majk

Hvala za odgovore! :)

Lušna, ne bom omejevala dojenja ponoči. Tudi podnevi se še doji, kljub gosti hrani. Težko mi je bilo takrat, ko se je dojil za uspavanje in se je zraven zvijal, bil nervozen, na koncu pa ni zaspal in je jokal. Včasih pride uturjenost in nemoč in potem iščem vse sorte odgovore. Tudi jaz zagovarjam dojenje čim dlje.

Podnevi ga bom poskušala uspavat tako, da bom ležala zraven njega (po tistem, ko je sit in podojen), če ne bo šlo pa v naročju. Sedaj je ležanje spet parkrat uspelo.

Predvsem pa ne kompliciram več :) Tako bolje vidim, kaj kdo potrebuje, sproščeno in to se mi obrestuje :)

Sem pa pogledala tudi filmčke (delavnice) Marshalla Rosenberga, katerega link ste prilepila AlenkaO in mi je všeč, hvala!

Lep pozdrav!
Default avatar

AlenkaO.

Pozdravljeni!

Mislim, da je na mestu, da mogoče stvari postavimo v širši kontekst. In zdaj vam bom odgovorila kot mama.

Najprej moram povedati, da sem tudi sama zagovornica dolgega dojenja. Moj prvi se ni dojil dolgo, drugi in tretji pa skoraj dve leti in v tej posebni vezi sem res zelo uživala. Res pa je, da sem vse tri nehala dojiti ponoči tam okoli starosti 9 mes in pri vseh treh je šlo gladko, brez problema. Pri sebi sem prepričana, da tja do starosti 1 leta otrok ne potrebuje več dojenja ponoči, da to postane navada. Kaj pravijo strokovnjaki? Še nisem zasledila znanstvene razlage o tem, ampak mnogi pa vas učijo, kako nežno odstavljati nočno dojenje po starosti 1 leto.

Sama sem prepričana, da otrok, ki joka, zagotovo potrebuje bližino, tolažbo. Prav tako je moja izkušnja, da je otrok lahko tudi žejen ponoči … pri nas vsi trije tu pa tam kdaj pijejo ponoči, zato sem tudi dojenčku vedno ponudila piti (v kozarčku, ne steklenički), če se je zbudil ponoči. Da pa potrebuje hrano – to pa mislim da ne več, ko enkrat čez dan poje dovolj hrane. Ampak taka je pač moja izkušnja.

Za teorijo Alethe Solter, ki pravi, da dojenje postane kot duda – da tlači občutke, sem zvedela šele pri tretjem otročku in sem seveda preizkusila. Moram vam priznati, da sem pri tem poslušala sebe in svoj občutek. Kmalu sem ugotovila, da pred starostjo 6 mes s tem sploh ne bom niti poizkušala in sem otročka vedno podojila, ko je jokal, čeprav mi je bilo velikokrat povsem jasno, da je to tolaženje notranjega nemira.

Tolaženje z objemom (brez dojenja) zato prosim starši začnite uporabljati najprej čez dan, ko se začne otrok poredkeje dojiti. Meni recimo ni blizu to, ko sem že videla mamico z 1-letnikom, ki mu je bilo dolgčas, pa je prišel in se malo podojil, pa čez 5 minut spet in tako še nekajkrat v isti uri. Ali pa to, kar svetujejo nekatere svetovalke za dojenje, da se že večji dojenček udari in ga enostavno podojite. To meni ni blizu. Jaz po starosti prbl. 8 mes (ko je že jedel vsaj 3 obroke goste hrane) nisem nikoli dojila kar tako, ker otrok joka ali je siten, ampak ko je bil čas za to … sem že pozabila, kako je to šlo. In če ne dojite za tolaženje, je tako že čez dan dovolj priložnosti, da otrok joka v ljubečem materinem naročju in tako ne bo potreboval ponoči nadoknaditi in se zbujati.

Danes mislim, da se jok v ljubečem naročju začne povsem spontano tam nekje v drugi polovici prvega leta, ko se otrok ne doji več tako pogosto. In res mislim, da dojenje ne bi smelo biti zdravilo za vse. Tako se bo tudi povsem spontano začelo uspavanje brez dojenja, kajti to je naraven način uspavanja: brez da imamo nekaj v ustih. Tudi naši malčki tega ne potrebujejo, potrebujejo pa našo fizično bližino.

Danes tudi vedno bolj mislim, da jok z namenom, da odložite čustvene usedline ni mišljen tako, da bi dolgo trajal. Mislim, da to velja tudi za otroke in malčke. Če traja in traja, potem niste odpravili vzroka. Največkrat je vzrok otrokovega joka ravno v nas in našem nemiru. Predvsem to velja za naše najmlajše.

