Vloga neskrbnika pri vzgoji otroka

Otrok je dodeljen v vzgojo in skrbništvo mami, kar piše tudi v sklepu sodišča.
Z očetom ima otrok stike…

Vse v redu in prav, dokler…
…dokler ne pride do težav, ko otrok rabi na primer odločbo Zavoda za šolstvo, da rabi strokovno pomoč. Tukaj pa zahtevajo soglasje obeh staršev, da se strinjata, da otrok dobi to strokovno pomoč.
Kaj v primeru, ko se mama, ki je skrbnica, strinja s tem, oče, ki ni skrbnik, pa ne?
Kaj sploh pomeni določilo, da je otrok dodeljen v vzgojo in skrbništvo? Kakšne večje pravice ima v tem primeru mama kot skrbnica oziroma ali jih sploh ima, (glede na to, da ima večje dolžnosti)? Se lahko očetu, ki ni skrbnik, omeji določene možnosti odločanja glede vzgoje otroka v primeru, ko je njegova vzgoja kontradiktorna mamini vzgoji ali celo škodljiva za otroka? Ima kdo kakšne izkušnje s tem?
Lahko gre tudi za kak drugačen primer – na primer, da bi otrok rabil pedopsihiatra, prevzgojni zavod ali karkoli takega, za kar se morata oba starša strinjati. Ima sploh kdo več besede pri vzgoji kot drugi, kadar gre za ločena starša, ali gre po principu, da se morata strinjati oba, v nasprotnem primeru obvelja volja tistega, ki se ne strinja.

Pozdravljena Reka!

To pa je moje novo službeno področje … Najprej prosim bodite natančni pri terminih. Otrok ni dodeljen v skrbništvo, ampak zaupan v vzgojo in varstvo. V praksi to pomeni, da je otrok pri enem doma, z drugim pa ima stike. Bistvo vseh teh dogovorov je, da se ob ločitvi poskrbi za dobro otroka. Za otroka je najbolje, da ima oba starša, ker pa sta ločena, je potrebno to urediti nekoliko drugače. Teoretično bi bilo najbolje, da je pol pri enem pol pri drugem, vendar iz vidika otroka je to kaos. Predstavljajte si, da bi se vi ves čas selili sem pa tja. Torej je otrok zaupan enemu v varstvo in vzgojo, to pomeni, da je pri enemu doma, da tu hodi v šolo itd …. z drugim pa ima tako redne stike kot je to dobro za otroka. Ponavadi pa je to en dan med tednom in vsak drug vikend. Veliko staršev pa se uspe dogovoriti povsem po svoje.

Kar je torej bistveno: zaupanje otroka je povsem tehnična stvar, ki pomeni samo to, kje otrok živi … z vidika roditeljskih pravic pa to ne oropa drugega starša njegovih pravic. Torej mama (če je otrok pri njej) nima nič več pravic kot oče, čeprav ga ta manj vidi. Ima pa več obveznosti, skrbi za otrokove potrebe (hrana, obleke, dejavnosti), oče pa plačuje preživnino, zato da se ne rabi s tem ukvarjat, lahko pa se, če se seveda uspeta dogovoriti.

Kar pa se odgovornosti tiče, pa sta si povsem enaka. Če potrebujete podpis obeh, potrebujete podpis obeh, pa če sta poročena, ločena, to nima veze … to ju ne oropa njune starševske odgovornosti, nobenega izmed njiju. To je poanta vseh teh dogovarjanj. To ne pomeni, da obvelja volja tistega, ki se ne strinja! To le pomeni, da se morata dogovoriti skupaj, tako kot če bi bila poročena. Imela bi isti problem. Če vama ne uspe, pa čim prej zaprosite za posredovanje CSD-ja, da vama pri tem pomaga. Gre za dobro otroka in ne kdo bo koga prevladal.

Alenka O.

AlenkaO., se opravičujem za napačno terminologijo. Še vedno pa ne razumem, kaj pomeni, da je otrok zaupan v vzgojo in varstvo. Če bi res šlo samo za domovanje otroka, bi bilo že v sklepu sodišča zapisano, da je otrokovo bivanje (domovanje) določeno pri tem in tem staršu. Termina “vzgoja” in “varstvo” mi zvenita veliko več kot le naslov bivanja.

Glede dogovarjanj med ločenimi pa mi tudi ni jasno, kako se kar pričakuje od dveh, ki se že prej nista mogla o ničemer dogovoriti (zato sta tudi šla narazen), da se pa zdaj kar morata dogovoriti skupaj o določenih stvareh v zvezi z vzgojo otroka. V nekaterih primerih lahko res pomaga pogovor na CSD, predvsem, kadar gre za tekmovalnost med staršema, kdo bo koga premagal. Kaj pa, ko ni to in ko niti pogovor na CSD ne pomaga, ker starša enostavno zagovarjata vsak svojo vzgojo, ki pa si nista enotni? O tem sprašujem v uvodnem postu, ne pa o tistem, ko se starša lahko dogovorita.

Pozdravljena Reka!

Tako je pač s terminologijami … ko postanejo stigmatizirane, se jih pa zamenja. Sicer v socialni nisem še tako domača, bolj mi je blizu šolstvo. Nekoč smo imeli defektne otroke, potem invalide, zdaj so otroci s posebnimi potrebami … In nekoč je bila defektologija zdaj je pa kaj že?

Otroci pa ostajajo isti, prav tako strokovnjaki. Podobno je tu. Dejstvo je, da je ločitev: jaz nočem več živeti s tabo in ti nočeš več živeti z mano … ločite se od partnerja in ne od otroka. Kljub temu, da sta dva na smrt skregana … žal ga ni zakona, ki bi rekel: ker se ne znata zmeniti, bo pa eden ta glavni, drugi pa ne, kar se vzgoje tiče. Oba ostajata povsem enakovredna v svoji starševski vlogi. Večina si ustvari novo življenje in zamere zbledijo, zato pa, v korist otroka, nekako zmorejo sodelovati, kadar gre za pomembne odločitve v zvezi z otrokom. Če ne zmorejo sodelovati, potem so sicer ločeni na papirju, v resnici pa so čustveno še povsem zvezani. Taki starši ne vidijo koristi otroka, ampak le to, kdo bo zmagal, katera volja bo obveljala. Taka vojna med staršema je za otroka tako škodljiva, da v puberteti praviloma postanejo tako problematični, da se jih oba otepata.

Vloga in naloga CSD v takem primeru je tudi to, da starše sooča z vsem zgoraj napisanim. Da ju sooči, da je v korist otroka nujno, da vsak sam ali pa skupaj zaključita njune nezaključene razprtije in se ne samo fizično, ampak tudi čustveno dokončno ločita. Šele nato se bosta zmožna pogovarjati o otroku. Zdaj pa v bistvu zlorabljata otroka, da nadaljujeta z njunim medsebojnim obračunavanjem in bojem, kdo bo zmagal, kdo ima prav.

Odgovornost pa je seveda njuna. Ni ga zakona, ki bi jima lahko preprečil, da se še naprej kregata. Lahko ju le usmerjamo v svetovalno pomoč. … Sicer pa žal lahko z veliko verjetnostjo pričakujete, da njun otrok kmalu ne bo potreboval samo učne pomoči, ampak tudi psihološko. Zal, tako to pač je.

Alenka O.

… in po posvetu s sodelavko:

prejšnji odgovor je malo bolj laična razlaga, še nisem tako domača z zakoni, zdaj pa še pravna podlaga:

Odnose v družini ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki v svojem 113. členu pravi:

4. Izvrševanje roditeljske pravice
113. člen

(1) Roditeljsko pravico izvršujeta starša sporazumno v skladu z otrokovo koristjo. Če
se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za
socialno delo.

(2) Kadar starša ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otroka, odločata o
vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba sporazumno, v skladu z
otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma
pomaga center za socialno delo. O vprašanjih dnevnega življenja otroka odloča tisti
od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji.

(3) Če se starša v primerih iz prejšnjih odstavkov tudi ob pomoči centra za socialno
delo ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem
na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. Predlogu mora
biti priloženo dokazilo pristojnega centra za socialno delo, da sta se starša ob njegovi
pomoči poskušala sporazumeti o izvrševanju roditeljske pravice.

(4) Preden sodišče odloči, mora o otrokovi koristi pridobiti mnenje centra za socialno
delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi,
ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

(5) Kadar je eden od staršev zadržan izvrševati roditeljsko pravico, jo izvršuje drugi
od staršev sam.

Torej mama (ali oče), ki ji je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih dnevnega življenja, npr. ali lahko grem k Tinčku na obisk, ali lahko grem v kino … in seveda oče oz. mama isto, kadar je otrok pri njemu. O vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, pa morata odločati skupaj oba. Če jima to ne uspe, lahko pomaga CSD, če še to ne deluje, pa gresta na sodišče in o tem odloča sodišče.

Zdaj pa mislim da imate celosten odgovor, kajne.

Alenka O.

Tako je. Hvala za odgovor.
Prav to me je zanimalo, in sicer, če v primerih, ko eden od staršev neumorno vztraja pri svoji odločitvi, ki otroku dejansko škoduje, lahko druga stran doseže, da sodišče naloži neko obvezo, dolžnost.

Gre za primer, ko v šoli opažajo, da otrok potrebuje pedopsihiatra, oče pa ne dovoli tega obiska oz. pregleda strokovnjaka. Ta teden sem dogovorjena za pogovor na CSD, vendar, kolikor očeta poznam, močno dvomim, da se bo pustil prepričati, da je to v otrokovo korist. Zato se že v naprej zanimam, kaj je naslednji korak, saj gre za resne otrokove težave. Glede na to, da oče sam obiskuje psihiatra, lahko sklepam, da strokovnjakom sicer zaupa, vendar očitno zavestno ne želi pomagati otroku.

Hvala še enkrat in lep pozdrav!

Spoštovana,

kot vidim zakon navaja: O vprašanjih dnevnega življenja otroka odloča tisti
od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. Kaj se pa zgodi, ko ima otrok med tednom stik z očetom in ga mati prestavi zato ker otroka pelje gledat rafting po reki. Oče sicer privoli v nadomestni stik, ker mu mati pove, da ima otrok obveznost, kasneje pa izve, da ga je peljala gledat rafting. Torej ta člen dopušča materi, da lahko kadarkoli med tednom spremeni stik?Hvala za odgovor.

Draga Reka!

Naj vam navržam, bolj v razmislek: in kako veste, da imate vi prav? Kako veste, da drugi, ki neumorne vztraja pri svoji odločitvi, dela otroku škodo? Predvsem tudi vi neumorno vztrajate pri svojem in ste povsem prepričani v svoj prav. Tu sta si, priznajte, povsem enaka.

In kar se pedopsihiatrije tiče, pogledi na to so zelo zelo različni in povsem nasprotujoči. Pedopsihiater postavi diagnozo in predpiše zdravila. Preden greste na sodišča po “pravico”, prosim poiščite tudi vi nasprotne argumente in drugo mnenje, predvsem s strani kakšnega kliničnega psihologa, ki ni tako naklonjen psihiatriji in ima terapevtska znanja. In potem se seveda odločajte odgovorno, po svoji vesti, v soglasju z gospodom … in ne apriori kontra … za otroka gre, v vaših rokah je, da možnosti dobro preučite in pretehtate .. in ne le “trmasto” vztrajate pri svojem.

In še odgovor vam, mami 2011:

Ne, ta člen ne dopušča materi, da lahko kadarkoli spreminja stik. Stik ima v mojih očeh tako težo, kot službena obveznost. Če imate vi službo in bi šli radi na rafting, se morate v službo dogovoriti. IN ko greste k šefu ne rečete: jutri me ne bo, ne morem … ampak rečete: jutri bi rad imel dopust, ali lahko?

Razlika je torej v odnosu do službe (oz. stika).

Dober odnos je: jutri imam rafting in bi rada, da gre ta mala z mano, ali lahko prestaviva stik na kakšen drug dan?

In zdaj bivši reče: ok … ali pa reče: ne, to je moj dan … in ima v principu prav, čeprav s tem poslabša odnos z bivšo in posledično s hčerko … ali pa reče: ej, jaz sem že dogovorjen, da greva na piknik … ker v principu so to njegovi dnevi in jih ima lahko že vnaprej splanirane.