Torej pri teh rečeh ne pozabite, da so odnosi vedno ples dveh. Tu ste tudi vi s svojimi občutki in bodite pošteni in prizanesljivi tudi do sebe. Če se vi ne počutite ok, potem ni ok, potem je bolje, da otroka podojite. Otroka lahko pomirite in mu pomagate z jokom odložiti nabrane čustvene usedline le, če ste pri tem tudi sami povsem mirni in ljubeči. Če niste, je bolje, da otroka podojite in se najprej sami pomirite. …. Ne morete učiti otroka plavati, če se sami utapljate.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

ulaaaaa

živijo,

koliko časa mora spati 11 letnik?<3
Default avatar

Skokica

Pozdravljeni,

tudi jaz zelo rada prebiram vaše nasvete in sem zelo vesela, ker sem našla nekaj odgovorov na problem, ki me muči že dalj časa. Izčrpana, neprespana in občasno tudi jezna bi rada predvsem od nočnega dojenja odvadila svojega 15-mesečnika, ki se je navadil spati z dojko v ustih (tako podnevi, kakor tudi ponoči). Vaš pogled na dojenje med spanjem mi je dal določeno razsvetlitev mojih težav in mi vlil poguma. Čeprav mi je zanimivo predvsem, da tako kakor je napisala mamica pred mano, je moj 15-mesečnik sicer pravi smejko in zelo zadovoljen malček. Zna pa mogoče biti tudi prava trmica, poleg tega pa je kot drugorojeni otrok mogoče včasih malo zapostavljen. Od rojstva je pač bolj miren otrok in je dobil tudi zaradi tega manj pozornosti, verjetno jo potem kompenzira z dojenjem?

Muči me pa, da bo odstavljanje za mojega sina, ki je navajen dobesedno spati z dojko v ustih prevelik šok... po drugi strani pa niti ne vem kako bi ga lahko odstavila postopoma, ker pri njemu ne gre za izpuščanje števila dojenj, ampak (če malo pretiravam) za izpustitev enega dolgega dojenja, od večera do jutra. Muči me tudi to, da moj sin skoraj nič ne je. Zajtrk poje občasno, na koncu se vedno vdam in mu namesto kašice ponudim žemljico, kosilo poje občasno cel obrok, včasih se mučimo z nekaj žličkami, večerja pa je spet loterija, včasih ja drugič spet ne. In potem si mislim, da naj se vsaj doji, da ne bo lačen. Po drugi strani pa je to verjetno začaran krog.

Kaj mislite vi? Predvsem glede tega zakaj moj sin noče jesti in potem glede odstavljanja?

Najlepša hvala in lep pozdrav,

Skokica
Default avatar

julij_cezar2

Pozdravljeni, tudi midva imava malčico, ki se je dolgo dojila (do 18 meseca), vendar s samim odstavljanjem ni bilo nobenih težav, čeprav je bila navajena večernega crkljanja z dojenjem. Poleg tega so v tem času otroci že toliko dojemljivi, da razumejo razlago. Midva sva rekla, da je zmanjkalo, in je bilo to to. Pustite se presenetiti, ni potrebe sekiranja vnaprej...
Default avatar

cebeliiica

Pozdravljeni!

Tudi sama imam vprašanje glede spanja našega 4-mesečnega dojenčka. Na splošno je vesel otrok, ki ne joka veliko. Problem je pri spanju čez dan in ponoči. Velikokrat ga uspavam z dojenjem (saj se mi zdi to najlažje), vendar se zbudi takoj, ko ga nežno odstavim. Če se slučajno ne zbudi takrat, pa zagotovo čez pol ure, ko ugotovi, da v ustih nima dojke. Dude ne mara, prav tako ne pomaga, če sem zraven njega ko se zbudi. Če začne jokati ga potolažim v naročju, ko ga odložim se takoj začne jokati. Po 10-15 minutnem joku se najhitreje umiri na trebuhu, ko ga nežno zibam. Vem, da ni priporočljivo, da dojenčka pustimo jokati, zato bi rada sprobala še kakšno drugo "tehniko". Ko joka sem zraven, ga božam,rahlo zibam, pojem, nežno prigovarjam. Če ga vzamem v naročje se pomiri, ponoči tudi zaspi, vendar se takoj zbudi, ko ga odložim v posteljico. Ker ne vidim rada, da spi na trebuhu (razen čez dan, ko ga imam na očeh) ga po pol ure obrnem na bok, če ima trden spanec, tudi uspešno.
V vozičku načeloma hitro zaspi, vendar bi rada se čez dan nauči zaspati tudi brez vozička.

Prosim, če mi lahko svetujete kaj lako naredim, da bi dojenček bolj mirno zaspal oz. zaspal brez joka.

Hvala.
Default avatar

Leonida_Mrgole

Spoštovani!

Po vaši pripovedi zgleda, kot da se je vaš dojenček navadil, da z jokom doseže, da ga vzamete v naročje. Jok je lahko izraz stiske, lahko pa je tudi način njegovega odziva. Otrok se ravno tako odziva na naša vedenja, kot se mi na njegova. Nič ni narobe če otrok joče, narobe je če ga pustite samega.
To pomeni, da ga lahko mirno položite v posteljico, ste ob njem, mu kaj prijazno prigovarjate in čakate da se umiri. Tega da odsvetujejo spanje na trebuščku ne vem, sama sem dajala moje otroke sprat vedno na trebuh z obrnjeno glavico na stran, na ravni površini seveda. Takrat, ko so bili naši otroci majhni (moji imajo sedaj od 18 do 25 let), so nam celo zdravniki svetovali spanje na trebuhu, zaradi lepše oblike glavice in manjših težav s trebuškom. Ko sledim skozi leta vsem tem navodilom, kaj je najboljše, sem prepričana, da je najboljše, da vsak starš sam ugotovi kakšen položaj otroku najbolj paše in mu to zagotovi v varnih okoliščinah.
Ko se nam rodi otrok, moramo biti pripravljeni tudi na to, da smo njegovi zvesti spremljevalci tudi takrat, ko mu postavimo meje in mu je težko.