To je stvar odnosa … in ne pravice. Če iščete pravico, potem boste slabšali odnos … če pa gradite dober odnos, ne boste rabili iskati pravice.

Alenka O.

Z besedo “neumorno vztraja” sem se res malo nerodno izrazila. V bistvu gospod sploh ni vztrajen, ampak ukazovalen. Pri njemu je tako, kot reče on, in pika. Pogovori ne pridejo v poštev, oziroma so možni samo v taki obliki, kot si jih on predstavlja, in sicer kot njegovi monologi.

Kakorkoli že, delam na temu, da se v družino vključijo CSD, DNK, Svetovalni center… kot nekakšni mediatorji, saj se sama počutim nemočna pri reševanju otrokovih težav. Zanimalo me je samo to, če vse te inštitucije sploh imajo oz. so kompetentne za kakšne ukrepe v skrajnih primerih, ali gre samo za to, da so sami sebi namen in da s pogovori naredijo, kar jim uspe, potem pa se vse zaustavi in obstane na mrtvi točki. Skratka, želim vedeti, kaj sploh lahko storijo, ker imam iz preteklosti slabe izkušnje, saj do sedaj niso naredili nič v korist otroka. Težave se namreč vlečejo že 10 let, a se še ni nič premaknilo, kljub mojemu iskanju pomoči.

Hvala še enkrat za odgovore in lep pozdrav!

Draga Reka!

Ukazovalni ljudje so ljudje, ki ne znajo izražati svoje bolečine, svoje stiske in se počutijo nespoštovane in neslišane. Če želite, da prenehajo z agresijo, jih morate najprej slišati in spoštovati. Seveda so odgovorni za svoja dejanja, vendar če boste videli samo njihovo agresijo, bodo konflikti ostali nepremostljivi.

Ne rabim poznati vašega moža in vas, da vam lahko povem, da ga v resnici ne poslušate in ne slišite. Glejte vaš problem je otrok … midve pa se že tretji post pogovarjava samo o tem, kako prepričati moža, da bo plesal tako kot vi mislite, da je prav. Kako veste, da imate vi prav? Opišite mi otroka, pa vam lahko povem, kaj jaz vidim, da potrebuje.

CSD in Svetovalni center imajo svetovalno vlogo in nobene moči, da kogarkoli v kaj prisilijo, seveda pa lahko s strokovnim znanjem na ljudi vplivamo. Na sodišče se lahko obračate sami. Vendar jaz pravim, da je sodišče bergla, ki le na videz reši konflikte med starši. Nobena sodba vam ne more zaukazat spoštovanja, ponavadi pa je to ključ do rešitve prepira. In kot sem že napisala: če iščete pravico, kdo ima prav, boste slabšali odnose, če pa začnete delati na odnosu, boste šele lahko v resnici pomagali vašemu otroku. Tega pa ne more niti CSD, niti sodišče narediti namesto vas, lahko vam pri tem le pomaga.

Na CSD so ljudje jezni, ker pravijo: vi ga spravite v red! … pa to ne gre. Lahko le VAM pomagamo videti, kaj lahko vi naredite bolje in drugače. Če se že deset let vleče vajin konflikt, potem vam garantiram, da se vam bo slej ko prej začelo poznati na zdravju. Prav gotovo pa se pozna na otroku. Starši si niti misliti ne morejo, kako zelo uničujoči so taki prepiri med (bivšima) zakoncema. Ne to, da se ne strinjata, ampak to da se prepirata in se ne moreta zmenit, otroku zruši vse temelje. …In potem reagirajo tako, kot otroci pač znajo: z vedenjem. Ne rabi tablete in diagnoze, rabi pa starša, ki se nehata prepirat. Ne rabi pomoč otrok, ampak starša.

Teorija o odnosih je zelo preprosta in zelo jasna: odnos je ples dveh! Kjer je konflikt, tam sta vedno dva, ki »plešeta«. Ali kot pravi pregovor: za prepir sta potrebna dva, da pa prepir ustavite pa je dovolj samo eden.

To kar si vi želite je: spremeniti drugega. V resnici pa nimate te moči, niti je nima nihče drug. Lahko pa na ljudi vplivate, tako da spremenite sebe, svoj odnos in svoje vedenje.

Sicer me tega niste vprašali … sem se malo “uturila”. In mogoče sem vseeno malo preveč predvidevala, kljub vsemu ste povedali zelo malo in jasno spraševali samo o poteh, ki so možne. Mirno preslišite in naredite po svoje, če se z menoj ne strinjate. Žal ni v moji moči, da vas v karkoli prepričam, … sem se pa mogla malo “skašljati”. Vi vidite svojo nemoč … jaz pa se dnevno pogovarjam s takimi kot ste vi in vaš mož in vse prevečkrat se ne konča dobro.

Alenka O.

Nisem spraševala po psihoanalizi ukazovalnih ljudi in se v to niti ne spuščam. Vaša dognanja, kako ravnati z agresivnimi ljudmi, pa povejte svojcem poštne uslužbenke, ki jo je pred kratkim ropar ubil, in sodnikom, ki mu bojo sodili. Ne verjamem, da bojo tudi oni tako tolerirali in razumeli stisko nasilneža.

Nikoli nisem nikogar vprašala, kako prepričati bivšega partnerja v karkoli, ker vem, da je to popolnoma nemogoče. Če kdo tukaj ne posluša in ne sliši, ste to prav gotovo vi, saj je iz vaših postov razvidno, da niti ne berete napisanih besed. Bog ve, kako je šele z vašim poslušanjem v živo, ko vam kdo kaj pove.
Moj problem je nuditi otroku, kar je za njega koristno, ker me njegov oče pri tem ovira. Nikjer nisem zapisala, da imam jaz prav ali da jaz trdim, kaj je za otroka dobro. Otrokove težave opažajo v šoli, kjer so mi tudi svetovali obisk pedopsihiatra. Če pa menite, da je okolica kriva, če človek potrebuje psihiatra, razčistite s svojim odnosom in predsodki do te stroke.
Zagotovo vam ne bom opisovala otroka oziroma njegovega vedenja. Prvič zato, ker po forumih ne bi spraševala, kakšen je moj otrok in kaj je narobe, saj se tega ne da realno oceniti brez stika z njim. Zadeva je preveč kompleksna za vprašanja na forumih. Drugič pa zato, ker glede na vašo oceno mene in mojega bivšega dvomim v vaše sposobnosti psihoanalize.

Z bivšim se ne prepirava, ob njega ne pričakujem nobenega spoštovanja in tudi jaz nimam namena ga spoštovati. Nimam nobenega razloga, da bi ga spoštovala, še manj pa potrebe po tem. Zame je zgodba z njim že zdavnaj zaključena in tega mi ne more nihče vzeti.
Ne iščem pravice, kdo ima prav, ampak me zanima, če lahko, v kolikor sama ne morem doseči koristi otroka, kdo drugi (n.pr. država) vpliva oz. to doseže. Kaj je v korist otroka, pa bojo presodili šola, otrokova psihologinja in ostali strokovnjaki, ki poznajo otroka in vse ostale razmere. Niti jaz ne morem o tem presojati, ker vedenja v šoli ne vidim. Vidim ga samo doma, kjer ni takih težav, vsaj ne v tako veliki meri. Doma se mu lažje posvetim, kadar nastopijo težave, in se o zadevah sproti pogovorimo, v šoli pa to ni mogoče.

Še enkrat poudarjam: z bivšim se ne prepirava. Imava samo različna mnenja glede vzgoje, se pa ne prepirava, ker vsaj jaz ne dopuščam te možnosti, on pa tudi ne prihaja k meni kašljat. Ves čas pišem o tem, da ko je otrok pri njemu, ga vzgaja po svoje, ko pa je otrok pri meni, ga jaz vzgajam po svoje. Vsak mu na svoj način izkazuje ljubezen in postavlja meje, kar tudi sami zagovarjate v drugih temah. Prepirava pa se ne, ker se niti ne vidiva, niti ne slišiva. Problem nastane, kadar ne gre za vzgojo pri meni doma ali pri njemu doma, ampak kadar gre za vzgojo v šoli, kjer se kažejo težave in so učitelji tam nemočni.

S tem se nisem nikoli strinjala in se še vedno ne. Za konflikt je dovolj ena konfliktna oseba, za razumevanje pa morata biti oba. Primer: da pride do umora (ali kateregakoli neprištevnega dejanja), je dovolj eden z orožjem in z namero ubiti, poškodovati… drugega človeka. Da pa do tega ne pride, morata biti oba razumna in uravnovešena.

Še en vaš strel v prazno. Nikoli nisem želela nikogar spremeniti in ga niti ne mislim. Se samo umikam ljudem, ob katerih se ne počutim dobro in ki niso na moji valovni dolžini. Družim se z razgledanimi ljudmi, ki znajo razmišljati s svojo glavo in so čustveno stabilni, in teh je na srečo dovolj v moji okolici, da nisem osamljena.

Verjamem, da se ne konča dobro. To je rezultat vašega dela, zato vam predlagam, da malček opustite teorijo, ki ste jo prebrali v knjigah, in se spustite na realna tla, v življenje na zemlji.
Strokovnjaki po svetu že dolgo ugotavljajo, da permesivna vzgoja ne prinaša nič dobrega, ampak pri nas jo mnogi še vedno zagovarjate, kljub neželenim rezultatom. Do kdaj bo tako?

Lep pozdrav,

reka

Draga Reka!

Želeli ste informacijo, od mene pa ste dobili informacijo z “dodatkom”, ki vam povzroča “prebavne motnje”. Če imate poln kufer, da vam drugi solijo pamet in ta hip želite speljati to stvar po svoje, boste to tako tudi naredili. Naredite torej kot vam veleva srce. Te pravice vam nihče ne more vzeti …. pa če smo še tako “pametni”.

Alenka O.

Spoštovana Reka,

Če želiš otroku resnično pomagati, ne rabiš nobene dobre volje in soglasij njegovega očeta.

Strokovno gledano se otroku s težavami pomaga tako, da se v obravnavo vzame najprej starša, torej v tem primeru tebe, in nikoli samo otroka.

Na srce ti polagam, če fant pri teh letih misli na samomor, pojdi že včeraj na psihoterapijo zase. Ko se boš ti umirila in s tem spremenila svoj pogled in odnos do sveta, bo s pomočjo terapevta preko tebe spremenil svoj pogled na svet tudi sin. Svoje stiske prehudo in nezavedno prenašaš na otroka, in te presegajo njegovo razumevanje tega sveta, kar mu povzroča hude notranje napetosti in edino rešitev vidi v samomoru.

Pojdi na terapijo že včeraj.

Ni hudo in zelo dobro denejo. Držim pesti.

Neposreden sprejem otroka na oddelek brez predhodne obravnave pri psihiatru ali psihologu je možen v primerih, ko gre za akutne ali težke oblike duševnih motenj, kot so na primer samomorilen poskus ali psihotična stanja.

Poprečna doba hospitalizacije na oddelkih za otroško psihiatrijo je vedno znatno daIjša kakor na drugih pediatričnih oddelkih. Šele dolgotrajnejše opazovanje otroka omogoča vpogled v njegove odzivne posebnosti, v vzroke njegovih motenj, v njegove prilagoditvene sposobnosti in v možnosti zdravIjenja. Po odpustu iz bolnišnice strokovni team oddelka sporoči svoje ugotovitve in priporočila strokovnim ustanovam oziroma strokovnjakom, ki so otroka napotiIi na pedopsihiatrični oddelek. Pristojne sociaIne službe pomagajo pediatrični kliniki reševati probleme otrok, ki prihajajo iz izjemno neugodnega sociaInega ali družinskega okolja.

V času otrokovega zdravljenja prihajajo na razgovore s psihiatrom in psihologom otrokovi starši.

Namen teh razgovorov je, da staršem pojasnijo vzroke otrokove motenosti in po potrebi vplivajo nanje, da bi spremenili svoje neugodno zadržanje do otroka ali neustrezne vzgojne prijeme.

Na oddelku imajo šolski pouk za vse razrede OŠ.