Srečno!
Leonida
Leonida Mrgole
soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo
http://najstniki.weebly.com/

http://videolectures.net/pozitivnapsiho ... najstniki/

Umetnost kreacije odnosov
The art of relationship
www.vezal.si

https://www.facebook.com/izstekani.najstniki
https://www.facebook.com/vezal.si
www.vezal.si/vezi/
www.vezal.si/hobit/
+386 41811999
Default avatar

LMN

Pozdravljeni,

zanimiva tema. No tudi sama sem mamica 7-mesečnice, ki je do 3. meseca starosti spala zelo lepo (zbujanje 2-3x za podoj, nato takoj spanje naprej), pri točno 3. mesecu pa se je kar na lepem začela zbujati pogosteje in tako imamo še danes. So noči, ko je res naporno (zbujanje 15x) in so boljše noči (zbujanje 6x), običajno pa je nekaj vmes (zbujanje 8x).

Ni mi čisto jasno kaj je bila ta "zagonetka", ki je naenkrat spremenila vse skupaj, imam pa občutek, da se je začela zbujati, ko se je začela bolj zavedati sveta in ko se je začela sama gibati (nekaj dni pred 3. mesecem se je začela sama obračati iz hrbta na trebuh). Imam občutek, da se ji tudi v spanju dogaja (dogaja se, da začne v spanju pasti kravice ali se prepogibati v trebuščku, kot je počela preden se je splazila).

Skratka, iz svoje posteljice, ki je tik ob moji, je pristala v najini postelji, pogosto se ponoči dojimo in dajemo dudo v usta, ... Skratka, razmišljam, da bo treba enkrat "narediti red" s spanjem, še bolj pa upam, da se bo vse skupaj samo uredilo :)

Nasplošno se pogsto zbuja, tudi med dnevnim spanjem, pa nam se včasih rata nazaj uspavat, včasih pa ne. Kdo bi razumel te naše malčke.

V tej temi sem sicer prebrala marsikaj koristnega in zanimivega, hkrati me tolaži dejstvo, da je očitno nočno zbujanje in dojenje pogosta praksa. Me je pa malce zmotila trditev v zadnjem postu, da lahko 4-mesečnik izsiljuje z jokom. Glede na opazovanje svojega otroka, si skoraj ne znam zamisliti, da bi 4-mesečni dojenček znal izsiljevati, menim, da se te "veščine" naučijo pozneje.

Lp,
L.
Default avatar

ktmv

Leonida_Mrgole je napisal/a:
Jok je lahko izraz stiske, lahko pa je tudi izraz izsiljevanja.
Oprostite, ali mislite resno? Pri 4 mesecih?
Default avatar

Leonida_Mrgole

Spoštovani,
se opravičujem, izraz morda res ni primeren. Kar sem želela sporočiti se naš otrok odziva na naša vedenja. Če na jok vedno dobi naročje, se bo navadil z jokom dobiti naročje. Ker je to komunikacija, ki jo toliko star otrok zmore.
Kar sem želela povedati je, da je zares pomembno da naš otrok dobi od nas primeren odziv, ki pa ni vedno naročje. Ta odziv je povezan z bližino, ki jo otroku lahko damo na mnogo drugih načinov. Da smo pristni, mu pojemo pesmico ga božamo, držimo za roko....

Izsiljevanje je za štirimesečnega dojenčka res pretiran izraz, je pa dejstvo, da se postavljanje meja otroku začne že z rojstvom. Načini, s katerimi to delamo so sicer neverbalni in se morda tega manj zavedamo. Je pa dejstvo, da ga navajamo na spanje ob določeni uri, hranjenje, kopanje... ves red, ki ga vzpostavljamo (ali pa ga ne), je povezan tudi z uvajanjem otroka v svet nekih naših pravil in prepričanj.

Se opravičujem, če sem koga razburila, ni bil moj namen, zato bom popravila tudi v zgornjem članku. O odzivu si lahko pogledate tale video:
https://www.youtube.com/watch?v=apzXGEbZht0

Lepe praznike,
Leonida

https://www.youtube.com/watch?v=apzXGEbZht0
Leonida Mrgole
soavtorica knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo
http://najstniki.weebly.com/

http://videolectures.net/pozitivnapsiho ... najstniki/

Umetnost kreacije odnosov
The art of relationship
www.vezal.si

https://www.facebook.com/izstekani.najstniki
https://www.facebook.com/vezal.si
www.vezal.si/vezi/
www.vezal.si/hobit/
+386 41811999

Moderatorji

prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled